petek, 31. december 2010

Pandurjev teater ugrabil EPK

Današnji silvestrski komentar Petre Zemljič v Večeru je to – očitno se v svojem dvomu kritično prebuja tudi mariborski dnevnik, velja vsaj za omenjeno novinarko. Zgodba je enostavna: kje najti denar za megalomanski Pandurjev teater kot osrednji mariborski EPK center, glede katerega prav tako beremo o nepoenetenem hitenju, ko da bosta župan in direktor podjetja ZIM Matjaž Knez “najverjetneje danes podpisala najemno pogodbo, po kateri bo, potem ko bo podjetje zgradilo Mariborsko kulturno središče (MAKS) na območju nekdanje MTT Tabor, Mestna občina Maribor (MOM) lastniku dvajset let plačevala letno dva milijona evrov najemnine.”
Članek Petre Zemljič iz Večera:  

Maks je ugrabil EPK

Vse bolj očitno je, da se zgodba z Mariborskim kulturnim središčem - Maksom, ki naj bi bil srčika Maribora in Evropske prestolnice kulture leta 2012, dogaja bolj v medijih in na ravni mariborske občine kot pa v resnih finančnih krogih - o tem govori tudi obisk župana Franca Kanglerja pri predsedniku vlade Borutu Pahorju. Doslej med državo na eni in občino na drugi strani očitno ni bilo konkretno izrečenih besed, da bi država (so)financirala Maksa.
Bilo je sicer podpisano pismo o nameri s strani ministrstva za kulturo za financiranje opremljanja v višini štirih milijonov, a je vprašanje, zakaj sploh takšna obljuba, ko pa do zdaj niso videli nobenega elaborata, kaj šele resne finančne konstrukcije. Roko na srce, razen nekih idejnih skic in programskih izhodišč nobeden ne ve nič več.
Država je zagotovila denar za program in zavod EPK, Maribor z drugimi občinami vred v tem projektu pa do zdaj z odgovori o tem še ni postregel. Država je Mariboru obljubila, da bo plačala gradnjo še kako potrebnih prostorov Umetnostne galerije, resno so govorili še o osrednji knjižnici na Rotovškem trgu. Ti stavbi sta bili tudi prvi investiciji, ki ju je Maribor do leta 2012 zahteval.
Sredi poletja je kot strela z jasnega treščil Maks in v svoji senci pustil pravzaprav vse kulturne institucije daleč naokoli. Nihče več ne govori o tem, da Umetnostna galerija Maribor še vedno nima gradbenega dovoljenja, ki bi ga občina morala zagotoviti do konca leta, a ga ni. Si bodo potemtakem državni denar, namenjen galeriji, z veseljem razdelili drugod po Sloveniji, kjer so projekti pripravljeni, kot se spodobi?
Prav ta (ne)pripravljenost pa je tudi največji očitek mariborski občini, ki sedaj brez pravih argumentov želi izstaviti prav vse račune državi. Toliko odprtih projektov, toliko institucij v mestu, kjer se ustvarja, a denarja za njih ostaja bore malo ali pa sploh ne. Megalomanski projekt, ki je v igro vstopil sredi iztekajočega se leta, je na nek način "ugrabil" ves EPK, čigar zgodbo so uspešno napisali že leta 2007. V igri je veliko milijonov in če za Maks sedaj jamči občina, ima očitno denar tudi za knjižnico in vse ostale institucije. Verjamemo?

četrtek, 30. december 2010

Premzlov explozivni srečno 2011

Dvanajst Zofijinih centov

Dvanajst Zofijinih centov za srečno kulturno prihodnost Maribora
http://www.zofijini.net/bodica_dvanajst.html

Trenutni čas strašnih poveličevanj kulturne prihodnosti Maribora, kolosalnih prihodnjih načrtov glede EPK in grandioznih misli uradno oklicanih ambasadorjev kulture je za Zofijine prinesel čisto nekaj drugega – malo šolo avtoritarizma, medijskih in finančnih uzurpacij. Čeprav nam je mestna občina letos zavrnila vse prijavljene kulturne projekte, smo se vendarle odločili, da nekatere peljemo dalje, recimo tradicionalne humanistične pogovore, ki jih v mestu prirejamo že več kot dvanajst let.
Da bi svoje projekte realizirali, smo se obrnili na svoje članstvo in začeli zbirati simbolične prostovoljne prispevke. Na enak način smo se obrnili tudi na mariborskega župana, kulturne šefe EPK in druge promotorje kulture v Mariboru. Gospodu Francu Kanglerju smo oktobra  napisali prijazno pismo in priložili položnico:

ZADEVA: PROŠNJA ZA VAŠO PODPORO S PROSTOVOLJNIM PRISPEVKOM

Spoštovani g. župan Franc Kangler!

četrtek, 23. december 2010

Čander in Pandur: mariborski župan je človek z osebno in politično integriteto

Kako zvenijo slavospevi vodilnih ljudi EPK na račun mariborskega župana Franca Kanglerja? Mitja Čander je sredi oktobra v intervjuju za STA povedal:

»Občina je ustanovitelj zavoda in župan Franc Kangler je bil pobudnik te zgodbe. Za to zadevo je zastavil svojo politično integriteto in vidim ga kot človeka, ki z vsem srcem stoji za to zgodbo. To se mi zdi za politika zelo pogumno dejanje, saj se običajno dogaja, da se politiki sprva skrijejo in se pokažejo le, če se projekt izkaže za uspešnega.«

Decembra je Tomaž Pandur v intervjuju za Večer povedal skoraj isto:

»Dejstvo je, da je župan Maribora, Franc Kangler, eden redkih politikov, ki so za kulturo in projekt EPK zelo pogumno zastavili vso svojo osebno in politično integriteto.«

Drži, ja, vse to so dejstva... Pustimo ob strani, da sta oba enkomiasta plonkala eden od drugega. Bolj pomembno je, da v času, ko se številni kulturniki zgražajo nad osebno in politično integriteto župana in tudi njegovim kulturnim »okusom« (če drugih ne omenjamo), v času, ko nekateri kulturniški ustvarjalci ostajajo brez sredstev in ko se za županovo integriteto zanima protikorupcijska komisija (1,2, 3, 4, 5), obstaja takšna odkrita podpora politiku.

Razumljivo, vrhovi EPK imajo dobre vsebinske in morda tudi osebnofinančne razloge, da v županu vidijo človeka moralne in še kakšne drže. Nujnost slepote, spregleda in posledično celo panegiričnih vzdihljajev na račun Kanglerja je sistemsko vgrajena, pričakovana in je točno to, kar osmišlja dvom prenekaterega začudenega opazovalca. Kultura, zdaj se ponavljamo, se je izrodila v čudežno besedo, ki očitno omogoča opisano finančno magijo kolosalnih dimenzij, postaja žalostna paradigma umetniškega nihilizma, podobna omamni sijoči luči, na katero se lovi kulturni mrčes. Če ga ne bi bilo, bi si tak (enkomiastičen) terarij morali izmisliti!

Živel, Franc!

Vlado Paveo v ironičnem članku »Živel, Franc....!« o 71.000 evrov vrednem stožcu na Glavnem trgu in drugih formah duha v mestu. Tukaj.

sreda, 22. december 2010

Zofijini imajo idejo...

Na spletnem naslovu Evropske prestolnice kulture Maribor 2012 so se v nekem trenutku odločili za prijaznost do drugačnih mnenj. Malodane so pristali na to, da bodo prostor namenili tudi konstruktivni kritiki. Ne le nabiralniku idej, zapisali so še:
Povej!

Naj se mnenja krešejo! Le tako bo Evropska prestolnica kulture 2012 res uspešna. Iz slovenskega tiska - proti in za.



Žal ni trajalo dolgo. Objavili so šest skeptičnih medijskih prispevkov, potem pa
avgusta 2010 omagali.
Rade volje ustvarjalcem in piarovcem EPK pomagamo. Ne dvomimo, da jemljejo svoj poziv o kresanju mnenj zares, zato predlog, da med svoje povezave uvrstijo našo spletno stran, ki se ukvarja točno s tem, kar pričakujejo! In česar ne zmorejo učinkovito dopolnjevati... Da jim prihranimo delo, je spodaj neposredna povezava:



Odgovornost in lahkotnost sprejemanja odločitev

Smiselno nadaljevanje prispevka o žegnanju Pandurteatra in današnji (22.12.2010) komentar Večerove novinarke, s katerim se lahko strinjamo do zadnje besede:

ODMEV
Lahkotnost sprejemanja

Dileme, ali bo Maribor dobil center sodobnih umetnosti, ni več. Mariborski župan Franc Kangler je, potem ko ga je mestni svet v prejšnji sestavi podprl kar na korespondenčni seji julija letos, v ponedeljek dobil vnovično podporo. Zakaj je bilo treba o javnem interesu za izgradnjo Maksa, kakor se poslej uradno imenuje center, ponovno skozi proceduro, ni čisto jasno. Kljub temu da je šlo verjetno za dodaten alibi župana, ki zase pravi, da ni lahko biti župan mesta, ki bo v letu dni postalo evropska prestolnica kulture, pa ostaja skrito, zakaj hitro julijsko glasovanje, če se v zadnjih šestih mesecih kaj bistvenega, vsaj kar bi javnosti bilo znano, ni zgodilo.
Lahkotnost sprejemanja na ponedeljkovi mestni seji preseneča, kajti z jasnimi parametri, koliko bo Maks stal, ni postregel nihče, ki je projekt zagovarjal. Da ni bilo glasu proti, velja najverjetneje pripisati lobiranju že nekaj dni pred glasovanjem, kajti svetniki so bili zelo dobro seznanjeni s tem, za kaj gre. Dejstvo, da bo Maks gradilo podjetje, ki je v večinski lastni občine in je imelo lani četrt milijona izgube, je sicer sprožalo dvome, a ne dovolj, da ne bi dobilo soglasja za 27 milijonov vredni kredit, s katerim naj bi, če bo šlo vse po načrtih, Maks postavili in ključe predali občinarjem čez 15 mesecev. Da jih ti dobijo, bo občina morala kar dvajset let plačevati letno najemnino po dva milijona evra, vse druge stroške, od vzdrževanja naprej, pa bo v istem znesku pokrivalo podjetje samo, in sicer z dnevno razprodanimi vstopnicami in z najemninami drugih prostorov Terminala 12, za katere njihovi lastniki predvidevajo, da bodo šli za med - kot tisti v ljubljanskih Stožicah. Za obstoj bi Maks po nekih ocenah, ki pa so iz dneva v dan vse višje, potreboval še milijon na leto, a kako ga bodo dobili, ni slišal nihče, niti natančne številke ne, koliko bodo lastniki plačali za zemljišče, na katerem bodo postavili center. Je torej na mestu, da se javno vprašamo, ali ni vse skupaj malce sumljivo, če ne že neodgovorno?
Pravzaprav ni prvi mož Maksa Tomaž Pandur tisti, ki je prinesel nov zalet mestu, to je storila šele celotna programska ekipa, ki je vztrajala, da zgodba EPK ne more obstati brez centra, zdaj pa je svoje pristavil še mestni svet. Razlog za veliko tveganje je zgolj eden in njegova realizacija je odvisna zgolj od ene osebe. Župan Kangler namreč stavi na Boruta Pahorja, ki je Maks prepoznal za prioritetni projekt, ni pa povedal, koliko bo zanj odštel. Niti za druge prioritetne kulturne objekte, za katere denarja v mestnem proračunu ni.
Kaj si šele mislijo tisti, ki v mestu nimajo predznaka prioriteta in dobivajo že sedaj denarne drobtinice, predvsem pa tisti, ki ne vejo, od kod bodo vzeli 35 evrov za vstopnico?

torek, 21. december 2010

Pandurjevo gledališče požegnano

Maks alias CEUM alias Pandurjevo gledališče bo. No, saj nihče ni dvomil. Politika je prevzela odgovornost – po korespondenčnih sejah še ena prava. Junakov proti ni bilo dovolj.
Vse pove tale članek. Iščemo simptom v zapisu in takoj ga najdemo: podpis pod fotografijo. Glasi se:
Po nekaterih izračunih se bo investicija v Maksa pokrila, če bodo predstave po 35 evrov za vstopnico vsak teden razprodane.
Nekdo torej dvomi v pokritje projekta. Kdo? Zakaj o tem ne zvemo nič v članku, zakaj zgolj osamljen namig pod slikco? Kakšno protiutež ima ta podpis, čemu je namenjen?
Zanimajo nas torej tile nekateri izračuni, zgolj mimobežno omenjeni. »Po nekaterih izračunih« terja zgodbo.

EPK pozdrav iz Butal

sobota, 18. december 2010

Intervju s Pandurjem in dileme kurtoaznega novinarstva

Žal ne bo opravičil  z naše strani – v današnjem skorajda ekskluzivnem intervjuju (18. 12. 2010)  s Tomažem Pandurjem glede EPK novinarkama ni uspelo zastaviti nobenega izmed naših naštetih 25 vprašanj. No, posredno mogoče enega. Naše anticipacije in (upravičeni) strahovi o piarovskem stilu so bili žal pravilni. Intervju je dostopen tukaj.
V nadaljevanju se ne dotikamo vsebine, problemsko seciramo zgolj nekaj točk novinarskega pristopa. Resnici na ljubo je v intervjuju zaznati nekaj previdnih vprašanj, načenjajočih celo kakšen dvom ali pomislek, serviran Pandurju. Vsa ne omenjajo zgolj veličine svetovnega umetnika, čeprav jo tudi, opazno. Pa vendar premalo in daleč od tega, da bi bili zadovoljni: gledano v celoti, je to še vedno kurtoazni intervju. Ker po čem prepoznate kurtoaznega novinarja? Seveda po tem, da si ne upa imeti svoja stališča. Npr. da ne vpraša »Ali ste naredili kaj narobe?«, ampak raje »Zakaj vam očitajo, da ste storili nekaj narobe?« ali celo »Vas kdaj porajajo občutki, da ste storili kaj narobe?«
Toda te sorte spraševanje intervjuvanca o tem, kaj bi porekel na očitke, je dejansko že progresirano, malodane pogumno v primerjavi z ostalimi pristopi – odvisno od nivojev kurtoazije in vaše angažirane prijaznosti. Žal so stvari še hujše. Poglejmo nekaj današnjih ilustracij.
Novinarsko vprašanje št. 1:
 »Take off« - vzlet in »well being« - dobro počutje, sta temeljna postulata vsakega uspešnega EPK. Nazadnje recimo Turku 2011 uspešno stavi nanju. Kako boste vzlet(išče), ki ga pri nas pooseblja "vaš" Terminal, branili pred ironiziranjem, ki ga je bilo že doslej na pretek, tudi s strani mestnih filozofov in politikov? Kako se boste spoprijemali s temi kritikami, odpori?

Primerek prej navedene pol-kurtoazije, ki je do neke mere sprejemljiva in razumljiva. Toda novinarki ne sprašujeta po tem, kako smiselna in upravičena je ironija, temveč po tem, kako se bo naš umetnik spopadel s kritiko in odporom. Kaj na bi vendar to pomenilo, kako se spopasti s kritiki? In to mestnih filozofov, hmm. Katerih le? Ne poznamo nobene javne objave kakšnega ironičnega pomisleka kakšnega mestnega filozofa. Ne, kritika v medije ni povabljena. Edino mesto ironije, ki ga poznamo, in so ga izrekli neke vrste filozofi, je na temle blogu, ki ga prebirate. Fino, če nas vsaj tu prebirajo, res.
Novinarsko vprašanje št. 2:
Ko se odločiš, da boš delal v Sloveniji in zlasti v Mariboru, moraš vzeti v zakup, da boš naletel na velik odpor. Ki ga sicer razumem, čeprav je iracionalen, a ga razumem bolj kot strah pred novim, pred neznanim, nečim, kar bo porušilo ta čudoviti mir in red, ki vladata v mestu. Kot Drago Jančar lepo piše v Severnem siju o tem redu in miru, ki vladata v mestu in dajeta občutek varnosti."
         ... Ampak nekje gori ena luč in vznemirja - recimo v Jančarjevem Galjotu ... Ki jo bo treba utrniti, "zatolči"...    Da.
No, za razumevanje tega vprašanja, ki ni vprašanje, ampak simptomalen medklic tovariške pomoči intervjuvancu, smo navedli še Pandurjev odgovor pred tem »vprašanjem«. Kurtoazni novinar se pač mora postaviti na stran in v bran intervjuvanca. Ko Pandur domnevno dobro useka po kritikih, mu je treba priskočiti na pomoč. Zatolči nas hočejo, barabe. Je povedal že Jančar. In kaj preostane Pandurju drugega ob tako servilnem novinarju, kot da zadovoljno poprede  in lagodno vzdihne tisti »Da, prosim nadaljujte«. Da, da, da. Ni boljšega, kot če v intervjuju novinar namesto tebe odgovarja na vprašanja samega sebe, in še to na tista zoprna...
P.S. Resnično so bad: ti packi nemarni, neki mestni filozofi, nekje (kje točno?) sesuvajo velikega umetnika: bad, bad, bad. O tem, kako bodo vsega krivi kritiki, smo na tem blogu že davno zapisali. Hvala novinarkama, da tako strumno potrjujeta naše napovedi in se tako pogumna postavljata v bran konstruktorjem EPK.
Novinarsko vprašanje št. 3:
Ta programska zgodba temelji tudi na Terminalu  novem Mariborskem kulturnem središču - MAKS, ki naj bi ga zgradili na Studencih. Časa je malo?
Ta manira naslavljanja je simptomalna za Večer. Tam radi postavljajo ne vprašanja, ampak vprašaje! Normalen slog bi terjal formo »Časa je malo«. Normalno bi pričakovali »Ali ni premalo časa, da...?« Toda ne, večerovci v svoji blagodejnosti do intevjuvanca ne zmorejo lastne točke presoje. Ne upajo si imeti mnenja. Že ko gre za vprašanja časa, in to zelo malo časa, so previdni in pokorni. Šele ko bo Tomaž Pandur blagovolil reči, da je časa malo, bo res časa tudi malo. Zato je treba na koncu postaviti vprašaj: »Časa je malo?« Imenujemo to za že velikokrat videni »Večer's question-marking syndrome«. Sindrom pohlevnosti.
Novinarsko vprašanje št. 4:
MAKS bi bil tudi "meeting point" EPK?
Ok, poskusite to frazo (vprašanje!) prevesti v albanski jezik. Who the fuck is MAKS, who the fuck is EPK and what the fuck is »meeting point«? Ampak pustimo to. Hujša je ta previdnost spraševanja, ki je v tem manifestirana. Forma poizvedb tipa »X je Y?«, »X bi bil Y?«, »X bo Y?« Forma predpostavlja preverjanje informacije o tem, da sta X in Y povezana. In to je ta poanta: nič problematizacije, le bazična preverba, če informacija drži. Spet kurtoazija: ali res drži, da se zjutraj oblečete, potem ko ste vstali iz postelje? Odgovor je vedno lahko zgolj »da« ali »ne«. Intervjuvanec lahko mirno prede dalje.
Novinarsko vprašanje št. 5:
Zdaj ste naredili anamnezo mestne kulture, srečali ste se z mnogimi njenimi nosilci, kateri so po vaše tisti vrhunci mesta ta čas, na katere boste računali? Zagotovo ne boste forsirali le sebe in nikogar vrednega odrezali, ker vam neka poetika nekoga ne bi bila všeč?
Ista poanta. »Yes or no question«, ki je zapovrh še prilizljivo retoričen. Si lahko intervjuvanca zamislimo, da bo odgovoril »Da, zagotovo bom forsiral samega sebe!« Čista vljudnost, po kateri je novinar pomirjen, ker ima pred sabo vrlega moža, ki je zadržano obvladan in netekmovalen.
Novinarsko vprašanje št. 6:
Če spomniva: katera kulturna zgradba pa je bila v Sloveniji zgrajena s konsenzom? Spomnimo na zgodbo Cankarjevega doma; ko so gradili garaže, je Janez Zemljarič (nekdanji vplivni slovenski politik) menda dejal, kaj pa če bi postavili še kulturni center ...
Ne, to ni nesporazum, ni lapsus; zgornje ni odgovor, ampak novinarsko vprašanje! Tam, kjer ne bi smelo biti vprašajev, tam so. Kjer bi morali biti, tam jih ni. Kurtoazni novinar skratka ve, kje ne sme imeti svojih stališč, ve pa tudi, kje jih mora, da razbremeni intervjuvanca. In to je tak slučaj. Poanta je dolgočasno jasna: seveda, tudi pri vašem projektu ne bo konsenza, spoštovani umetnik, ampak kje pa sploh je? Kar počivajte v miru in se ne vznemirajte preveč, mi vas podpiramo. Nekaj takšnega sporočata Večerovi novinarki.
Novinarsko vprašanje št. 7:
Likovna scena ob zamiku uresničitve rezultatov mednarodnega razpisa za UGM ne bo prikrajšana?
Kakšen izziv! Seveda ne bo prikrajšana, kaj neki sprašuješ, spoštovana novinarka!
Novinarski komentar št. 8:
Očitno so vsi pozabili ali pač ne vedo, da je bil Tomaž Pandur, tedaj še direktor mariborske Drame SNG, kot režiser Božanske komedije z Infernom (del Dantejeve trilogije Božanska komedija) povabljen na salzburški poletni festival leta 1994. Po iskanju primerne dvorane so se s festivalskimi organizatorji odločili, da salzburško festivalsko publiko s posebnimi letali pripeljejo v Maribor na predstavo. Adria Airways jih je res dovažala v Maribor s sloganom "Flug zum Inferno" direktno na predstavo trilogije Dantejeve Božanske komedije Inferno. Izkazalo se je tedaj, da ni nemogoče. Torej ...
Kaj pomeni tisti »ni nemogoče, torej....« Alles ist moeglich. Da novinarka seveda zaupa intervjuvančevim letalskim podvigom naravnost v inferno in kliče k zaupanju. Kritiki in dvomljivci, utihnite že enkrat, pot v pekel je tlakovana z najboljšo letalsko agencijo!


petek, 17. december 2010

Prognoza dneva: vprašanja za Tomaža Pandurja, ki jih bodo novinarji z veseljem izpustili

Vroča sobota v Večeru za jutri obeta intervju s Tomažem Pandurjem. Ja, prav smo prebrali, s Tomažem Pandurjem. Od kdaj pa on daje intervjuje? In za koga? Hja, za Večer. Petri Zemljič in Meliti Forstnerič Hajnšek... Na tem blogu smo že večkrat eksplicirali kurtoazni stil in vsebino poročil časopisa Večer glede projekta EPK. Smiselno vprašanje: kaj lahko pričakujemo od jutrišnjega intervjuja? Če imamo prav – in bojimo se, da imamo – potem velja spodnji seznam vprašanj, ki jih v intervjuju s Pandurjem jutri ne bomo zasledili. Kritika ni dovoljena, nas uči izkušnja, dovoljeni pa so idolatrija, novinarska prilizljivost, naklonjenost in prijaznost:

1.      Zakaj ste se bili ob vsej širni svetovni slavi pripravljeni vrniti v nek zanikrni Maribor, za katerega imate dobre razloge, da ste nanj jezni? Le zaradi čudovitega pogleda na Maribor z opuščene industrijske cone na Studencih?

2.      Kako se je končala vaša gledališka epizoda petnajst let nazaj? Kdo vam je podtaknil obtožbe o finančnih malverzacijah? So spomini še živi?

3.      Kako zelo ste v čislih pri bivših kolegih gledališčnikih? Kaj menijo o vas?

4.      Kaj o vas meni Vlado Novak? Kako odgovarjate na njegovo kritiko proti vam?

5.      S kakšnim intelektualnim šarmom vas je očaral mariborski župan in od kod vaše zaupanje v politiko?

6.      Kaj točno vam je obljubil pri vaši vrnitvi?

7.      Kako bi zavrnili kritike, ki pravijo, da se vas da kupiti le z veliko denarja in da vam je vse ostalo povsem nepomembno?

8.      Zakaj je vaša programska vizija EPK tako zelo pravljičarska in nerealna? S katero drugo programsko vizijo bi jo primerjali, ker se zdi, da odstopa od vsega, kar bi moral programski načrt vsebovati?

9.      Kako ocenjujete, da je projekt Pandurjevega hrama potekal v čisti tajnosti in da je bil razkrit šele junija-julija letos, čeprav ste sami že vsaj marca letos glede arhitekturne zasnove vašega gledališča sodelovali z arhitekturnim birojem Sadar Vuga? Čemu skrivalnice?

10.  Kako ocenjujete korenspondenčno sejo in politično netransparentnost postopkov ob tem?

11.  Zakaj ste Pandurjevo gledališče iz CEUM (Center uprizoritvenih umetnosti) preimenovali v komplicirano ime? Gotovo ne zaradi slabih odzivov in očitkov?

12.  Kolikšen bo dejanski strošek tega projekta?

13.  Kdaj bo končno zgrajen in kaj boste storili, če to ne bo v letu 2012?

14.  Kaj boste storili, če vaš hram ne bo rentabilen in s čim ter s kakšnimi izračuni jamčite, da bo?

15.  Zakaj ste kot predsednik programskega sveta poniknili in dali svoj prvi intevju šele sredi decembra 2010?

16.  Ali boste prevzeli odgovornost, če se vaši projekti ne bodo uresničili v skladu z napovedmi?

17.  Kako dolgo boste ostali v Mariboru po iztektu EPK leta 2012 in kakšna bo usoda vašega gledališča po tem letu?

18.  Kako ocenjujete dejstvo, da kritikom EPK ni dopuščeno priti v mariborske medije?

19.  Kako ocenjujete hude kritike vašega gledališča s strani direktorja CD Mitje Rotovnika?

20.  Vas lahko kaj odvrne od sodelovanja v projektih EPK in na mestu predsednika programskega sveta?

21.  Ste za transparentno dodeljevanje denarja?

22.  Ali niso vaši projekti preveč megalomanski, še zlasti ker so prisesani na občinsko finančno dojko?

23.  Ali si želite, da bi vas Večerovi novinarji vprašali tudi kaj kritičnega?

24.  Zakaj menite, da vas ne?

25. Ste pripravljeni odgovori na zgornja vprašanja kje drugje, saj v Večeru nanja ne boste rabili odgovarjati?

Jutri preverimo in skesano priznamo (z obveznim opravičilom), če smo se zmotili! Seveda ista vprašanja ponujamo kot izziv vsem novinarjem, ki bi radi svojega intervjuvanca tudi kaj vprašali. Niso avtorsko zaščitena. :)


sreda, 15. december 2010

Subverzivci, pragmatiki in antagonisti: tri pozicije kritike EPK

Subverzivci, pragmatiki in antagonisti
Čeprav v Mariboru menda priprave na Evropsko prestolnico kulture (EPK) tečejo nemoteno in je le redkim dopuščeno podvomiti v cesarjeva nova oblačila, se o njih daleč premalo pogovarjamo. Zdaj, ko je še čas. Jasno je, da o njih ne govorijo tisti, ki jih ne vidijo.  A takih je relativno malo. Težava s cesarjevimi oblačili je vedno bila konceptualna, še od časov pravljičnega nastanka zgodbe. Kajti oni, ki so namreč pripravljeni ploskati čudoviti opravi, pravzaprav nujno vedo, da je cesar gol in da uprizarjajo predstavo. Da so njen del. Napak bi bilo razumeti, da so kakorkoli zavedeni. Medtem ko tisti, ki so pripravljeni izreči resnico na glas, pač predvidljivo tvegajo prezir in ekskomunikacijo. Toda to je le načelen, hitro ugotovljiv ugovor. Bolj prefinjen je tisti, ki pravi, da je vzklikanje o golih oblačilih, še preden se je cesar sprehodil do konca mesta, preuranjeno, zlohotno, zamerljivo, kalimerovsko. Nepotreben prejudic in pristranost, ki je po sebi nekorektna in subjektivna. Pa pojdimo po vrsti.
Naše preference do EPK-ja bi lahko razdelili v tri kategorije. V največjo seveda sodijo podporniki projekta – kot kažejo javne ankete, je takšna večina, še zlasti občanov v Mariboru, različni novinarji, piarovci, pomembne osebnosti in društva. Ti si obetajo kulturni razcvet in eksplozijo, vzpostavljenje identitete in nekaj lokalpatriotskega samoponosa. Ter seveda infrastrukturne objekte. O finančnih poteh in stranpoteh se načeloma ne sprašujejo. V izjemni manjšini so nasprotniki, ki bi jih lahko razdelili v dodatne tri kategorije. V prvi so tisti, ki participirajo pri finančnem kolaču in programih, a jih želijo po svoje subvertirati z določeno kritiko na račun EPK. Tej vrsti kulturnikov improvizirajoče recimo subverzivci. V drugi so tisti, ki verjamejo, da je vreča denarja, ki se obeta in je že na voljo, pač nekaj, kar se ne glede na umazane podrobnosti splača načeti in biti zraven – z dobrimi nameni, kot verjamejo. Ne glede na moralne in načelne ugovore in ne glede na to, kam bo šla večina denarja iz vreče, jih zanimajo partikularni interesi. Tej vrsti kulturnikov recimo pragmatiki. V tretji kategoriji so tisti, ki jih ne zanima ironična kritika na račun vreče denarja in tudi ne njegova poraba. Jemanje iz vreče se jim zdi vsakem primeru grešno, bodisi če je denar porabljen v subverzivne, »antiepekajevske« namene bodisi v koristne, kulturne ali bolj socialne. Tej vrsti kulturnikov recimo antagonisti.
Kako lahko izmerimo in ocenimo držo te trojne kategorije ljudi, subverzivcev, pragmatikov in antagonistov? Potrebno je npr. pogledati, kaj so pripravljeni povedati na glas, kakšen opis stanja nam ponujajo. Razlike so približno takšne: subverzivci do neke mere uživajo, da nekdo financira kritiko na svoj lasten račun. Vprašanje je, v kakšni meri je njihovo početje pristno. Namera ustvarjalcev EPK, da dopustijo kritiko, je seveda hvalevredna, vprašanje je, kako dolgo so jo pripravljeni podpirati financirati in v kakšni meri. Resnici na ljubo v to kategorijo ne sodi veliko kulturnikov. Pragmatiki – in teh je daleč največ, dejansko pretežna mariborska kulturna sredina – sebi ne postavlja posebnih moralnih zadržkov. Nekateri želijo sodelovati pri projektih, ker vidijo v tem smiselno dopolnitev svoje dejavnosti. Še raje so takšni zagreti zanje, ker preprosto vidijo enkratno priložnost za realizacijo svojih idej. Nič hudega, le cena je tu jasna – cesarjevih oblačil za razliko od subverzivcev ne smejo komenirati. Zanimivo je opazovati, ko se tej gruči pridruži še alternativna skupina, ki ni »avtohtono« mariborska in je bila vajena v življenju delati povsem druge reči. Tretja kategorija antagonistov malodane sploh ne obstaja. Na noben način ne želijo participirati v programih, ker so prepričani, da je cesar gol in da bi bilo namesto Potemkinovih vasi potrebno zgraditi kaj drugega. Ali vsaj zastaviti drugače. Vse tri kategorije kulturnikov nam nato dajo tri različne modele kritičnih pomislekov do EPK: subverzivci verjamejo, da je njihova kritika avtentična (in plačana), pragmatiki kritike sploh ne uporabljajo, ker bi ogrozila njihove projekte, antagonisti v svoji popolni manjšini pa verjamejo, da je zares in edino moralna pozicija le njihova. Ne tista brez kritike, povezana s kimanjem, kot tudi ne subverzivna, kjer te plačilo kritike vsebinsko dejansko omejuje in dela za neavtentičnega.
Splača se komentirati še nek vidik kritike EPK-ja. Ko se je pred mesecem dni oglasil Mitja Rotovnik, direktor Cankarjevega doma, so mnogi, sicer neeksplicitno, njegovo reakcijo brž postavili v okvir pripomb, ki prihajajo s strani konkurenčne »firme«. Kot vodja kulturnega hrama naj bi torej njegov direktor bil motiviran s pristranskostjo. Kaj točno je Rotovnik povedal? Da ideja EPK ne izvira iz mariborske in širše kulturne baze, da ni bila sprejeta s pomočjo civilne družbe in institucionaliziranega javnega sektorja, da je vse, kar se dogaja okoli Pandurjevega gledališča, izrazito nedemokratično. Po njegovem mnenju je sprejemanje odločitev okoli EPK »noro in šokantno«. Problematika investicij in ekonomske upravičenosti ga sili v oceno, da »vse skupaj diši po mafijaštvu«, medtem ko za mariborskega župana pravi, da se »Franc Kangler vede v skladu z mislijo: kultura, to sem v Mariboru jaz«.
Najboljše šele sledi: njegove kritike nihče ni slišal. Mariborski mediji je, enoglasno, sploh niso povzeli ali objavili! Kaj šele, da bi Rotovnika, nesporno izkušenega in referenčnega kulturnega mojstra, kaj vprašali. Dopuščena resnica je namreč, kot vse kaže, prevladujoče lahko le ena: da so nova in prihajajoča cesarjeva oblačila prekrasna in čudovita.
Boris Vezjak
(prvič objavljeno v Katedri)

sreda, 08. december 2010

CEUM mora biti netransparenten in nedemokratično sprejet!

CEUM lahko uspe le kot netransparentna investicija skozi nedemokratično proceduro. Zato je ta projekt vredno podpreti. Tako direktno bizarno se za netransparentnost navdušujeta novinarka Melita Forstnerič Hajnšek v današnjem 7 dni in umetnik Igor Štromajer. Sveža in tehtna ideja, dodaja prva, za razliko od dolgočasnih kritikov!
Vsa čast EPK in nedosegljivim domislicam piarovcev ter ustvarjalnih umetnikov. Za to smo se borili. Za to v EPK tudi gre, domnevamo - za manj transparentnosti in manj demokracije. Še dobro, da je mariborski župan, pravi vizionar, to že zdavnaj pogruntal. Toda še nam manjka, ni dovolj. Posledično je tisto, kar nam manjka, še več netransparentnosti in še manj demokratičnih procedur, več Napoleona! Tako nekako beremo spodaj.
Noro, grozljivo, škandalozno?  Ne, ne, ne. Zgolj takšno, kakršna je realnost EPK. Citat iz članka, learn it by heart:
dvojec
Prizidki in zdrahe
Za vse velike projekte je treba biti vizionar, navkljub realnosti, ki tega ne dopušča in to zaničuje.

Po dolgem času se je v pol-javnosti pojavil nekdo, ki ima drugačen pogled od večine sovražnih sesujevalcev vsega in vseh, povezanih z EPK Maribor 2012, ki si drzne biti celo na strani graditeljev CEUM-a-MAKS-a-Terminala12 in ne pihati v rog pljuvanja celotne ekipe in vseh projektov. Pa sploh ni del EPK niti njegove ekipe niti občinskih struktur ali kake druge povezane obskurne grupe. Igor Štromajer, spletni umetnik (iz Maribora), je v svojem tehtnem četu na Večerovih spletnih straneh sporočil, da je vsako veliko kulturno dejanje, posebej če je povezano z infrastrukturo in politiko, v teh krajih obsojeno na neuresničitev. Da je za vse velike projekte treba biti vizionar, navkljub realnosti, ki tega ne dopušča in to zaničuje.

Štromajerju se zdi ''fantastično, da neko slovensko mesto v današnjih časih štarta s 50-milijonsko investicijo v kulturno infrastrukturo. Za tako investicijo skozi transparentno, demokratično proceduro, nikdar ne bi dobili soglasja. Za nore, presežne, ekonomsko sporne odločitve je treba delovati onkraj ustaljene procedure ali na njenem robu. Seveda bo ta investicija obremenila meščane, a katera ('upravičena', 'premišljena') jih ni? Zato je (bilo) treba narediti spektakularno, napoleonsko potezo in se odločiti avtonomno ...'' Tako Štromajer, ki si samo želi, da bi se take netransparentne kulturnoinvesticijske norosti dogajale tudi drugod ... ''Potem bi dobili fantastično kulturno infrastrukturo, ki bi spravljala cost-benefit neoliberalce ob živce. Če ne gre po legalni poti, bomo kulturo in umetnost v tej profitarsko, javno-zasebno-partnersko usmerjeni družbi, izvajali pač nelegalno.'' Zares (pre)drzno.

Sovražni sesujevalci

Na tem blogu smo že večkrat zapisali, s kakšnimi manirami se dežurni novinarji v obrambo župana in projekta EPK spravljajo na kritike EPK. Le kje so ti kritiki? Govorili smo tudi o perverznosti vnaprejšnjega pripisa »krivde« in odgovornosti za vse neimenovanim kritikastrom,  ki jim v resnici sploh ni dopuščeno, da bi kritiko javno izrazili – značilno v časopisu Večer.
Danes (8. 12. 2010) pa novinarka Večera v njegovi ediciji 7D (ne v Večerovi ediciji Vroči kaj) znova pove isto. Melita Forstnerič Hajnšek piše o »sovražnih sesujevalcih vsega in vseh, povezanih z EPK Maribor 2012«, ne pove pa, kdo bi to bil. V Večeru jih nismo mogli srečati, ker niso pripuščeni k besedi. Tam je zgolj prostor za novinarske apologete Franca Kanglerja. Hajnškova govori o »večini inteligentov humanistične provenience v mestu in širše, ki je destruktivna do vsega«, tj. do projekta EPK, ne zna pa povedati, kdo je ta večina in kdo so ti inteligenti. Domnevajmo, da nima v mislih tegale skromnega bloga, saj ga še noben medij ni nikjer povzel! Da bi Zofijini v svojih nedrjih gojili inteligente ali humaniste, je tudi nemogoče, saj imajo vendar javno priznan status izmečkov. Kdo so skrivnostni humanistični inteligenti, je zaenkrat očem nevidno.
In tudi mora biti. V dobri stari politični maniri risanja skritih in nevidnih sovražnikov, komunističnega ter antikomunističnega vzgiba, ko neprijatelj domnevno ogroža čudovit projekt, v prvi vrsti kajpak Kanglerjev projekt, ki ga je treba zaščititi na vso moč. Ob tem se je fino skriti za skrb za kulturni preporod, za tenko vez domnevne politične skrbi za kulturo in kulturne skrbi za politiko, politizacije kulture in kulturacije politike (pha!). Le kateri razredni sovražnik ogroža ognjemet teh veličastnih idej?  Kako ga bomo iztrebili? Prozorno vlivanje morale in poguma, ki ga nekdo očitno močno potrebuje. Le zakaj?

petek, 03. december 2010

MAKS je Pandurjev teater je Pandurjev teater

Spodobi se, da stvari poimenujemo s pravimi imeni. Da častimo čaščenja vredne, vizionarje in umetnike z veliko začetnico. Resnica tega mesta se nevarno približuje.  Kaj CEUM, kaj po novem Terminal 12/MAKS, Pandurjev teater je Pandurjev teater:

Sicer pa je Tomaž Pandur odgovoren za del EPK-ja, ki se po novem ne imenuje več CEUM (Center uprizoritvenih umetnosti), ampak Terminal 12/MAKS- mariborsko kulturno središče. Znotraj postindustrijskega območja Studenci, kjer je nekoč stala tovarna Merinka, bo MAKS znova osmislil desni breg reke, ga odpr in vrnil mestu. Pandur navaja, da bo z edinstvene razgledne ploščadi 25 metrov nad Dravo moč gledati mesto kot predstavo in videti celotno pokrajino. "Terminal 12 nastaja kot vzorčni primer proobrazbe mesta, kot vzpostavitev vitalnega pogleda v prihodnost Maribora in regije, objekt, ki mu je usojeno, da postane trajni arhitekturni simbol preporoda mesta ob Dravi," je prepričan Pandur.

Novinar Gregor Butala v Dnevniku (1.12.10):

Izpostavili so velikopotezni center uprizoritvenih umetnosti Tomaža Pandurja, ki se po novem imenuje MAKS; ta buri duhove že vse od poletja, ko je bila odločitev zanj sprejeta brez vsake javne razprave ali tehtne finančne analize – kar na korespondenčni seji mariborskega mestnega sveta. Da ta monumentalna stavba (ki jo je, resda mimogrede, treba šele zgraditi, samo njen najem pa naj bi mesto v prihodnjih dvajsetih letih stal 40 milijonov evrov) še ni "program", je morda odveč izpostavljati – in doslej ni bilo povedanega nič takega, kar bi v vsebinskem smislu dejansko upravičilo to naložbo. Pa četudi se komu zdi, da prav z njo mariborska zamisel "prestolnice" stoji ali pade.

sreda, 01. december 2010

Univerza in akademiki so »out«

Je bila mariborska univerza povabljena k  soustvarjanju Evropske prestolnice kulture? Na kakšne načine? S predstavitvami na fakultetah? Z apeli intelektualnim zaledjem na njih? H kadrovskim okrepitvam? Kje in kako?  Zdi se, da univerzitetni delavci, profesorji, »akademiki«, vzeto individualno, niso bili vredna izbira.
Zelo verjetno je, da se je Filozofska fakulteta v Mariboru, kot edina sama odločila za prijavo na razpis (če odštejemo UKM). Toda dovolj indikativno so ob prvem sofinanciranju projektov daleč najbolj skopuško bili odmerjeni projekti prav njej, štirje v vrednosti od 500 do 1000. Skupno torej 3300 evrov za štiri (4) projekte. V višini prejetih zneskov so Filozofsko fakulteto daleč prekašali tudi najbolj minorni  in neznani predlagatelji.
Na to dejstvo smo pozorni danes zaradi dveh zapisov.
Novinarka Melita Forstnerič Hajnšek (1. 12. 2010 v 7D):
»Samo nemočno lahko žalujemo za vsemi izgubljenimi priložnostmi Maribora, univerzitetnega mesta, ob bližajočem se kulturnem prestolovanju. Vseh 26 tisoč mariborskih študentov in 1800 zaposlenih na univerzi pa 400 tukajšnjih doktorjev bi lahko bili, tako kot njihovi kolegi iz Turkuja, načrtovano integralni del vsega povezanega z EPK.«
Bivši rektor dr. Aloj Križman (1. 12. 2010 v Večeru):
»Še več, mesto gre v organizacijo Evropske prestolnice kulture (EPK) in svetovnih športnih iger študentov (univerzijade), ne da bi ob tem vodilno vlogo imela prav univerza in njeni študenti.
Kot vse kaže, sta oba navedena avtorja to dejstvo zlorabila za nov pljunek po univerzi in se prav nič  vprašala po "komunikacijskem šumu". Saj ne, da si ga ne zasluži, toda ali tudi iz tega razloga? Kdo natančno in na kakšne načine je bil vabljen k sodelovanju? Kaj pa če je bila presoja drugačna in za univerzo in akademike ni bilo prostora, ker so se kadrovske in projektne izbire dogajale drugje? Na to nenazadnje kaže tudi končna sestava ožje Pandurjeve in Čandrove ekipe.

Univerza je že vredna kritike, toda mogoče ne iz navedenega razloga. Prej je močan občutek, da želi nekdo s prstom kazati na univerzo le zato, da bi prikril, kako ni bila povabljena k sodelovanju, ker to nekomu ni koristilo.


torek, 23. november 2010

Ne kulturni duh, plen za svoje žepe

Kdor čaka, dočaka prvi Večerov kritičen članek na temo EPK-ja  izpod peresa Katarine Šulek:

Glosa
Kulturni duh v Tamu

Zadnji čas, da turistične agencije začnejo po Evropi, lahko pa seveda tudi  širše, prodajati letalske, avtobusne in vlakovne rezervacije za pot do Maribora in nazaj. Čez dve, tri leta bo to slovensko mesto prestolnica evropske kulture, mesto mladih, gostilo bo univerzijado in mladinsko svetovno šahovsko prvenstvo. Ker pa sta do takrat še vsaj dve leti, tudi ni nujno, da se bo pri tem ustavilo. Saj bi v Mariboru vzeli še organizacijo evropskega košarkarskega prvenstva, tudi zato naj bi bili zagreteži za še eno bleščečo zgodbo že pri mariborskem županu, a ko so videli obstoječo mestno športno infrastrukturo, so si premislili. In raje odšli v center države.
         V Mariboru pač to, da je kriza lahko priložnost, jemljejo dobesedno. In nameravajo v dveh, treh letih zgraditi in obnoviti toliko, kot jim ni uspelo vso poosamosvojitveno dobo. Resda morajo za vsak tak mednarodni projekt imeti tudi dovolj svojega denarja, saj Evropejci ne dajo vsega. In resda je 85 odstotkov občinskega proračuna vsako leto že razdeljenega – za obveznosti, kot so denimo vrtci, plače zaposlenim, pa vzdrževanje javnih zavodov in cest. A Maribor ima tudi svojo banko. Z imenom mesta. Taka bi lahko dala dober kredit. Sploh pa, dokler ne bankrotira država, tudi mesto ne more. In če ta ne da zdaj, bo pač dala pozneje.
         Navsezadnje pa je Maribor že univerzitetno mesto, v kar ga je – zastonj, zgolj s pripisom na mestnih tablah in logotipu - v svetovne razsežnosti okarakterizirala edina mariborska županja doslej. Ob toliko doktorjih znanosti in študentih v mestu, nekateri od teh dosegajo hekersko slavo svetovnih dimenzij, res ni treba skrbeti, da ti ne bi našli kakšnega izhoda iz morebitnega flopa. Resda se o univerzi sliši predvsem, kadar se ji zgodi kakšna afera, ali pa ob kakšni častitljivi obletnici katere od fakultet. A do zdaj pač še ni bilo takšnega izziva.
         Tako je torej edina skrb, kako te velike zidove in popedenane mestne trge napolniti tudi z velikim duhom. Ki pa mu nikakor ne uspe priti. Mestu, ki je dobilo priložnost, da bo eno leto evropska prestolnica kulture zato, da bi se njeni meščani povezali in zaživeli v kolektivnem duhu kreativnosti, se je zgodilo ravno nasprotno: bodoča prestolnica je tiste, ki naj bi ta duh z meščani zgradili, samo še dodatno pokregala. Razlog je znan: redki so v njej videli priložnost za graditev velikega kulturnega duha, mnogi so v njej videli velik plen za svoje žepe.
         In tako so zdaj v sam vrh projekta namestili nekdanje Mariborčane iz Ljubljane. Ti nameravajo kulturno socializirati občane tako, da bodo širili kulturni duh med delavce. In bodo šli v Tam. Ki pa ga že od 1996. ni več. In kulturno urbanizirati mesto. Tako bodo lahko Mariborčani v letu 2012, sedeč na stolčkih, opazovali v izložbi umetnico, kako bo iz odpadnih materialov izdelovala luči. In se urbanizirali. Po tem pa z mostu, kamor bodo namestili njene kreacije, pogledovali na znano zgradbo banke - kaj bo, če bo po enem letu veliki kulturni in urbanizirani duh izginil in bodo ostali le še veliki zidovi.

ponedeljek, 22. november 2010

Misleci, agenti, pravljičarji

EPK v rokah agentov in mislecev. Ja, takšen je pač naslov članka iz Večera. Neverjetno pravljičarstvo iskalcev duha mesta in svetega grala, krneki. Ustvarjalci projekta EPK nam razgrinjajo, v kako hudo inkubatorski in zapozneli fazi so njihove ideje ter, seveda, kako abotne so povečini.
Izpostavimo dva kontrasta. Obetajo nam intervenco v prostor s pomočjo odpadkov. Nič nimamo proti takšni umetniški praksi, poanta je drugje:
Lepo in prav, pošten delovnik, toda ali so že vsi pozabili, kako je mestna oblast z gospodom Kanglerjem na čelu sovražno nastrojena proti prostovoljnemu pobiralcu odpadkov Francu Jesenku, ki ga šikanira na vsakem koraku (tu, tu). Njegovi zbrani odpadki bi nenadoma prišli kar prav, kajne? In za kronane kulturne politične glave bi bila kot nalašč kakšna bodeča žičnata krona. Jesenek utegne postati nadvse uporabna kulturniška figura, če ga bodo le pripustili v svoje občestvo... Nič bati, ne bodo.
O svojem ustvarjalnem početju imajo ustvarjalci visoko mnenje, izpostavljajo nizke številke. Namesto da bi se dilali za 40 ali 50 jurjev evrov, želijo biti kreativni sami:
Zaključimo benevolentno, v upanju, da misleci premagajo agente. Zofijinim kot filozofom in nekomu, ki se že 15 let poglavja v mentalno močvirje Maribora in trudi priti iz njega, ob vseh polenih pod noge, zveno zelo znano. Mi smo za mišljenje in mislece, res. Čeprav nam je Mestna občina Maribor z vsemi kulturniki vred zavrnila vse tri kulturne projekte, vztrajamo. Rodinov mislec v glavi spletne strani Zofijinih naj bo komu za zgled. Iskalnik z arhivi pod njim je tudi na voljo.

ponedeljek, 01. november 2010

Pandurjevo gledališče: noro, šokantno, mafijaško

Citat iz zapisa STA:
Tokrat je javnost vznemirilo predvsem sprejetje odločitve o gradnji centra, ki je padlo brez javne razprave. Prestavitev ideje je bila, kot je za STA povedal direktor Cankarjevega doma (CD) Mitja Rotovnik, "nora in šokantna". Ideja ni izšla iz mariborske ali širše kulturne baze, v obliki soglasja civilne družbe in institucionaliziranega javnega sektorja, temveč je bila županovo predvolilno presenečenje, ki ga je lansiral izrazito nedemokratično prek korespondenčne seje.
Rotovnik meni, da se mariborski župan Franc Kangler vede v skladu z mislijo: Kultura, to sem v Mariboru jaz. Rotovniku "vse skupaj diši po mafijaštvu". Kot opozarja, je problemov več. Ne le, da investicija, ki bi bila dražja od gradnje Cankarjevega doma, ni bila stvar javne razprav, nihče, ki nasprotuje županovi samovolji, sploh ni videl elaborata o ekonomski upravičenosti te investicije. In še: "Vsi navdušeni protagonisti nove mariborske investicije tudi pozabljajo, da se je recesija šele zares začela in da jo bomo s takimi rokohitrskimi pobudami le poglabljali."
....
Svoje mnenje o centru uprizoritvenih umetnosti ima direktor nevladne organizacije Pekarna magdalenske mreže Gregor Kosi. "Pred časom smo v primeru prenavljanja Pekarne slišali, da Maribor nikakor ne potrebuje in si ne more privoščiti novega javnega zavoda, čez čas pa je realnost bistveno drugačna, perspektive pa silijo iz najbolj herojskih gabariti," je za STA povedal Kosi.
Center uprizoritvenih umetnosti bo zrasel zelo blizu Pekarne. Ali Kosi center razume kot konkurenco Pekarni? "Za tiste, ki Pekarno mislijo kot prostor alter potrošnje, gotovo, za tiste, ki živimo Pekarno kot organizem za spreminjanje sveta, pa nikakor. Zaplete se lahko le v finančnem smislu - denar za prenovo, sofinanciranje programov - kjer pa bo zelo hitro jasno, katere so mestne prioritete," je povedal Kosi.
Članek. Lokalni časopis Večer danes proslavlja neslavno obletnico: mineva natanko štiri mesece, Večerovi novinarji pa še vedno niso bili sposobni priobčiti kritičnega članka o EPK. Z nasprotnim nimajo težav. Še dobro, da obstajajo drugi mediji.

ponedeljek, 18. oktober 2010

Transparenten poklon "odlični ekipi"

»V Naskovem dvorcu, domicilu zavoda Maribor 2012 - Evropska prestolnica kulture (EPK), je bila včeraj predstavitev nove uprave: programskega in poslovnega direktorja javnega zavoda, ki jih je pred tremi dnevi imenoval svet zavoda na čelu z Jožefom Školčem. Mitja Čander, novi, stalni programski direktor, in Helena Hvalec, nova poslovna direktorica, bosta od danes polnomočno opravljala svoje naloge. Generalnega direktorja zavoda pa mora imenovati Mestna občina Maribor.«
Tako se bere začetek poročila s tiskovne konference. Nič narobe z njim, toda pozorno oko opazi čuden, moteč element. Na tejle slikci v članku iz Večera se v podnapisu znajde stavek:
»Predaja poslov odlični ekipi«.
Čigavo stališče je tak vnaprejšnji panegirik ekipi, ki je komajda ugledala luč dneva in sklicala tiskovno konferenco? Novinarkin? Verjetno da. Manj verjetno, da se je ekipa kar sama hvalila, da je odlična. In kaj je želela z njim doseči? Zgolj še en vnaprej naklonjen, prav nič objektiven piarovski poklon, ki jih težko skriva?

Fortes Melita adiuvat

Fortes fortuna adiuvat. Hrabre podpira sreča. Če ne gre, pa jih novinarka. Fortes Melita adiuvat. Novi programski direktor se predstavi. Še en zapis za anale večerovskega panegiričnega delirium tremensa. Znova. Povsem prepričani smo, da je zardeval in se branil pred tovrstno osladno pozornostjo tudi on sam, Mitja Čander. Vsaj vsak pameten bi sklonil glavo.
Večer, ponedeljek, 18.10.2010, stran 5, V ŽARIŠČU , avtor: MELITA FORSTNERIČ HAJNŠEK
--------------------------------------------------------------------------------
PORTRET TEDNA Mitja Čander
Od mladega upa do aduta generacije
Znašel se je v vseh pomembnih nacionalnih kulturnih zgodbah
Mitja Čander


Novi programski direktor zavoda Maribor 2012 - Evropska prestolnica kulture (EPK) je silno zgodaj in večkrat v svojem 36-letnem življenju prestopal rubikone. Bili so to zmeraj opazni prodori in odločni, javno zapaženi manevri. Neka avtentična altruistična prepričljivost je v njem, v spremljavi z nevsiljivo, mehko, ne na prvi pogled dominantno pojavo. Je predvsem strasten komunikator.
S svojim hendikepom – »nekaj odstotki preostalega vida«', kot piše v avtorefleksivnem eseju Gotski gozd - se spoprijema nedoumljivo drzno. Osupljivo - pri vsem njegovem delu je oster vid imperativ. Vse prebrane in spisane vrstice terjajo najbrž strašen dodatni napor. »Prignati je treba budnost in koncentracijo do samega roba,« pravi. A tudi ko je prvič javno spregovoril o lastni hibi in težavah, je bilo to daleč od patetičnega samopomilovanja. Bila je bolj gesta osebnega osvobajanja. Namerava še pisati o tem.
Pri rosnih enaindvajsetih je bil mladi up slovenske literarne kritike. Mitja Čander je po rodu iz Hoč pri Mariboru, sijajni šahist, tretjegimnazijec s silno odmevno raziskovalno nalogo o postmodernizmu, mladostni strastni navdušenec nad Dragom Jančarjem. Na slovenskem literarnem prizorišču je od začetka osvajal s strastjo do vsega, spoštljivostjo do starega, pa tudi s pretanjenim občutkom za pragmatične plati vsega skupaj. Odlikuje se z nevsakdanjo naklonjenostjo do tradicije, do preteklih generacij. Že zelo zgodaj je bil zrel(ejši), po načinu morda celo star(ikav) za koga. Nikakor ni (bil) med duhovnimi »očetomorilci«', nikoli ni (bil) izključujoč, ne do fenomenov ne do osebnosti. Morda mu je to tudi malce bolj in hitreje razpiralo institucionalne možnosti. Počasi se je znašel v vseh pomembnih nacionalnih kulturnih zgodbah, v žirijah za najvišje nagrade, v vseh gremijih, ki odločajo o ključnih kulturnopolitičnih zadevah. EPK je vrhunec tega angažmaja. Zanj mnogi celo menijo, da ga »je škoda«.
Mimo šaha pri Čandru nikakor ne gre. Da je dal svoji knjigi esejev naslov Kuvertirana poteza, ni naključje. Začel ga je igrati štirileten, bil je družinska tradicija. Njegov trener je bil celo sekundant Garija Kasparova. Dosegel je deset naslovov državnega prvaka, imel status vrhunskega športnika. Pri sedemnajstih bi se bil moral odločiti, ali sedem ur na dan ob šahovnici ali izbrati kak drug nešport. Literatura je zmagala, čeprav mu je do naziva šahovskega mojstra manjkalo le nekaj točk. Tudi kasneje ni prekinil s športom, bil je tudi urednik športnega programa na Maršu. -e zmeraj je fuzbalski navdušenec.
Sobivanje »človeka duha«' in kulturnega menedžerja je v čandrovski maniri ena najproduktivnejših mešanic v teh prostorih. Od gimnazijca kritika, ki je objavljal že v Katedri in Večeru, do soutemeljitelja Študentske založbe in snovalca danes kultne zbirke Beletrina, od glasnika neodvisne mladinske kulture do urednika Tribune do člana vladnega nacionalnega sveta za kulturo je pot ambicioznega, polivalentnega fanta s podeželja, ki se odlično znajde na vseh parketih.
Ko je snoval založbo iz nič, je pripeljal kar svojo prijateljsko ekipo iz Hoč. To je bila zanimiva druščina, ki jo je bil zbral okoli hoškega Mladinskega kulturnega zaklonišča in je organizirala festival Hoška prebuja. Ena najprebojnejših knjižnih zbirk Beletrina je Čandrov otrok. Slovi po tem, da je za svojimi avtorji vedno stala.
»Sprehodi po tujih svetovih dajo več veselja do tvojega lastnega,« je rekel nekje. In tudi sam začel izdajati esejistične knjige. Je pripadnik generacije »po koncu velikih zgodb«, ki se ni mogla zbrati okoli koherentne estetike, kot je bilo mogoče v preteklosti, celo še v zelo bližnji epizodi slovenskih postmodernistov. Generacija 70-ih, ki ji pripada, ni nagnjena k akademizmom, teoretiziranju, izrazito je usmerjena v ustvarjanje samo, s čimer pa tudi demantira namige o izčrpanosti literature, nekoč tako popularni sintagmi Rolanda Barthesa. Da je generacija 70-ih definitivno opravila z izpraznjeno literaturo in izpraznjeno eksistenco, kaže tvorno razmerje do vseh kulturnih praks in institucij, talent za organiziranje, vodenje in urejanje. Zmeraj je našel dovolj institucionalnih poti za realizacijo vseh projektov - od javnih predstavitev literatov, programsko jih je pred desetletjem prirejal tudi v Mariboru, do teatra in dramaturgije v njem, dokumentarnega filma in pisanja scenarijev zanj. Predvsem se je vseskozi zavzemal za policentrični pretok kulturnih energij. Programsko je torej že pred desetletjem začel »napletati novo mitologijo o Mariboru«, kot bi že tedaj začrtal svojo sedanjo vlogo.
Da bo v prihodnje z ženo in sinovoma živel v rojstnem mestu, je pogumna odločitev in izraža vso resnost poslanstva, ki si ga je naložil in mu je bilo zaupano. Če bo pot uravnaval v svoji dosedanji maniri, mu mora uspeti.

torek, 12. oktober 2010

Kangler ekskluzivno sporoča, kdo so nagrajenci iz sklada sredstev EPK

Z bloga Zavoda Udarnik prihaja udarna novica. Cvetober županskih kandidatov je ob obisku Zavoda Udarnik in okrogli mizi osupnil, ko je župan Kangler javno naznanil, kakšna sredstva EPK je prejel ta Zavod (26.000 evrov), in to še pred uradno naznanitvijo rezultatov:
Za začudenje med občinstvom je med pogovorom poskrbel predvsem trenutni župan Kangler, ki je javno razkril podatek, koliko bo Zavod Udarnik prejel finančne podpore na letošnjem razpisu Javnega zavoda Maribor 2012 Evropska prestolnica kulture, še preden so bili rezultati razpisa uradno razglašeni in sporočeni prijavitelju.
Boruta Osonkarja komentar:
»Sem bil razočaran nad bledo predstavo in kulturnim horizontom večine kandidatov, pa saj ne, da sem pričakoval kaj drugega. Prav poseben šok je bila izjava aktualnega župana, ki je javno objavil podatke, ki še niso javni (o tem, koliko bodo za svoje programe dobili na Zavodu Udarnik). To je resda odločitev po volji župana, a kompetenca strokovne komisije in stvar razpisne higiene je, da se podatki javno ne objavljajo vnaprej. Žal nihče od organizatorjev ni protestiral proti takšni zlorabi. Pričakoval sem tudi manj ohlapnosti pri organizaciji in moderiranju predstavitve, ki je prispevala k temu, da so kandidati odžebrali svoje mantre in ostali živi. Zaradi tega cela zadeva žal ni izpadla kot soočenje. Vsekakor pa pozdravljam, da se kandidate čim več vabi na urbane in alter prostore. Mogoče se jih kaj
prime. Pa drugič rokavice snet.«
Naš komentar ni potreben. Kako, zakaj in kako lahko župan bdi nad razpisno dokumentacijo in odločitvami komisij in ali jim pri tem tudi kaj pomaga, si odgovorite sami.

petek, 08. oktober 2010

Dobrila: »Največja škoda se je zgodila s privatizacijo projekta."

Intervju
Privatizacija kulture je lahko silno nevarna
Pogovor s Petrom Tomažem Dobrilo, sekretarjem v kabinetu ministrice za kulturo
Ministrstvo za kulturo se je odločilo za nekoliko drugačen javni razpis, na katerega svoje projekte prijavljajo ustanove, društva in posamezniki. Kakšne so bistvene spremembe razpisa za izvajalce kulturnih programov?
         "K zadnjemu stavku naj dodam: zaradi razločevanja med načini financiranja na ministrstvu za kulturo definiramo programe in projekte. Poleg štiriletnega programskega razpisa je novost štiriletni projektni razpis. Prvi, programski način financiranja je namenjen rednemu delovanju večjih producentov, ki kontinuirano izvajajo različne vsebine, drugi je primeren zlasti za avtorske cikle, opuse, festivale, bienale in druge projekte, ki potrebujejo večletno financiranje in želijo stabilnejše delovanje."
         Triletno razpisno obdobje je potemtakem za nami, odločili ste za štiriletno. Zakaj?
         "Štiriletno financiranje nedvomno vnaša več stabilnosti v kulturno sfero. Menimo, da tudi primerneje sledi situaciji v realnosti produkcije in izvedbe kulturnih in umetniški vsebin, hkrati pa presega odvisnost od političnih turbulenc, saj bi triletno financiranje, ki bi se končalo 2012, zapadlo ravno v konec mandata zdajšnje vlade, kar bi lahko imelo neljube posledice za financiranje kulture, medtem ko se štiriletni ciklus zaključi 2013. Skratka, razlogi so vsebinski, formalni in politični."
         Denar je razdeljen po resorjih, za uprizoritvene dejavnosti, glasbeno, intermedijsko in likovno umetnost. Koliko ga bo na razpolago v enem letu?
         "V tem trenutku je letos za navedena področja na razpolago 6,769.037 evrov, s poudarkom, da je to vsota za financiranje nevladnih organizacij ter posameznic in posameznikov, medtem ko financiramo tudi javne zavode ter druge, posebne programe in projekte, denimo svetovno prestolnico knjige 2010 in evropsko prestolnico kulture 2012."
         Ali bo kakšen projekt imel prednost pred drugimi? V mislih imam festivale in druge tradicionalne prireditve.
         "Letos sta bili prioriteti omenjeni svetovna prestolnica knjige 2010 in evropska prestolnica kulture 2012, za katero so prijavitelji dobili dodatne točke. Sicer javna sredstva razdeljujemo z javnimi postopki, ki so isti za vse prijavitelje, njihove vloge potem obravnavajo strokovne komisije in predlagajo sofinanciranje."
         Je možno, da ima katera od dejavnosti pri financiranju prednost pred drugimi?
         "Takšen način mi ni znan, razen že omenjenih programskih prioritet."
         Kako pa boste na ministrstvu preverjali rezultate projektov, ki jih financira ministrstvo za kulturo?
         "Kolikor je mogoče, se prireditev udeležujemo osebno in jih spremljamo. To velja za uslužbenke in uslužbence ministrstva kot članice in člane ekspertnih komisij. Najboljši je seveda neposredni vtis. Sicer pa rezultate izvajanja programov in projektov preverjamo z letnimi poročili, ki zajemajo tudi upravičevanje kriterijev, katere je prijavitelj moral izpolnjevati ob prijavah na javne razpise oziroma pozive. Seveda so določeni podatki kvantificirani, denimo število obiskovalcev, in jih je enostavneje obdelovati, drugi, ki se tičejo zlasti kakovosti, pa so bolj splošni. O tem si ustvarimo mnenje tudi na podlagi medijskih odzivov, strokovnih kritik, profesionalnih mnenj. Ne mimo prvih, ki jih od nas zahtevajo finančne institucije države, ne mimo drugih, ki so značilni prav za kulturno ustvarjanje in umetnost, ne moremo."
         Ali je znano, s kolikšnimi sredstvi bo letos razpolagalo ministrstvo za kulturo?
         "Po zadnjem rebalansu imamo na razpolago 197,454.293 evrov, kar je okrog dva odstotka proračuna države."
         Kaj pa evropska prestolnica kulture? Za kakšno obliko sofinanciranje se odločate na ministrstvu?
         "Z Mestno občino Maribor (MOM) kot nosilko projekta smo se dogovorili o neposrednem financiranju javnega zavoda Maribor 2012 v višini 10,7 milijona evrov v letni dinamiki od 2010 do 2012. To financiranje poteka po 67. členu Zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi in Zakona o financiranju občin. Pomeni, da so po pogodbi med ninistrstvom za kulturo (MK) in MOM predvidena sredstva namensko dodeljena občini, ki jih prenese na Javni zavod Maribor 2012. Poleg tega podpiramo na naših razpisih prijavljene programe in projekte, ki so del EPK 2012. Omenil sem že, da je EPK 2012 prioriteta MK, in prijavitelji dobijo več točk, če so uvrščeni v program."
         Preden ste postali direktor direktorata za umetnost na ministrstvu za kulturo in sekretar v kabinetu, ste delali v mariborski Kibli, kjer je tudi nastala ideja o Mariboru kot evropski prestolnici kulture. Če se ne motim, je bila prav Kibla za takšen EPK, v katerem naj bi sodelovalo več mest.
         "Kibli je uspelo pritegniti vse mariborske umetnike in kulturne ustvarjalce, organizacije in institucije, javne in nevladne, k zbiranju predlogov v snovanju kandidature za EPK 2012. Zato nam je tudi uspelo. Največja škoda se je zgodila s privatizacijo projekta. Osnovna zamisel je bila izhajati iz energije in ekologije, dveh najaktualnejših tem sedanjosti, in ju povezati s kulturo kot generatorjem razvoja, ustvarjalno energijo v čisto energijo. Ker ima Slovenija le dve mesti z več kot 100.000 prebivalci in polovica prebivalstva živi v mestih z manj kot 5000 ljudmi, smo se odločili za medregijski in policentrični koncept, saj smo menili, da je za tako velik projekt - mislim, da potencialno največji kulturni projekt na svetu - potrebna kritična masa vsaj milijon ljudi. Ker gre za mestni projekt, smo se odločili, da h kandidaturi Maribora povabimo partnerska mesta, mestne občine, ki so središča regij. Zaradi nesorazmernega razvoja države v času samostojnosti se je pokazala razdelitev na tako imenovani zahodno in vzhodno kohezijo, pri čemer je slednja kot manj razvita dosegala za 30 odstotkov nižjo razvitost od povprečja celotne države, denimo pomurska regija, ki je najmanj razvita, pa celo samo 50 odstotkov razvitosti."
         Srhljive številke!
         "Te številke postanejo še bolj srhljive, ko preberem, da je tudi življenjska doba krajša. Ker vse statistične regije nimajo mestnih občin, želeli pa smo vključiti celotno vzhodno kohezijo, smo iz preostalih povabili občine Trbovlje, Postojno, Krško in Brežice, ki so vse kulturno zelo močne. Zavedali smo se, da je EPK izrazito razvojni in tudi gospodarski projekt, ki smo ga nameravali spodbuditi s kulturo kot strateško razvojno in ekonomsko-gospodarsko paradigmo, na kateri bi temeljila identifikacijska platforma dela, delovanja, ustvarjanja v 21. stoletju, kjer nastaja in se prikazuje vrhunska umetnost kot nadgradnja, kot presežek, kot izjemnost. Zato smo v kandidaturo vključili povezave z drugimi resorji - od znanosti in šolstva do okolja in kmetijstva, poudarjajoč tekmovalne prednosti, ki jih ima ta del Slovenije v svetovnem merilu. Kultura preči in oplaja vse ostalo v družbi, človek se je razvil zaradi kulture, evolucija je ontološko kulturna, pri čemer nam je bila najpomembnejša trajnost, in to v človekovi integriteti in v obravnavanju okolja. Že podatka, da se leta 2012 izteče kjotski protokol in da bo začel delovati evropski navigacijski sistem Galieo, sta nam je sprožila nekaj vsebinskih izhodišč."
         Kako ste zadovoljni s sedanjim položajem EPK?
         "Pogojno, saj izvajanje ne poteka po potrjenem poslovnem načrtu, ki je bil naveden v zmagoviti kandidaturi. Menim, da je marsikaj bolj ambicioznega zamujeno, najbolj očitno se to vidi pri investicijah, vendar tudi vzpostavljanje programa ne izraža kompleksnosti projekta v kandidaturi, ki je zajemal mreženje med mesti in na mednarodnem nivoju, kar bi omogočalo črpanje tujih sredstev. Nič ni bilo storjeno za vzgojo publike, izobraževanje, promocijo. Ko smo se želeli tega lotiti, smo bili ustavljeni. Jasno je, zakaj. Ad hoc ravnanje ustreza trenutni situaciji, ker ohranja status quo. Odlašanje zahteva hitro ukrepanje, krizne razmere potrebujejo krizno vodenje, nakar bomo zadovoljni z vsem, kar se bo zgodilo. Samo, da bo. Ni novih programov, zanje potrebujemo čas za pripravo, produkcijo in izvedbo, celo kakšne nove ljudi, česar pa se nekateri v Mariboru najbolj bojijo, saj način njihovega delovanja ni dialog, ampak brutalno obračunavanje s tistimi, ki se ne strinjajo. Namesto osvežitve, ki naj bi jo prinesla EPK 2012, smo priča borbi za ohranjanje pozicij. Poznavajoč stanje, se niti ni treba spraševati, zakaj ima Maribor drugi najvišji odstotek izseljevanja med evropskimi mesti, da število prebivalstva pada in koliko delovnih mest je bilo ustvarjenih v zadnjih letih, da bi se mladi po končanem študiju lahko vrnili."
         Potemtakem so še pomisleki o organizaciji in financiranju EPK?
         "So. V izhodišču sem se zavzemal za mešano državno-občinsko organizacijo, javni zavod, ki bi ga ustanovili država in MOM, v katerem bi bila opredeljena tudi vloga partnerske mestne občine. Poleg tega bi za soorganizatorja povabil oziroma ustanovil nevladno organizacijo, ki bi skupaj z javnim zavodom sestavljala konzorcij za pripravo in izvedbo vsebin ter za investicije. Zdaj so investicije ločene od vsebine, kar je nesmisel, saj gre za povezano celoto. Financiranje pa je preveč koncentrirano na javna sredstva, državne in občinske vire, namesto da bi bilo razpršeno tudi na mednarodne podpore, javne in zasebne. Naj ponovno poudarim, da je bila Kibla, kjer je nastala kandidatura za EPK 2012 in je bila sprožena tudi pobuda za svetovno prestolnico knjige - letos je to Ljubljana - leta 2008 najuspešnejša organizacija pri črpanju evropskih sredstev na področju kulture."
         Ali lahko izpostavite kak slovenski kulturno-umetniški projekt, ki vam je še posebno pri srcu in bo - ali je že - uspešen?
         "Kot kulturnik želim ohranjati karseda celovit pregled nad stanjem, zato bi se temu odgovoru izognil. Ob zelo dobrem vpogledu v sodobno slovensko produkcijo kulture in umetnosti bi bilo izpostavljati kogarkoli v nasprotju z mojo percepcijo dela in delovanja na področjih umetnosti."
         Ker ste bili pred nedavnim direktor direktorata za umetnost, ste razmišljali o tem, da bi država na vašo pobudo spremenila obdavčitve umetniških honorarjev?
         "Imamo delovno skupino za urejevanja statusa samozaposlenih v kulturi. Znotraj te skupine se pogovarjamo o raznih načinih, metodah in poteh izboljšanja statusa, tudi o spremembah obdavčitve umetniških honorarjev, kjer pa smo vezani na ministrstvo za finance in dogovore z njim. Tega ne moremo napraviti sami."

sobota, 02. oktober 2010

Saj ni res, pa je

Saj ni res, pa je: mariborski dnevnik Večer, časnik s težo,  še vedno ni uspel priobčiti kritičnega članka o izgradnji CEUM-a, čeprav teče že tretji mesec, odkar nas je mestna oblast osrečila z novico o njegovem obstoju. Enako velja za EPK v celoti. Karkoli kritičnega potisnejo kvečjemu v Pisma bralcev.
Pač pa danes ponavljajo vestičko Financ o preplačanem nakupu zemljišča, ki smo jo objavili tudi na tej strani...Tukaj:
Po neuradnih ocenah naj bi ZIM za 12 tisoč kvadratnih metrov veliko parcelo na območju nekdanje predilnice in tkalnice MTT, kjer bo zgrajen CEUM, plačal okrog 3,6 milijona evrov.
 Podjetje ZIM, zasnove in vodenje investicij, je s podjetjem Vegrad podpisalo pogodbo za nakup zemljišča na Taboru, kjer naj bi zgradili Center uprizoritvenih umetnosti Maribor (CEUM), pri čemer pa naj bi bila cena zemljišča, kot so razkrili v časniku Finance, kar zasoljena, in sicer več kot 300 evrov za kvadratni meter, medtem ko naj bi bila "realna" cena takšnega zemljišča, kakor ocenjujejo nepremičninski ocenjevalci, le nekje okoli 180 evrov za kvadratni meter...

četrtek, 30. september 2010

Kako kupčujejo z zemljišči za CEUM

Iz Financ...
Je pri projektu odkupa zemljišča res dejaven tudi sam mariborski župan Franc Kangler, kot nam je sporočil vir? Kakšen je njegov interes? "Pri dogovorih nisem nikoli sodeloval. Moj edini interes je, da projekt CEUM do maja 2012 izpeljemo in predamo namenu, saj bo Maribor evropska prestolnica kulture," nam je odpisal Kangler.
Je Zim nepremičnino res kupil tako drago? Zakaj, če pa so zemljišča na Studencih pol cenejša? "V tem trenutku nimam podatka, kolikšna je cena za kvadratni meter, z Gorenjsko banko pa pogovori o financiranju še potekajo," pravi Kangler. Še enkrat spomnimo, da ima občina Maribor v Zimu 77,45 odstotka kapitala.
Ali Kangler rešuje Hildo Tovšak? "Ne rešujem nikogar."
In kako bo občina projekt financirala? "Iz različnih virov. Prizadevamo si, da zanj tudi počrpamo evropska sredstva."
Kako pa komentira dejstvo, da se nadzorni odbor občine ni želel opredeliti do projekta? "Ne komentiram, glede na to, da so bili ustrezni sklepi že sprejeti na mestnem svetu."
Kupnina za mesečne plače Vegrada
Če informacije vira držijo, je Zim za 12 tisoč kvadratnih metrov veliko parcelo plačal od 3,7 do štiri milijone evrov. Dva mariborska nepremičninarja smo povprašali, kaj menita o tem. "Ojej. Resno? Za kvadratni meter niti v najboljših letih na Studencih ni bilo treba dati več kot 200 evrov, zdaj med 100 in 150 evri," je dejal sogovornik. Drugi posrednik nam je povedal, da bi za kvadratni meter lahko iztržil med 100 in 180 evri. Imenovati se nista pustila, ker je "zadeva preveč vroča", sta zabičala.
Dodajmo, da bi omenjena kupnina - če je prava - zadostovala za dobro mesečno maso plač Vegrada. Po naših podatkih bi sicer Vegradu po poplačilu Gorenjske banke od kupnine ostal le milijon evrov, še okoli 400 tisoč evrov pa bi lahko zaslužil z rušitvenimi deli. Vendar pa viri opozarjajo, da je do posla še daleč, eden od pogojev bančnikov pa je tudi soglasje sodišča. To pa bi verjetno za Vegrad prišlo prepozno.
Medvedu teče voda v grlo, pojasnil pa ne da
Tudi glavnega direktorja Vegrada Borisa Medveda smo vprašali, za koliko je Vegrad prodal parcelo na Studencih in kdaj pričakuje kupnino. "Točno veste, kaj počnem še ta dva dni, in o tem ne bomo debatirali," je bil kratek.
Vprašanje je, ali je nepremičnina sploh še v lasti Vegrada ali pa je bila prenesena na katero od hčerinskih družb. Če bi namreč Vegrad šel v stečaj, bi se Zimov odkup namreč zaradi postopkov precej zavlekel. Predsednik nadzornega sveta Vegrada Klemen Boštjančič nam je povedal, da mu o poslu niso povedali ničesar.
Spomnimo, da je danes rok, ko mora Medved nadzornikom in delavcem povedati, ali bo umaknil predlog prisilne poravnave in vložil zahtevo za stečaj, v katerem bi lastniki izgubili vse. Medved mora torej danes nadzornikom in zaposlenim, ki še vedno čakajo na poplačila zaostalih plač iz prejšnjih mesecev, pokazati ne le, da ima dovolj sredstev za poplačila za nazaj, temveč tudi za normalno poslovanje v prihodnje. V bankah upnicah sicer dvomijo, da bo Medved danes zahteval stečaj, so nam povedali.

Politika ignoriranja in izključevanja

Dnevi pred lokalnimi volitvami so čas razmisleka o delovanju mestne oblasti v minulih štirih letih. Kakšno mnenje imam o tej oblasti jaz, ki malodane 20 let z veliko odrekanja in v zadnjih letih s skrajnimi napori izdajam knjige, ki poznavalsko predstavljajo kulturno dediščino Maribora vsem, ki jim veliko pomeni, ne samo doma, ampak tudi drugod. Medtem ko mi prejšnje mestno vodstvo ni ponudilo nikakršne pomoči pri iskanju poslovnih prostorov po odpovedi najemne pogodbe v Mestnem gradu, lahko o sedanji mestni oblasti, ki zaradi mojih občasnih upravičenih kritičnih pomislekov, ki jih nisem mogel obdržati zase, ugotovim, da moje delo popolnoma ignorira. Omenjanje županove demokratičnosti se spričo tega zdi precej neprepričljivo. Ob tem lahko omenim še svoj prvi in verjetno tudi zadnji opravek v zvezi s pričakovano titulo Maribora kot Evropske prestolnice kulture 2012. Ob javni predstavitvi projekta v marcu 2009 v veliki dvorani SNG Maribor je bila udeležencem razdeljena publikacija o predvidenih investicijah. Neprijetno sem bil presenečen, ko sem na naslovnici zagledal štiri vedute, ki so bile brez predhodnega soglasja »izposojene« iz moje knjige Mariborske vedute. Skoraj leto dni so me odgovorni ljudje bodoče EPK 2012 ignorirali in se sprenevedali in šele grožnja s tožbo jih je prisilila, da so bili pripravljeni plačati simbolično odškodnino.
Sedanji župan se je doslej že dvakrat javno »pohvalil«, da ne bere knjig. K temu moram dodati, da jih tudi ne podarja, vsaj tistih o Mariboru ne, ki so izšle pri moji založbi. Da bodo Mariborčani vedeli, s kom imajo opravka, bom omenil še zadnjo izdano knjigo Zgodba o najstarejši trti na svetu. Na mojo pobudo je zanjo napisal besedilo dosedanji skrbnik Stare trte mag. Tone Zafošnik, ki jo je pred 30 leti rešil pred pogubo in vseskozi zanjo volontersko skrbel. Na mojo prošnjo za finančno pomoč pri izdaji knjige mi je občina ponudila 250 (dvesto petdeset) evrov. Žaljivo pičel znesek »pomoči« sem seveda zavrnil. Od izida knjige so minili trije meseci, MO Maribor pa doslej še ni naročila nobenega izvoda. Ob tem je potrebno omeniti 60.000 evrov, ki so v letošnjem mestnem proračunu rezervirani za pripravo dokumentacije za vpis Stare trte na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Zafošnikovo besedilo knjige bo seveda prepisovalcem nepogrešljiv vir pri pripravi potrebne dokumentacije. Sodbo o tem naj si ustvari vsak sam.
Ob tej priložnosti velja omeniti tudi razmere v neinstitucionalni kulturi, ki je v Mariboru skrajno zapostavljena in malodane getoizirana. Ob predvidenih večdesetmilijonskih investicijah v kulturno infrastrukturo se neinstitucionalnim ustvarjalcem na področju kulture na vsakoletnem projektnem občinskem razpisu delijo poniževalni zneski, s katerimi bi si mestna oblast rada pred njimi oprala vest. Tudi zato je potrebno preprečiti izključevalno politiko, ki je zavladala v Mariboru.
Po predvolilnih anketah lahko sklepamo, da se večjih sprememb ne moremo nadejati. Vedno bolj me skrbi volilno telo, ki takšnega kandidata izbere, in ne toliko tisti, ki bo izbran. Sprašujem se: kje živim? Bojda vsakdo dobi tisto, kar si zasluži. Mar Mariborčani res zaslužimo samo to, čemur smo priča? Koliko volov in sardelic bo še žrtvovanih, da nekateri spregledajo prevaro?
Bojim se, da nam grozi berlusconizacija. Si Mariborčani to res želimo? Morda pa je čas za kulturni molk, vsaj za nekatere, ki ustvarjamo v Mariboru.
Primož Premzl,
Maribor

ponedeljek, 27. september 2010

Maribor kot Trnuljčica in Kangler kot kraljevič

Kakšni so občutki srednje duhovno angažiranega Mariborčana, ko sliši, da bo sedanji župan Maribora ponovil še en mandat? Ganljivi. »Volitve za župana v Mariboru so samo formalnost, saj se ve, da Franca nima konkurence,« smo lahko prebrali te dni, seveda v Večeru. Sedanjemu županu bo verjetno znova uspelo, kajti religiozna kontrola avtobusnih vozovnic je občane prepričala. Skratka, imponirali so jim (tudi) popularni kanglerizmi, ali še bolje – on, ki jih je ustvaril. Franc je naš, ne damo ga in pika.
Zakaj je »domačijski« element v vrednotenju ljudi skoraj prevladal? Kaj potem, če je štorast, če se mu zatika in koga odrezavo prav po pasje nahruli? Pomembno je, da v srcu dobro misli. Takšna je zmagoslavna, seveda zgolj površinska logika volilnih preferenc marsikaterega Mariborčana. Neposvečenih, nemislečih in onih, ki nič ne berejo ali berejo le določene časopise. Obstaja še druga plat. Je fenomen Kangler nekaj, kar bi nas moralo skrbeti, tudi če številne prijave komisiji za preprečevanje korupcije zaradi sumov klientelističnega in koruptivnega delovanja občine pustimo nekje ob strani? So sumi zlorab uradnega položaja in pravic, revizije računskega sodišča in prijave organom pregona zgolj stvar nagajanja tistih, ki jim Kangler gre na živce? Češ, za dobrim konjem se daleč naokoli dviguje prah?

Sam bi verjetno lakonično hitro prikimal in koj za njim zvesti podaniki. Toda ohranimo vendar nekaj treznosti, čeprav verjamemo, da so pomisleki manj opazni nevežbanemu očesu. Ne le za »male ljudi«, tudi za intelektualce in kulturnike je Kangler postal privlačna in mogočna ikona, ki ji je vredno slepo slediti in jesti iz dlani. O tem ne more biti nobenega dvoma: politiki brez hrbtenice, nestrpno čakajoči v dolgi vrsti na svinjske polovice, kulturniki, ki se radi pasejo ob širokem koritu, navdušeni strateški komunikatorji med uredniki in novinarji, pomembni podjetniki, univerzitetni profesorji ter mnogi drugi profili so se nenadoma znašli na točki, ko več ne premorejo niti najmanjšega smisla za kritično distanco in mentalno higieno. Njihovo šibko presojo, domnevamo, poganja zgolj en motiv - sedanje, pretekle ali prihodnje koristi in njih pričakovanja. Druge razlage ni. Če kdo, potem je Kangler uspel razdeliti Mariborčane na tiste, ki še premorejo moralna načela, ter one, za katere je nepotizem tipa »za svoje ljudi je treba poskrbeti, saj so vendar naši« povsem sprejemljiv.

Nova domačijska matrica zaposlovanja prijateljev, kičasta estetika krožišč, fasad in promenad, pogumna arhitekturna vizija Studenc in nebotičnikov, uvedba delitev obiskovalcev lutkovnega gledališča na patricije in plebejce, betonsko razumevanje kulturnih vsebin skozi oči gradbenih lobijev in umetniških fantastov, da o hierarhični komandni mentaliteti občinske uprave niti ne govorimo, so na novo premešali strukturne vloge vpletenih in jih razdelili na dva tabora. Kangler je uspel na breg leve Drave naseliti »naše« in na bregu desne Drave pustiti vse ostale. Ena izmed njegovih podpornih strank, Stranka enakih možnosti, se je na tiskovni konferenci groteskno poklonila svojemu kandidatu kot nekomu, ki se bori proti enoumju. Simptom napačne diagnoze, da mu ni para – on kot borec proti enoumju? On, ki se kot borec bori preko borbe?

Nekdo, ki je uspel vojsko sicer po pomoti približati civilizaciji, s svojim stilom mišljenja zasebno in javno, pa tudi civilnodružbeno in kulturno sfero v Mariboru pospešeno spreminja v dirigirani avtoritarni režim občinskega gospostva, na čigar vrhu z ognjem in mečem kraljuje ena oseba. Nič več po pomoti. Resnično si ne želimo biti pristranski, toda komunikacijsko izključevanje drugače mislečih, samopašna zaverovanost v svoje odločitve, vojaško enodimenzionalni pogled na svet in favoriziranje »poslovnih običajev« po prijateljskih manirah  na vseh nivojih vodijo v mentalni in še kakšen srednji vek. Duhovni profil mesta se s Kanglerjem nepovratno spreminja. Podpisane, tudi zaradi svojih aktivnosti, še dodatno skrbi novo ideološko pozicioniranje kulturnih vsebin in vrednot, h kateremu se je Maribor pospešeno zatekel pod krinko Evropske prestolnice kulture. Na eni strani veliki, konspirativni, nadvse netransparentno vodeni postopki za megalomanske projekte z očitnim političnim predznakom in sumljivimi ekonomskimi izračuni, na drugi  hiranje in zavestna blokada kulturne produkcije stotin ustvarjalcev, za katere ni posluha ali ga je izredno malo. Kot da tega ne bi opazili, so številni kulturotvorni velmožje sprejeli svoje funkcije v EPK, ne da bi za hip protestirali proti plehki politični reprezentaciji projekta in svoji lastni instrumentalizirani vlogi. Kulturni ekskluzivizem zdaj čez noč postaja gradbena kategorija, kultura sinonim za menedžerstvo, umetnost za oglaševanje in župan za glavnega sponzorja. Diferenciacija se dogaja nepovratno in npr. humanistika je postala še bolj odvečen privesek, saj ne ponuja otipljivih eksternalij, ne premore blišča in celo zahteva nekaj duhovne ponižnosti. V perspektivi novih kulturnih arhitektov se lahko ob pojmu humanistike v Mariboru spomnijo le dalajlame, kajti nič ni vredno, če ni zraven prvovrstnega sijaja in spektakla. In prav zato potrebujemo še nobelovce – seveda ne, ker bi jih cenili, ampak da bi se lahko malce važili. Na eni strani egomanski kompleksi, na drugi politično ali osebno profiterstvo, na tretji naivno hvaležna mariborska publika, ki ploska nezasluženi pozornosti do nje same. Mnogi oslinjeni privrženci umetnosti so prostovoljno postali minorni politični vojščaki na lepo izrezljani Kanglerjevi šahovnici in nesporno bi si zaslužili posebno upodobitev v mestnem parku, kamor je župan že poskušal naseliti rezbarske izdelke – kar naravnost v živa debla dreves.

Podoben lesarski podvig  je morala imeti v mislih teologinja dr. Alenka Šverc, ko se je v imenu stranke krščanskih vrednot postavila za Kanglerja, v njem hipoma prepoznala čudovitega kraljeviča in nas osrečila z nepozabno primerjavo: »Kot spečo Trnuljčico je Maribor prebudil iz sna. Posekal je vse trnje in uresničil mnoge ideje: lutkovno gledališče, vzpenjačo, zemljišče za medicinsko fakulteto ...« Drži,  naivna pravljica za majhne otroke je to, zgodbica o malih in velikih bogovih - morebiti se znajde na repertoarju istega lutkovnega gledališča. Resnica je povsem drugačna. Maribor se še ni prebudil iz sna, čeprav nekdo kolovrati naokoli in nadaljuje s sečnjo. Toda vloge so med ljudi že razdeljene. Številni bodo vihali mastne brke ali zavidali tistim, ki jih že imajo (ko bi le pustili mustače Salvadorja Dalija v Naskovem dvorcu pri miru in jih ne zlorabljali). Spet drugi se bodo zadovoljili s kapljicami, ki bodo od njih kapljale. Še več je onih, ki previdno molčijo in se bojijo. Mnogi sploh ne bodo opazili, kaj se dogaja – edino, kar že znajo, je obkrožiti »pravega« kandidata na volitvah. O, sveta preproščina! Vmes pa se mesto, sorazmerno z zlaganim glamuzornim bliščem in napovedanimi eksplozijami kulture, hitro spreminja v rahitično mentalno provinco kimavcev, kjer je nevarno biti podoben trnju in še bolj kaj trnjevega povedati na glas.


Aleksandra Žorž
Zofijini ljubimci – društvo za razvoj humanistike


Objavljeno v Večeru.