petek, 1. julij 2011

Do konca leta zaprto, naslednje leto pa sploh!


This is the end. Konec je, ta spletna stran se poslavlja. Počasi bi praznovala svoj prvi rojstni dan in smisla za nadaljevanje ni videti. Mogoče v vaših očeh, v naših ne. Čestitamo vsem, ki so zaradi tega veseli. Imajo prav, kajti težava je v njih. Sočustvujemo s tistimi, ki so žalostni. Motijo se, kajti splača se jim vztrajati. Spletna stran Zofijini in EPK je žal postala skoraj edini, vsekakor pa najbolj intenziven prostor artikulirane refleksije nastajanja mariborske evropske prestolnice kulture. Kot tudi kulturne in še kakšne patologije mesta. Se opravičujemo vsem, ki so s to smelo trditvijo užaljeni. Računamo na njih.
Pa vendar, zakaj se poslavljamo? Iz treh razlogov, ki je eden in potrojen, in ta sovpada s tremi nivoji  dokazov, da je EPK kritika nezaželena in prezirana: odziv zavoda, odziv medijev in odziv širše javnosti. Vsi trije so namreč prejkone svoje nasprotje, vztrajni ne-odzivi. In ker nismo sami sebi namen, ker naše pisanje ne more biti samozadostno,  ker nikogaršnje pisanje ne more biti, se je neizbežno porodilo fatalno vprašanje o smiselnosti nadaljnega delovanja in obstoja. Oprostite za bogokletnost, toda zakaj še vztrajati? Paradoks svoje vrste je to, kajti kulturno razsvetljeni si ne bi smeli privoščiti odsotnosti kritičnega duha. Evropska prestolnica kulture bi ga morala dvigovati. In duh je imanentno razločevalen (gr. krinein), torej kritičen. V tem oziru je kritična kondicija dokaz njegovih višin. Kam nas torej vodi ignoriranje ali celo zatiranje kritičnosti, jasno in eksplicitno zahtevano s strani vodilnih v EPK? V nerazločevanje, v sivino praznih gest in retorike. Kam vodi zahteva po prenehanju drekanja in sovražnih sesujevalcih? Do resnice same, kot so jo napovedali. EPK bo resnica tega mesta. Poglejmo si, kakšna.
Prvič.
Najprej k odzivu javnega zavoda EPK na naše zapise. Naj povemo takoj, da ne bo presenečenj: nobenega odziva ni bilo. Možnosti in izzivov veliko, naših pričakovanj tudi, celo naših dopisov in ponudb, iztegnjenih rok. Pa nič. A po vrsti. Zofijini smo se nekoč, po grenki izkušnji, odločili vodilnim kulturnim vizionarjem darovati 12 centov.  Ne za njihov žep, za skupno dobro po tistem, ko smo se nanje naslovili s pričakovanjem po (osebni) donaciji. Poslali smo jim pismo z denarjem. Vendar žal, kot se za kulturnike ne spodobi, nismo bili deležni niti vljudnostnega odgovora. Kam je šel denar, ne vemo, a v časih evropske prestolnice korupcije se to ne sprašuje. Se opravičujemo, če se je komu to zdelo odveč. Naši nameni so bili najboljši - opozoriti na to, da nekateri kulturni producenti v mestu hiramo, na drugi strani pa se gradijo palače in mastijo brki. To je bil naš majhen prispevek beračev h kulturni veličini mesta in loščenju podobe njegovih kulturniških, medijskih in intelektualnih genijev.
Vsak racionalen akter bo poskušal iz kritičnega ugovora na svoj račun pridobiti kakšno izkušnjo zase. V primeru EPK se to ni zgodilo, po vsem sodeč – očitno bodisi nekdo verjame, da ni upravičena, ali pa je dovolj nečimrn, da bi jo prepoznal kot koristno. Čeprav z nami niso komunicirali, smo epekajevcem javno ponudili, da postanemo njihov integralni del. Njihovo zrcalo. Zakaj? Ker so na svoji spletni strani začrtali prostor, češ želijo si tudi kritičnega spremljanja njihovega dela. Nismo oklevali, takoj smo jim ponudili svojo brezplačno pomoč. Pa nič. Znova brez vljudnostnega pojasnila, ki ga zahtevata vsakdanja kulturna omika in bonton. Kaj šele, da bi naše dejavnosti priključili svoji, enakorodni. Jasno, njihova je klavrno propadla in sploh ni zaživela, ker verjetno ni bila zastavljena iskreno. Naša je bila resna, ampak ji to nič ni pomagalo.
Počasi smo ugotavljali, da za vodilne v EPK preprosto ne obstajamo. Da smo odveč, mogoče celo zoprni. Po svoje razumljivo, razdrli smo tudi kakšno pikro, toda domišljamo si, da zmeraj upravičeno. In seveda drži, da nihče na svoj račun, vsaj na prvo žogo, ne želi slišati žal besede. Toda bilo je še huje. Postali smo nebodigatreba. Prebirali smo stokanja o tem, kako kritika medijev projektu EPK dela veliko škode. Torej verjetno tudi naša. Kulturna srenja se je v Mariboru razdelila med pragmatike, subverzivce (ti so vmes odmrli) in antagoniste. Ker se je intelektualno zaledje mesta skoraj v celoti priključilo projektom EPK, je kritični potencial kulturnikov začel še dodatno zamirati. Konsekvence evropske prestolnice kulture so nenadoma odkorakale v smer, ko je mesto s šibko humanistično kondicijo postalo kritično nekritično. In še postaja, vedno bolj, in to že zdaj, sredi leta 2011. V tej situaciji šikaniranja in mrkih pogledov smo se odločili reči: ne želite si refleksije in zrcala, tudi prav. Odstopamo. Upajmo, da se ta potencial znova pojavi po januarju 2013, ko bodo presahnili honorarji in bodo jeziki epekajevcev manj zavezani. In se bomo verjetno znova znašli pred krutim obličjem resnice Maribora...
Drugič.
Ja, drugi element zgodbe tvori odziv medijev. Statistika objav in omemb naše spremljave je navedena tukaj. O našem mnenju smo tedensko (!) obveščali zelo veliko število novinarjev, okoli 500. Zgolj en podatek: na naši adremi je vsaj 15 (!) različnih novinarjev zgolj iz časopisa Večer, lista medijev je zelo kompletirana. No, zahvaljujemo se vsem, ki so nas opazili. Vemo, da smo skromen blog, majhna kapljica na spletnih oceanih. Zavedamo se svoje minornosti in marginalnosti. Toda vseeno smo se nadejali posredne opaženosti, zaradi narave dogodka in svoje drže, ki je, roko na srce, bolj izjema kot pravilo. Medijskih odzivov res ni bilo veliko, sploh glede na glomaznost projekta EPK. Teh tudi nismo pričakovali od npr. lokalnega monopolista Večera, ki nas je bojkotiral ves čas in celo leto, četudi je EPK najbolj nadrobno spremljal: v njem ne boste našli niti enega povzetka ali omembe. No, z izjemo kakšnega avtorskega zapisa na strani Pogledi ali pisem bralcev v širšem kontekstu mariborskih patologij, za kar smo hvaležni. Vendar to ne velja za kulturne strani, kamor bi po naravi stvari sodili. Tja ne pašemo. Razumljivo in znano, kajti kulturna urednica je pred letom eksplicitno zabičala, da nekateri tam pač nimamo kaj iskati. Četudi že 10 let, je prikimala - no zdaj jih je 11. Popolnoma jasno, da niti kritika največje kulturne manifestacije v zgodovini mesta ni prava, če si na črnem seznamu celo desetletje. Kulturni novinarji Večera imajo vso pravico do ignorance in bojkota, vendar naj prevzamejo tudi nekaj sokrivde za mentalno stanje mesta, o katerem, kakšna ironija, tako rad optimistično govori programski direktor EPK, da o odstoplem Pandurju niti ne govorimo. Za njihovo garaško delo cenzure smo pripravljeni njihovim šefom spisati  prijazno priporočilo za ustrezno povišico k zasluženi plači, ker intenziven trud lokalnih medijskih šerifov resnično ne bi smel ostati nepoplačan.
No, resnici na ljubo je eden od razlogov za bojkot mogoče tudi naša kritičnost do medijev. Ravnanje novinarjev se nam je največkrat zdelo nemarno, celo slinasto priliznjeno, včasih prestrašeno in konformistično. Ampak tak argument je seveda subjektiven – če nekdo kritizira delo medija, ga mora ta zaradi tega izobčiti? Na tej strani smo celo ponujali vprašanja, ki bi jih po našem mnenju novinarji morali raziskati ali zastaviti. To smo storili večkrat, nazadnje npr. tule. Napadali smo pogosto piarovsko pisanje recimo Večera. Da bi hkrati objavljali piar in kritiko, bi bila seveda uredniška nedoslednost. Če so že zmogli kaj kritike, so jo položili v usta svojih novinarjev. No, v splošnem  so nas slabše spremljali tiskani mediji in bolje elektronski. Nekoliko bolje npr. RTV Slovenija. Vendar ne gre le za spremljanje naših ugotovitev – ob drzni predpostavki, da smo bili osrednje gonilo kritike EPK, nam odzivi medijev na nas zelo veliko povedo o kritiki EPK kot takšni. S tem, ko pretežno niso prepoznali niti eksplicitnih sugestij, so zanikali vse probleme, ki smo jih izpostavili in velikokrat tudi svoje profesionalno poslanstvo. Ampak to je lahko že druga, nekolikanj širša zgodba.
Tretjič.
Odziv javnosti je bil bolj pičel. Ker se pretežna večina tega odziva vrši preko filtra medijev, katerega luknjičavost smo ravnokar opisali, je bil ta ustrezno zmanjšan. Nek majhen blog pač ostaja prejkone skrit na prostranstvih medmrežja in doseže malo ljudi. Zato se lahko »javnost« tu reducira zvečine le na odzive na spletu ali v osebni komunikaciji z bralci. No, tega je bilo zelo malo (z obveznim opravičilom izjemam), skoraj vedno pa so bili odmevi dobri in prav zaradi njih nam je najbolj žal končati svojo aktivnost. Da neposrednih negativnih reakcij skoraj ni bilo, je v porastu anonimnega sovražnega govora na spletu skorajda čudež. Vendarle računamo, da bodo naši bralci razumeli dobre razloge za slovo: opozorila in kritika niso dobrodošli. O tem ne more biti dvoma. Hvala vsem komentatorjem in tistim, ki ste nas vzpodbujali. Sprotno spremljanje dogodkov, povezanih z EPK, zahteva ogromno stalnega napora. Sami bomo občasno še pisali in spremljali dogodke, vendar na strani http://www.zofijini.net/. Z glavo skozi zid pač ne gre. Poanta: naj nam nihče ne reče, da je kritika dopuščena. Seveda je, na zgoraj opisan način. V tem smislu bo taka izjava nesramno zavajanje.
Kot smo povedali, bomo dogodkom EPK še občasno sledili na svoji strani. Do konca bomo izpeljali natečaj Zlata kanglica. Toda doslednega, dnevno permanentnega spremljanja, ki jemlje ogromno časa in energije, več ne bo. Razlogi so dovolj izčrpno pojasnjeni zgoraj. Zato vabljeni k prebiranju teh strani za nazaj in k primerjavi za naprej. Upajmo, da bodo nekoč poučno branje in pomemben kažipot, uporaben arhiv o mentalnih in drugih zankah, o tem, kaj je šlo narobe, zakaj je šlo in zakaj svarila niso zalegla. »The making of EPK« je do tega trenutka razgalil simptomatiko mesta in njegovih odnosov do kulture, politizacijo kulturne sfere, patologijo mestne politike, kulturnikov in raznih stanj duha. Ideologizacija kulture je vzniknila sredi nereflektiranih manjvrednostnih kompleksov, megalomanija je indicirala majhnost, nesposobnost, grehe preteklosti in predvsem logiko zatiranj dela kulturne produkcije. Vzpostavila je ideološke, kulturne in finančne ločnice v stilu »Ali si v EPK, ali pa te ni«, ali si priden ali malopriden... Resna kritika še zmerom ni dopuščena, se ne dogaja in ni ljudi, ki bi povzdignili svoj glas ali bi jim bilo dovoljeno biti slišan. Lep simptom tega je odnos vodstva EPK do župana Kanglerja po aretacijah in kazenskih ovadbah, še bolj pred tem, splošna anemičnost občanov, indiferenca in apatija, po drugi strani pa večinska podpora županu, zrasla na podlagi iracionalizmov in teorij zarot, ter seveda zlizanost kulturnikov s politiki. No, so pa tudi epekajevci, ki so župana hvalili, a potem prepozno ugotovili, da so se močno zmotili.
In ker iskreno nikoli nismo bili proti projektu EPK, ker ne pristajajo na tezo o špilferderberjih, si želimo, da se eksplozije kulture in njeno špricanje začnejo, ter, nenazadnje, tudi srečno končajo. Pa ne pozabite na varnostne čelade in kondome!

Mojstri reanimacije »downtown«

Novinarka Večera ugotavlja, da so mojstri za reševanje na dosegu roke. Npr. dr. Štefek Grmec. In da je Čandrova napoved o reanimaciji mesta zatorej dobro utemeljena... Kajti Maribor je mesto reanimatorjev, kar čvrsto dokazuje situacija s terena in kulturniki najbrž ne potrebujejo konsultacij, ker imajo svetle zglede. Bizarna utemeljitev se bere takole:
V Mariboru je menda najvišja stopnja preživetja zaradi izjemne službe za reanimacijo in nujno medicinsko pomoč. Baje je dr. Štefek Grmec v svetovni špici reanimiranja. Torej reanimacija mesta kot izhodiščni slogan mariborske EPK, ki ga je lansiral njegov programski šef Čander in naletel na mešane odzive, vseeno ni le priložnostna floskula. Utemeljena je na očitnem poznavanju "situacije s terena". Podrobne analize prvega programskega svežnja na petdesetih straneh po prvem branju še niso mogoče, tudi nedorečenosti je še na pretek. A konstruktiven korak v "razširitev območja boja" je. Prosto po Michelu Houellebecqu.

Kateri filmski žanr je EPK?

Enostavno vprašanje. Čander se na tiskovni konferenci glede na popolno nedorečenost lokacij in širše sprašuje - glej video prispevek iz dnevnika RTVS -, v kakšnem žanru človek živi v EPK: ali v trilerju, češkem filmu, groteski, psihodrami?
Ne, to je seveda avtentičen mariborski žanr v produkciji RTS, torej recimo mu »naša-mala-epeka-mariborska-klinika žanr«. Oziroma pristna lokalna črna komedija o Velikem Dupleku, kot pravi EPK hišnik. Mogoče bomo po nečem le pustili tako želeni EPK pečat, pa tudi če bomo travo jedli! Ciniki, ki bi jih bilo bolje ne citirati, dodajajo: najdražji film v slovenski zgodovini, budžet 24 milijonov evrov. Nič čudnega, kajti že Pandur je obljubil, da bodo v tej predstavi pristne zvezde sami Mariborčani, pogled nase bo spektakularen, statiste, sploh pa zvezde, pa je treba dobro plačati, in to dovolj elegantno iz njihovih žepov:
».... najbolj spektakularen pogled na mesto, ki si ga lahko predstavljamo, omogoča tudi vzpostavitev nove točke pogleda na mesto, ki tako postane predstava zase, meščani in meščanke Maribora pa edini protagonisti in avtentične zvezde Evropske prestolnice kulture.«

Medijske statistike

Pa dajmo povedati znova, pričujoči blog je namenjen kritiki EPK. Hkrati je naše društvo eden izmed redkih, če ne edini civilnodružbeni akter, ki se ji permanentno, sistematično in deklarirano posveča. Toda kakšen je prostor, odmerjen kritiki EPK v etabliranih medijih? Naša izkušnja je spodaj - nekaj suhoparnih statističnih številk o medijskem povzemanju Zofijine kritične refleksije EPK v večjih medijih po sedmih mesecih, od začetka avgusta 2010 do marca 2011. V treh rubrikah: število novinarskih poizvedb, naslovljenih na člane društva oz. društvo glede EPK, število novinarskih omemb društva v danem kontekstu, ter število omemb bloga, ki ga prebirate. Naj poudarimo, da objave na tem blogu tedensko (!) pošiljamo na adremo okoli 500 slovenskih medijev in novinarjev.

Število novinarskih vprašanj Zofijinim glede EPK:

Večer: 0
Delo: 0
Dnevnik: 0
Slovenske novice: 0
STA: 0
Žurnal24: 0
MMC RTVS: 1

TV Slovenija: 2
Radio Maribor: 2
Radio Center: 2

Število novinarskih omemb Zofijinih glede EPK:

Večer: 0
Delo: 0
Dnevnik: 0
Slovenske novice: 0
STA: 0
Žurnal 24: 1
MMC RTVS: 2
TV Slovenija: 2
Radio Maribor: 1
Radio Center: 2

Število omemb našega bloga:

Večer: 0
Delo: 0
Dnevnik: 0
Slovenske novice: 0
STA: 0
Žurnal 24: 0
MMC RTVS: 0
TV Slovenija: 0
Radio Maribor: 0