Kdor čaka, dočaka prvi Večerov kritičen članek na temo EPK-ja izpod peresa Katarine Šulek:
Glosa
Kulturni duh v Tamu
Glosa
Kulturni duh v Tamu
Zadnji čas, da turistične agencije začnejo po Evropi, lahko pa seveda tudi širše, prodajati letalske, avtobusne in vlakovne rezervacije za pot do Maribora in nazaj. Čez dve, tri leta bo to slovensko mesto prestolnica evropske kulture, mesto mladih, gostilo bo univerzijado in mladinsko svetovno šahovsko prvenstvo. Ker pa sta do takrat še vsaj dve leti, tudi ni nujno, da se bo pri tem ustavilo. Saj bi v Mariboru vzeli še organizacijo evropskega košarkarskega prvenstva, tudi zato naj bi bili zagreteži za še eno bleščečo zgodbo že pri mariborskem županu, a ko so videli obstoječo mestno športno infrastrukturo, so si premislili. In raje odšli v center države.
V Mariboru pač to, da je kriza lahko priložnost, jemljejo dobesedno. In nameravajo v dveh, treh letih zgraditi in obnoviti toliko, kot jim ni uspelo vso poosamosvojitveno dobo. Resda morajo za vsak tak mednarodni projekt imeti tudi dovolj svojega denarja, saj Evropejci ne dajo vsega. In resda je 85 odstotkov občinskega proračuna vsako leto že razdeljenega – za obveznosti, kot so denimo vrtci, plače zaposlenim, pa vzdrževanje javnih zavodov in cest. A Maribor ima tudi svojo banko. Z imenom mesta. Taka bi lahko dala dober kredit. Sploh pa, dokler ne bankrotira država, tudi mesto ne more. In če ta ne da zdaj, bo pač dala pozneje.
Navsezadnje pa je Maribor že univerzitetno mesto, v kar ga je – zastonj, zgolj s pripisom na mestnih tablah in logotipu - v svetovne razsežnosti okarakterizirala edina mariborska županja doslej. Ob toliko doktorjih znanosti in študentih v mestu, nekateri od teh dosegajo hekersko slavo svetovnih dimenzij, res ni treba skrbeti, da ti ne bi našli kakšnega izhoda iz morebitnega flopa. Resda se o univerzi sliši predvsem, kadar se ji zgodi kakšna afera, ali pa ob kakšni častitljivi obletnici katere od fakultet. A do zdaj pač še ni bilo takšnega izziva.
Tako je torej edina skrb, kako te velike zidove in popedenane mestne trge napolniti tudi z velikim duhom. Ki pa mu nikakor ne uspe priti. Mestu, ki je dobilo priložnost, da bo eno leto evropska prestolnica kulture zato, da bi se njeni meščani povezali in zaživeli v kolektivnem duhu kreativnosti, se je zgodilo ravno nasprotno: bodoča prestolnica je tiste, ki naj bi ta duh z meščani zgradili, samo še dodatno pokregala. Razlog je znan: redki so v njej videli priložnost za graditev velikega kulturnega duha, mnogi so v njej videli velik plen za svoje žepe.
In tako so zdaj v sam vrh projekta namestili nekdanje Mariborčane iz Ljubljane. Ti nameravajo kulturno socializirati občane tako, da bodo širili kulturni duh med delavce. In bodo šli v Tam. Ki pa ga že od 1996. ni več. In kulturno urbanizirati mesto. Tako bodo lahko Mariborčani v letu 2012, sedeč na stolčkih, opazovali v izložbi umetnico, kako bo iz odpadnih materialov izdelovala luči. In se urbanizirali. Po tem pa z mostu, kamor bodo namestili njene kreacije, pogledovali na znano zgradbo banke - kaj bo, če bo po enem letu veliki kulturni in urbanizirani duh izginil in bodo ostali le še veliki zidovi.
V Mariboru pač to, da je kriza lahko priložnost, jemljejo dobesedno. In nameravajo v dveh, treh letih zgraditi in obnoviti toliko, kot jim ni uspelo vso poosamosvojitveno dobo. Resda morajo za vsak tak mednarodni projekt imeti tudi dovolj svojega denarja, saj Evropejci ne dajo vsega. In resda je 85 odstotkov občinskega proračuna vsako leto že razdeljenega – za obveznosti, kot so denimo vrtci, plače zaposlenim, pa vzdrževanje javnih zavodov in cest. A Maribor ima tudi svojo banko. Z imenom mesta. Taka bi lahko dala dober kredit. Sploh pa, dokler ne bankrotira država, tudi mesto ne more. In če ta ne da zdaj, bo pač dala pozneje.
Navsezadnje pa je Maribor že univerzitetno mesto, v kar ga je – zastonj, zgolj s pripisom na mestnih tablah in logotipu - v svetovne razsežnosti okarakterizirala edina mariborska županja doslej. Ob toliko doktorjih znanosti in študentih v mestu, nekateri od teh dosegajo hekersko slavo svetovnih dimenzij, res ni treba skrbeti, da ti ne bi našli kakšnega izhoda iz morebitnega flopa. Resda se o univerzi sliši predvsem, kadar se ji zgodi kakšna afera, ali pa ob kakšni častitljivi obletnici katere od fakultet. A do zdaj pač še ni bilo takšnega izziva.
Tako je torej edina skrb, kako te velike zidove in popedenane mestne trge napolniti tudi z velikim duhom. Ki pa mu nikakor ne uspe priti. Mestu, ki je dobilo priložnost, da bo eno leto evropska prestolnica kulture zato, da bi se njeni meščani povezali in zaživeli v kolektivnem duhu kreativnosti, se je zgodilo ravno nasprotno: bodoča prestolnica je tiste, ki naj bi ta duh z meščani zgradili, samo še dodatno pokregala. Razlog je znan: redki so v njej videli priložnost za graditev velikega kulturnega duha, mnogi so v njej videli velik plen za svoje žepe.
In tako so zdaj v sam vrh projekta namestili nekdanje Mariborčane iz Ljubljane. Ti nameravajo kulturno socializirati občane tako, da bodo širili kulturni duh med delavce. In bodo šli v Tam. Ki pa ga že od 1996. ni več. In kulturno urbanizirati mesto. Tako bodo lahko Mariborčani v letu 2012, sedeč na stolčkih, opazovali v izložbi umetnico, kako bo iz odpadnih materialov izdelovala luči. In se urbanizirali. Po tem pa z mostu, kamor bodo namestili njene kreacije, pogledovali na znano zgradbo banke - kaj bo, če bo po enem letu veliki kulturni in urbanizirani duh izginil in bodo ostali le še veliki zidovi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar