Dvanajst Zofijinih centov

Dvanajst Zofijinih centov za srečno kulturno prihodnost Maribora
http://www.zofijini.net/bodica_dvanajst.html

Trenutni čas strašnih poveličevanj kulturne prihodnosti Maribora, kolosalnih prihodnjih načrtov glede EPK in grandioznih misli uradno oklicanih ambasadorjev kulture je za Zofijine prinesel čisto nekaj drugega – malo šolo avtoritarizma, medijskih in finančnih uzurpacij. Čeprav nam je mestna občina letos zavrnila vse prijavljene kulturne projekte, smo se vendarle odločili, da nekatere peljemo dalje, recimo tradicionalne humanistične pogovore, ki jih v mestu prirejamo že več kot dvanajst let.
Da bi svoje projekte realizirali, smo se obrnili na svoje članstvo in začeli zbirati simbolične prostovoljne prispevke. Na enak način smo se obrnili tudi na mariborskega župana, kulturne šefe EPK in druge promotorje kulture v Mariboru. Gospodu Francu Kanglerju smo oktobra  napisali prijazno pismo in priložili položnico:

ZADEVA: PROŠNJA ZA VAŠO PODPORO S PROSTOVOLJNIM PRISPEVKOM

Spoštovani g. župan Franc Kangler!

»Zofijini ljubimci – društvo za razvoj humanistike« je v preteklih, skorajda petnajstih letih svojega delovanja v Mariboru organiziralo številne prireditve na javnem prostoru , pretežno predavanja humanističnega, filozofskega in sociološkega profila – v galeriji Media Nox, Kibli, Kulturnem inkubatorju, Pekarni, na Filozofski fakulteti in drugod.

Ne dvomimo, da ste za vsaj kakšen naš dogodek že slišali. Med drugim smo vas nedavno na našo produkcijo, ki se šteje v stotinah prireditev, opozorili v javnem pismu.  Člani društva verjamemo, da smo v veliki meri s svojimi gosti iz tujine in drugod pomembno oblikovali kulturno in intelektualno podobo mestnega življenja. Toda letos smo ostali skoraj brez vseh že tako skromnih sredstev. Mestna občina Maribor nam je zavrnila vse tri kulturne projekte, vključno z organizacijo javnih predavanj.

Veseli bi bili, če lahko, v skladu s svojimi finančnimi zmožnostmi, prispevate k našim aktivnostim, ki se navzlic manku dotacij nemoteno nadaljujejo. V ta namen vam prilagamo položnico in vas prosimo, če lahko za naše dejavnosti iz svojega žepa namenite določen, četudi minimalen in simboličen znesek.

Z lepimi pozdravi,

Aleksandra Žorž
predsednica društva Zofijini ljubimci

24. 10. 2010

Zgodilo se ni nič. Nobenega prostovoljnega prispevka – Franc Kangler, Mitja Čander, Tomaž Pandur, Vladimir Rukavina in drugi deklarirani častilci mariborske kulture niso bili pripravljeni podpreti našega dela. Verjetno niso utegnili: v tem času so delili in prejemali denarce v višini milijon in pol evrov ter kovali načrte za svetlo prihodnost EPK. Tudi odgovorili nam niso na noben način. Spoznanje in njihov molk smo sprejeli z grenkobo. Toliko lepih besed o kulturnih eksplozijah in novi podobi Maribora, potem pa... Razmišljali smo, kaj storiti in izbrali solidarnostno gesto. Namesto jeze in maščevalnosti smo se odločili, da bomo storili to, kar smo pričakovali od njih – mi bomo tisti, ki bomo darovali denar. Po svojih skromnih močeh. Zbrali smo ga in vsakemu med njimi namenili mošnjiček z dvanajstimi centi: simbolično darilo, pa vendar. Gospodu mariborskemu županu, pa tudi vsem prej imenovanim in drugim, smo napisali:

Spoštovani g. Franc Kangler!

Dedek Mraz še živi in tole pisemce je živ dokaz, da je ob vsej dobroti ta častiti mož tudi  kulturna ikona. Zakaj? Ker vam kot županu mesta pošilja 12 centov kot skromno dotacijo, da Maribor postane evropska prestolnica kulture.

Zakaj smo se podpisani odločili razveseliti vas s skromnim darilom? Gotovo se boste spomnili: ker smo pred tem prosili za enako pozornost, spoštovani g. župan Kangler, a žal nismo bili uslišani. Takšna je bila vaša volja, naša pa je, da ne ponovimo vaše geste. Kdor ne dobi, ta mora dati, kdor ne da, ta dobi!

V svojih javnih zapisih smo večkrat opozorili, da se znotraj projekta evropske prestolnice kulture in prerazporejanj občinskega »kulturnega tolarja« nekaterim namenja denar za palače, drugim pa ostaja prazna malha. Projekti društva Zofijinih, kajpada minorni in še zdaleč ne podobni dramaturgiji kake »Vojne in miru«, so slikovita ilustracija takih nesorazmerij – medtem ko politiki in umetniki z vseh vetrov ganljivo modro besedičijo o astronomskih denarcev vrednih programih, da boli glava, so vsi naši stalni projekti društva s strani občine ostali brez skromne podpore... Pa kaj bi jamrali, nismo edini. In že tako smo nepomembni!

A ker sebi ne moremo, nam ne preostane drugega kot pomoč tistim, ki želijo izživeti svoje kulturne sanje.  Rade volje smo solidarni in zaupamo v obljubljeno lepšo prihodnost za nekatere. Kot obrobni mestni filozofi (če uporabimo krilatico znane Večerove novinarke) vas prijazno pozdravljamo, ako utegnete prestreči naš poklon, in hkrati želimo prijazno kulturonosno leto 2011. Saj veste, tisto pred strašnimi eksplozijami leto kasneje...

Z odličnimi pozdravi,

Aleksandra Žorž
za Zofijine ljubimce, društvo za razvoj humanistike

Maribor – evropska prestolnica kulture, 28. december 2010

Pomembno se nam zdi opozoriti na naslednje. Zofijini smo se glede lokalnih kulturnih disproporcev, politizacije kulture in instrumentalizacije medijev že večkrat naslovili na javnost, velikokrat tudi neuspešno. Zagnali smo tudi kritičen blog o EPK in dogodke redno spremljamo na svoji spletni strani.  Ob neki priložnosti smo zapisali: »Podpisane, tudi zaradi svojih aktivnosti, še dodatno skrbi novo ideološko pozicioniranje kulturnih vsebin in vrednot, h kateremu se je Maribor pospešeno zatekel pod krinko Evropske prestolnice kulture. Na eni strani veliki, konspirativni, nadvse netransparentno vodeni postopki za megalomanske projekte z očitnim političnim predznakom in sumljivimi ekonomskimi izračuni, na drugi  hiranje in zavestna blokada kulturne produkcije stotin ustvarjalcev, za katere ni posluha ali ga je izredno malo. Kot da tega ne bi opazili, so številni kulturotvorni velmožje sprejeli svoje funkcije v EPK, ne da bi za hip protestirali proti plehki politični reprezentaciji projekta in svoji lastni instrumentalizirani vlogi. Kulturni ekskluzivizem zdaj čez noč postaja gradbena kategorija, kultura sinonim za menedžerstvo, umetnost za oglaševanje in župan za glavnega sponzorja. Diferenciacija se dogaja nepovratno in npr. humanistika je postala še bolj odvečen privesek, saj ne ponuja otipljivih eksternalij, ne premore blišča in celo zahteva nekaj duhovne ponižnosti. V perspektivi novih kulturnih arhitektov se lahko ob pojmu humanistike v Mariboru spomnijo le dalajlame, kajti nič ni vredno, če ni zraven prvovrstnega sijaja in spektakla. In prav zato potrebujemo še nobelovce – seveda ne, ker bi jih cenili, ampak da bi se lahko malce važili. Na eni strani egomanski kompleksi, na drugi politično ali osebno profiterstvo, na tretji naivno hvaležna mariborska publika, ki ploska nezasluženi pozornosti do nje same. Mnogi oslinjeni privrženci umetnosti so prostovoljno postali minorni politični vojščaki na lepo izrezljani Kanglerjevi šahovnici in nesporno bi si zaslužili posebno upodobitev v mestnem parku, kamor je župan že poskušal naseliti rezbarske izdelke – kar naravnost v živa debla dreves.«

Naj torej 12 centov za leto 2012 prinese srečo. Da nam ne bo treba reči »Sic transit gloria Mundi, sic transit cultura mariboriensis!«

Zofijini ljubimci – društvo za razvoj humanistike

Napotila
http://zofijini-epk.blogspot.com/
http://www.zofijini.net/bodica_Maribor.html
http://www.zofijini.net/bodica_Pandurjev.html
http://www.zofijini.net/bodica_pisoar.html
http://www.zofijini.net/bodica_krasno.html