četrtek, 30. september 2010

Kako kupčujejo z zemljišči za CEUM

Iz Financ...
Je pri projektu odkupa zemljišča res dejaven tudi sam mariborski župan Franc Kangler, kot nam je sporočil vir? Kakšen je njegov interes? "Pri dogovorih nisem nikoli sodeloval. Moj edini interes je, da projekt CEUM do maja 2012 izpeljemo in predamo namenu, saj bo Maribor evropska prestolnica kulture," nam je odpisal Kangler.
Je Zim nepremičnino res kupil tako drago? Zakaj, če pa so zemljišča na Studencih pol cenejša? "V tem trenutku nimam podatka, kolikšna je cena za kvadratni meter, z Gorenjsko banko pa pogovori o financiranju še potekajo," pravi Kangler. Še enkrat spomnimo, da ima občina Maribor v Zimu 77,45 odstotka kapitala.
Ali Kangler rešuje Hildo Tovšak? "Ne rešujem nikogar."
In kako bo občina projekt financirala? "Iz različnih virov. Prizadevamo si, da zanj tudi počrpamo evropska sredstva."
Kako pa komentira dejstvo, da se nadzorni odbor občine ni želel opredeliti do projekta? "Ne komentiram, glede na to, da so bili ustrezni sklepi že sprejeti na mestnem svetu."
Kupnina za mesečne plače Vegrada
Če informacije vira držijo, je Zim za 12 tisoč kvadratnih metrov veliko parcelo plačal od 3,7 do štiri milijone evrov. Dva mariborska nepremičninarja smo povprašali, kaj menita o tem. "Ojej. Resno? Za kvadratni meter niti v najboljših letih na Studencih ni bilo treba dati več kot 200 evrov, zdaj med 100 in 150 evri," je dejal sogovornik. Drugi posrednik nam je povedal, da bi za kvadratni meter lahko iztržil med 100 in 180 evri. Imenovati se nista pustila, ker je "zadeva preveč vroča", sta zabičala.
Dodajmo, da bi omenjena kupnina - če je prava - zadostovala za dobro mesečno maso plač Vegrada. Po naših podatkih bi sicer Vegradu po poplačilu Gorenjske banke od kupnine ostal le milijon evrov, še okoli 400 tisoč evrov pa bi lahko zaslužil z rušitvenimi deli. Vendar pa viri opozarjajo, da je do posla še daleč, eden od pogojev bančnikov pa je tudi soglasje sodišča. To pa bi verjetno za Vegrad prišlo prepozno.
Medvedu teče voda v grlo, pojasnil pa ne da
Tudi glavnega direktorja Vegrada Borisa Medveda smo vprašali, za koliko je Vegrad prodal parcelo na Studencih in kdaj pričakuje kupnino. "Točno veste, kaj počnem še ta dva dni, in o tem ne bomo debatirali," je bil kratek.
Vprašanje je, ali je nepremičnina sploh še v lasti Vegrada ali pa je bila prenesena na katero od hčerinskih družb. Če bi namreč Vegrad šel v stečaj, bi se Zimov odkup namreč zaradi postopkov precej zavlekel. Predsednik nadzornega sveta Vegrada Klemen Boštjančič nam je povedal, da mu o poslu niso povedali ničesar.
Spomnimo, da je danes rok, ko mora Medved nadzornikom in delavcem povedati, ali bo umaknil predlog prisilne poravnave in vložil zahtevo za stečaj, v katerem bi lastniki izgubili vse. Medved mora torej danes nadzornikom in zaposlenim, ki še vedno čakajo na poplačila zaostalih plač iz prejšnjih mesecev, pokazati ne le, da ima dovolj sredstev za poplačila za nazaj, temveč tudi za normalno poslovanje v prihodnje. V bankah upnicah sicer dvomijo, da bo Medved danes zahteval stečaj, so nam povedali.

Politika ignoriranja in izključevanja

Dnevi pred lokalnimi volitvami so čas razmisleka o delovanju mestne oblasti v minulih štirih letih. Kakšno mnenje imam o tej oblasti jaz, ki malodane 20 let z veliko odrekanja in v zadnjih letih s skrajnimi napori izdajam knjige, ki poznavalsko predstavljajo kulturno dediščino Maribora vsem, ki jim veliko pomeni, ne samo doma, ampak tudi drugod. Medtem ko mi prejšnje mestno vodstvo ni ponudilo nikakršne pomoči pri iskanju poslovnih prostorov po odpovedi najemne pogodbe v Mestnem gradu, lahko o sedanji mestni oblasti, ki zaradi mojih občasnih upravičenih kritičnih pomislekov, ki jih nisem mogel obdržati zase, ugotovim, da moje delo popolnoma ignorira. Omenjanje županove demokratičnosti se spričo tega zdi precej neprepričljivo. Ob tem lahko omenim še svoj prvi in verjetno tudi zadnji opravek v zvezi s pričakovano titulo Maribora kot Evropske prestolnice kulture 2012. Ob javni predstavitvi projekta v marcu 2009 v veliki dvorani SNG Maribor je bila udeležencem razdeljena publikacija o predvidenih investicijah. Neprijetno sem bil presenečen, ko sem na naslovnici zagledal štiri vedute, ki so bile brez predhodnega soglasja »izposojene« iz moje knjige Mariborske vedute. Skoraj leto dni so me odgovorni ljudje bodoče EPK 2012 ignorirali in se sprenevedali in šele grožnja s tožbo jih je prisilila, da so bili pripravljeni plačati simbolično odškodnino.
Sedanji župan se je doslej že dvakrat javno »pohvalil«, da ne bere knjig. K temu moram dodati, da jih tudi ne podarja, vsaj tistih o Mariboru ne, ki so izšle pri moji založbi. Da bodo Mariborčani vedeli, s kom imajo opravka, bom omenil še zadnjo izdano knjigo Zgodba o najstarejši trti na svetu. Na mojo pobudo je zanjo napisal besedilo dosedanji skrbnik Stare trte mag. Tone Zafošnik, ki jo je pred 30 leti rešil pred pogubo in vseskozi zanjo volontersko skrbel. Na mojo prošnjo za finančno pomoč pri izdaji knjige mi je občina ponudila 250 (dvesto petdeset) evrov. Žaljivo pičel znesek »pomoči« sem seveda zavrnil. Od izida knjige so minili trije meseci, MO Maribor pa doslej še ni naročila nobenega izvoda. Ob tem je potrebno omeniti 60.000 evrov, ki so v letošnjem mestnem proračunu rezervirani za pripravo dokumentacije za vpis Stare trte na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Zafošnikovo besedilo knjige bo seveda prepisovalcem nepogrešljiv vir pri pripravi potrebne dokumentacije. Sodbo o tem naj si ustvari vsak sam.
Ob tej priložnosti velja omeniti tudi razmere v neinstitucionalni kulturi, ki je v Mariboru skrajno zapostavljena in malodane getoizirana. Ob predvidenih večdesetmilijonskih investicijah v kulturno infrastrukturo se neinstitucionalnim ustvarjalcem na področju kulture na vsakoletnem projektnem občinskem razpisu delijo poniževalni zneski, s katerimi bi si mestna oblast rada pred njimi oprala vest. Tudi zato je potrebno preprečiti izključevalno politiko, ki je zavladala v Mariboru.
Po predvolilnih anketah lahko sklepamo, da se večjih sprememb ne moremo nadejati. Vedno bolj me skrbi volilno telo, ki takšnega kandidata izbere, in ne toliko tisti, ki bo izbran. Sprašujem se: kje živim? Bojda vsakdo dobi tisto, kar si zasluži. Mar Mariborčani res zaslužimo samo to, čemur smo priča? Koliko volov in sardelic bo še žrtvovanih, da nekateri spregledajo prevaro?
Bojim se, da nam grozi berlusconizacija. Si Mariborčani to res želimo? Morda pa je čas za kulturni molk, vsaj za nekatere, ki ustvarjamo v Mariboru.
Primož Premzl,
Maribor

ponedeljek, 27. september 2010

Maribor kot Trnuljčica in Kangler kot kraljevič

Kakšni so občutki srednje duhovno angažiranega Mariborčana, ko sliši, da bo sedanji župan Maribora ponovil še en mandat? Ganljivi. »Volitve za župana v Mariboru so samo formalnost, saj se ve, da Franca nima konkurence,« smo lahko prebrali te dni, seveda v Večeru. Sedanjemu županu bo verjetno znova uspelo, kajti religiozna kontrola avtobusnih vozovnic je občane prepričala. Skratka, imponirali so jim (tudi) popularni kanglerizmi, ali še bolje – on, ki jih je ustvaril. Franc je naš, ne damo ga in pika.
Zakaj je »domačijski« element v vrednotenju ljudi skoraj prevladal? Kaj potem, če je štorast, če se mu zatika in koga odrezavo prav po pasje nahruli? Pomembno je, da v srcu dobro misli. Takšna je zmagoslavna, seveda zgolj površinska logika volilnih preferenc marsikaterega Mariborčana. Neposvečenih, nemislečih in onih, ki nič ne berejo ali berejo le določene časopise. Obstaja še druga plat. Je fenomen Kangler nekaj, kar bi nas moralo skrbeti, tudi če številne prijave komisiji za preprečevanje korupcije zaradi sumov klientelističnega in koruptivnega delovanja občine pustimo nekje ob strani? So sumi zlorab uradnega položaja in pravic, revizije računskega sodišča in prijave organom pregona zgolj stvar nagajanja tistih, ki jim Kangler gre na živce? Češ, za dobrim konjem se daleč naokoli dviguje prah?

Sam bi verjetno lakonično hitro prikimal in koj za njim zvesti podaniki. Toda ohranimo vendar nekaj treznosti, čeprav verjamemo, da so pomisleki manj opazni nevežbanemu očesu. Ne le za »male ljudi«, tudi za intelektualce in kulturnike je Kangler postal privlačna in mogočna ikona, ki ji je vredno slepo slediti in jesti iz dlani. O tem ne more biti nobenega dvoma: politiki brez hrbtenice, nestrpno čakajoči v dolgi vrsti na svinjske polovice, kulturniki, ki se radi pasejo ob širokem koritu, navdušeni strateški komunikatorji med uredniki in novinarji, pomembni podjetniki, univerzitetni profesorji ter mnogi drugi profili so se nenadoma znašli na točki, ko več ne premorejo niti najmanjšega smisla za kritično distanco in mentalno higieno. Njihovo šibko presojo, domnevamo, poganja zgolj en motiv - sedanje, pretekle ali prihodnje koristi in njih pričakovanja. Druge razlage ni. Če kdo, potem je Kangler uspel razdeliti Mariborčane na tiste, ki še premorejo moralna načela, ter one, za katere je nepotizem tipa »za svoje ljudi je treba poskrbeti, saj so vendar naši« povsem sprejemljiv.

Nova domačijska matrica zaposlovanja prijateljev, kičasta estetika krožišč, fasad in promenad, pogumna arhitekturna vizija Studenc in nebotičnikov, uvedba delitev obiskovalcev lutkovnega gledališča na patricije in plebejce, betonsko razumevanje kulturnih vsebin skozi oči gradbenih lobijev in umetniških fantastov, da o hierarhični komandni mentaliteti občinske uprave niti ne govorimo, so na novo premešali strukturne vloge vpletenih in jih razdelili na dva tabora. Kangler je uspel na breg leve Drave naseliti »naše« in na bregu desne Drave pustiti vse ostale. Ena izmed njegovih podpornih strank, Stranka enakih možnosti, se je na tiskovni konferenci groteskno poklonila svojemu kandidatu kot nekomu, ki se bori proti enoumju. Simptom napačne diagnoze, da mu ni para – on kot borec proti enoumju? On, ki se kot borec bori preko borbe?

Nekdo, ki je uspel vojsko sicer po pomoti približati civilizaciji, s svojim stilom mišljenja zasebno in javno, pa tudi civilnodružbeno in kulturno sfero v Mariboru pospešeno spreminja v dirigirani avtoritarni režim občinskega gospostva, na čigar vrhu z ognjem in mečem kraljuje ena oseba. Nič več po pomoti. Resnično si ne želimo biti pristranski, toda komunikacijsko izključevanje drugače mislečih, samopašna zaverovanost v svoje odločitve, vojaško enodimenzionalni pogled na svet in favoriziranje »poslovnih običajev« po prijateljskih manirah  na vseh nivojih vodijo v mentalni in še kakšen srednji vek. Duhovni profil mesta se s Kanglerjem nepovratno spreminja. Podpisane, tudi zaradi svojih aktivnosti, še dodatno skrbi novo ideološko pozicioniranje kulturnih vsebin in vrednot, h kateremu se je Maribor pospešeno zatekel pod krinko Evropske prestolnice kulture. Na eni strani veliki, konspirativni, nadvse netransparentno vodeni postopki za megalomanske projekte z očitnim političnim predznakom in sumljivimi ekonomskimi izračuni, na drugi  hiranje in zavestna blokada kulturne produkcije stotin ustvarjalcev, za katere ni posluha ali ga je izredno malo. Kot da tega ne bi opazili, so številni kulturotvorni velmožje sprejeli svoje funkcije v EPK, ne da bi za hip protestirali proti plehki politični reprezentaciji projekta in svoji lastni instrumentalizirani vlogi. Kulturni ekskluzivizem zdaj čez noč postaja gradbena kategorija, kultura sinonim za menedžerstvo, umetnost za oglaševanje in župan za glavnega sponzorja. Diferenciacija se dogaja nepovratno in npr. humanistika je postala še bolj odvečen privesek, saj ne ponuja otipljivih eksternalij, ne premore blišča in celo zahteva nekaj duhovne ponižnosti. V perspektivi novih kulturnih arhitektov se lahko ob pojmu humanistike v Mariboru spomnijo le dalajlame, kajti nič ni vredno, če ni zraven prvovrstnega sijaja in spektakla. In prav zato potrebujemo še nobelovce – seveda ne, ker bi jih cenili, ampak da bi se lahko malce važili. Na eni strani egomanski kompleksi, na drugi politično ali osebno profiterstvo, na tretji naivno hvaležna mariborska publika, ki ploska nezasluženi pozornosti do nje same. Mnogi oslinjeni privrženci umetnosti so prostovoljno postali minorni politični vojščaki na lepo izrezljani Kanglerjevi šahovnici in nesporno bi si zaslužili posebno upodobitev v mestnem parku, kamor je župan že poskušal naseliti rezbarske izdelke – kar naravnost v živa debla dreves.

Podoben lesarski podvig  je morala imeti v mislih teologinja dr. Alenka Šverc, ko se je v imenu stranke krščanskih vrednot postavila za Kanglerja, v njem hipoma prepoznala čudovitega kraljeviča in nas osrečila z nepozabno primerjavo: »Kot spečo Trnuljčico je Maribor prebudil iz sna. Posekal je vse trnje in uresničil mnoge ideje: lutkovno gledališče, vzpenjačo, zemljišče za medicinsko fakulteto ...« Drži,  naivna pravljica za majhne otroke je to, zgodbica o malih in velikih bogovih - morebiti se znajde na repertoarju istega lutkovnega gledališča. Resnica je povsem drugačna. Maribor se še ni prebudil iz sna, čeprav nekdo kolovrati naokoli in nadaljuje s sečnjo. Toda vloge so med ljudi že razdeljene. Številni bodo vihali mastne brke ali zavidali tistim, ki jih že imajo (ko bi le pustili mustače Salvadorja Dalija v Naskovem dvorcu pri miru in jih ne zlorabljali). Spet drugi se bodo zadovoljili s kapljicami, ki bodo od njih kapljale. Še več je onih, ki previdno molčijo in se bojijo. Mnogi sploh ne bodo opazili, kaj se dogaja – edino, kar že znajo, je obkrožiti »pravega« kandidata na volitvah. O, sveta preproščina! Vmes pa se mesto, sorazmerno z zlaganim glamuzornim bliščem in napovedanimi eksplozijami kulture, hitro spreminja v rahitično mentalno provinco kimavcev, kjer je nevarno biti podoben trnju in še bolj kaj trnjevega povedati na glas.


Aleksandra Žorž
Zofijini ljubimci – društvo za razvoj humanistike


Objavljeno v Večeru.

torek, 21. september 2010

EPK logika: nekaterim visokoritne fotelje, drugim nizkoritne klopi

Obnovljeni minoritski samostan - do leta 2012 bodo obnovili še zunanji avditorij in cerkev, ki bosta služila glasbenemu gledališču - je hkrati prva uresničena naložba v okviru projekta Evropske prestolnice kulture. V današnjem Večeru bivši delavec LGM Slavko Rakuša Slavinec po številnih pripombah tudi sam ugotavlja, na kakšen način je bil degradiran v drugorazrednega državljana. Ob otvoritvi novega lutkovega gledališča, kjer so pretežni del publike, ki ni bila označena za dovolj elitno politično in kulturno smetano, posadili kar zunaj na nizkoritne klopi. Sindrom Večerove naklonjenosti Kanglerju se ponavlja: nobene besede nismo zasledili čez župana, kritične besede trpajo v Pisma bralcev. Odličen polemičen članek:
Pisma bralcev
Razočaranje nad odprtjem LGM

Odgovora gospe Tatjane Štelcer, univ. dipl. med. kom., na pismi gospe Mithans in gospe Kasjak me silita, da kaj dodam, ne le kot drugorazredni državljan, ampak tudi kot upokojen delavec LGM, kjer sem, do pred letom, delal skoraj trideset let in bil v zadnjih letih tako ali drugače povezan z izgradnjo novega lutkovnega gledališča. Dobil sem "mrožkovo" vabilo, kar pomeni, da sem smel odprtje spremljati od zunaj. Ne samo razočaranje, tudi žalost in jeza te pograbi, ko te posadijo na neudobne nizkoritne klopi in ti dobrohotno svetujejo, da naj se vremenu primerno oblečeš.
         Genialna režiserska (ali ne vem čigava) domislica z žegnom organizacijskega odbora, da nas osreči s scensko-gibalno predstavo in vsebinsko skrbno izbrano minimalno videoprojekcijo, ki naj bi prikazala večfunkcionalnost (po Štelcerjevi), je dokaj plehek izgovor za popolnoma zgrešeno odločitev, da bi si shod politične elite ogledalo čim več ljudi. Če je gospa Štelcer žalostna, ker nismo prepoznali in doumeli premišljene zasnove predstave, je meni kar malo nerodno priznati, da mi to ni uspelo, kljub mojemu dolgoletnemu delu v vseh oblikah gledališkega in lutkovnega ustvarjanja. Tolaži me dejstvo, da to ni uspelo tudi večini zveste lutkovne premierske publike, ki je po pol ure v večini zapustila prizorišče.
         In še ena genialna! Nam, ki smo bili zunaj, gospa Štelcer pojasnjuje, da je vzporedno s predstavo zunaj potekal neposredni televizijski prenos svečanosti znotraj.
         Resnično škoda, da tega ni bilo v vabilu, saj bi tako lahko doma, s fotelja in na toplem, spremljali dogajanje v dvorani. Močno me zanima, kdo je naredil spisek zunanjih in notranjih povabljencev, čeprav, če samo malo pomislim, to kar zlahka razvozlam, vsaj kar se nas zunanjih tiče.
         To vabilo je bilo zame žaljivo in ponižujoče. Lutke so me spremljale dobršen del moje poklicne poti in tudi življenja. Dvajset let sem poslušal obljube mariborskih županj in županov, in ko sem končno dočakal ta veliki in dolgo pričakovani dogodek, za kar gre vsekakor vse priznanje županu Kanglerju, ste me neusmiljeno prikrajšali, da bi bil priča temu trenutku. Naravnost grozljivo pa se mi zdi dejstvo, da ste poleg mene užalili ob že omenjeni premierski publiki še upokojence LGM in vrsto še kako pomembnih lutkovnih ustvarjalcev, ki so se neizbrisno zapisali v mariborsko lutkovno zgodovino. Brez njih tudi novega gledališča zanesljivo ne bi bilo.
         Za pojasnilo, da je odprtje zadnjih vrat simbolična povezava med preteklostjo in sedanjostjo, pa si resnično želim dodatne razlage. Se opravičujem, spet ne prepoznam premišljene zasnove.
         Vse, kar sem si želel, je, da bi v novo gledališče vstopil skozi prava vrata in s pravim vabilom. Več kot očitno je, da se bo tudi v prihodnje to zgodilo bolj redko. Žal.
Slavko Rakuša Slavinec, Benedikt

nedelja, 19. september 2010

Papirnato mesto prihodnosti

Ob robu EPK
Papirnato mesto prihodnosti

Maribor se mora prebuditi. Mora postati drug. In mora postati drug med tistimi, ki narekujejo drugačnost, ki so drugi in drugačni – ki niso včeraj, ki so jutri ... Želimo, da Maribor zaživi svoj jutri. Da napne vse svoje sile. Da postane drugačen Maribor, mesto prihodnosti. Za to je nujno, da projektil naše vizije preluknja opne na naših očeh in jih odpre za nezaslišano. Nezaslišani morajo biti tako prostorski in arhitekturni projekti, ki morajo omogočati dogajanje nezaslišanega. In nezaslišan mora biti invencijski, vizionarski in energijski vložek vseh, prek katerih se bo evropska prestolnica kulture godila za vse.
         S takšnim baročno alegoričnim slogom predstavlja Tomaž Pandur, predsednik programskega sveta zavoda Maribor 2012, pod naslovom Mesto prihodnosti svoja programska izhodišča Evropske prestolnice kulture (EPK). Vizionarstva je pri nas res bore malo, nedvomno je prijetno prisluhniti človeku, ki se noče sprijazniti s konformizmom in letargijo, ki obvladujeta celotni spekter družbe, vendar zgolj s takšnimi prozaičnimi spisi ni mogoče aktivirati posebnih ustvarjalnih potencialov. Podoba mesta res ni posebej bleščeča, Pandurju lahko pritrdimo, da je treba iz Maribora ťpregnati vso lenobnost, zatohlost, vso neinventivnost, preplašenost in lažno skromnost, ležernost in površnost, ves klientelizem, vso nevednost, zamerljivost in samoužaljenost, nepotizem in lažno samoljubjeŤ, vendar je domet takšnega branja levitov pač zelo skromen.
         Pandurju ne gre odrekati določene karizme in promocijskih sposobnosti, vendar te temeljijo na poldrugem desetletju nomadskega gostovanja po evropskih prestolnicah, kjer je bilo mogoče s posameznimi projekti to karizmo vzdrževati in jo s premišljenim marketingom tudi potencirano projicirati nazaj v Slovenijo. Celostna preobrazba nekega miljeja je povsem drugačen podvig, ki ga ni mogoče izpeljati le z visokodonečimi frazami in spektakelskimi prijemi, prav spektakel v smislu popredmetenega pogleda na svet ter vseobsegajoča afirmacija videza pa je lasten tako njegovim posvečenim teatrskim kot tudi bolj posvetnim vsakdanjim angažmajem.
         Ena temeljnih Pandurjevih zablod se zdi prepričanje, da je mogoče z izoliranimi megaprojekti, kot je petdeset milijonov evrov vreden Center uprizoritvenih umetnosti na Studencih, čez noč spremeniti mentaliteto mesta, ki mu manjkajo številne elementi sodobne urbane kulture. Značaj Maribora je še vedno determiniran s proletarsko in tudi ruralno noto, splošni nivo omike in kultiviranosti je skromen, intelektualni potencialni so šibki, študentska populacija je anemična in pasivna, večina repertoarnih in festivalskih programov se ubada s kroničnim pomanjkanjem občinstva, še zlasti takšnega, ki ga še ne krasijo sivi lasje ali pleša...
         Od predsednika programskega sveta EPK bi zato pričakovali podrobno analizo stanja posameznih umetnostnih zvrsti, od povsem zapostavljene literature in publicistike, infrastrukturno podhranjene likovne oziroma vizualne scene pa vse tja do neinstitucionalne kulture. Namesto tega Pandur postreže z abstraktnim apelom, da se morajo ťmuzeji in teatri, koncertne dvorane in univerze, televizijske postaje in centri umetniškega pulziranja po vsej Evropi ozreti na točko prihodnosti, na mesto, od koder prihaja nezaslišan pretres. Ozreti se morajo na Maribor. Lepo, vendar žal ni nikjer specificirano kako naj bi se začel ta nezaslišan pretres? S tremi premierami in dvema gostujočima gledališkima predstavama na leto, ki jih Pandur napoveduje za svoj potencialni center na Studencih?
         Žal ne bo šlo tako lahko, poleg tega pa EPK ne organiziramo zaradi evropske promocije, temveč zaradi nas samih. Leto 2012 je res lahko prelomnica, vendar ne v smislu vrhunca ali celo zaključka preobrazbe mesta, temveč kvečjemu kot začetek takšnega procesa. In zato bo treba čim prej storiti konkretne korake, na spletni strani zavoda pa lahko žal ob Pandurjevem spisu preberemo le nekaj let stare programske zamisli, ki so jih pripravili še v Kibli za potrebe kandidature Maribora za EPK, večina od teh pa je bodisi odpisanih ali pa je za njihovo uresničitev že zmanjkalo časa. Natura non facit saltus, narava ne dela skokov in tega dejstva nikakor ne more spremeniti nekaj getoiziranih otočkov visoke kulture, ki bi funkcionirali kot ekskluzivni implanti sredi slabo prekrvavljenega tkiva.
         Vse to pa ne pomeni, da je treba Pandurja onemogočiti. Mesto vsekakor potrebuje tovrstnega fantasta, ki razmišlja velikopotezno, tudi iracionalno in utopično, in se ne obremenjuje s starimi vzorci razmišljanja; ti so v Mariboru tudi na področju kulture za mnoge še vedno glavno izhodišče, rezultat pa je, da je ob vrhunski in solidni tudi precej povprečne in balastne kulturne produkcije. Vendar Pandur za prizemljitev in predvsem za stvarno konkretizacijo najrazličnejših zamisli potrebuje ob sebi nekoga, ki bo razmišljal obenem vizionarsko in pragmatično, svetovljansko in s smislom za lokalne specifike, pa čeprav te ne dosegajo najvišjih standardov. Mitja Čander, ki ga le še formalnosti ločijo od funkcije programskega direktorja EPK, je upajmo pravi človek za to nalogo.
Peter Rak (objavljeno v Delu, 17. September 2010)

sobota, 18. september 2010

Mentalni gabariti evropske prestolnice

Naj začnem s tezo: ko je neko mesto tako zelo na psu, da se finančna skvarjenost, ne le sumi na nepravilnosti v trošenju denarja in čudni posli, doslej rezervirani za tiste osebke, ki po našem mnenju ničesar ne razumejo v svoji materialistični svetovnonazorski deviantnosti, dotaknejo same sfere duhovnega življenja v njem, potem utegne biti nekaj hudo narobe tudi z nami. Ampak priznanje gre težko z jezika. Doslej smo v Mariboru govorili o aferah, političnih, gradbenih in drugih lobijih. Vsega so bili krivi drugi, ne mi. Tisti brez vesti in okusa, požrešneži na denar in preračunljivci, politični in privatni grabežljivci brez sramu in ponosa. Denarni tokovi so bili vselej jasen pokazatelj, kakšni interesi vodijo protagoniste, mi pa smo zgroženi odkimavali. Tega smo se navadili, postali tolerantni, zamenjali svoje volilne preference in začeli, kot v drugih velikih mestih v državi, podpirati tovrstno berlusconizacijo kot nekaj običajnega. Toda zadnje čase se radi pogovarjamo o kulturi in njenih projektih, kar nedvomno, tako verjetno sodimo pri sebi, nekako zadeva nas, ki verjamemo v premoč duha na telesom in preziramo profanost fizičnega sveta. Prej smo govorili s piedestala intelektualce odličnosti in se zgražali nad preračunljivostjo trgovcev z novci. Zdaj so taisti ljudje potrkali na naša vrata in nam ponudili Evropsko prestolnico kulture, mleko in med, čast, slavo in maksimalne duhovne užitke. Ponudili so nam Duha, podprtega z velikimi denarci.
Je prišel naš trenutek? Bi morali biti veseli? Preskok je nenavaden in večino kulturnikov, alternativcev in intelektualcev je ujel nepripravljenih. V zadnjih tednih smo se v totem mestu znašli še pred eno hudo zadrego. Vse namreč kaže, da se projekt EPK vpričo čudnih finančnih in sistemskih rešitev hitro spreminja v simptom istega degeneriranega mentalnega stanja, a še bistveno hujše vrste. Rabote so iste, le uporabljene v bolj fini, nam bližji sferi. Kot bi rekel galerist Primož Premzl, postajamo ruralna nekulturna provinca. Ker nisem zadovoljen s to oznako, ki po nepotrebnem žali ruralna in ne po svoji krivdi premalo kulturna okolja, bom poskusil z boljšo razlago. Priznam, doslej sem se tudi sam prevečkrat zadovoljil z opozorili o degeneriranem mentalnem stanju mesta, verjetno vnaprej ovrženih kot abstraktno nakladanje o nečem, kar kot kolektivni koncept ne more biti ujemljivo in posledično deležno konkretnih dokazil o svojem obstoju. Poslej bo našo percepcijo treba kalibrirati. Izkazati se namreč utegne, da preprosta distinkcija, po kateri smo »mi« tisti, ki distancirajoče opozarjamo na šibke duhovne horizonte »onih«, ki nam vladajo in ustvarjajo realno podstat materialnih družbenih razmer, več ne ustreza realnemu stanju stvari. Delitev na kritike in krivce več ni uspešna. Lahko začnemo kar z naslednjim: če naj bi kulturniški krogi branili »interese« svojega duhovnega okolja, kaj bodo storili zdaj, ko jim  Danajci prinašajo darove, obljubljajo steklene palače duha, eksplozije in špricanje kulture? Zaenkrat namreč kaže, da niso storili ničesar, raje so darove sprejeli in se zaobljubili k molku. Pa ne le kulturni menedžerji, tudi novinarski, politični, finančni, gospodarski in drugi krogi jim delajo družbo, histerično ploskajo in brundajo v pozdrav. Nagrade že padajo, družno sedijo v komisijah, delijo denar enim in ga zavračajo drugim. Intelektualna smetana, če je je v Mariboru sploh še kaj ostalo vpričo sistematičnega manjšanja prostorov njenega vpliva, prav tako kaže znake ptičje gripe. Renesansa ovacij Tomažu Pandurju, pa ne zaradi kakšne nove predstave, temveč kot izraz vznesene idolatrije in slepega navdušenja, vzbuja dodatne strahove. Novinarska pristranost postaja prislovična. V časopisu Večer so redki glasovi kritike omejeni na rubriko pisma bralcev. Zunanje, nemariborsko okolje, že zna povedati, da je to predvsem »naš« problem, ki ga moramo rešiti v našem mestu. A v tem primeru to pomeni le, da proti falangi trgovcev z novci, temveč, žal, tudi kulturnikov.
Neverjetno glomazen, netransparenten, nekredibilen in nasploh sumljiv projekt izgradnje Pandurjevega teatra v višini 51 milijonov evrov kaže na vso simptomatiko povedanega. Franc Kangler, sedanji in znabiti tudi prihodnji župan, nadaljuje z neslutenimi gradbenimi projekti. Po tistem, ko se je moral otepati očitkov o vpletenosti v gradbene posle podjetja MTB in je slednje zašlo v krizo, se gradbeni posli nadaljujejo v kulturniških gabaritih. S tem se v Mariboru izraz kultura rapidno spreminja v sinonim za kapital in netransparentno igranje z javnim denarjem. Če je odvratni Joseph Goebbels nekoč za »kulturo« izjavil, da takrat, ko naleti na to besedo, primer za revolver, bi se danes ob isti besedi morali začeti nemudoma prijemati za denarnice. Brez odvratnosti.
Zaenkrat še čakamo na kakšen pomembnejši in ostrejši odziv na velikopotezne načrte snovalcev nove duhovne krajine mesta. Še raje na dejanja. A kultivirana gospoda vseh sort, gledališčniki, umetniki, pisatelji, novinarji, razumniki molčijo. S tem ne bodo postali filozofi. Bolj se zdi, da bodo prispevali k duhovni pokvarjenosti mesta in nepovratno sebe naredili za sokrivce. Kajti poslej ne bo več mogoče reči, da se nam duhovna kataklizma dogaja po zaslugi »onih«, temveč po »naši« zaslugi.
Boris Vezjak (prvič objavljeno v Katedri)

sreda, 08. september 2010

Krasno novo mesto - zakaj bi se programskih izhodišč EPK-ja morali bati?

EPK ima končno potrjena »nova« programska izhodišča. Spisal jih je predsednik programskega sveta Tomaž Pandur, nato jih je zbor sveta še potrdil. Katera so bila stara in kdaj so bila sestavljena, nam nikoli niso zaupali. Da bi jih lažje razumeli, se moramo vprašati, kaj naj bil programski principi sploh bili? V »Slovarju slovenskega knjižnega jezika« beremo, da je »program« definiran kot »skupek nalog in del, ki se določijo za uresničitev kot določena celota«. Vse novoveške rabe izvorne besede govorijo o načrtu, shemi, seznamu ali vrstnem redu dogodkov. Program je torej nekaj konkretnega. V idejnem smislu je to mogoče nekakšna zamisel kot obris te konkretizacije.

Toda kaj točno ponujajo Pandurjeva programska izhodišča? Nič drugega kot eno samcato puhlo osebno željo, da bi kulturno produkcijo mesta Maribor preoblikovali v nekaj bolj prepoznavnega. Pravzaprav ne prepoznavnega kar tako, temveč nekaj najboljšega, dobesedno čudežnega. Težava je torej že v začetku konceptualna: ne ponujajo nam niti vizije, kaj šele programa. Bistvena nevsebinska razlika med obojim je seveda, da želje prav nič ne zavezujejo, vizije vsaj malo, programi popolnoma. Glede prvih lahko blebetamo, druge lahko preverimo, tretjih se moramo držati. Da programski svet tega ni opazil, je frapantno.

To smo torej razčistili: servirana programska izhodišča ponujajo spisek želja, samohvalo in bombastične napovedi o spremembi kulturne identitete in čudesnem trajnem kulturnem ognjemetu. Nikakor ne program. In kakšno željo razcveta kulture v Mariboru nam rišejo člani sveta? Zofijini smo se na izhodišča takšnega »krasnega novega mesta« že odzvali s parodijo. Menili smo, da bo to dovolj. Obstajajo namreč spiski lepih želja in »vizije«, ki jih ne moreš resno kritizirati. Omenjena so takšna. Svoje mnenje smo spremenili, ko smo videli, da z njimi mislijo smrtno resno, čeprav bi nam moralo iti na smeh – kar je vredno javnega svarila. Že iz zdravstvenih razlogov, kajti vsakdo, ki bo izhodišča prebral, lahko pričakuje hud napad bodisi diabetesa ali diareje. Mogoče obojega. Takšne prozorne in kičaste demagogije, nespretne retorike, mešanice plehkega populizma in himničnega trkanja na lastne prsi, ne bi zmogla niti tekstopisca Damjan Murko in Fredy Miler v ubranem duetu. Visoka pesem o EPK kot »enkratni priložnosti« in oživljanju mesta iz spanca deluje podcenjujoče do vseh dosedanjih kulturnih, umetniških in drugih ustvarjalcev. Ki so seveda uboge pare pred tem, kar prihaja zdaj. Programski svet je potrdil nič manj kot to, da je izhodišče preobrazbe mesta »renesančni čudež«. V ozadju je slišati refren »Vedno si sanjala njega«. Koga že? Kdo bo vse to zmogel? Kdo je ta čudežnik, ki iz mrtvih dela žive, iz spečih budne, iz povprečja sivine kulturne eksplozije, iz razvalin razkošne palače, iz zadolženosti nove finančne presežke? Kdo je tisti, ki rešuje največje uganke človeštva, iz Maribora gradi nič manj kot točko prihodnosti, spušča projektile in odpira, pomislite, naše očesne opne, da o nevrologiji živcev niti ne govorimo? Je zdravnik ali futurolog, nevrolog ali vojak?

Vse to bo našel bralec v izhodiščih, ki so, pokaže že bežno branje, en tak sanjaški srednješolski spis. Obljubo vsemogočnega demiurga, ki bo iz niča naredil vse, iz poloma zmago, iz teme dan in iz Maribora kulturni Pariz. Lahkoten in poceni trik pihanja na dušo lokalnemu narcisizmu! Kdo bi vse to zmogel, če odmislimo, da nismo pri urah pravljic? Doslej smo v društvu Zofijinih verjeli, da se občina in »projektanti« EPK-ja norčujejo le iz naših denarnic. Postajamo vedno bolj prepričani, da se nekdo posmehuje še povprečnemu intelektu, zganja ceneno kulturno demagogijo in resno vleče za nos tiste, ki jim pamet ni v napoto. Priznajmo si: ko nam nič skrito istočasno segajo v denarnice in nas brez sramu imajo in celo delajo za skrajno bebave, ko nam prozorno ponujajo lažne preroke in puhličasto prihodnost, je skrajni čas, da se temu upremo.

Zofijini ljubimci, društvo za razvoj humanistike


Napotila:

Zofijini in EPK:

http://zofijini-epk.blogspot.com/

Nova Nostradamusova programska izhodišča:

http://zofijini-epk.blogspot.com/2010/08/nova-nostradamusova-programska.html

Nova programska izhodišča EPK 2012:

http://www.maribor2012.info/index.php?ptype=3&ntype=1&id=170

Pandurjev razgled:

http://www.zofijini.net/bodica_Pandurjev.html

Enim kvečjemu za pisoar:

http://www.zofijini.net/bodica_pisoar.html

sobota, 04. september 2010

Pri Večeru merijo podporo EPK, prostora za kritiko ne

Pri Večeru so menda znova merili podporo EPK in po novem še centru CEUM. Rezultatov bo gospod župan vesel: skoraj 80 odstotkov vprašanjih podpira EPK, 53 odstotkov pa jih prepoznava projekt CEUM kot ključen projekt evropske prestolnice kulture. Zelena luč za Pandurteater ima torej podporo še v »volilni« bazi.

V čem je lepotna napaka omenjene ankete? V Večeru samem. Ne le, da se v njem skrivajo očitni piarovci župana in Tomaža Pandurja. Zdi se, da je novinarka v prispevku nekoliko cinična v interpretaciji rezultatov ankete, pa bi lahko bila tudi do svoje lastne hiše. Skrben pregled vseh člankov v mariborskem časniku s težo namreč nesporno razkrije, da v njem zaenkrat nimajo ambicije ponuditi prostor kritičnim pomislekom glede projekta CEUM ali EPK sploh, če odštejemo nekaj spontanih pisem bralcev, ki so jih stlačili v za to namenjen prostor. Tudi lastnih zapisov, ki bi bili kritični, z izjemo enega ne premorejo. In relativno visoki rejtingi projektom so nesporno vsaj delno v korelaciji z odsotnostjo medijske problematizacije obeh.

Torej: naj v Večeru kar merijo visoko podporo EPK in projektu CEUM. Mi bomo v zameno merili, kdaj bodo v Večeru končno dali priložnost dvomom v Kanglerjeve in Pandurjeve projekte. Zaenkrat je očitno, da se trudijo v drugo smer.