sobota, 04. junij 2011

Eni pa še kar naprej drekajo

Tone Partljič v iskanju sovražnikov na spletni strani EPK:

Kakšno zadoščenje imajo tisti, ki že zdaj drekajo, sramotijo, pljuvajo na to našo kulturno sanjo, na to svežo in za Maribor vseeno novo in drugačno "pot" v jutri, pa seveda ne vem. Vem le to, da bi ti podrekali tudi najboljši rezultat, ampak z njimi se zanesenjaki s sijem nad Pohorjem in Kalvarijo zdaj ne bomo ukvarjali.
Tudi srednje rezerviran bralec bo lahko zgornje vrstice z lahkoto povezal z dvema motivoma, na katera smo na teh strani že opozorili: prvi je Kanglerjeva teza o napadih na Maribor, kulminacijo doživlja te tedne po njegovi aretaciji, drugi je enodimenzionalizacija kritične perspektive, ki se kritični javnosti v Mariboru sistematično dogaja po vzpostavitvi projekta EPK. Povedano enostavno, mentalno obubožano mesto doživlja z antikritiko še en udarec.

4 komentarji:

  1. Kdo so ti, eni, ki drekajo...vsaj trije morajo/moramo bit, ker je v množini spisano.
    Prosim Tone, naštej nas, vsaj tri, kateri drekamo, da bom prepoznal svoj namen...očitno, ga še ne poznam.
    In tako lepo, skoraj, se ti je pisanje izšlo do: Zdaj verujmo, delujmo, sanjajmo...
    To sem jaz vpil in se s temi besedami kotalil po ulicah Maribora pa skrit hlipal na Piramidi takrat, ko bi ti zanje moral k sekretarju hodit in vprašat, če jih smeš izustit...
    Verjamem pa, da si jih v sebi nosil in tam po letu 1991 tudi izjecljal..
    Ti si odtaval v Ljubljano potne roke stiskat, jaz pa sem moral zečet vero in sanje skrivat pred novo mestno oblastjo in vsemi naslednjimi...in na kraju, s tvojim blagoslovom, drekač postat.

    OdgovoriIzbriši
  2. Program je na evropskem nivoju, čaka se pomoč občine in države...??? Jančar kliče celotno javnost, Brvar poziva Arbitre??, Partljič pa obtožuje neke nedefinirane "drekače". Lahko kdo to zmedo s preprostimi besedami razloži?

    OdgovoriIzbriši
  3. Oglato pisanje in zarobljeno razmišljanje profesorice, neprepoznavnih "generacij", medijskih ustvarjalcev

    Berem jo in razmišljam, kakšna ljubezenska pisma je pisala, če jih sploh je.
    Deluje iskreno, a hkrati prav prisiljeno izpovedno v intimi kratkih čustvenih stanj, za katerimi teka ko kura, ki sliši na, pipipiiii...na, pipipiiii
    Dogaja se ji veliko, veliko več, kot je sposobna izraziti in veliko, preveliko več, kot bi si znala priznati.
    Če se vrnem k spisanemu, najbrže naročenemu, nujnemu blogu /upam, da zadnjem/, kjer je čar-anje, v neki suvereni vehemenci, spočel nosilec dotika, je njeno miselno opotekanje in ponavljanje, prav nerodno in dokaj prozaično, če smem to uporabit, za njeno izpovedno ambicijo.
    Ne bo več drekanja, ji je obljubil Tone, skozi Ujčičeva ušesa in verjela je, da je/bo tudi njeno osebno pisanje, nedotakljivo...a ravno tukaj, kjer ne moreš krasti ciglov forme in se lepiti na nepremakljive fraze, je steza za kegljanje, na intelektualne figurice, odprta...
    V prvem stavku, kjer se ji mešajo emocije, izpričuje dokaj shizofreno stanje, ki ga zdravi z optimizmom, kateri se hrani s pogledom na mesto in mene, kot posameznika.
    Nadaljuje s politično floskulo o spreminjanju stanj in se takoj oprime tonajeve poetike, ko iz drekačev napravi rušitelje.
    Zdaj bo kemofizik in bo razblinjala kohezijo, katera jo je v bistvu postavila na sedež, v tisto sterilno pisarniško belino.
    Ja doktorca, ti si posledica tega, o čemer pišeš...zelo bistro prepoznavaš, a si na oni strani in z ljudmi, ki takšna stanja, za svojo eksistenco, potrebujejo.
    In ko še vedno verjameš..., ta poudarek, na: še...te slači.
    In v nadaljevanju, vesela, naga skačeš v našo prihodnost.
    Ideje v pisanju ni.
    Če misliš, da je zadnji stavek, tvoj in naš moto, ga splakni v domačem weceju, ker ga vetrinjski ne bo potegnil.

    OdgovoriIzbriši