Subverzivci, pragmatiki in antagonisti: tri pozicije kritike EPK

Subverzivci, pragmatiki in antagonisti

Čeprav v Mariboru menda priprave na Evropsko prestolnico kulture (EPK) tečejo nemoteno in je le redkim dopuščeno podvomiti v cesarjeva nova oblačila, se o njih daleč premalo pogovarjamo. Zdaj, ko je še čas. Jasno je, da o njih ne govorijo tisti, ki jih ne vidijo.  A takih je relativno malo. Težava s cesarjevimi oblačili je vedno bila konceptualna, še od časov pravljičnega nastanka zgodbe. Kajti oni, ki so namreč pripravljeni ploskati čudoviti opravi, pravzaprav nujno vedo, da je cesar gol in da uprizarjajo predstavo. Da so njen del. Napak bi bilo razumeti, da so kakorkoli zavedeni. Medtem ko tisti, ki so pripravljeni izreči resnico na glas, pač predvidljivo tvegajo prezir in ekskomunikacijo. Toda to je le načelen, hitro ugotovljiv ugovor. Bolj prefinjen je tisti, ki pravi, da je vzklikanje o golih oblačilih, še preden se je cesar sprehodil do konca mesta, preuranjeno, zlohotno, zamerljivo, kalimerovsko. Nepotreben prejudic in pristranost, ki je po sebi nekorektna in subjektivna. Pa pojdimo po vrsti.

Naše preference do EPK-ja bi lahko razdelili v tri kategorije. V največjo seveda sodijo podporniki projekta – kot kažejo javne ankete, je takšna večina, še zlasti občanov v Mariboru, različni novinarji, piarovci, pomembne osebnosti in društva. Ti si obetajo kulturni razcvet in eksplozijo, vzpostavljenje identitete in nekaj lokalpatriotskega samoponosa. Ter seveda infrastrukturne objekte. O finančnih poteh in stranpoteh se načeloma ne sprašujejo. V izjemni manjšini so nasprotniki, ki bi jih lahko razdelili v dodatne tri kategorije. V prvi so tisti, ki participirajo pri finančnem kolaču in programih, a jih želijo po svoje subvertirati z določeno kritiko na račun EPK. Tej vrsti kulturnikov improvizirajoče recimo subverzivci. V drugi so tisti, ki verjamejo, da je vreča denarja, ki se obeta in je že na voljo, pač nekaj, kar se ne glede na umazane podrobnosti splača načeti in biti zraven – z dobrimi nameni, kot verjamejo. Ne glede na moralne in načelne ugovore in ne glede na to, kam bo šla večina denarja iz vreče, jih zanimajo partikularni interesi. Tej vrsti kulturnikov recimo pragmatiki. V tretji kategoriji so tisti, ki jih ne zanima ironična kritika na račun vreče denarja in tudi ne njegova poraba. Jemanje iz vreče se jim zdi vsakem primeru grešno, bodisi če je denar porabljen v subverzivne, »antiepekajevske« namene bodisi v koristne, kulturne ali bolj socialne. Tej vrsti kulturnikov recimo antagonisti.

Kako lahko izmerimo in ocenimo držo te trojne kategorije ljudi, subverzivcev, pragmatikov in antagonistov? Potrebno je npr. pogledati, kaj so pripravljeni povedati na glas, kakšen opis stanja nam ponujajo. Razlike so približno takšne: subverzivci do neke mere uživajo, da nekdo financira kritiko na svoj lasten račun. Vprašanje je, v kakšni meri je njihovo početje pristno. Namera ustvarjalcev EPK, da dopustijo kritiko, je seveda hvalevredna, vprašanje je, kako dolgo so jo pripravljeni podpirati financirati in v kakšni meri. Resnici na ljubo v to kategorijo ne sodi veliko kulturnikov. Pragmatiki – in teh je daleč največ, dejansko pretežna mariborska kulturna sredina – sebi ne postavlja posebnih moralnih zadržkov. Nekateri želijo sodelovati pri projektih, ker vidijo v tem smiselno dopolnitev svoje dejavnosti. Še raje so takšni zagreti zanje, ker preprosto vidijo enkratno priložnost za realizacijo svojih idej. Nič hudega, le cena je tu jasna – cesarjevih oblačil za razliko od subverzivcev ne smejo komenirati. Zanimivo je opazovati, ko se tej gruči pridruži še alternativna skupina, ki ni »avtohtono« mariborska in je bila vajena v življenju delati povsem druge reči. Tretja kategorija antagonistov malodane sploh ne obstaja. Na noben način ne želijo participirati v programih, ker so prepričani, da je cesar gol in da bi bilo namesto Potemkinovih vasi potrebno zgraditi kaj drugega. Ali vsaj zastaviti drugače. Vse tri kategorije kulturnikov nam nato dajo tri različne modele kritičnih pomislekov do EPK: subverzivci verjamejo, da je njihova kritika avtentična (in plačana), pragmatiki kritike sploh ne uporabljajo, ker bi ogrozila njihove projekte, antagonisti v svoji popolni manjšini pa verjamejo, da je zares in edino moralna pozicija le njihova. Ne tista brez kritike, povezana s kimanjem, kot tudi ne subverzivna, kjer te plačilo kritike vsebinsko dejansko omejuje in dela za neavtentičnega.

Splača se komentirati še nek vidik kritike EPK-ja. Ko se je pred mesecem dni oglasil Mitja Rotovnik, direktor Cankarjevega doma, so mnogi, sicer neeksplicitno, njegovo reakcijo brž postavili v okvir pripomb, ki prihajajo s strani konkurenčne »firme«. Kot vodja kulturnega hrama naj bi torej njegov direktor bil motiviran s pristranskostjo. Kaj točno je Rotovnik povedal? Da ideja EPK ne izvira iz mariborske in širše kulturne baze, da ni bila sprejeta s pomočjo civilne družbe in institucionaliziranega javnega sektorja, da je vse, kar se dogaja okoli Pandurjevega gledališča, izrazito nedemokratično. Po njegovem mnenju je sprejemanje odločitev okoli EPK »noro in šokantno«. Problematika investicij in ekonomske upravičenosti ga sili v oceno, da »vse skupaj diši po mafijaštvu«, medtem ko za mariborskega župana pravi, da se »Franc Kangler vede v skladu z mislijo: kultura, to sem v Mariboru jaz«.

Najboljše šele sledi: njegove kritike nihče ni slišal. Mariborski mediji je, enoglasno, sploh niso povzeli ali objavili! Kaj šele, da bi Rotovnika, nesporno izkušenega in referenčnega kulturnega mojstra, kaj vprašali. Dopuščena resnica je namreč, kot vse kaže, prevladujoče lahko le ena: da so nova in prihajajoča cesarjeva oblačila prekrasna in čudovita.

Boris Vezjak

(prvič objavljeno v Katedri)