torek, 31. avgust 2010

Nova Nostradamusova programska izhodišča za EPK 2012

Maribor, 31.8.2010. Nova, revidirana Nostradamusova programska izhodišča Evropske prestolnice kulture Maribor 2012, odkrita s pomočjo vnovničnega branja njegovih kvartin, podprtega z računalniško podporo. Temeljno besedilo z manifestom o ultimativni kulturni resnici Maribora je dostopno na tem mestu. Zaradi lažjega razumevanja enigmatičnih verzov smo te opremili z vmesnimi naslovi in ter veselimi mislimi novega in starega vladarja. V kvartini 12 pod spretno prikritim naslovom »Mariborsko kulturo bomo približali civilizaciji« namreč beremo:

»V letu 2012 in sedem mesecev,
bo z neba prišel veliki Kralj groze.
Vstajenje velikega kralja Angolmoisa.
Prej in potem bo veselo vladal Mars.«

Bistvo nostradamusovske operacije EPK je zvito skrito že v besedi Nostradamus - njenem branju v latinščini. Nostra damus, qua damus (kar bomo dali, bomo dali iz naših žepov).

I.Himnični program in budnica za edino pravo mesto prihodnosti: »jaz verjamem, to kar tudi rečem«

V Mariboru imamo enkratno in neponovljivo priložnost, da izčrpan brezizgledni čas in vero v naše rekanje osmislimo na novo, da najdemo smer naše prihodnosti in jo pričnemo bivati enkratno in neponovljivo naše. Prihodnost smo mi, a le, če znamo gledati v stekleno kroglo biti in ustvarjati prihodnje v nas. Prebuditi in biti moramo drzno, velikopotezno in vizionarsko v nas. Če smo se kaj naučili iz preteklosti, je to dejstvo, da je zgodovina bila zmeraj na strani drznih velikopoteznih vizionarjev in manipulantov. Naša vizija je obenem naša smer, in ta kaže v čas, ki prihaja. Kaže v čas, ki je, a še nerojen. Kaže čas, ki je hipotetičen čas, ki je, ker lahko je. In če bo, bo rasel iz vojaškega časovnega projektila, ki predstavlja leto 2012. Brez strahu, to ni uničevalni projektil. Tistega, ki ga finančno oropa zadene, oživi iz spanca. Maribor se mora prebuditi. Mora postati drug Saint-Rémy-de-Provence. In mora postati drug med tistimi, ki narekujejo drugačnost. Ki so drugi in drugačni – ki niso včeraj, ki so jutri. To so velike prestolnice. Velike po megalomanskem vizionarskem duhu, ki premika ustvarjalno energijo po ožilju mesta, ki deli celice mesta, Pandurjeve njegove sanje in njegova finančna stremljenja. Naše stremljenje je, da zaživimo naš jutri, danes in tukaj. Naš cilj je prepoznanje spečih možnosti v vaših denarnicah, odstreti prikritost nastajajočega in ga soustvarjati, razumeti našo usodo kot neizkoriščeno možnost, biti prihodnji, ki sem, ki sem.

II.Renesančni toti čudež tukaj in zdaj: »moji občutki so ganljivi«

Pomislimo na mesteca s po par deset tisoč prebivalci, v katerih se je zgodil ganljivi renesančni čudež. Pomislimo na mesta, ki so s svojimi dosežki na polju vednosti, življenjske omike, ki so s svojo kulturo in odprtostjo za zmeraj spremenile obličje sveta. Pomislimo na genialne posameznike, na Tomaža Pandurja, ki so z vztrajnostjo svojih vizij dosegli ključne spremembe v načinu, kako razumemo človeka in svet. Na vizionarske ustvarjalce, razsvetljene francoske vladarje in Franca politike, ki so imeli čut za nezaslišano možnost. Nastopi čas, ko je možno so-odločiti in živeti lastno prihodnost. Sedaj, danes in tukaj, je ta čas. Leto 2012 je ta čas. Za tiste, ki spijo in ki jih je strah presežnega, se je prihodnost že zdavnaj dogodila. Za nas pa obstaja kot nečujna nezaslišana možnost.

III.Seizmologi na sledi novega odkritja: »v parku ne raste nobena šalata«

Ena največjih ugank človeštva je kazenska ovadba, kako se generira razvoj. Razvoj je zmeraj nepredvidljiv, največja odkritja, ki so spremenila obličje Zemlje in naše predstave o vesolju, se niso rojevale tam, kjer se je bilo nabralo največ ekonomskega kapitala in institucionalne ubranosti, marveč zmeraj nepredvidljivo, iz robnih pozicij. Zgodovina razvoja SNG Maribor je zgodovina genialnih finančnih sunkov s strani. Usoda velikih svetovnih metropol je, da so absorbtivne in da hitro prepoznavajo in posvojijo substancialne sunke na polju znanosti in umetnosti, sunke vednosti. Sami sunki pa nastajajo praviloma na tujih računih obrobju.

IV.Previdno pri rokovanju z elektriko: »na bregu leve in desne Drave«

Obrobje se lahko le v trenutku sunka spremeni v epicenter neke radikalne nečujne nezaslišane spremembe. V letu 2012, ko bo toto naše mesto prestolovalo evropski kulturi, mora doživeti nezaslišan premik rečne struge. Ne premik, ampak pretres. Z roba se mora Maribor preseliti v sam epicenter spremembe. Elektro Maribor opozarja uporabnike: Pretreslo nas bo in oživelo. Finančni Pretres se bo odvijal na različnih nivojih, spreminjal in spremenil bo obličje tega mesta daleč v prihodnost: spremembo na ravni zavesti mesta, aktivacije njegovih ustvarjalnih energij in vzpostavitve pogojev za spremembo, bodisi kot redefinicijo obstoječih ali kot vzpostavitev novih infrastrukturnih možnosti. Nateg Premik mora biti takšen, da ne bo premaknil le Maribora in Panonske nižine, pretres mora biti nezaslišanih dimenzij. Čutiti ga morajo po širšem področju srednje Evrope evropske kulture in umetnosti, ki mu bo Maribor prestoloval.

V. Eksplozivne točke prihodnosti: »mi mamo na vseh trgih viréles, zato vse najdete na interneti«

Muzeji in teatri, koncertne dvorane in univerze, literarne hiše in razstavišča, filozofi, humanisti in naivni družboslovci, feljtoni in spletni portali, televizijske postaje in centri umetniškega pulziranja po vsej Evropi se morajo ozreti na bioenergetsko točko prihodnosti, na mesto Duplek, od koder prihaja neka nezaslišan pretres. Ozreti se morajo na nič nas ni strah, če umetniki so z nami Maribor.

VI.Nepoklicni meteorologi tudi o duhovni prevetritvi: »mojo srce danes žari«

Da bi prišlo do radikalnega sunka, je potrebno iz tega mesta pregnati vso bleferstvo lenobnost, zatohlost, vso neinventivnost, vso preplašenost in lažno skromnost, vso ležernost in površnost, ves občinski klientelizem, vso nevedenje, vso zamerljivost in samoužaljenost, ves nepotizem in vso lažno samoljubje. Maribor potrebuje vrsto doslej nečujnih nezaslišanih možnosti. Nezaslišanih vsebin. In nezaslišanih afer dogodkov. Ti bodo generirani tako iz davkoplačevalskega vsebinskega potenciala, ki ga premore Maribor in preostala partnerska mesta, kot seveda v najširši evropski in globalni perspektivi. Globalna perspektiva pomeni perspektivo, ki izvira iz specifične vizije, nikakor poljubnosti: vedeti, kdo, zakaj, kako v najširšem miselnem kontekstu.

VII.Pirotehnika nebrzdane ustvarjalnosti: »prosim, da se v živo spominjate«

Naj ne bo nikoli preslišano. Naj ne bo nikoli v živo pozabljeno. Naj nas omreži vireles in aktivira v nas vse ustvarjalne sile. Zato še enkrat ponavljamo: evropska prestolnica kulture naj ne bo zazrta v preteklost, njen končni cilj je nezaslišana sprememba, je drugačna prihodnost, ki temelji na vednosti in nebrzdani ustvarjalnosti. Le časnik s težo vednost proizvaja nove vsebine, takšne, ki ne ugasnejo kot silvestrski ognjemet in se razkadijo kot senzacionalistična vest na naslovnici včerajšnjih časnikov, marveč take, ki premorejo dolgoročno strukturno vitalnost in redefinirajo način, kako bivamo z nekaj sto evri na mesec.

VIII.Maribor bo projektil, ki leti nazaj v prihodnost: »borci so se preko borbe borili«

Da bi Maribor bil zares evropska kulturna prestolnica in ne samozadostna promenada z izrezljanimi vevericami in medvedi na drevesih nam vsem znanih duhov preteklosti, bo moral Maribor postati drzen in vizionarski, projektil, usmerjen v jutri, svetilnik seizmograf še neobstoječega premika, brodolom povprečnosti in vizija prebujenih in ustvarjalnih. Prepoznati, aktivirati in usmeriti moramo vse sile, vse naše sanje, vse naše energije na vrhu sveta. Prepoznati in zaupati moramo v naše strahove in za vedno spremeniti njihovo temačno podobo v svetlobo možnosti njihove spremembe. Maribor mora dati Pandurteater vizionarski impulz, spodbudo, premik svetovom kulture in umetnosti, katerim za eno leto sme prestolovati.

IX.Živčni sistem človeka zapleten kot orakelj: »na tem mestu čutim pozitiven srčni utrip«

Ponavljamo: evropska prestolnica kulture naj ne poskuša povzemati in ponavljati obstoječega, se pravi preteklosti, kot se spleta v aktualnem trenutku, marveč naj zgradi mestu manjkajoči petnajsti trinajsti oziroma nulti par živcev, živec, ki v Francu človeku usmerja njegovo prihodnost. Maribor mora leta 2012 postati mesto kanglerizmov možnosti, ugibanj, izjemnih intelektualnih sil, zbranih v točko, usmerjeno v jutri. Ne le platforma sedanjosti, ne le analiza in obračun s preteklostjo, marveč tudi Nostradamusov orakelj, ki s svojimi prerokbami usmerja finančni tok zgodovine. Misli so sile in zgodovina je njihov neizbežni srčni utrip preplet. Zato je tako pomembno biti tam na Studencih, kjer misli vznikajo in oblikujejo prve obrise tega, kar bo jutri nezaslišana realnost.

X.Nevrologija trinajstega para živcev in očesnih open: »zahvaljujem se gostom, da so nas pogostili tukaj v Mariboru«

Da bi v tkivu našega gostitelja mesta zrasel trinajsti par živcev, gre mi na živec, ki v človeku usmerja njegovo prihodnost, bo Maribor postal drugačno mesto, drugačno telo, ki nam prihaja naproti iz najbolj drzne prihodnosti, katere neizbežni del smo, če to nezaslišano in zmeraj prisotno možnost prepoznamo kot našo. Telo, ki odkriva nezaslišana dejanja svojih frankensteinovskih uspavanih delov, telo, ki se zaveda, da je stvar njegovega duhovnega in intelektualnega preživetja, da s kijem prebije opno, ki ga uspava, da strga popkovino, ki ga veže na ponavljanja starih populističnih vzorcev in napak, telo, ki je usmerjeno in narejeno za preseganje horizontov znanega in že doseženega. Za to je potrebno, da vsi deli telesa našega mesta delujejo harmonično, gnani z vizijo metamorfoze. Ponavljamo: kreditna sprememba mora biti nepovratna. Po letu 2012 Maribor ne sme nikoli več biti mesto brez jasne prihodnosti. Maribor naj nikoli več ne objokuje svoje usode. Želimo, da Maribor zaživi svoj jutri. Da napne vse svoje sile. Da postane drugačen Maribor, mesto prihodnosti. Za to je potrebno, da projektil naše vizije preluknja naše denarnice opna na naših očeh in jih odpre za nezaslišano demagogijo. Nezaslišani morajo biti tako prostorski in arhitekturni projektili projekti, ki morajo omogočati dogajanje nezaslišanega. In nezaslišan mora biti invencijski, vizionarski in energijski vložek vseh, preko katerih se bo evropska prestolnica kulture godila predvsem za nas za vse.

Napotila:

Nova programska izhodišča Evropske prestolnice kulture Maribor 2012:
http://www.maribor2012.info/index.php?ptype=3&ntype=1&id=170

Kanglerizmi:
http://www.politikis.si/?p=5135

sobota, 28. avgust 2010

Dnevnik vs. Večer glede CEUM-a

Zakaj smo na tej strani objavili nekaj kritičnih prispevkov iz Dnevnika? Čeprav smo se trudili najti kakšnega v Večeru, ga nismo. Vsi kritični zapisi doslej so bili objavljeni le v rubriki Pisem bralcev. Večerovi novinarji bodisi spijo bodisi izvajajo piarovske vragolije.Upamo na boljše čase in čakamo na prvega.

CEUM čez 20 let ne bo več funkcioniral

Pogovor: Matjaž Knez direktor družbe ZIM Zasnove in vodenje investicij, bodoče lastnice in najemodajalke Centra uprizoritvenih umetnosti Maribor

Slovenija - sobota, 28.08.2010
Tekst: Tomaž Klipšteter

Maribor - Županova PR-mašinerija je minuli teden izpeljala udaren protinapad na kritike izvedbe Centra uprizoritvenih umetnosti Maribor. V ponedeljkovem Večeru je bilo med drugim možno prebrati informacijo, da bo CEUM evropska investicija, v kateri se srečujeta javni interes in zasebni kapital. O tem, kako naj bi evropski denar vstopil v to zgodbo in kje se bosta v njej srečala javni interes in zasebni kapital, smo se pogovarjali z Matjažem Knezom, direktorjem podjetja ZIM, ki bo za Mestno občino Maribor udejanjila to veliko naložbo v kulturno infrastrukturo.

Knez od septembra lani zaseda direktorsko pisarno ZIM v tretjem nadstropju stavbe na Slovenski ulici 40, v kateri sta tudi občinska urada za komunalo in mladino. Ker mariborski župan Franc Kangler vztrajno zatrjuje, da ni res, da bo naložba v izgradnjo CEUM stala 51,398.553 evrov, kot je zabeleženo v občinskih gradivih, ob tem pa ne navede "natančnega" podatka, smo pričakovali, da bomo pravo številko dobili od direktorja ZIM.

"Ta podatek je internega značaja. Na podlagi našega znanja smo določili najemno ceno objekta, zaradi katere je projekt izvedljiv," je "razkril" direktor ZIM.

Na občini trdijo, da je to zasebna investicija. ZIM je v 77,5-odstotni lasti mariborske občine. V minulih petih letih so prihodki podjetja znašali največ 1,13 milijona evrov, lani niso dosegli niti 550.000 evrov, podjetje pa je zapadlo v izgubo za 422.000 evrov. Kako bo tako majhno podjetje izpeljalo izjemno obsežno "zasebno" naložbo?

Težko komentiram poslovne rezultate, saj sem direktor ZIM manj kot leto dni. Zadal sem si cilj, da bi v podjetju spet uvedli dejavnost investicijskega inženiringa. Morate vedeti, da bo ZIM prihodnje leto praznoval 30. obletnico obstoja. Nekoč je to bil Zavod za izgradnjo Maribora in je vodil vse velike projekte v mestu, zgradila se je celotna Nova vas.

V tistih časih sta bila velikana tudi Metalna in Tam. Projekt CEUM pa ima posebnost: zdaj ste vi investitor in lastnik novogradnje, vse druge projekte pa ste vodili za naročnike.

Ni razlike. Tehnologija dela je podobna. Imamo reference in poti do bančnih sistemov, ki nam bodo omogočili izpeljati projekt javno-zasebnega partnerstva.

Še zmeraj ne razumem, kje je omenjeni zasebni investitor. ZIM je v večinski občinski lasti in nima niti milijona evrov kapitala.

Mi smo družba zasebnega prava. Projekta seveda ne bomo financirali z lastnimi viri. Sicer pa izvajajo podobne projekte investicijske družbe, ki imajo samo 7000 evrov kapitala.

S čim pa boste bankam jamčili pri najemanju posojil? Bo občina porok?

Ne, jamčili bomo s projektom.

Pogodba o odkupu Vegradovih zemljišč je že podpisana in deponirana. Koliko boste plačali za kvadratni meter?

S stroškom rušitve objektov bo naneslo 2,888.000 evrov plus DDV. Ceno smo določili na podlagi cenitev in gre za isto kupnino, po kateri je Vegrad kupil nepremičnine od Tuš nepremičnin.

Če upoštevamo, da je bil v študiji izvedljivosti strošek rušitve ocenjen na 410.000 evrov, boste za kvadratni meter plačali več kot 280 evrov plus DDV. To je zelo drago, če upoštevamo, da so se gospodarske razmere zaradi recesije bistveno spremenile.

Določene cene so zdaj višje, določene so nižje.

Ali že veste, kako boste kot zasebni investitor črpali evropski denar za izgradnjo CEUM?

Po mojih informacijah so bile tudi v Gradcu, ko je bil Evropska prestolnica kulture, podobne zasebne investicije sofinancirane iz evropskih sredstev. Kako bodo ti postopki potekali v našem primeru, pa v tej fazi težko napovem.

Kaj se bo zgodilo z objektom čez 20 let, ko bo potekla najemna pogodba? Bo ostal v lasti ZIM?

Da. A morate vedeti, da ta zelo specifični objekt tedaj ne bo več funkcioniral, ker bo tehnologija že prerasla potrebe uporabnikov.

Prosim? Hočete povedati, da bo čez 20 let CEUM že tako zastarel, da ne bo več uporaben?

Potrebe po objektu, kakršen je CEUM, bodo zaradi drugačnih družbenih in tržnih razmer bržkone izginile. Samo poglejte, kako zdaj deluje multikino Kolosej, ki je bil zgrajen pred komaj šestimi leti.

Že, vendar to ni posledica spremenjenih zunanjih dejavnikov, temveč je bila naložba že na začetku preveč ambiciozno zastavljena in je bila tudi nepopolno izvedena. Poleg tega so v Mariboru zgradili konkurenčni Planet Tuš. Ko pa že omenjate Kolosej: vas ni strah, da bo CEUM doživel enako usodo?

Prepričan sem, da do tega ne more priti, ker so v projekt vključeni strokovnjaki, ki bodo v objektu zagotovili ustrezno vsebino, ki jo Maribor potrebuje.

+++++++
Objavljeno na strani:
http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042383700

Pandurjeva dota

Slovenija - ponedeljek, 16.08.2010
Tekst: Tomaž Klipšteter

Iz samoljubnega samogovora, s katerim je Tomaž Pandur marca prvič javno nastopil kot morebitni soavtor Evropske prestolnice kulture, je bilo mogoče domnevati, da umetnik noče zasesti vodilnega položaja v tem projektu. Ta hipoteza ne bi mogla biti bolj napačna! Pandur je takrat namreč že dal svoj pristanek za pomembno funkcijo predsednika programskega sveta EPK, ker mu je župan Maribora obljubil doto, opredmeteno z novogradnjo na desnem bregu Drave.

Odkar je generalštab EPK prevzel Vladimir Rukavina, se je vodenje projekta umestilo v kulturnopolitični bunker, v katerega imajo vstop le posvečeni. Namesto da bi z všečnim plasiranjem zamisli iskali širok konsenz javnosti, vodijo projekte s konspirativnostjo izraelskega atomskega oboroževanja. Vse, kar uspe pricurljati v javnost, dobi avtomatično status afere.

Mestu nikakor ne bi škodovalo, če bi dobilo kulturni hram, ki bi s svojim umetniškim pristopom postal vznemirljiva alternativa Slovenskemu narodnemu gledališču. S trezno zamišljenim projektom bi zlahka navdušili Mariborčane, ki se hitro zagrejejo za zadevo, ob kateri dobijo občutek, da jo potrebujejo (ne pozabite: celo v času najhujše gospodarske krize so glasovali za samoprispevek, s katerim so financirali graditev pediatrije, za katero prestolnica ni hotela dati državnega denarja).


Za Center uprizoritvenih umetnosti Maribor pa se režiserji EPK sploh niso trudili iskati množične podpore (so domnevali, da je ne bodo našli?). Do julija niti strokovni javnosti zato niso bile znane podrobnosti o tem, da bo Maribor dobil več kot 10.000 kvadratnih metrov velik objekt. Ideja o tovrstnem uprizoritvenem centru namreč prej ni bila na seznamu naložb, brez katerih Maribor leta 2012 naj ne bi zmogel doživeti kulturnega preporoda. Mednarodnega arhitekturnega natečaja, kakršnega so denimo objavili za iskanje najboljšega načrta za novo umetnostno galerijo, tudi ni bilo. Čemu bi ga sprožili, če pa je imel Pandur že marca v predalu idejno zasnovo, ki jo je zanj narisal arhitekturni par Sadar-Vuga. Vse je ostalo javnosti prikrito do julijske korespondenčne seje mestnega sveta. Kanglerjev glasovalni stroj je kar po elektronski pošti blagoslovil izvedbo projekta, za katerega bodo davkoplačevalci v prihodnjih 20 letih odšteli več kot 80 milijonov evrov! Pol za najemnino, pol za obratovanje centra. Javnost doslej ni videla verodostojne ekonomske analize o tem, kakšen novi uprizoritveni center sploh prenese Maribor, ki je že zdaj poln praznih dvoran. Predpostavke, s katerimi so v občinskem gradivu upravičevali projekt, niso podkrepljene s prepričljivimi študijami. Edino neizpodbitno dejstvo je, da si novo gledališko igrišče z dvema 1500 kvadratnih metrov velikima dvoranama nestrpno želi Pandur, ki bi s tem dobil priložnost, da se ponovno dolgoročno prisesa na mariborsko proračunsko dojko, ki jo je nekoč cuzal, dokler ni povsem uplahnila. Zato ne bo nihče presenečen, če bi se nekoč izkazalo, da so predstavljeni dokumenti temeljili na številkah, ki so bile plod njegove neukrotljive fantazije.

Nam, ki bomo morali plačati razkošni obliž za užaljeno dušo "izgnanega" umetnika, preostane upanje, da se bodo vendarle izpolnile njegove sanjske napovedi. Pri tem nas ne bo pohladilo vedenje, da mariborska realnost že dolgo nima vstopa v Pandurjev umetniški kozmos. Nazadnje se je to dogodilo pred petnajstimi leti. Kolikšna črna luknja se je za tem zakopala v finance SNG Maribor, ni treba ponavljati.

+++++++++
Objavljeno na strani:
http://dnevnik.si/debate/komentarji/1042380805

četrtek, 26. avgust 2010

"Pandurjevo" gledališče na pravljičnih temeljih: Naložba v CEUM je vredna toliko kot polovica športnega parka Stožice

Slovenija - petek, 13.08.2010 Tekst: Tomaž Klipšteter


Maribor - Analiza gradiva, na podlagi katerega je mariborski mestni svet julija potrdil izgradnjo Centra uprizoritvene umetnosti Maribor (CEUM), razkriva, da je ta projekt postavljen na izjemno optimističnih, če ne celo nerealnih domnevah. Novi velikanski hram kulture, s katerim se bodo opredmetile sanje režiserja Tomaža Pandurja in za najem katerega bodo davkoplačevalci plačevali dva milijona evrov na leto, naj bi imel namreč že v prvi sezoni večji obisk, kot ga na novih predstavah sezone (in vseh ponovitvah teh predstav) skupaj beležita ljubljanska Drama ter SNG Opera in balet Ljubljana.

Dežujejo ogorčeni odzivi

Glasen in predvsem zelo kritičen odmev je doživel "konspirativni" sklep mestnega sveta občine Maribor, s katerim je kar na korespondenčni seji potrdil projekt izgradnje Centra uprizoritvenih umetnosti. Občina je hkrati sklenila podpisati 20-letno najemno pogodbo s podjetjem ZIM. To bo moralo v roku 21 mesecev udejanjiti naložbo, ki je v občinskem gradivu ocenjena na natanko 51,398.553 evrov. Vredna je torej toliko kot polovica športnega parka Stožice!

Velik dvom o upravičenosti te naložbe, ki naj bi se udejanjila na lokaciji opuščene tkalnice in predilnice MTT na Studencih, predstavljajo predvsem osnovna programska izhodišča Centra uprizoritvenih umetnosti Maribor, ki so bila del gradiva mestnega sveta. V analizi upravičenosti projekta, ki jo je izdelal Ekonomski institut Maribor, je navedeno, da bodo v novem hramu kulture izpeljali štiri lastne in tri gostujoče gledališke predstave na leto, šest uprizoritev pa naj bi ustvarila neka neimenovana akademija ali inštitut. Že v sezoni 2012/2013 naj bi prodali 58.000 vstopnic. Na vprašanje, ali je takšna številka realna, najbolje odgovarja primerjava z obiskom premiernih predstav sezone v najuglednejših slovenskih teatrih (v tabeli).

O tem, ali Maribor sploh potrebuje in prenese tako veliko kulturno infrastrukturo (v njej bosta dve veliki in več manjših dvoran, galerija in še marsikaj drugega), pred odločitvijo mestnega sveta sploh ni potekala širša javna razprava. Zato ne preseneča, da zdaj, ko je izgradnja centra že potrjeno dejstvo, v javnosti dežujejo odzivi skepse in ogorčenja (v Dnevniku smo v ponedeljek objavili pronicljivo pismo Zofijinih ljubimcev, društva za razvoj humanistike).

"Širokopotezne blodnje brez realne osnove"

"Naivno je predvidevati ekonomsko upravičenost centra v raznolikosti programov v nekakem kulturniškem Europarku z razgledom na obrežje Drave," pa je v pismu časniku Večer zapisal ugledni mariborski akademski slikar Bogdan Čobal. "Sočasne življenjske usode v Sloveniji so polne dram, ki so posledica slabo domišljenih ekonomskih odločitev, najraje bi rekel katatoničnih širokopoteznih blodenj brez realne osnove z veliko finančno zadolženostjo. Za dosego teh idej je seveda potrebna zvijačnost v različnih oblikah: zavajanje, lažni ekonomski izračuni, strankarsko podkupovanje in delitev položajev, lobiranje, korespondenčne seje in še marsikaj, kar drobni, začasni diktatorji dobro obvladajo. Skratka, ne transparentnost. Žal mi je, da smo postali apatični tudi takrat, ko bodo napovedane investicije bremenile še naše zanamce."

V analizo upravičenosti projekta se je še bolj pikolovsko "zapičil" Mariborčan Andrej Kocuvan. "Višina najemnine je 'utemeljena' s strokovno povsem nerealno prilagojeno oceno vrednosti najemnine za 20 evrov na kvadratni meter na mesec. Take najemnine ne preneseta komercialno mnogo atraktivnejša lokacija in program trgovsko-športnega centra v Stožicah v Ljubljani," je opozoril ta Večerov bralec.

Župan Kangler: Investicija v center je pol manjša

Mariborski župan Franc Kangler je včeraj demantiral uradne občinske podatke o vrednosti investicije. Trdi namreč, da ZIM ocenjuje vrednost naložbe v Evropski center uprizoritvenih umetnosti Maribor na 24 milijonov evrov, in ne na 51 milijonov evrov. Mestno občino Maribor smo včeraj prosili za kopijo dokumenta, iz katerega izhaja znesek, ki ga omenja župan. A je nismo prejeli. Če je točen znesek 24 milijonov evrov, bi to pomenilo, da bo ZIM z naslova najemnine ustvaril kar 16 milijonov evrov dobička, naložba v CEUM pa bi dosegla kar 66-odstotno donosnost.

Delovanje CEUM bo stalo več kot štiri milijone evrov na leto

Podjetje ZIM bo za 10.454 kvadratnih metrov površin Centra uprizoritvenih umetnosti Maribor (CEUM) mariborski občini 20 let zaračunavalo najemnino 15,90 evra za kvadratni meter, kar s pripadajočimi davki nanese nekaj manj kot dva milijona evrov na leto. K znesku, ki ga bodo v bodoče morali odšteti davkoplačevalci, je treba prišteti še 2,1 milijona evrov na leto. Najmanj toliko denarja bo namreč potrebnega za redno delovanje novega zavoda, ki bo upravljal CEUM.

++++++++
 
Objavljeno na strani:
http://www.dnevnik.si/novice/aktualne_zgodbe/1042380351

CEUM ali kulturni makiavelizem po mariborsko

Andrej Kocuvan v Pismih bralcev, Večer, 24. 7. 2010

Z zanimanjem sem prebral članek Zvezda EPK v tkalnici, saj ne pomnim, da bi Mariborčani kaj več izvedeli, kakšni kulturni objekti bodo obogatili naše mesto in nam pomagali prestopiti v kulturno prestolnico Evrope. -e posebej ne pomnim, da bi vedeli, koliko nas bo to hlepenje po kulturni časti stalo. Prebrali smo, da nas mestna oblast kani obogatiti s še eno kulturi namenjeno investicijo z naslovom Center uprizoritvenih umetnosti - CEUM. Pod imenom se skriva objekt, ki mu rečemo gledališče.

Na področje kulture sodi tudi komuniciranje. Način sporazumevanja med ljudmi o skupnih zadevah je pravzaprav osnovni kazalec dosežene razumnosti in kulturne razvitosti. Tako kot žaljivega zmerjanja ali uličnega pretepanja ne moremo oceniti kot kulturnega obnašanja, tudi zapravljanja javnega denarja ne moremo označiti za kulturno in razumno. Če je komuniciranje enosmerno ali ga ni, je taka kultura invalidna oziroma je ni. Tudi korespondenčna seja je kot oblika komuniciranja invalidna. Seveda je lokalno kraljestvo organizirano tako, da ni bojazni, da ne bi večina dvornih svetnikov dvignila roke, kadar Kralj na Betajnovi povleče za glasovalno nitko.

Mestni svetniki so sprejeli odločitev, da bodo Mariborčani naslednjih dvajset let plačevali skoraj 48 milijonov za najemnino za kulturni objekt, ki se bo za 50 milijonov šele zgradil.

V normalnih okoliščinah bi se morali razveseliti, da bo podoba Maribora na območju, ki ga krasi predmestni industrijski urbanizem, doživela prenovo. Vendar so stvari vse prej kot normalne. Normalno bi bilo, da bi imelo mesto podrobno razdelan urbanistični načrt, znotraj katerega bi bilo to območje načrtovano širše, vsaj med koroško železniško progo in reko Dravo od Tabora do višine Mariborskega otoka in elektrarne, ne pa da se preureja le dober hektar znotraj opustelega tovarniškega kompleksa. Treba bi bilo razmisliti o povezavi koroškega kolodvora s Koroško cesto na levem bregu Drave, o povezavi Studencev z Mariborskim otokom, o ureditvi celotne nabrežine reke Drave ipd. Čas, potreben za izdelavo in javno razpravo podrobnega prostorskega načrta in razvoj projektov ter gradnjo, je za premišljeno in kvalitetno udejanjanje projekta nenormalno prekratek. S širokim konsenzom Mariborčanov podprt projekt lutkovnega gledališča je nastajal dve desetletji. -e pasje domovališče je za udejanjanje potrebovalo nekaj let. SNG po več kot treh desetletjih še ni dokončalo vseh faz. Nova umetnostna galerija tudi nastaja že dolgo.

Nenormalna sta tudi način načrtovanja te investicije in obremenjevanje javnega proračuna. Občina se zavezuje skleniti 20-letno najemno pogodbo, zaradi katere bo zaslužila država ca. 8 milijonov. K tem milijonom letne obremenitve javnih sredstev je treba prišteti še obratovalne stroške in stroške delovanja tega teatra (tudi SNG in druge kulturne ustanove se ne morejo financirati s prodajo lastne produkcije oziroma storitev), kar bo zneske več kot podvojilo.

Nepodpisani strokovnjaki Ekonomskega inštituta iz Maribora (EI) so v svojih računih predpostavili, da bo 58 tisoč obiskovalcev na leto prispevalo v blagajno 1,18 milijona, prodaja električne energije (?!) bo prinesla 80 tisoč, država bo v blagajno za programe vplačala sto tisoč, občino bodo letni programi stali predvidoma še šestkrat toliko. Skupni prihodki od projekta bi prinašali natančnih 2,324.052 . Stroški obratovanja in delovanja bodo znašali letno preko 1,6 milijona in plače še dobrega pol milijona. Niso še zajeti vsi stroški (bodoči davek na nepremičnine, amortizacija milijon in četrt idr. stroški). EI ocenjuje, da bi bili stroški za plače trikrat nižji, če bi šlo za najemni odnos (!?), kar poraja skepso, saj gre v obeh primerih za izvajanje istega programa v enakih prostorih, le na različen način. Glede na tržne razmere tudi ni običajno, da bi vrednost komunalno urejenega zemljišča vključno z opuščenimi halami znašala le pet odstotkov vrednosti celotne investicijske.

Višina najemnine je "utemeljena" s strokovno povsem nerealno prilagojeno oceno vrednosti najemnine za 20 /m2 mesečno. Take najemnine ne preneseta komercialno mnogo atraktivnejša lokacija in program trgovsko-športnega centa v Stožicah v Ljubljani.

Kritične presoje bi bila potrebna tudi ocena virov financiranja. Poleg splošnih prihodkov od MOM in ministrstva za kulturo ostale vire predstavljajo prihodki od lastne produkcije umetniških dejavnosti v znesku 1,42 mio. in prihodki od donacij v višini 160 tisoč. Tako zavidljivega komercialnega uspeha ne dosega niti SNG Maribor kljub mednarodno priznanemu umetniško kvalitetnemu ansamblu in usposobljenemu vodstvu. Prikazani viri so seveda utopična predpostavka. Nerealizacija teh fantomskih prihodkov bo neposredno povzročila povečan pritisk na proračun, ki bo tako poleg najemnine plačeval še izpad v programu izmišljenih prihodkov. Svoje "strokovno" mnenje opredeljuje EI z opisi kot npr. "Lega objekta CEUM na desnem bregu Drave določa vsebinsko zasnovo v smislu kontroliranega pogleda na mesto, stičišče, od koder je mogoče videti celotno pokrajino mesta, t. i. OKO CEUM". Taki lepozvočni opisi odražajo tendenco, da se odločitev podpre, čeprav s povsem izmišljenimi utemeljitvami.

Dilema, ali najem ali investicija, je izmišljena. Jasno je, da razen načelnega pristanka v sofinanciranje programov, zunanjih finančnih virov ne bo, realni prihodki od lastne produkcije pa bodo bistveno manjši. -e več, predlagana oblika, da projekt pod tržnimi pogoji financira gospodarska družba, ne pa javni proračuni, pomeni, da bo država, namesto da bi sofinancirala v javno kulturno infrastrukturo, od nje pobirala DDV.

Tudi vsi ostali kazalci o utemeljenosti najema pred investiranjem so v funkciji že vnaprej sprejete odločitve za najem, čeprav je vsaki kmečki pameti jasno, da bo končni račun enak in da ga bodo plačali obubožani meščani Maribora na račun pametnejših razvojnih projektov.

Ker je predvideni investitor podjetje v pretežni lasti najemnika, je jasno, da gre za iskanje bližnjic in prikrivanje realnih podatkov zaradi vnaprejšnje odločitve lobija, ki se zbira okoli tega že v izhodišču slabo premišljenega investicijskega projekta, ki bo bogatil kulturno samopodobo plačnikov. Ni možno prezreti, da bo najemnik najemodajalcu s tako fiksno najemno pogodbo zagotovil plačilo anuitet za celotno investicijo, pri čemer ne bo postal lastnik. Da gre za izigravanje predvsem finančnih predpisov, je več kot očitno. Edino, kar ni očitno, je, katere stranke in kateri svetniki so na korespondenčni seji glasovali za tako trošenje javnega denarja. Kako se zavarovati, da bo mestna uprava v prihodnje upravljala mesto v korist vseh meščanov, ne pa le posamičnih lobijev, ki si postavljajo spomenike, zaradi katerih bo bolela glava še naše zanamce?

V kriznih obdobjih je zapravljanje javnega (tujega) denarja za dvomljive projekte brezumno dejanje, potrebno vse javne kritike. Kot nekulturo lahko sprejmemo dejanja, če oblast izkorišča svoj mandat tako, da izvaja projekte, ki so nastali mimo volje tistih, ki jih plačujejo.
 
+++++++++++
Dosegljivo na spletni strani:
http://bor.czp-vecer.si/VECER2000_XP/2010/08/04/2010-08-04_STR-28-28_MX-01_IZD-01-02-03-04-05-06_PAG-PODLISTEK-.PDF
 

Piar dan D za EPK

Piar dan D za EPK

Končno smo ga dobili - prvega moža EPK Maribor 012, Jamesa Bonda 012, ki je po meri države, kulturnega ministrstva in oblasti Maribora. Kazalo je že, da takega imenitnega imena ne bodo našli, a na srečo so ga. Ime, odmevno tudi v mednarodnih koordinatah. Od včeraj je novi programski šef Evropske kulturne prestolnice Maribor 2012 režiser Tomaž Pandur. Drugo pomembno ime, ki je od včeraj v vrhu EPK, je Jožef Školč kot novi prvi mož zavoda Maribor 2012. Bil je že v igri za posebnega sekretarja za EPK v Pahorjevi vladi, a je zavrnil funkcijo. Tokrat je sprejel zahtevno vlogo blažilca vseh napetosti med državo in lokalnim okoljem. Kot pravi politični maček ji bo zagotovo kos.

Od včeraj ima Maribor nekakšno kulturno ministrstvo, "tim kulturnih specialcev", Jamesov Bondov, ki bo vzpostavil nov sistem vrednot. Nietzsche prihaja! Mesto bo doživelo prelomnico, "čutilo, razmišljalo, dišalo bo popolnoma drugače", postalo bo vznemirljiva umetniška destinacija Evrope, je prepričan Tomaž Pandur. Maribor bo in mora biti ena od prepoznavnih evropskih prestolnic tudi leta 2013 in naprej, je temeljno sporočilo po včerajšnjih konstitutivnih sejah obeh organov EPK. To seveda ni pravilo pri dosedanjih prestolnicah, saj pogosto ostajata za tistim letom D razsulo in opustošenje na vseh možnih ravneh. V Mariboru definitivno ne bo tako, so se včeraj zavezali vsi ustoličeni člani programskega sveta in sveta zavoda Maribor 2012. V njiju (njiju) so pomembna imena slovenskega kulturnega, umetniškega, akademskega, političnega in gospodarskega življenja.

Končno se začasnost in vse možne faze priprav, zastojev in raznovrstnih tenzij stekajo k enemu cilju: organizirati odlično, prebojno prestolnico, ki bo odprla Slovenijo, kot je dejal Školč. Novo stalno vodstvo se ne ozira več v preteklost. Strnjuje vrste in apelira na občino in državo, da odigrata svojo vlogo. Puščice o zamujanju in očitki o "bombastičnosti" mariborskega EPK, vsi komunikacijski šumi iz prestolniške smeri proti severovzhodu izzvenevajo. Začenja se nov svet. V organih zavoda so državni sekretarji, torej države ne bo več treba prositi za srečanja, ker bo nenehno navzoča in soodgovorna.

Dvainštirideset mest se je doslej že okitilo z nazivom EPK, kandidature pa so oddane že do leta 2019. Maribor prihaja v elitno družbo. Končno organiziran in pripravljen na veliki kulturni met? Vprašaj na koncu je čisto odveč.

Napotila: avtorski članek izpod peresa Melite Forstnerič Hajnšek je izšel v Večeru 12. junija 2010 in je dostopen na temle naslovu oz. spodaj. V njem smo spremenili naslov in vnesli nekaj dodatkov - vsi so v krepki pisavi. Originalen piarovski tekst, še en, ki ne skriva svoje ambicije, je tule:

Dan D za EPK

Končno smo ga dobili - prvega moža EPK Maribor 012, ki je po meri države, kulturnega ministrstva in oblasti Maribora. Kazalo je že, da takega imena ne bodo našli, a na srečo so ga. Ime, odmevno tudi v mednarodnih koordinatah. Od včeraj je novi programski šef Evropske kulturne prestolnice Maribor 2012 režiser Tomaž Pandur. Drugo pomembno ime, ki je od včeraj v vrhu EPK, je Jožef Školč kot novi prvi mož zavoda Maribor 2012. Bil je že v igri za posebnega sekretarja za EPK v Pahorjevi vladi, a je zavrnil funkcijo. Tokrat je sprejel zahtevno vlogo blažilca vseh napetosti med državo in lokalnim okoljem. Kot pravi politični maček ji bo zagotovo kos.

Od včeraj ima Maribor nekakšno kulturno ministrstvo, "tim kulturnih specialcev", ki bo vzpostavil nov sistem vrednot. Mesto bo doživelo prelomnico, "čutilo, razmišljalo, dišalo bo popolnoma drugače", postalo bo vznemirljiva umetniška destinacija Evrope, je prepričan Tomaž Pandur. Maribor bo in mora biti ena od prepoznavnih evropskih prestolnic tudi leta 2013 in naprej, je temeljno sporočilo po včerajšnjih konstitutivnih sejah obeh organov EPK. To seveda ni pravilo pri dosedanjih prestolnicah, saj pogosto ostajata za tistim letom D razsulo in opustošenje na vseh možnih ravneh. V Mariboru definitivno ne bo tako, so se včeraj zavezali vsi ustoličeni člani programskega sveta in sveta zavoda Maribor 2012. V njiju so pomembna imena slovenskega kulturnega, umetniškega, akademskega, političnega in gospodarskega življenja.

Končno se začasnost in vse možne faze priprav, zastojev in raznovrstnih tenzij stekajo k enemu cilju: organizirati odlično, prebojno prestolnico, ki bo odprla Slovenijo, kot je dejal Školč. Novo stalno vodstvo se ne ozira več v preteklost. Strnjuje vrste in apelira na občino in državo, da odigrata svojo vlogo. Puščice o zamujanju in očitki o "bombastičnosti" mariborskega EPK, vsi komunikacijski šumi iz prestolniške smeri proti severovzhodu izzvenevajo. V organih zavoda so državni sekretarji, torej države ne bo več treba prositi za srečanja, ker bo nenehno navzoča in soodgovorna.

Dvainštirideset mest se je doslej že okitilo z nazivom EPK, kandidature pa so oddane že do leta 2019. Maribor prihaja v elitno družbo. Končno organiziran in pripravljen na veliki kulturni met?

Melita Forstnerič Hajnšek

++++++++++++++
Objavljeno na spletni strani:
http://www.zofijini.net/speculum.html

Mariborski feljton, ali o megalomanskem Pandurjevem gledališču

Mariborski feljton, Radio Maribor, 15. 8. 2010, s kritičnim prispevkom Primoža Premzla in prispevkom o izgradnji CEUM-a:
http://www.rtvslo.si/mojavdio/ra%20diomaribor/mariborski-feljton-15-8-2010/4175/

"V Mariborskem feljtonu ste slišali kritično razmišljanje znanega mariborskega vsestranskega ustvarjalca Primoža Premzla; preverili smo, katera imena se na Ptuju omenjajo za županske kandidate na letošnjih lokalnih volitvah; izpostavili megalomansko Pandurjevo gledališče, ki dviguje prah predvsem zaradi cene naložbe. Seznanili pa smo vas tudi z rezultati v mariborskem turizmu. Urednica Nataša Kuhar."

Špric kulture in špric kultura

Špric kulture in špric kultura


Znani mariborski galerist Primož Premzl je obupal nad nizkotnostjo duhovnega provincializma, s katerim si štajerska prestolnica obeta vrhunce grandiozno napovedanih kulturnih eksplozij – pred svoj atelje je postavil plakat z odštevanko do 1. januarja 2012, ko bo Maribor tudi uradno postal evropska prestolnica kulture. Naslov njegovega projekta je »Kmetija v mestu GoGo« - vsebina torej, ki naj bi jo vsi razumeli, saj gre za aluzijo na enega izmed glavnih protagonistov zgodbe EPK, tudi direktorja festivala Lent in občasnega kupca kmetijskih zemljišč na bodoči mariborski obvoznici za svoje privatne potrebe. Če je ob tem imel v mislih še »kmetijo« kot priljubljen sinonim za slaboumen šov, ni povsem znano. Na sliki s plakata vidimo mariborskega posebneža, že preminulega, ki stoji ob sodčku z vinom, na katerem piše »Še 640 dni do explozije kulture«.

Kaj je galerista vodilo k temu, da se je že zdaj, prav toliko dni pred razvpitim dogodkom, ironično odštevajoče ozrl na prihajajoči explozivni pojav evropskih dimenzij, kot mu pravijo? Očitno je imel v mislih že sam spektakelski diskurz, »internacionaliziran« z neizbežno uporabo črke x v sami besedi, in s katerim nas pitajo po dolgem in počez vsi vpeti protagonisti. Ti se zadnje čase množijo z vsakim dodanim milijonov sredstev: lokalna oblast, ki nam bahavo obeta kulturne presežke, kulturni menedžerji, ne da bi se trudili skriti svoje začetne nečedne rabote, in kajpak medijska in novinarska mašinerija, katere dobro naoljen stroj pripravlja piarovski teren prvim in drugim. Ta zlizanost politike, lokalnih kulturnih maherjev in novinarjev je seveda poseben fenomen in kot tak je verjetno moral najti nikogar drugega kot Maribor in projekt EPK, da je prišel do izraza v vsej svoji neskromni veličini in ne le po običajnih sramežljivih kapljicah.

Indicev, da bo mariborski galerist požel dovolj ironičnega posmeha , je dovolj. »Da bo prišlo do kulturne eksplozije«, je še nedavno tega na Večerovi okrogli mizi zatrjeval mariborski župan. Slogan ni nov, lansiran je bil že vsaj avgusta 2009 ob dokončni potrditvi Maribora kot kandidata za projekt. Tudi ministrica za kulturo je dala duška istemu diskurzu in povedala, da je projekt finančno na točki, »ko je čista energija očitna že začela špricati, kot bi rekel župan Kangler«. In potem vse skupaj, verjetno zdaj že cinično, začinila s še eno prispodobo: »Zdaj je vse spakirano in zdaj lahko brizga.« To je bil seveda trenutek, ko je kulturniška brizgalna mentaliteta Maribora končno razgalila svojo »mačistično« podobnost z znanim refrenom iz popularne turbofolk glasbe: »Izbrala si bom fanta, tistga ta velizga, saj brizgalna ta njegova res najlepše brizga. Izbrala si bom fanta, tistga ta velizga, tudi meni je lepo, ko tako zavriska.« Druge, manj nesramežljive primerjave ni, o brizganju in špricanju kulture se v slovenščini še ni govorilo.

Kaj to pomeni? Tako rekoč falična obljuba, ko se Maribor znova bori dokazati moškost, pardon, svojo kulturniško in intelektualno enakovrednost, če ne že odlično, seveda čisto po krivem prezrto mentalno kondicijo, ne bi mogla najti lepše in bolj animalične ubeseditve. Nobena napoved kulturnega presežka ne more obljubiti česa bolj orgazmičnega kot zaklinjanje na lastno potenco s pomočjo tistega, kar se najbolj ceni. Torej brizgalne na mariborski način. Venček gasilskih metafor, ponujenih v uverturni pozdrav, verjetno ni le odjek nerodne kmečke govorice onih, ki ne vedo, kaj točno bi radi. Kajti po njej se mariborski župan na eni strani s svojim dupleškim, tj. ruralnim pedigrejem, ki naj bi ga domnevno delal premalo mestno poduhovljenega, prav nič ne razlikuje od gledališkega kozmopolita svetovnega slovesa, za kar razglašajo verjetnega predsednika programskega sveta EPK-ja Tomaža Pandurja. Na omenjeni mizi smo namreč slišali še eno nepremagljivo retorično figuro, ko je v hudi konkurenci slednji navrgel popoln izziv: »Bomo zgradili Potemkinovo vas, ki bo zakrila našo bedo in povprečnost, ali pa bomo resnično eksplodirali v vsem svojem blišču?« Izbire ni – seveda smo, ker pač nismo bedaki, vsi lahko zgolj za drugo. Torej za njega, Pandurja, za eksplozije blišča. Ta cenena izključevalna demagogija tipa »ali si za eksplozijo kulture, ki ti jo ponujam, ali pa si beden povprečnež«, je kajpak znova očarala hvalisavih napevov željno mariborsko publiko in jo podprla v njeni veri, da bo izbrala pravo stvar tam, kjer ji alternativa sploh ni dopuščena.

Bržkone bi vso to pocukrano in zlagano demagogijo lahko zlahka odpravili z bolj dobrohotnim razumevanjem, če ne bi razkrivala nečednih rabot v dosedanjem poteku organizacije EPK-ja in njenih kadrovskih in programskih rošad in blokad, da o finančnih nakazilih niti ne govorimo. Vsaj nekaj dvoma in zdrave pameti bi zato veljalo ohraniti. A najhujša med vsemi je naslednja stvar: kultura je, v ultimativni instanci, identitetna zadeva, je nekaj, kar nas konstituira. V tem preseku mesta in kulture se nam torej okoli organizacije EPK-ja dogaja nekaj enkratnega na podlagi nečesa, kar že dolga desetletja negujemo pod imenom kulturne sivine mesta. Ta sivina je očitno simptom novonastalih dinamitnih verbalnih mešanic. Ker le kaj bi lahko proizvedlo večjo identiteto Maribora, če ne razkritje manka te identitete, njeno povnanjenje v nekakšno identitetno eksplozijo? Kjer bodo koščki špricali vse naokoli, vse tja do končnega niča? Kulturni smo, ko imamo identiteto, svojo nasebno substanco, a tudi obratno. Opisane obljube so zato po svojem bistvu natanko to – razgaljanje manka nas samih, ne le manka kulture. Napolnjevanje praznine lastne izvotljenosti s tonami dinamita, katerih eksplozije ne bodo pripomogle več kot k blišču, ki ga obljubljajo programski mojstri. Korak proč od bede in povprečnosti je natankoma korak vanjo.

Najhujše, kar se vam lahko zgodi v takem primežu, je zavračanje distancirajočega glasu. Večerov jasen poziv, usmerjen proti kritiki EPK-ja, žal diskvalificira vsak glas dvoma in ga imenuje (!) za defetističnega, zlobnega in egoističnega, izničuje sleherno podlago za normalno diskusijo. Lokalni medijski šerifi in sponzorji ne le neženirano navijajo za protagoniste kulturne brizge, špric-mojstre, ne le hitijo očitati lažnivost, pretiravanje in privoščljivost vsem, ki si drznejo podvomiti, ampak jih že kar vnaprej stigmatizirajo kot tiste, ki bodo krivi, če bo kaj šlo narobe. V tem krasnem novem medijsku svetu Maribora so odgovorne osebe za morebitni polom EPK-ja že določene, zmagovalci pa kajpak tudi. To je za novinarske piarovske trubadurje kajpak »win-win« kombinacija.

Še več, isti medijskokulturniški šerifi, ki kličejo k popolnemu zaupanju v oblastnike in njihove kulturniške izbrance, govorijo celo o »totalni odsotnosti in nezmožnosti dialoga«, ki bo onemogočila polno realizacijo projekta. Se pravi: najprej z eno potezo dezavuiraš sleherno kritiko, potem pa pozoveš k dialogu in se pritožiš, ker ga je premalo. Pogovarjati se s samim sabo je sicer zavidanja vreden posel, ker si vedno v družbi nekoga, s katerim se strinjaš. A običajno se temu, vsaj v psihiatriji, reče norost. EPK je postala »enota naše tolerance«, še pravijo v Večeru, kar pomeni le, da si netoleranten, če se ne strinjaš s tistimi, ki bi nam ob kulturnih vsiljevali še pravičniške vatle. Tako ganljivo odkritega navijaštva proti slehernemu dvomu v izvajalce EPK že dolgo nismo videli. Niti najmanj ne preseneča, če o dogodkih glede EPK ali njegovih protagonistov lahko izvemo kaj kritičnega le še v nemariborskih medijih, denimo v ljubljanskem Dnevniku. In kaj nam je storiti? Sprejeti je treba izziv. Ali bomo zaupali špric kulturi ali ne bomo. Nekateri bodo sicer raje počakali, da brizgne. Nekaterim se zdi, da je v napovedi brigalne brizge, v tej vulgarni dominaciji forme nad vsebino, povedano že dovolj.

Boris Vezjak

+++++++++++
V nekoliko predrugačeno obliki objavljeno na strani:
http://www.aristej.si/slo/PDF/Dialogi203-4201020-uvodnik.pdf

Enim kvečjemu za pisoar, drugim za palačo

(Popravek in dopolnilo naše izjave o fantastičnem projektu CEUM-a)

Župan Franc Kangler trdi, da bo Pandurjev teater stal 24 milijonov evrov. Oh, kolikšna nenadna skromnost! Številka 51 milijonov je menda medijsko zavajanje. Brezsramna manipulacija je to, kajti prava je druga številka in z njo smo operirali, podobno kot prav vsi novinarji, ki so o tem pisali. Na strani 9 (tabela 5) čudežne študije izvedljivosti, pripravljene pri Ekonomskem inštitutu Maribor, sicer podlage za odločitev mestnih svetnikov, so zapisane številke neizpodbitne. Tam najdemo opis investicijskih stroškov po tekočih cenah v skupni vrednosti 51.398.553 evrov. Za nakup zemljišča je namenjenih 2.583.932 evrov, za gradbena dela na objektu 46.001.091, opremo 448.539 in projektiranje 2.364.991. Varianta B je povsem netransparetna. Če nas že zdaj tako vlečejo za nos, kako nas šele bodo? Gospod župan, dokumente pokažite davkoplačevalcem, pa bo takoj jasno, komu bo nos še rasel in koga bo bolela glava!

Vendarle pa se Zofijini, avtorji prvega pisma z naslovom »Pandurjev razgled, vreden čez 50 milijonov evrov«, moramo neizogibno skesano opravičiti tudi zaradi našega nepremišljenega zavajanja javnosti. V njem smo lahkotno zapisali, da majhnim kulturnim porabnikom v Mariboru, npr. društvom, z gospodarjeve mize padejo zgolj sramotne drobtinice. Žal to ne drži, rezultati občinskega razpisa za kulturne projekte, ki so do nas prišli te dni, so namreč razkrili, da so nam njegove komisije zavrnile vse tri, ki smo jih prijavili. Ergo: za nekatere z mize ne pade nič, pa tudi škornjev ne znamo lizati. Popolna luzerska pozicija! Toda kaj bi z nepomembnimi kulturnimi delavci, da bo le palača dovolj prestižna. Če se vrnemo k številkam - pod prej omenjeno opremo za Pandurjev teater po podatkih sodeč štejejo pisarniška oprema, foyer in bife. Predpostavimo, da je investicija v bife, ta neizbežni fetišni ambient umetnikov, vredna tretjino zneska, torej okoli 150.000 evrov. V tem primeru lahko smiselno zaključimo, da smo Zofijini v svoji 14-letni aktivnosti bili deležni subvencij občine v višini kakšnega boljšega pisoarja! V zameno smo naredili naslednje: v Mariboru organizirali vsaj 250 dogodkov humanističnega profila, večinoma predavanj, bolj ali manj vsi so tudi zvočno in video zabeleženi. V tem času to povprečno pomeni 27 prireditev na leto. Od leta 1996 je v naši produkciji nastalo čez 300 oddaj o filozofiji, večina je znova zabeležena in jih je mogoče poslušati na netu. Ob tem naj omenimo še naše izobraževalne filmske oddaje in oddajo »Glasbeni ciklon«, naš samostojen izobraževalno glasbeni eksperiment, ki je zdržal tri leta in sproduciral približno 100 zelo samosvojih oddaj, pa nešteto edicij oddaje »Ah, teorija«, tudi dostopne v našem arhivu na strani radia MARŠ. Vse skupaj govorimo o kakšnih 800 urah produkcije različnih radijskih oddaj zgolj v zadnjih sedmih letih, ki nam omogočajo točnejšo mero. Morebiti malo za kakšen profesionalen radio, veliko za neprofesionalne filozofe.

Od leta 2003 smo uspeli vsako leto izdati online časopis, zaenkrat 9 številk, izdali smo 4 številke revije Ustroj, od leta 2001 pa še 12 dokumentarnih filmov in feljtonov s filozofsko, ekološko in družboslovno tematiko. Zaenkrat smo izdali eno PDF knjigo, ki je dostopna na netu in v pripravi so še tri. Zofijini smo nekaj let vsebinsko ustvarjali dodatne spletne strani, kot je npr. tista o primeru Petek, aktivno gostimo pobudo Časovne banke v Mariboru in vseslovenski forum o Univerzalnem temeljnem dohodku. Na naši strani je arhiviranih na tisoče filozofskih, družboslovnih in kritičnih besedil, številna smo objavili kot javne apele.

Vso to malenkost smo zgarali za ceno enega pisoarja! Prav bo imel, če bo kdo ugotavljal, da bi danes izjemoma komu res radi šli na živce kot neskromneži in se v neznatnosti svojega društvenega imena čudnega zvena primerjali z velikim Pandurjem! Kakopak se zavedamo, da je takšnih, kot smo mi, na stotine, toda naj vsak izvede enako primerjavo in ne bo dosti drugačna: menda neprekosljivemu umetniku 51 milijonov evrov v enem zamahu, drugim za WC školjko ali pa še to ne. Na podlagi česa že? Pandur je v zadnjih 15-letih Mariboru daroval le eno kulturno mašo (predstava »Tesla Electric Company« leta 2007 v SNG), mi smo svojo statistiko podali. (Več o njej na strani www.zofijini.net) O Pandurju obstaja vrsta zapisov v Večeru, na koncu resda zgolj še na straneh črne kronike, o nas pa... Tako se pač dela kapitalna kultura v Mariboru in samoumevno delita denar in pozornost za nekaj, kar je postalo stvar elit, spreg posameznikov med umetniki in politiki, ki odlično vohajo kapital, novinarskih piarovcev in lojalne tovarišije. V Mariboru vse to učinkuje neznosno domačijsko in nepotistično, ali kot neskrito pravi župan (»Komu pa bom pomagal, če ne prijateljem?«), po privatnih linijah. In nič ne kaže na boljše čase. EPK, čudežna beseda, ki očitno omogoča opisano finančno magijo kolosalnih dimenzij, postaja žalostna paradigma umetniškega nihilizma, podobna omamni sijoči luči, na katero se lovi kulturni mrčes. Če ga ne bi bilo, bi si tak terarij morali izmisliti!

Zofijini ljubimci, društvo za razvoj humanistike



Napotila

Pandurjev razgled, vreden čez 50 milijonov evrov:
http://www.zofijini.net/bodica_Pandurjev.html

Tomaž Pandur obtožen zlorabe položaja (Večer, 11. 5. 1999):
http://bor.czp-vecer.si/VECER2000_XP/1999/05/11/1999-05-11%20STR-23-23%20MX-01%20IZD-00-00-00-02-00-02%20PAG-KRONIKA.PDF

»Pandurjevo« gledališče na pravljičnih temeljih (Dnevnik, 13.8.2010):
http://www.dnevnik.si/novice/aktualne_zgodbe/1042380351

Smisel kulturne produkcije v Mariboru v luči medijskih najav:
http://www.zofijini.net/bodica_smisel.html

Piar dan D za EPK:
http://www.zofijini.net/speculum.html

Pandurjev razgled, vreden čez 50 milijonov evrov

Maribor je mesto neverjetnih kontrastov in izkušenj, toda nič se še dolgo ne bo moglo meriti s poletno kulturo impresijo, bolje rečeno razprodajo, vredno 50 milijonov evrov, o kateri beremo te dni. In bomo še na veliko in debelo, če bodo le lokalni medijski piarovci, skriti za videz nepomembnih novinarskih aparatčikov, to dovolili – zaenkrat slabo kaže. Edino projektno in finančno stehtano oceno doslej, kakopak nadvse kritično, smo prebrali s strani g. Andreja Kocuvana v Večerovih Pismih bralcev, kar je zgovorno po sebi.

Scenarij je enostaven, kupec en, naročnik tudi. Kako se dokopati do fascinantnih 50 milijonov evrov kapitala, sicer bega marsikaterega, ne le mariborskega kulturnika, če bi že upal sanjati. Nobenemu, ne le pri nas, verjetno še niti približno ni uspel podoben junaški podvig, še manj s takšno enoglasno podporo. Recept je malodane filmski: imeti morate pogumnega župana iz menda pravega kulturnega testa, ki v bogato mesto pripelje našega človeka, »režiserja svetovnega formata«, z odličnimi finančnimi referencami iz SNG ustanove, nato sledi trenutek težko pričakovanega osebnega navdiha - omenjeni umetnik se bo po naključju sprehodil po Studencih in zazrl čez Dravo. Vse ostalo je enostavno in analitično zgoščeno navzoče v »strokovno« podkovani utemeljitvi po neizogibno nujni gradnji »Pandurjevega hrama«, v skladu s katero razgledna točka opuščenih hal bivše tkalnice na Ruški cesti ponuja »najbolj spektakularen pogled na mesto, ki si ga lahko predstavljamo, omogoča tudi vzpostavitev nove točke pogleda na mesto, ki tako postane predstava zase, meščani in meščanke Maribora pa edini protagonisti in avtentične zvezde Evropske prestolnice kulture.«

In to je vse, kar se globinskih argumentov tiče, za postavitev mizanscene megalomanske predstave Mariborčanov za Mariborčane. Pandurteatra za 50 skromnih milijončkov. Kot tudi bistva, ki je očem to pot izjemoma vidno. Strašljivo bizarno se je odvijalo konspirativno žegnanje odločitve, kot se za impresivno cifro investicije spodobi: nujna korespondenčna seja mestnega sveta, vsi vpleteni na dopustu in nedosegljivi do septembra, a k sreči zvesto priklopljeni na elektronsko pošto, sumljivi izračuni in sorodniške inštitucije, s projektom pa se menda zelo zelo mudi, kar le če bo pogodba podpisana do 1. avgusta, bo objekt Pandurteatra tudi zgrajen do maja 2012. Ko seveda mora biti, zaradi nič dvomov dopuščajočega EPK-ja. In zares ne dvomimo, da zaradi tega minimalnega finančnega zalogaja nihče ne želi vznemirjati zasluženega počitka utrujenih kulturniških dopustnikov, zaradi česar je tudi s pogodbo zadnje dni julija verjetno vse teklo kot po maslu.

Toda če se povrnemo k občinskogledališkemu leporečju: diarejo vzbujajoča retorika je tu kar spretno ubrana, obeta namreč, da bomo za astronomsko vstopnico Mariborčani postali nič manj kot stalne igralske zvezde Pandurteatra. Spodaj podpisani bi, ne edini, enako lahkotne in cenene obljube bili pripravljeni sejati za drastično manjše denarce, če bi nam le tako zlahka šle iz jezika! A zvezdnato nebo nad Mariborom in v naših vznemirjenih srcih bržkone ni omenjeno zaman, ker bodo cekini še desetletja, če se projekt žal uresniči, seveda dobesedno leteli iz naših avtentičnih žepov, kot jim ganljivo pravijo, če jih bo še kaj sploh ostalo; prav žalostno je gledati, da se za soprotagoniste v tem projektu prostovoljno javlja tudi Ministrstvo za kulturo. Kar pomeni, da bodo sotrpini, v našo vsaj delno tolažbo, vsi slovenski davkoplačevalci.

Za ta denar bi lahko v Mariboru prirejali še en, recimo mu zimski festival Lent, z budžetom en milijon celih 50 let. Ali pa z dvema milijonoma 25 let! Še boljša ideja: če bi želeli kulturni preporod mesta, bi lahko občina, namesto prgišča evrov, kulturnim zavodom in društvom razdelila isti denar, recimo po ključu 1000 (!) društev in vsakemu po 50.000 evrov. Zdaj jim namenja sramotne drobtinice, ker za več menda ni. Stavimo, da bi kmalu govorili o svetovni, ne le evropski prestolnici kulture! Vsaj z vidika hvalevredne radodarnosti mestnih oblasti.

Toda kaj bi s 1000 mariborskimi kulturnimi cvetovi, če lahko ves medeni kolač gre enemu, ki se je, mimogrede, v mestu v zadnjih petnajstih letih dokazoval le enkrat! Zaradi kakšnih zaslug že ne moremo brez njega? Morebiti je najbolje vprašati zaposlene v SNG, ki imajo svojo »pandurjevsko izkušnjo« še iz časov, ko so se z njo ubadala sodišča. Ni bila dovolj boleča, zato zdaj potrebujemo »alter SNG«. In kaj vse nam pove sama možnost dogajanja, ki smo mu priča, četudi se nikoli ne bo uresničila? Seveda nič o korupciji in klientelizmu, ker jih ni, niti o mentalni sliki župana in njegovega ambicioznega kroga. Tudi ne veliko o duhovni sliki velikega umetnika. Predvsem nam ilustrira mentalno podobo Maribora, samodojemanje kulturne podhranjenosti ter z njo povezane zakompleksanosti, ki ji nekdo želi pihati na dušo z neverjetno megalomanijo. Ob tem zahteva in pričakuje, da mu bomo jedli iz roke. Mesto v svoji skrbno negovani pritlikavosti rabi prav takšne, kot sleparji in žeparji ljubijo maksimalne naivneže in prostodušneže, da lahko izpeljejo svoj trik. Spoštovane gospe in gospodje v Mariboru, avtentične zvezde evropske prestolnice kulture, brž nastavite svoje žepe, kajti vsak razgled seveda nekaj stane. Še zlasti tisti, ki vam ponuja pogled na lastno ničevost!

Zofijini ljubimci, društvo za razvoj humanistike

++++++++++
Objavljeno na strani:
http://www.zofijini.net/bodica_Pandurjev.html

Napotilo
http://www.zofijini.net/bodica_pisoar.html