petek, 31. december 2010

Pandurjev teater ugrabil EPK

Današnji silvestrski komentar Petre Zemljič v Večeru je to – očitno se v svojem dvomu kritično prebuja tudi mariborski dnevnik, velja vsaj za omenjeno novinarko. Zgodba je enostavna: kje najti denar za megalomanski Pandurjev teater kot osrednji mariborski EPK center, glede katerega prav tako beremo o nepoenetenem hitenju, ko da bosta župan in direktor podjetja ZIM Matjaž Knez “najverjetneje danes podpisala najemno pogodbo, po kateri bo, potem ko bo podjetje zgradilo Mariborsko kulturno središče (MAKS) na območju nekdanje MTT Tabor, Mestna občina Maribor (MOM) lastniku dvajset let plačevala letno dva milijona evrov najemnine.”
Članek Petre Zemljič iz Večera:  

Maks je ugrabil EPK

Vse bolj očitno je, da se zgodba z Mariborskim kulturnim središčem - Maksom, ki naj bi bil srčika Maribora in Evropske prestolnice kulture leta 2012, dogaja bolj v medijih in na ravni mariborske občine kot pa v resnih finančnih krogih - o tem govori tudi obisk župana Franca Kanglerja pri predsedniku vlade Borutu Pahorju. Doslej med državo na eni in občino na drugi strani očitno ni bilo konkretno izrečenih besed, da bi država (so)financirala Maksa.
Bilo je sicer podpisano pismo o nameri s strani ministrstva za kulturo za financiranje opremljanja v višini štirih milijonov, a je vprašanje, zakaj sploh takšna obljuba, ko pa do zdaj niso videli nobenega elaborata, kaj šele resne finančne konstrukcije. Roko na srce, razen nekih idejnih skic in programskih izhodišč nobeden ne ve nič več.
Država je zagotovila denar za program in zavod EPK, Maribor z drugimi občinami vred v tem projektu pa do zdaj z odgovori o tem še ni postregel. Država je Mariboru obljubila, da bo plačala gradnjo še kako potrebnih prostorov Umetnostne galerije, resno so govorili še o osrednji knjižnici na Rotovškem trgu. Ti stavbi sta bili tudi prvi investiciji, ki ju je Maribor do leta 2012 zahteval.
Sredi poletja je kot strela z jasnega treščil Maks in v svoji senci pustil pravzaprav vse kulturne institucije daleč naokoli. Nihče več ne govori o tem, da Umetnostna galerija Maribor še vedno nima gradbenega dovoljenja, ki bi ga občina morala zagotoviti do konca leta, a ga ni. Si bodo potemtakem državni denar, namenjen galeriji, z veseljem razdelili drugod po Sloveniji, kjer so projekti pripravljeni, kot se spodobi?
Prav ta (ne)pripravljenost pa je tudi največji očitek mariborski občini, ki sedaj brez pravih argumentov želi izstaviti prav vse račune državi. Toliko odprtih projektov, toliko institucij v mestu, kjer se ustvarja, a denarja za njih ostaja bore malo ali pa sploh ne. Megalomanski projekt, ki je v igro vstopil sredi iztekajočega se leta, je na nek način "ugrabil" ves EPK, čigar zgodbo so uspešno napisali že leta 2007. V igri je veliko milijonov in če za Maks sedaj jamči občina, ima očitno denar tudi za knjižnico in vse ostale institucije. Verjamemo?

četrtek, 30. december 2010

Premzlov explozivni srečno 2011

Dvanajst Zofijinih centov

Dvanajst Zofijinih centov za srečno kulturno prihodnost Maribora
http://www.zofijini.net/bodica_dvanajst.html

Trenutni čas strašnih poveličevanj kulturne prihodnosti Maribora, kolosalnih prihodnjih načrtov glede EPK in grandioznih misli uradno oklicanih ambasadorjev kulture je za Zofijine prinesel čisto nekaj drugega – malo šolo avtoritarizma, medijskih in finančnih uzurpacij. Čeprav nam je mestna občina letos zavrnila vse prijavljene kulturne projekte, smo se vendarle odločili, da nekatere peljemo dalje, recimo tradicionalne humanistične pogovore, ki jih v mestu prirejamo že več kot dvanajst let.
Da bi svoje projekte realizirali, smo se obrnili na svoje članstvo in začeli zbirati simbolične prostovoljne prispevke. Na enak način smo se obrnili tudi na mariborskega župana, kulturne šefe EPK in druge promotorje kulture v Mariboru. Gospodu Francu Kanglerju smo oktobra  napisali prijazno pismo in priložili položnico:

ZADEVA: PROŠNJA ZA VAŠO PODPORO S PROSTOVOLJNIM PRISPEVKOM

Spoštovani g. župan Franc Kangler!

četrtek, 23. december 2010

Čander in Pandur: mariborski župan je človek z osebno in politično integriteto

Kako zvenijo slavospevi vodilnih ljudi EPK na račun mariborskega župana Franca Kanglerja? Mitja Čander je sredi oktobra v intervjuju za STA povedal:

»Občina je ustanovitelj zavoda in župan Franc Kangler je bil pobudnik te zgodbe. Za to zadevo je zastavil svojo politično integriteto in vidim ga kot človeka, ki z vsem srcem stoji za to zgodbo. To se mi zdi za politika zelo pogumno dejanje, saj se običajno dogaja, da se politiki sprva skrijejo in se pokažejo le, če se projekt izkaže za uspešnega.«

Decembra je Tomaž Pandur v intervjuju za Večer povedal skoraj isto:

»Dejstvo je, da je župan Maribora, Franc Kangler, eden redkih politikov, ki so za kulturo in projekt EPK zelo pogumno zastavili vso svojo osebno in politično integriteto.«

Drži, ja, vse to so dejstva... Pustimo ob strani, da sta oba enkomiasta plonkala eden od drugega. Bolj pomembno je, da v času, ko se številni kulturniki zgražajo nad osebno in politično integriteto župana in tudi njegovim kulturnim »okusom« (če drugih ne omenjamo), v času, ko nekateri kulturniški ustvarjalci ostajajo brez sredstev in ko se za županovo integriteto zanima protikorupcijska komisija (1,2, 3, 4, 5), obstaja takšna odkrita podpora politiku.

Razumljivo, vrhovi EPK imajo dobre vsebinske in morda tudi osebnofinančne razloge, da v županu vidijo človeka moralne in še kakšne drže. Nujnost slepote, spregleda in posledično celo panegiričnih vzdihljajev na račun Kanglerja je sistemsko vgrajena, pričakovana in je točno to, kar osmišlja dvom prenekaterega začudenega opazovalca. Kultura, zdaj se ponavljamo, se je izrodila v čudežno besedo, ki očitno omogoča opisano finančno magijo kolosalnih dimenzij, postaja žalostna paradigma umetniškega nihilizma, podobna omamni sijoči luči, na katero se lovi kulturni mrčes. Če ga ne bi bilo, bi si tak (enkomiastičen) terarij morali izmisliti!

Živel, Franc!

Vlado Paveo v ironičnem članku »Živel, Franc....!« o 71.000 evrov vrednem stožcu na Glavnem trgu in drugih formah duha v mestu. Tukaj.

sreda, 22. december 2010

Zofijini imajo idejo...

Na spletnem naslovu Evropske prestolnice kulture Maribor 2012 so se v nekem trenutku odločili za prijaznost do drugačnih mnenj. Malodane so pristali na to, da bodo prostor namenili tudi konstruktivni kritiki. Ne le nabiralniku idej, zapisali so še:
Povej!

Naj se mnenja krešejo! Le tako bo Evropska prestolnica kulture 2012 res uspešna. Iz slovenskega tiska - proti in za.



Žal ni trajalo dolgo. Objavili so šest skeptičnih medijskih prispevkov, potem pa
avgusta 2010 omagali.
Rade volje ustvarjalcem in piarovcem EPK pomagamo. Ne dvomimo, da jemljejo svoj poziv o kresanju mnenj zares, zato predlog, da med svoje povezave uvrstijo našo spletno stran, ki se ukvarja točno s tem, kar pričakujejo! In česar ne zmorejo učinkovito dopolnjevati... Da jim prihranimo delo, je spodaj neposredna povezava:



Odgovornost in lahkotnost sprejemanja odločitev

Smiselno nadaljevanje prispevka o žegnanju Pandurteatra in današnji (22.12.2010) komentar Večerove novinarke, s katerim se lahko strinjamo do zadnje besede:

ODMEV
Lahkotnost sprejemanja

Dileme, ali bo Maribor dobil center sodobnih umetnosti, ni več. Mariborski župan Franc Kangler je, potem ko ga je mestni svet v prejšnji sestavi podprl kar na korespondenčni seji julija letos, v ponedeljek dobil vnovično podporo. Zakaj je bilo treba o javnem interesu za izgradnjo Maksa, kakor se poslej uradno imenuje center, ponovno skozi proceduro, ni čisto jasno. Kljub temu da je šlo verjetno za dodaten alibi župana, ki zase pravi, da ni lahko biti župan mesta, ki bo v letu dni postalo evropska prestolnica kulture, pa ostaja skrito, zakaj hitro julijsko glasovanje, če se v zadnjih šestih mesecih kaj bistvenega, vsaj kar bi javnosti bilo znano, ni zgodilo.
Lahkotnost sprejemanja na ponedeljkovi mestni seji preseneča, kajti z jasnimi parametri, koliko bo Maks stal, ni postregel nihče, ki je projekt zagovarjal. Da ni bilo glasu proti, velja najverjetneje pripisati lobiranju že nekaj dni pred glasovanjem, kajti svetniki so bili zelo dobro seznanjeni s tem, za kaj gre. Dejstvo, da bo Maks gradilo podjetje, ki je v večinski lastni občine in je imelo lani četrt milijona izgube, je sicer sprožalo dvome, a ne dovolj, da ne bi dobilo soglasja za 27 milijonov vredni kredit, s katerim naj bi, če bo šlo vse po načrtih, Maks postavili in ključe predali občinarjem čez 15 mesecev. Da jih ti dobijo, bo občina morala kar dvajset let plačevati letno najemnino po dva milijona evra, vse druge stroške, od vzdrževanja naprej, pa bo v istem znesku pokrivalo podjetje samo, in sicer z dnevno razprodanimi vstopnicami in z najemninami drugih prostorov Terminala 12, za katere njihovi lastniki predvidevajo, da bodo šli za med - kot tisti v ljubljanskih Stožicah. Za obstoj bi Maks po nekih ocenah, ki pa so iz dneva v dan vse višje, potreboval še milijon na leto, a kako ga bodo dobili, ni slišal nihče, niti natančne številke ne, koliko bodo lastniki plačali za zemljišče, na katerem bodo postavili center. Je torej na mestu, da se javno vprašamo, ali ni vse skupaj malce sumljivo, če ne že neodgovorno?
Pravzaprav ni prvi mož Maksa Tomaž Pandur tisti, ki je prinesel nov zalet mestu, to je storila šele celotna programska ekipa, ki je vztrajala, da zgodba EPK ne more obstati brez centra, zdaj pa je svoje pristavil še mestni svet. Razlog za veliko tveganje je zgolj eden in njegova realizacija je odvisna zgolj od ene osebe. Župan Kangler namreč stavi na Boruta Pahorja, ki je Maks prepoznal za prioritetni projekt, ni pa povedal, koliko bo zanj odštel. Niti za druge prioritetne kulturne objekte, za katere denarja v mestnem proračunu ni.
Kaj si šele mislijo tisti, ki v mestu nimajo predznaka prioriteta in dobivajo že sedaj denarne drobtinice, predvsem pa tisti, ki ne vejo, od kod bodo vzeli 35 evrov za vstopnico?

torek, 21. december 2010

Pandurjevo gledališče požegnano

Maks alias CEUM alias Pandurjevo gledališče bo. No, saj nihče ni dvomil. Politika je prevzela odgovornost – po korespondenčnih sejah še ena prava. Junakov proti ni bilo dovolj.
Vse pove tale članek. Iščemo simptom v zapisu in takoj ga najdemo: podpis pod fotografijo. Glasi se:
Po nekaterih izračunih se bo investicija v Maksa pokrila, če bodo predstave po 35 evrov za vstopnico vsak teden razprodane.
Nekdo torej dvomi v pokritje projekta. Kdo? Zakaj o tem ne zvemo nič v članku, zakaj zgolj osamljen namig pod slikco? Kakšno protiutež ima ta podpis, čemu je namenjen?
Zanimajo nas torej tile nekateri izračuni, zgolj mimobežno omenjeni. »Po nekaterih izračunih« terja zgodbo.

EPK pozdrav iz Butal

sobota, 18. december 2010

Intervju s Pandurjem in dileme kurtoaznega novinarstva

Žal ne bo opravičil  z naše strani – v današnjem skorajda ekskluzivnem intervjuju (18. 12. 2010)  s Tomažem Pandurjem glede EPK novinarkama ni uspelo zastaviti nobenega izmed naših naštetih 25 vprašanj. No, posredno mogoče enega. Naše anticipacije in (upravičeni) strahovi o piarovskem stilu so bili žal pravilni. Intervju je dostopen tukaj.
V nadaljevanju se ne dotikamo vsebine, problemsko seciramo zgolj nekaj točk novinarskega pristopa. Resnici na ljubo je v intervjuju zaznati nekaj previdnih vprašanj, načenjajočih celo kakšen dvom ali pomislek, serviran Pandurju. Vsa ne omenjajo zgolj veličine svetovnega umetnika, čeprav jo tudi, opazno. Pa vendar premalo in daleč od tega, da bi bili zadovoljni: gledano v celoti, je to še vedno kurtoazni intervju. Ker po čem prepoznate kurtoaznega novinarja? Seveda po tem, da si ne upa imeti svoja stališča. Npr. da ne vpraša »Ali ste naredili kaj narobe?«, ampak raje »Zakaj vam očitajo, da ste storili nekaj narobe?« ali celo »Vas kdaj porajajo občutki, da ste storili kaj narobe?«
Toda te sorte spraševanje intervjuvanca o tem, kaj bi porekel na očitke, je dejansko že progresirano, malodane pogumno v primerjavi z ostalimi pristopi – odvisno od nivojev kurtoazije in vaše angažirane prijaznosti. Žal so stvari še hujše. Poglejmo nekaj današnjih ilustracij.
Novinarsko vprašanje št. 1:
 »Take off« - vzlet in »well being« - dobro počutje, sta temeljna postulata vsakega uspešnega EPK. Nazadnje recimo Turku 2011 uspešno stavi nanju. Kako boste vzlet(išče), ki ga pri nas pooseblja "vaš" Terminal, branili pred ironiziranjem, ki ga je bilo že doslej na pretek, tudi s strani mestnih filozofov in politikov? Kako se boste spoprijemali s temi kritikami, odpori?

Primerek prej navedene pol-kurtoazije, ki je do neke mere sprejemljiva in razumljiva. Toda novinarki ne sprašujeta po tem, kako smiselna in upravičena je ironija, temveč po tem, kako se bo naš umetnik spopadel s kritiko in odporom. Kaj na bi vendar to pomenilo, kako se spopasti s kritiki? In to mestnih filozofov, hmm. Katerih le? Ne poznamo nobene javne objave kakšnega ironičnega pomisleka kakšnega mestnega filozofa. Ne, kritika v medije ni povabljena. Edino mesto ironije, ki ga poznamo, in so ga izrekli neke vrste filozofi, je na temle blogu, ki ga prebirate. Fino, če nas vsaj tu prebirajo, res.
Novinarsko vprašanje št. 2:
Ko se odločiš, da boš delal v Sloveniji in zlasti v Mariboru, moraš vzeti v zakup, da boš naletel na velik odpor. Ki ga sicer razumem, čeprav je iracionalen, a ga razumem bolj kot strah pred novim, pred neznanim, nečim, kar bo porušilo ta čudoviti mir in red, ki vladata v mestu. Kot Drago Jančar lepo piše v Severnem siju o tem redu in miru, ki vladata v mestu in dajeta občutek varnosti."
         ... Ampak nekje gori ena luč in vznemirja - recimo v Jančarjevem Galjotu ... Ki jo bo treba utrniti, "zatolči"...    Da.
No, za razumevanje tega vprašanja, ki ni vprašanje, ampak simptomalen medklic tovariške pomoči intervjuvancu, smo navedli še Pandurjev odgovor pred tem »vprašanjem«. Kurtoazni novinar se pač mora postaviti na stran in v bran intervjuvanca. Ko Pandur domnevno dobro useka po kritikih, mu je treba priskočiti na pomoč. Zatolči nas hočejo, barabe. Je povedal že Jančar. In kaj preostane Pandurju drugega ob tako servilnem novinarju, kot da zadovoljno poprede  in lagodno vzdihne tisti »Da, prosim nadaljujte«. Da, da, da. Ni boljšega, kot če v intervjuju novinar namesto tebe odgovarja na vprašanja samega sebe, in še to na tista zoprna...
P.S. Resnično so bad: ti packi nemarni, neki mestni filozofi, nekje (kje točno?) sesuvajo velikega umetnika: bad, bad, bad. O tem, kako bodo vsega krivi kritiki, smo na tem blogu že davno zapisali. Hvala novinarkama, da tako strumno potrjujeta naše napovedi in se tako pogumna postavljata v bran konstruktorjem EPK.
Novinarsko vprašanje št. 3:
Ta programska zgodba temelji tudi na Terminalu  novem Mariborskem kulturnem središču - MAKS, ki naj bi ga zgradili na Studencih. Časa je malo?
Ta manira naslavljanja je simptomalna za Večer. Tam radi postavljajo ne vprašanja, ampak vprašaje! Normalen slog bi terjal formo »Časa je malo«. Normalno bi pričakovali »Ali ni premalo časa, da...?« Toda ne, večerovci v svoji blagodejnosti do intevjuvanca ne zmorejo lastne točke presoje. Ne upajo si imeti mnenja. Že ko gre za vprašanja časa, in to zelo malo časa, so previdni in pokorni. Šele ko bo Tomaž Pandur blagovolil reči, da je časa malo, bo res časa tudi malo. Zato je treba na koncu postaviti vprašaj: »Časa je malo?« Imenujemo to za že velikokrat videni »Večer's question-marking syndrome«. Sindrom pohlevnosti.
Novinarsko vprašanje št. 4:
MAKS bi bil tudi "meeting point" EPK?
Ok, poskusite to frazo (vprašanje!) prevesti v albanski jezik. Who the fuck is MAKS, who the fuck is EPK and what the fuck is »meeting point«? Ampak pustimo to. Hujša je ta previdnost spraševanja, ki je v tem manifestirana. Forma poizvedb tipa »X je Y?«, »X bi bil Y?«, »X bo Y?« Forma predpostavlja preverjanje informacije o tem, da sta X in Y povezana. In to je ta poanta: nič problematizacije, le bazična preverba, če informacija drži. Spet kurtoazija: ali res drži, da se zjutraj oblečete, potem ko ste vstali iz postelje? Odgovor je vedno lahko zgolj »da« ali »ne«. Intervjuvanec lahko mirno prede dalje.
Novinarsko vprašanje št. 5:
Zdaj ste naredili anamnezo mestne kulture, srečali ste se z mnogimi njenimi nosilci, kateri so po vaše tisti vrhunci mesta ta čas, na katere boste računali? Zagotovo ne boste forsirali le sebe in nikogar vrednega odrezali, ker vam neka poetika nekoga ne bi bila všeč?
Ista poanta. »Yes or no question«, ki je zapovrh še prilizljivo retoričen. Si lahko intervjuvanca zamislimo, da bo odgovoril »Da, zagotovo bom forsiral samega sebe!« Čista vljudnost, po kateri je novinar pomirjen, ker ima pred sabo vrlega moža, ki je zadržano obvladan in netekmovalen.
Novinarsko vprašanje št. 6:
Če spomniva: katera kulturna zgradba pa je bila v Sloveniji zgrajena s konsenzom? Spomnimo na zgodbo Cankarjevega doma; ko so gradili garaže, je Janez Zemljarič (nekdanji vplivni slovenski politik) menda dejal, kaj pa če bi postavili še kulturni center ...
Ne, to ni nesporazum, ni lapsus; zgornje ni odgovor, ampak novinarsko vprašanje! Tam, kjer ne bi smelo biti vprašajev, tam so. Kjer bi morali biti, tam jih ni. Kurtoazni novinar skratka ve, kje ne sme imeti svojih stališč, ve pa tudi, kje jih mora, da razbremeni intervjuvanca. In to je tak slučaj. Poanta je dolgočasno jasna: seveda, tudi pri vašem projektu ne bo konsenza, spoštovani umetnik, ampak kje pa sploh je? Kar počivajte v miru in se ne vznemirajte preveč, mi vas podpiramo. Nekaj takšnega sporočata Večerovi novinarki.
Novinarsko vprašanje št. 7:
Likovna scena ob zamiku uresničitve rezultatov mednarodnega razpisa za UGM ne bo prikrajšana?
Kakšen izziv! Seveda ne bo prikrajšana, kaj neki sprašuješ, spoštovana novinarka!
Novinarski komentar št. 8:
Očitno so vsi pozabili ali pač ne vedo, da je bil Tomaž Pandur, tedaj še direktor mariborske Drame SNG, kot režiser Božanske komedije z Infernom (del Dantejeve trilogije Božanska komedija) povabljen na salzburški poletni festival leta 1994. Po iskanju primerne dvorane so se s festivalskimi organizatorji odločili, da salzburško festivalsko publiko s posebnimi letali pripeljejo v Maribor na predstavo. Adria Airways jih je res dovažala v Maribor s sloganom "Flug zum Inferno" direktno na predstavo trilogije Dantejeve Božanske komedije Inferno. Izkazalo se je tedaj, da ni nemogoče. Torej ...
Kaj pomeni tisti »ni nemogoče, torej....« Alles ist moeglich. Da novinarka seveda zaupa intervjuvančevim letalskim podvigom naravnost v inferno in kliče k zaupanju. Kritiki in dvomljivci, utihnite že enkrat, pot v pekel je tlakovana z najboljšo letalsko agencijo!


petek, 17. december 2010

Prognoza dneva: vprašanja za Tomaža Pandurja, ki jih bodo novinarji z veseljem izpustili

Vroča sobota v Večeru za jutri obeta intervju s Tomažem Pandurjem. Ja, prav smo prebrali, s Tomažem Pandurjem. Od kdaj pa on daje intervjuje? In za koga? Hja, za Večer. Petri Zemljič in Meliti Forstnerič Hajnšek... Na tem blogu smo že večkrat eksplicirali kurtoazni stil in vsebino poročil časopisa Večer glede projekta EPK. Smiselno vprašanje: kaj lahko pričakujemo od jutrišnjega intervjuja? Če imamo prav – in bojimo se, da imamo – potem velja spodnji seznam vprašanj, ki jih v intervjuju s Pandurjem jutri ne bomo zasledili. Kritika ni dovoljena, nas uči izkušnja, dovoljeni pa so idolatrija, novinarska prilizljivost, naklonjenost in prijaznost:

1.      Zakaj ste se bili ob vsej širni svetovni slavi pripravljeni vrniti v nek zanikrni Maribor, za katerega imate dobre razloge, da ste nanj jezni? Le zaradi čudovitega pogleda na Maribor z opuščene industrijske cone na Studencih?

2.      Kako se je končala vaša gledališka epizoda petnajst let nazaj? Kdo vam je podtaknil obtožbe o finančnih malverzacijah? So spomini še živi?

3.      Kako zelo ste v čislih pri bivših kolegih gledališčnikih? Kaj menijo o vas?

4.      Kaj o vas meni Vlado Novak? Kako odgovarjate na njegovo kritiko proti vam?

5.      S kakšnim intelektualnim šarmom vas je očaral mariborski župan in od kod vaše zaupanje v politiko?

6.      Kaj točno vam je obljubil pri vaši vrnitvi?

7.      Kako bi zavrnili kritike, ki pravijo, da se vas da kupiti le z veliko denarja in da vam je vse ostalo povsem nepomembno?

8.      Zakaj je vaša programska vizija EPK tako zelo pravljičarska in nerealna? S katero drugo programsko vizijo bi jo primerjali, ker se zdi, da odstopa od vsega, kar bi moral programski načrt vsebovati?

9.      Kako ocenjujete, da je projekt Pandurjevega hrama potekal v čisti tajnosti in da je bil razkrit šele junija-julija letos, čeprav ste sami že vsaj marca letos glede arhitekturne zasnove vašega gledališča sodelovali z arhitekturnim birojem Sadar Vuga? Čemu skrivalnice?

10.  Kako ocenjujete korenspondenčno sejo in politično netransparentnost postopkov ob tem?

11.  Zakaj ste Pandurjevo gledališče iz CEUM (Center uprizoritvenih umetnosti) preimenovali v komplicirano ime? Gotovo ne zaradi slabih odzivov in očitkov?

12.  Kolikšen bo dejanski strošek tega projekta?

13.  Kdaj bo končno zgrajen in kaj boste storili, če to ne bo v letu 2012?

14.  Kaj boste storili, če vaš hram ne bo rentabilen in s čim ter s kakšnimi izračuni jamčite, da bo?

15.  Zakaj ste kot predsednik programskega sveta poniknili in dali svoj prvi intevju šele sredi decembra 2010?

16.  Ali boste prevzeli odgovornost, če se vaši projekti ne bodo uresničili v skladu z napovedmi?

17.  Kako dolgo boste ostali v Mariboru po iztektu EPK leta 2012 in kakšna bo usoda vašega gledališča po tem letu?

18.  Kako ocenjujete dejstvo, da kritikom EPK ni dopuščeno priti v mariborske medije?

19.  Kako ocenjujete hude kritike vašega gledališča s strani direktorja CD Mitje Rotovnika?

20.  Vas lahko kaj odvrne od sodelovanja v projektih EPK in na mestu predsednika programskega sveta?

21.  Ste za transparentno dodeljevanje denarja?

22.  Ali niso vaši projekti preveč megalomanski, še zlasti ker so prisesani na občinsko finančno dojko?

23.  Ali si želite, da bi vas Večerovi novinarji vprašali tudi kaj kritičnega?

24.  Zakaj menite, da vas ne?

25. Ste pripravljeni odgovori na zgornja vprašanja kje drugje, saj v Večeru nanja ne boste rabili odgovarjati?

Jutri preverimo in skesano priznamo (z obveznim opravičilom), če smo se zmotili! Seveda ista vprašanja ponujamo kot izziv vsem novinarjem, ki bi radi svojega intervjuvanca tudi kaj vprašali. Niso avtorsko zaščitena. :)


sreda, 15. december 2010

Subverzivci, pragmatiki in antagonisti: tri pozicije kritike EPK

Subverzivci, pragmatiki in antagonisti
Čeprav v Mariboru menda priprave na Evropsko prestolnico kulture (EPK) tečejo nemoteno in je le redkim dopuščeno podvomiti v cesarjeva nova oblačila, se o njih daleč premalo pogovarjamo. Zdaj, ko je še čas. Jasno je, da o njih ne govorijo tisti, ki jih ne vidijo.  A takih je relativno malo. Težava s cesarjevimi oblačili je vedno bila konceptualna, še od časov pravljičnega nastanka zgodbe. Kajti oni, ki so namreč pripravljeni ploskati čudoviti opravi, pravzaprav nujno vedo, da je cesar gol in da uprizarjajo predstavo. Da so njen del. Napak bi bilo razumeti, da so kakorkoli zavedeni. Medtem ko tisti, ki so pripravljeni izreči resnico na glas, pač predvidljivo tvegajo prezir in ekskomunikacijo. Toda to je le načelen, hitro ugotovljiv ugovor. Bolj prefinjen je tisti, ki pravi, da je vzklikanje o golih oblačilih, še preden se je cesar sprehodil do konca mesta, preuranjeno, zlohotno, zamerljivo, kalimerovsko. Nepotreben prejudic in pristranost, ki je po sebi nekorektna in subjektivna. Pa pojdimo po vrsti.
Naše preference do EPK-ja bi lahko razdelili v tri kategorije. V največjo seveda sodijo podporniki projekta – kot kažejo javne ankete, je takšna večina, še zlasti občanov v Mariboru, različni novinarji, piarovci, pomembne osebnosti in društva. Ti si obetajo kulturni razcvet in eksplozijo, vzpostavljenje identitete in nekaj lokalpatriotskega samoponosa. Ter seveda infrastrukturne objekte. O finančnih poteh in stranpoteh se načeloma ne sprašujejo. V izjemni manjšini so nasprotniki, ki bi jih lahko razdelili v dodatne tri kategorije. V prvi so tisti, ki participirajo pri finančnem kolaču in programih, a jih želijo po svoje subvertirati z določeno kritiko na račun EPK. Tej vrsti kulturnikov improvizirajoče recimo subverzivci. V drugi so tisti, ki verjamejo, da je vreča denarja, ki se obeta in je že na voljo, pač nekaj, kar se ne glede na umazane podrobnosti splača načeti in biti zraven – z dobrimi nameni, kot verjamejo. Ne glede na moralne in načelne ugovore in ne glede na to, kam bo šla večina denarja iz vreče, jih zanimajo partikularni interesi. Tej vrsti kulturnikov recimo pragmatiki. V tretji kategoriji so tisti, ki jih ne zanima ironična kritika na račun vreče denarja in tudi ne njegova poraba. Jemanje iz vreče se jim zdi vsakem primeru grešno, bodisi če je denar porabljen v subverzivne, »antiepekajevske« namene bodisi v koristne, kulturne ali bolj socialne. Tej vrsti kulturnikov recimo antagonisti.
Kako lahko izmerimo in ocenimo držo te trojne kategorije ljudi, subverzivcev, pragmatikov in antagonistov? Potrebno je npr. pogledati, kaj so pripravljeni povedati na glas, kakšen opis stanja nam ponujajo. Razlike so približno takšne: subverzivci do neke mere uživajo, da nekdo financira kritiko na svoj lasten račun. Vprašanje je, v kakšni meri je njihovo početje pristno. Namera ustvarjalcev EPK, da dopustijo kritiko, je seveda hvalevredna, vprašanje je, kako dolgo so jo pripravljeni podpirati financirati in v kakšni meri. Resnici na ljubo v to kategorijo ne sodi veliko kulturnikov. Pragmatiki – in teh je daleč največ, dejansko pretežna mariborska kulturna sredina – sebi ne postavlja posebnih moralnih zadržkov. Nekateri želijo sodelovati pri projektih, ker vidijo v tem smiselno dopolnitev svoje dejavnosti. Še raje so takšni zagreti zanje, ker preprosto vidijo enkratno priložnost za realizacijo svojih idej. Nič hudega, le cena je tu jasna – cesarjevih oblačil za razliko od subverzivcev ne smejo komenirati. Zanimivo je opazovati, ko se tej gruči pridruži še alternativna skupina, ki ni »avtohtono« mariborska in je bila vajena v življenju delati povsem druge reči. Tretja kategorija antagonistov malodane sploh ne obstaja. Na noben način ne želijo participirati v programih, ker so prepričani, da je cesar gol in da bi bilo namesto Potemkinovih vasi potrebno zgraditi kaj drugega. Ali vsaj zastaviti drugače. Vse tri kategorije kulturnikov nam nato dajo tri različne modele kritičnih pomislekov do EPK: subverzivci verjamejo, da je njihova kritika avtentična (in plačana), pragmatiki kritike sploh ne uporabljajo, ker bi ogrozila njihove projekte, antagonisti v svoji popolni manjšini pa verjamejo, da je zares in edino moralna pozicija le njihova. Ne tista brez kritike, povezana s kimanjem, kot tudi ne subverzivna, kjer te plačilo kritike vsebinsko dejansko omejuje in dela za neavtentičnega.
Splača se komentirati še nek vidik kritike EPK-ja. Ko se je pred mesecem dni oglasil Mitja Rotovnik, direktor Cankarjevega doma, so mnogi, sicer neeksplicitno, njegovo reakcijo brž postavili v okvir pripomb, ki prihajajo s strani konkurenčne »firme«. Kot vodja kulturnega hrama naj bi torej njegov direktor bil motiviran s pristranskostjo. Kaj točno je Rotovnik povedal? Da ideja EPK ne izvira iz mariborske in širše kulturne baze, da ni bila sprejeta s pomočjo civilne družbe in institucionaliziranega javnega sektorja, da je vse, kar se dogaja okoli Pandurjevega gledališča, izrazito nedemokratično. Po njegovem mnenju je sprejemanje odločitev okoli EPK »noro in šokantno«. Problematika investicij in ekonomske upravičenosti ga sili v oceno, da »vse skupaj diši po mafijaštvu«, medtem ko za mariborskega župana pravi, da se »Franc Kangler vede v skladu z mislijo: kultura, to sem v Mariboru jaz«.
Najboljše šele sledi: njegove kritike nihče ni slišal. Mariborski mediji je, enoglasno, sploh niso povzeli ali objavili! Kaj šele, da bi Rotovnika, nesporno izkušenega in referenčnega kulturnega mojstra, kaj vprašali. Dopuščena resnica je namreč, kot vse kaže, prevladujoče lahko le ena: da so nova in prihajajoča cesarjeva oblačila prekrasna in čudovita.
Boris Vezjak
(prvič objavljeno v Katedri)

sreda, 08. december 2010

CEUM mora biti netransparenten in nedemokratično sprejet!

CEUM lahko uspe le kot netransparentna investicija skozi nedemokratično proceduro. Zato je ta projekt vredno podpreti. Tako direktno bizarno se za netransparentnost navdušujeta novinarka Melita Forstnerič Hajnšek v današnjem 7 dni in umetnik Igor Štromajer. Sveža in tehtna ideja, dodaja prva, za razliko od dolgočasnih kritikov!
Vsa čast EPK in nedosegljivim domislicam piarovcev ter ustvarjalnih umetnikov. Za to smo se borili. Za to v EPK tudi gre, domnevamo - za manj transparentnosti in manj demokracije. Še dobro, da je mariborski župan, pravi vizionar, to že zdavnaj pogruntal. Toda še nam manjka, ni dovolj. Posledično je tisto, kar nam manjka, še več netransparentnosti in še manj demokratičnih procedur, več Napoleona! Tako nekako beremo spodaj.
Noro, grozljivo, škandalozno?  Ne, ne, ne. Zgolj takšno, kakršna je realnost EPK. Citat iz članka, learn it by heart:
dvojec
Prizidki in zdrahe
Za vse velike projekte je treba biti vizionar, navkljub realnosti, ki tega ne dopušča in to zaničuje.

Po dolgem času se je v pol-javnosti pojavil nekdo, ki ima drugačen pogled od večine sovražnih sesujevalcev vsega in vseh, povezanih z EPK Maribor 2012, ki si drzne biti celo na strani graditeljev CEUM-a-MAKS-a-Terminala12 in ne pihati v rog pljuvanja celotne ekipe in vseh projektov. Pa sploh ni del EPK niti njegove ekipe niti občinskih struktur ali kake druge povezane obskurne grupe. Igor Štromajer, spletni umetnik (iz Maribora), je v svojem tehtnem četu na Večerovih spletnih straneh sporočil, da je vsako veliko kulturno dejanje, posebej če je povezano z infrastrukturo in politiko, v teh krajih obsojeno na neuresničitev. Da je za vse velike projekte treba biti vizionar, navkljub realnosti, ki tega ne dopušča in to zaničuje.

Štromajerju se zdi ''fantastično, da neko slovensko mesto v današnjih časih štarta s 50-milijonsko investicijo v kulturno infrastrukturo. Za tako investicijo skozi transparentno, demokratično proceduro, nikdar ne bi dobili soglasja. Za nore, presežne, ekonomsko sporne odločitve je treba delovati onkraj ustaljene procedure ali na njenem robu. Seveda bo ta investicija obremenila meščane, a katera ('upravičena', 'premišljena') jih ni? Zato je (bilo) treba narediti spektakularno, napoleonsko potezo in se odločiti avtonomno ...'' Tako Štromajer, ki si samo želi, da bi se take netransparentne kulturnoinvesticijske norosti dogajale tudi drugod ... ''Potem bi dobili fantastično kulturno infrastrukturo, ki bi spravljala cost-benefit neoliberalce ob živce. Če ne gre po legalni poti, bomo kulturo in umetnost v tej profitarsko, javno-zasebno-partnersko usmerjeni družbi, izvajali pač nelegalno.'' Zares (pre)drzno.

Sovražni sesujevalci

Na tem blogu smo že večkrat zapisali, s kakšnimi manirami se dežurni novinarji v obrambo župana in projekta EPK spravljajo na kritike EPK. Le kje so ti kritiki? Govorili smo tudi o perverznosti vnaprejšnjega pripisa »krivde« in odgovornosti za vse neimenovanim kritikastrom,  ki jim v resnici sploh ni dopuščeno, da bi kritiko javno izrazili – značilno v časopisu Večer.
Danes (8. 12. 2010) pa novinarka Večera v njegovi ediciji 7D (ne v Večerovi ediciji Vroči kaj) znova pove isto. Melita Forstnerič Hajnšek piše o »sovražnih sesujevalcih vsega in vseh, povezanih z EPK Maribor 2012«, ne pove pa, kdo bi to bil. V Večeru jih nismo mogli srečati, ker niso pripuščeni k besedi. Tam je zgolj prostor za novinarske apologete Franca Kanglerja. Hajnškova govori o »večini inteligentov humanistične provenience v mestu in širše, ki je destruktivna do vsega«, tj. do projekta EPK, ne zna pa povedati, kdo je ta večina in kdo so ti inteligenti. Domnevajmo, da nima v mislih tegale skromnega bloga, saj ga še noben medij ni nikjer povzel! Da bi Zofijini v svojih nedrjih gojili inteligente ali humaniste, je tudi nemogoče, saj imajo vendar javno priznan status izmečkov. Kdo so skrivnostni humanistični inteligenti, je zaenkrat očem nevidno.
In tudi mora biti. V dobri stari politični maniri risanja skritih in nevidnih sovražnikov, komunističnega ter antikomunističnega vzgiba, ko neprijatelj domnevno ogroža čudovit projekt, v prvi vrsti kajpak Kanglerjev projekt, ki ga je treba zaščititi na vso moč. Ob tem se je fino skriti za skrb za kulturni preporod, za tenko vez domnevne politične skrbi za kulturo in kulturne skrbi za politiko, politizacije kulture in kulturacije politike (pha!). Le kateri razredni sovražnik ogroža ognjemet teh veličastnih idej?  Kako ga bomo iztrebili? Prozorno vlivanje morale in poguma, ki ga nekdo očitno močno potrebuje. Le zakaj?

petek, 03. december 2010

MAKS je Pandurjev teater je Pandurjev teater

Spodobi se, da stvari poimenujemo s pravimi imeni. Da častimo čaščenja vredne, vizionarje in umetnike z veliko začetnico. Resnica tega mesta se nevarno približuje.  Kaj CEUM, kaj po novem Terminal 12/MAKS, Pandurjev teater je Pandurjev teater:

Sicer pa je Tomaž Pandur odgovoren za del EPK-ja, ki se po novem ne imenuje več CEUM (Center uprizoritvenih umetnosti), ampak Terminal 12/MAKS- mariborsko kulturno središče. Znotraj postindustrijskega območja Studenci, kjer je nekoč stala tovarna Merinka, bo MAKS znova osmislil desni breg reke, ga odpr in vrnil mestu. Pandur navaja, da bo z edinstvene razgledne ploščadi 25 metrov nad Dravo moč gledati mesto kot predstavo in videti celotno pokrajino. "Terminal 12 nastaja kot vzorčni primer proobrazbe mesta, kot vzpostavitev vitalnega pogleda v prihodnost Maribora in regije, objekt, ki mu je usojeno, da postane trajni arhitekturni simbol preporoda mesta ob Dravi," je prepričan Pandur.

Novinar Gregor Butala v Dnevniku (1.12.10):

Izpostavili so velikopotezni center uprizoritvenih umetnosti Tomaža Pandurja, ki se po novem imenuje MAKS; ta buri duhove že vse od poletja, ko je bila odločitev zanj sprejeta brez vsake javne razprave ali tehtne finančne analize – kar na korespondenčni seji mariborskega mestnega sveta. Da ta monumentalna stavba (ki jo je, resda mimogrede, treba šele zgraditi, samo njen najem pa naj bi mesto v prihodnjih dvajsetih letih stal 40 milijonov evrov) še ni "program", je morda odveč izpostavljati – in doslej ni bilo povedanega nič takega, kar bi v vsebinskem smislu dejansko upravičilo to naložbo. Pa četudi se komu zdi, da prav z njo mariborska zamisel "prestolnice" stoji ali pade.

sreda, 01. december 2010

Univerza in akademiki so »out«

Je bila mariborska univerza povabljena k  soustvarjanju Evropske prestolnice kulture? Na kakšne načine? S predstavitvami na fakultetah? Z apeli intelektualnim zaledjem na njih? H kadrovskim okrepitvam? Kje in kako?  Zdi se, da univerzitetni delavci, profesorji, »akademiki«, vzeto individualno, niso bili vredna izbira.
Zelo verjetno je, da se je Filozofska fakulteta v Mariboru, kot edina sama odločila za prijavo na razpis (če odštejemo UKM). Toda dovolj indikativno so ob prvem sofinanciranju projektov daleč najbolj skopuško bili odmerjeni projekti prav njej, štirje v vrednosti od 500 do 1000. Skupno torej 3300 evrov za štiri (4) projekte. V višini prejetih zneskov so Filozofsko fakulteto daleč prekašali tudi najbolj minorni  in neznani predlagatelji.
Na to dejstvo smo pozorni danes zaradi dveh zapisov.
Novinarka Melita Forstnerič Hajnšek (1. 12. 2010 v 7D):
»Samo nemočno lahko žalujemo za vsemi izgubljenimi priložnostmi Maribora, univerzitetnega mesta, ob bližajočem se kulturnem prestolovanju. Vseh 26 tisoč mariborskih študentov in 1800 zaposlenih na univerzi pa 400 tukajšnjih doktorjev bi lahko bili, tako kot njihovi kolegi iz Turkuja, načrtovano integralni del vsega povezanega z EPK.«
Bivši rektor dr. Aloj Križman (1. 12. 2010 v Večeru):
»Še več, mesto gre v organizacijo Evropske prestolnice kulture (EPK) in svetovnih športnih iger študentov (univerzijade), ne da bi ob tem vodilno vlogo imela prav univerza in njeni študenti.
Kot vse kaže, sta oba navedena avtorja to dejstvo zlorabila za nov pljunek po univerzi in se prav nič  vprašala po "komunikacijskem šumu". Saj ne, da si ga ne zasluži, toda ali tudi iz tega razloga? Kdo natančno in na kakšne načine je bil vabljen k sodelovanju? Kaj pa če je bila presoja drugačna in za univerzo in akademike ni bilo prostora, ker so se kadrovske in projektne izbire dogajale drugje? Na to nenazadnje kaže tudi končna sestava ožje Pandurjeve in Čandrove ekipe.

Univerza je že vredna kritike, toda mogoče ne iz navedenega razloga. Prej je močan občutek, da želi nekdo s prstom kazati na univerzo le zato, da bi prikril, kako ni bila povabljena k sodelovanju, ker to nekomu ni koristilo.