Pisali smo že, kako želi občina pri najemni pogodbi za projekt Pandurjevega teatra izigrati zahtevo po javnem naročilu. Današnji Dnevnik (1. 4. 2011) poroča o ponujenih pravnih podlagah za takšno postopanje, ki so znova sumljive in terjajo ostro pravniško presojo:
Poročali smo že o vprašljivi zakonitosti najemne pogodbe, po kateri bo Mestna občina Maribor podjetju ZIM, d. o. o., 20 let plačevala letno najemnino, "težko" kar dva milijona evrov. Občina je namreč sklenila pogodbo brez predhodnega javnega naročila. Na ministrstvu za finance so poudarili, da je tako dopustno skleniti najemno pogodbo brez predhodnega razpisa samo v primeru, kadar se najema obstoječi objekt. Maks pa seveda še ne obstaja. Drugo zakonito izogibanje javnemu naročilu bi bilo le tako imenovano in-house naročilo.
Iz odgovora, ki smo ga prejeli od Mestne občine Maribor, pa izhaja, da najem Maksa ni in-house naročilo. Med pravnimi podlagami tega posla občina sploh ne omenja zakona o javnem naročanju, temveč se med drugim sklicuje na uredbo o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin. Po določilih uredbe se sme najemati stvarno premoženje, če ga upravljalec nujno potrebuje za izvrševanje svojih nalog, na internem trgu pa na voljo ni primernega premoženja. "Pred sklenitvijo pogodbe se preverijo ponudbe na zunanjem trgu in izvedejo pogajanja z najugodnejšimi ponudniki. Stvarno premoženje se lahko najame za čas, ko ga upravljalec nujno potrebuje. Upravljalec sklene najemno pogodbo z najugodnejšim ponudnikom," piše v tej uredbi. V odgovoru občine še piše, da je "občinska strokovna komisija po izvedenem povpraševanju kot najprimernejšo rešitev sprejela ponudbo podjetja ZIM."
V povezavi s tem pa se poraja najmanj sledeče vprašanje: ali se je dopustno na omenjeno uredbo sklicevati tudi tedaj, ko tega stvarnega premoženja v naravi sploh še ni?
Ni komentarjev:
Objavite komentar