ponedeljek, 18. oktober 2010

Transparenten poklon "odlični ekipi"

»V Naskovem dvorcu, domicilu zavoda Maribor 2012 - Evropska prestolnica kulture (EPK), je bila včeraj predstavitev nove uprave: programskega in poslovnega direktorja javnega zavoda, ki jih je pred tremi dnevi imenoval svet zavoda na čelu z Jožefom Školčem. Mitja Čander, novi, stalni programski direktor, in Helena Hvalec, nova poslovna direktorica, bosta od danes polnomočno opravljala svoje naloge. Generalnega direktorja zavoda pa mora imenovati Mestna občina Maribor.«
Tako se bere začetek poročila s tiskovne konference. Nič narobe z njim, toda pozorno oko opazi čuden, moteč element. Na tejle slikci v članku iz Večera se v podnapisu znajde stavek:
»Predaja poslov odlični ekipi«.
Čigavo stališče je tak vnaprejšnji panegirik ekipi, ki je komajda ugledala luč dneva in sklicala tiskovno konferenco? Novinarkin? Verjetno da. Manj verjetno, da se je ekipa kar sama hvalila, da je odlična. In kaj je želela z njim doseči? Zgolj še en vnaprej naklonjen, prav nič objektiven piarovski poklon, ki jih težko skriva?

Fortes Melita adiuvat

Fortes fortuna adiuvat. Hrabre podpira sreča. Če ne gre, pa jih novinarka. Fortes Melita adiuvat. Novi programski direktor se predstavi. Še en zapis za anale večerovskega panegiričnega delirium tremensa. Znova. Povsem prepričani smo, da je zardeval in se branil pred tovrstno osladno pozornostjo tudi on sam, Mitja Čander. Vsaj vsak pameten bi sklonil glavo.
Večer, ponedeljek, 18.10.2010, stran 5, V ŽARIŠČU , avtor: MELITA FORSTNERIČ HAJNŠEK
--------------------------------------------------------------------------------
PORTRET TEDNA Mitja Čander
Od mladega upa do aduta generacije
Znašel se je v vseh pomembnih nacionalnih kulturnih zgodbah
Mitja Čander


Novi programski direktor zavoda Maribor 2012 - Evropska prestolnica kulture (EPK) je silno zgodaj in večkrat v svojem 36-letnem življenju prestopal rubikone. Bili so to zmeraj opazni prodori in odločni, javno zapaženi manevri. Neka avtentična altruistična prepričljivost je v njem, v spremljavi z nevsiljivo, mehko, ne na prvi pogled dominantno pojavo. Je predvsem strasten komunikator.
S svojim hendikepom – »nekaj odstotki preostalega vida«', kot piše v avtorefleksivnem eseju Gotski gozd - se spoprijema nedoumljivo drzno. Osupljivo - pri vsem njegovem delu je oster vid imperativ. Vse prebrane in spisane vrstice terjajo najbrž strašen dodatni napor. »Prignati je treba budnost in koncentracijo do samega roba,« pravi. A tudi ko je prvič javno spregovoril o lastni hibi in težavah, je bilo to daleč od patetičnega samopomilovanja. Bila je bolj gesta osebnega osvobajanja. Namerava še pisati o tem.
Pri rosnih enaindvajsetih je bil mladi up slovenske literarne kritike. Mitja Čander je po rodu iz Hoč pri Mariboru, sijajni šahist, tretjegimnazijec s silno odmevno raziskovalno nalogo o postmodernizmu, mladostni strastni navdušenec nad Dragom Jančarjem. Na slovenskem literarnem prizorišču je od začetka osvajal s strastjo do vsega, spoštljivostjo do starega, pa tudi s pretanjenim občutkom za pragmatične plati vsega skupaj. Odlikuje se z nevsakdanjo naklonjenostjo do tradicije, do preteklih generacij. Že zelo zgodaj je bil zrel(ejši), po načinu morda celo star(ikav) za koga. Nikakor ni (bil) med duhovnimi »očetomorilci«', nikoli ni (bil) izključujoč, ne do fenomenov ne do osebnosti. Morda mu je to tudi malce bolj in hitreje razpiralo institucionalne možnosti. Počasi se je znašel v vseh pomembnih nacionalnih kulturnih zgodbah, v žirijah za najvišje nagrade, v vseh gremijih, ki odločajo o ključnih kulturnopolitičnih zadevah. EPK je vrhunec tega angažmaja. Zanj mnogi celo menijo, da ga »je škoda«.
Mimo šaha pri Čandru nikakor ne gre. Da je dal svoji knjigi esejev naslov Kuvertirana poteza, ni naključje. Začel ga je igrati štirileten, bil je družinska tradicija. Njegov trener je bil celo sekundant Garija Kasparova. Dosegel je deset naslovov državnega prvaka, imel status vrhunskega športnika. Pri sedemnajstih bi se bil moral odločiti, ali sedem ur na dan ob šahovnici ali izbrati kak drug nešport. Literatura je zmagala, čeprav mu je do naziva šahovskega mojstra manjkalo le nekaj točk. Tudi kasneje ni prekinil s športom, bil je tudi urednik športnega programa na Maršu. -e zmeraj je fuzbalski navdušenec.
Sobivanje »človeka duha«' in kulturnega menedžerja je v čandrovski maniri ena najproduktivnejših mešanic v teh prostorih. Od gimnazijca kritika, ki je objavljal že v Katedri in Večeru, do soutemeljitelja Študentske založbe in snovalca danes kultne zbirke Beletrina, od glasnika neodvisne mladinske kulture do urednika Tribune do člana vladnega nacionalnega sveta za kulturo je pot ambicioznega, polivalentnega fanta s podeželja, ki se odlično znajde na vseh parketih.
Ko je snoval založbo iz nič, je pripeljal kar svojo prijateljsko ekipo iz Hoč. To je bila zanimiva druščina, ki jo je bil zbral okoli hoškega Mladinskega kulturnega zaklonišča in je organizirala festival Hoška prebuja. Ena najprebojnejših knjižnih zbirk Beletrina je Čandrov otrok. Slovi po tem, da je za svojimi avtorji vedno stala.
»Sprehodi po tujih svetovih dajo več veselja do tvojega lastnega,« je rekel nekje. In tudi sam začel izdajati esejistične knjige. Je pripadnik generacije »po koncu velikih zgodb«, ki se ni mogla zbrati okoli koherentne estetike, kot je bilo mogoče v preteklosti, celo še v zelo bližnji epizodi slovenskih postmodernistov. Generacija 70-ih, ki ji pripada, ni nagnjena k akademizmom, teoretiziranju, izrazito je usmerjena v ustvarjanje samo, s čimer pa tudi demantira namige o izčrpanosti literature, nekoč tako popularni sintagmi Rolanda Barthesa. Da je generacija 70-ih definitivno opravila z izpraznjeno literaturo in izpraznjeno eksistenco, kaže tvorno razmerje do vseh kulturnih praks in institucij, talent za organiziranje, vodenje in urejanje. Zmeraj je našel dovolj institucionalnih poti za realizacijo vseh projektov - od javnih predstavitev literatov, programsko jih je pred desetletjem prirejal tudi v Mariboru, do teatra in dramaturgije v njem, dokumentarnega filma in pisanja scenarijev zanj. Predvsem se je vseskozi zavzemal za policentrični pretok kulturnih energij. Programsko je torej že pred desetletjem začel »napletati novo mitologijo o Mariboru«, kot bi že tedaj začrtal svojo sedanjo vlogo.
Da bo v prihodnje z ženo in sinovoma živel v rojstnem mestu, je pogumna odločitev in izraža vso resnost poslanstva, ki si ga je naložil in mu je bilo zaupano. Če bo pot uravnaval v svoji dosedanji maniri, mu mora uspeti.

torek, 12. oktober 2010

Kangler ekskluzivno sporoča, kdo so nagrajenci iz sklada sredstev EPK

Z bloga Zavoda Udarnik prihaja udarna novica. Cvetober županskih kandidatov je ob obisku Zavoda Udarnik in okrogli mizi osupnil, ko je župan Kangler javno naznanil, kakšna sredstva EPK je prejel ta Zavod (26.000 evrov), in to še pred uradno naznanitvijo rezultatov:
Za začudenje med občinstvom je med pogovorom poskrbel predvsem trenutni župan Kangler, ki je javno razkril podatek, koliko bo Zavod Udarnik prejel finančne podpore na letošnjem razpisu Javnega zavoda Maribor 2012 Evropska prestolnica kulture, še preden so bili rezultati razpisa uradno razglašeni in sporočeni prijavitelju.
Boruta Osonkarja komentar:
»Sem bil razočaran nad bledo predstavo in kulturnim horizontom večine kandidatov, pa saj ne, da sem pričakoval kaj drugega. Prav poseben šok je bila izjava aktualnega župana, ki je javno objavil podatke, ki še niso javni (o tem, koliko bodo za svoje programe dobili na Zavodu Udarnik). To je resda odločitev po volji župana, a kompetenca strokovne komisije in stvar razpisne higiene je, da se podatki javno ne objavljajo vnaprej. Žal nihče od organizatorjev ni protestiral proti takšni zlorabi. Pričakoval sem tudi manj ohlapnosti pri organizaciji in moderiranju predstavitve, ki je prispevala k temu, da so kandidati odžebrali svoje mantre in ostali živi. Zaradi tega cela zadeva žal ni izpadla kot soočenje. Vsekakor pa pozdravljam, da se kandidate čim več vabi na urbane in alter prostore. Mogoče se jih kaj
prime. Pa drugič rokavice snet.«
Naš komentar ni potreben. Kako, zakaj in kako lahko župan bdi nad razpisno dokumentacijo in odločitvami komisij in ali jim pri tem tudi kaj pomaga, si odgovorite sami.

petek, 08. oktober 2010

Dobrila: »Največja škoda se je zgodila s privatizacijo projekta."

Intervju
Privatizacija kulture je lahko silno nevarna
Pogovor s Petrom Tomažem Dobrilo, sekretarjem v kabinetu ministrice za kulturo
Ministrstvo za kulturo se je odločilo za nekoliko drugačen javni razpis, na katerega svoje projekte prijavljajo ustanove, društva in posamezniki. Kakšne so bistvene spremembe razpisa za izvajalce kulturnih programov?
         "K zadnjemu stavku naj dodam: zaradi razločevanja med načini financiranja na ministrstvu za kulturo definiramo programe in projekte. Poleg štiriletnega programskega razpisa je novost štiriletni projektni razpis. Prvi, programski način financiranja je namenjen rednemu delovanju večjih producentov, ki kontinuirano izvajajo različne vsebine, drugi je primeren zlasti za avtorske cikle, opuse, festivale, bienale in druge projekte, ki potrebujejo večletno financiranje in želijo stabilnejše delovanje."
         Triletno razpisno obdobje je potemtakem za nami, odločili ste za štiriletno. Zakaj?
         "Štiriletno financiranje nedvomno vnaša več stabilnosti v kulturno sfero. Menimo, da tudi primerneje sledi situaciji v realnosti produkcije in izvedbe kulturnih in umetniški vsebin, hkrati pa presega odvisnost od političnih turbulenc, saj bi triletno financiranje, ki bi se končalo 2012, zapadlo ravno v konec mandata zdajšnje vlade, kar bi lahko imelo neljube posledice za financiranje kulture, medtem ko se štiriletni ciklus zaključi 2013. Skratka, razlogi so vsebinski, formalni in politični."
         Denar je razdeljen po resorjih, za uprizoritvene dejavnosti, glasbeno, intermedijsko in likovno umetnost. Koliko ga bo na razpolago v enem letu?
         "V tem trenutku je letos za navedena področja na razpolago 6,769.037 evrov, s poudarkom, da je to vsota za financiranje nevladnih organizacij ter posameznic in posameznikov, medtem ko financiramo tudi javne zavode ter druge, posebne programe in projekte, denimo svetovno prestolnico knjige 2010 in evropsko prestolnico kulture 2012."
         Ali bo kakšen projekt imel prednost pred drugimi? V mislih imam festivale in druge tradicionalne prireditve.
         "Letos sta bili prioriteti omenjeni svetovna prestolnica knjige 2010 in evropska prestolnica kulture 2012, za katero so prijavitelji dobili dodatne točke. Sicer javna sredstva razdeljujemo z javnimi postopki, ki so isti za vse prijavitelje, njihove vloge potem obravnavajo strokovne komisije in predlagajo sofinanciranje."
         Je možno, da ima katera od dejavnosti pri financiranju prednost pred drugimi?
         "Takšen način mi ni znan, razen že omenjenih programskih prioritet."
         Kako pa boste na ministrstvu preverjali rezultate projektov, ki jih financira ministrstvo za kulturo?
         "Kolikor je mogoče, se prireditev udeležujemo osebno in jih spremljamo. To velja za uslužbenke in uslužbence ministrstva kot članice in člane ekspertnih komisij. Najboljši je seveda neposredni vtis. Sicer pa rezultate izvajanja programov in projektov preverjamo z letnimi poročili, ki zajemajo tudi upravičevanje kriterijev, katere je prijavitelj moral izpolnjevati ob prijavah na javne razpise oziroma pozive. Seveda so določeni podatki kvantificirani, denimo število obiskovalcev, in jih je enostavneje obdelovati, drugi, ki se tičejo zlasti kakovosti, pa so bolj splošni. O tem si ustvarimo mnenje tudi na podlagi medijskih odzivov, strokovnih kritik, profesionalnih mnenj. Ne mimo prvih, ki jih od nas zahtevajo finančne institucije države, ne mimo drugih, ki so značilni prav za kulturno ustvarjanje in umetnost, ne moremo."
         Ali je znano, s kolikšnimi sredstvi bo letos razpolagalo ministrstvo za kulturo?
         "Po zadnjem rebalansu imamo na razpolago 197,454.293 evrov, kar je okrog dva odstotka proračuna države."
         Kaj pa evropska prestolnica kulture? Za kakšno obliko sofinanciranje se odločate na ministrstvu?
         "Z Mestno občino Maribor (MOM) kot nosilko projekta smo se dogovorili o neposrednem financiranju javnega zavoda Maribor 2012 v višini 10,7 milijona evrov v letni dinamiki od 2010 do 2012. To financiranje poteka po 67. členu Zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi in Zakona o financiranju občin. Pomeni, da so po pogodbi med ninistrstvom za kulturo (MK) in MOM predvidena sredstva namensko dodeljena občini, ki jih prenese na Javni zavod Maribor 2012. Poleg tega podpiramo na naših razpisih prijavljene programe in projekte, ki so del EPK 2012. Omenil sem že, da je EPK 2012 prioriteta MK, in prijavitelji dobijo več točk, če so uvrščeni v program."
         Preden ste postali direktor direktorata za umetnost na ministrstvu za kulturo in sekretar v kabinetu, ste delali v mariborski Kibli, kjer je tudi nastala ideja o Mariboru kot evropski prestolnici kulture. Če se ne motim, je bila prav Kibla za takšen EPK, v katerem naj bi sodelovalo več mest.
         "Kibli je uspelo pritegniti vse mariborske umetnike in kulturne ustvarjalce, organizacije in institucije, javne in nevladne, k zbiranju predlogov v snovanju kandidature za EPK 2012. Zato nam je tudi uspelo. Največja škoda se je zgodila s privatizacijo projekta. Osnovna zamisel je bila izhajati iz energije in ekologije, dveh najaktualnejših tem sedanjosti, in ju povezati s kulturo kot generatorjem razvoja, ustvarjalno energijo v čisto energijo. Ker ima Slovenija le dve mesti z več kot 100.000 prebivalci in polovica prebivalstva živi v mestih z manj kot 5000 ljudmi, smo se odločili za medregijski in policentrični koncept, saj smo menili, da je za tako velik projekt - mislim, da potencialno največji kulturni projekt na svetu - potrebna kritična masa vsaj milijon ljudi. Ker gre za mestni projekt, smo se odločili, da h kandidaturi Maribora povabimo partnerska mesta, mestne občine, ki so središča regij. Zaradi nesorazmernega razvoja države v času samostojnosti se je pokazala razdelitev na tako imenovani zahodno in vzhodno kohezijo, pri čemer je slednja kot manj razvita dosegala za 30 odstotkov nižjo razvitost od povprečja celotne države, denimo pomurska regija, ki je najmanj razvita, pa celo samo 50 odstotkov razvitosti."
         Srhljive številke!
         "Te številke postanejo še bolj srhljive, ko preberem, da je tudi življenjska doba krajša. Ker vse statistične regije nimajo mestnih občin, želeli pa smo vključiti celotno vzhodno kohezijo, smo iz preostalih povabili občine Trbovlje, Postojno, Krško in Brežice, ki so vse kulturno zelo močne. Zavedali smo se, da je EPK izrazito razvojni in tudi gospodarski projekt, ki smo ga nameravali spodbuditi s kulturo kot strateško razvojno in ekonomsko-gospodarsko paradigmo, na kateri bi temeljila identifikacijska platforma dela, delovanja, ustvarjanja v 21. stoletju, kjer nastaja in se prikazuje vrhunska umetnost kot nadgradnja, kot presežek, kot izjemnost. Zato smo v kandidaturo vključili povezave z drugimi resorji - od znanosti in šolstva do okolja in kmetijstva, poudarjajoč tekmovalne prednosti, ki jih ima ta del Slovenije v svetovnem merilu. Kultura preči in oplaja vse ostalo v družbi, človek se je razvil zaradi kulture, evolucija je ontološko kulturna, pri čemer nam je bila najpomembnejša trajnost, in to v človekovi integriteti in v obravnavanju okolja. Že podatka, da se leta 2012 izteče kjotski protokol in da bo začel delovati evropski navigacijski sistem Galieo, sta nam je sprožila nekaj vsebinskih izhodišč."
         Kako ste zadovoljni s sedanjim položajem EPK?
         "Pogojno, saj izvajanje ne poteka po potrjenem poslovnem načrtu, ki je bil naveden v zmagoviti kandidaturi. Menim, da je marsikaj bolj ambicioznega zamujeno, najbolj očitno se to vidi pri investicijah, vendar tudi vzpostavljanje programa ne izraža kompleksnosti projekta v kandidaturi, ki je zajemal mreženje med mesti in na mednarodnem nivoju, kar bi omogočalo črpanje tujih sredstev. Nič ni bilo storjeno za vzgojo publike, izobraževanje, promocijo. Ko smo se želeli tega lotiti, smo bili ustavljeni. Jasno je, zakaj. Ad hoc ravnanje ustreza trenutni situaciji, ker ohranja status quo. Odlašanje zahteva hitro ukrepanje, krizne razmere potrebujejo krizno vodenje, nakar bomo zadovoljni z vsem, kar se bo zgodilo. Samo, da bo. Ni novih programov, zanje potrebujemo čas za pripravo, produkcijo in izvedbo, celo kakšne nove ljudi, česar pa se nekateri v Mariboru najbolj bojijo, saj način njihovega delovanja ni dialog, ampak brutalno obračunavanje s tistimi, ki se ne strinjajo. Namesto osvežitve, ki naj bi jo prinesla EPK 2012, smo priča borbi za ohranjanje pozicij. Poznavajoč stanje, se niti ni treba spraševati, zakaj ima Maribor drugi najvišji odstotek izseljevanja med evropskimi mesti, da število prebivalstva pada in koliko delovnih mest je bilo ustvarjenih v zadnjih letih, da bi se mladi po končanem študiju lahko vrnili."
         Potemtakem so še pomisleki o organizaciji in financiranju EPK?
         "So. V izhodišču sem se zavzemal za mešano državno-občinsko organizacijo, javni zavod, ki bi ga ustanovili država in MOM, v katerem bi bila opredeljena tudi vloga partnerske mestne občine. Poleg tega bi za soorganizatorja povabil oziroma ustanovil nevladno organizacijo, ki bi skupaj z javnim zavodom sestavljala konzorcij za pripravo in izvedbo vsebin ter za investicije. Zdaj so investicije ločene od vsebine, kar je nesmisel, saj gre za povezano celoto. Financiranje pa je preveč koncentrirano na javna sredstva, državne in občinske vire, namesto da bi bilo razpršeno tudi na mednarodne podpore, javne in zasebne. Naj ponovno poudarim, da je bila Kibla, kjer je nastala kandidatura za EPK 2012 in je bila sprožena tudi pobuda za svetovno prestolnico knjige - letos je to Ljubljana - leta 2008 najuspešnejša organizacija pri črpanju evropskih sredstev na področju kulture."
         Ali lahko izpostavite kak slovenski kulturno-umetniški projekt, ki vam je še posebno pri srcu in bo - ali je že - uspešen?
         "Kot kulturnik želim ohranjati karseda celovit pregled nad stanjem, zato bi se temu odgovoru izognil. Ob zelo dobrem vpogledu v sodobno slovensko produkcijo kulture in umetnosti bi bilo izpostavljati kogarkoli v nasprotju z mojo percepcijo dela in delovanja na področjih umetnosti."
         Ker ste bili pred nedavnim direktor direktorata za umetnost, ste razmišljali o tem, da bi država na vašo pobudo spremenila obdavčitve umetniških honorarjev?
         "Imamo delovno skupino za urejevanja statusa samozaposlenih v kulturi. Znotraj te skupine se pogovarjamo o raznih načinih, metodah in poteh izboljšanja statusa, tudi o spremembah obdavčitve umetniških honorarjev, kjer pa smo vezani na ministrstvo za finance in dogovore z njim. Tega ne moremo napraviti sami."

sobota, 02. oktober 2010

Saj ni res, pa je

Saj ni res, pa je: mariborski dnevnik Večer, časnik s težo,  še vedno ni uspel priobčiti kritičnega članka o izgradnji CEUM-a, čeprav teče že tretji mesec, odkar nas je mestna oblast osrečila z novico o njegovem obstoju. Enako velja za EPK v celoti. Karkoli kritičnega potisnejo kvečjemu v Pisma bralcev.
Pač pa danes ponavljajo vestičko Financ o preplačanem nakupu zemljišča, ki smo jo objavili tudi na tej strani...Tukaj:
Po neuradnih ocenah naj bi ZIM za 12 tisoč kvadratnih metrov veliko parcelo na območju nekdanje predilnice in tkalnice MTT, kjer bo zgrajen CEUM, plačal okrog 3,6 milijona evrov.
 Podjetje ZIM, zasnove in vodenje investicij, je s podjetjem Vegrad podpisalo pogodbo za nakup zemljišča na Taboru, kjer naj bi zgradili Center uprizoritvenih umetnosti Maribor (CEUM), pri čemer pa naj bi bila cena zemljišča, kot so razkrili v časniku Finance, kar zasoljena, in sicer več kot 300 evrov za kvadratni meter, medtem ko naj bi bila "realna" cena takšnega zemljišča, kakor ocenjujejo nepremičninski ocenjevalci, le nekje okoli 180 evrov za kvadratni meter...