Mentalni gabariti evropske prestolnice

Naj začnem s tezo: ko je neko mesto tako zelo na psu, da se finančna skvarjenost, ne le sumi na nepravilnosti v trošenju denarja in čudni posli, doslej rezervirani za tiste osebke, ki po našem mnenju ničesar ne razumejo v svoji materialistični svetovnonazorski deviantnosti, dotaknejo same sfere duhovnega življenja v njem, potem utegne biti nekaj hudo narobe tudi z nami. Ampak priznanje gre težko z jezika. Doslej smo v Mariboru govorili o aferah, političnih, gradbenih in drugih lobijih. Vsega so bili krivi drugi, ne mi. Tisti brez vesti in okusa, požrešneži na denar in preračunljivci, politični in privatni grabežljivci brez sramu in ponosa. Denarni tokovi so bili vselej jasen pokazatelj, kakšni interesi vodijo protagoniste, mi pa smo zgroženi odkimavali. Tega smo se navadili, postali tolerantni, zamenjali svoje volilne preference in začeli, kot v drugih velikih mestih v državi, podpirati tovrstno berlusconizacijo kot nekaj običajnega. Toda zadnje čase se radi pogovarjamo o kulturi in njenih projektih, kar nedvomno, tako verjetno sodimo pri sebi, nekako zadeva nas, ki verjamemo v premoč duha na telesom in preziramo profanost fizičnega sveta. Prej smo govorili s piedestala intelektualce odličnosti in se zgražali nad preračunljivostjo trgovcev z novci. Zdaj so taisti ljudje potrkali na naša vrata in nam ponudili Evropsko prestolnico kulture, mleko in med, čast, slavo in maksimalne duhovne užitke. Ponudili so nam Duha, podprtega z velikimi denarci.

Je prišel naš trenutek? Bi morali biti veseli? Preskok je nenavaden in večino kulturnikov, alternativcev in intelektualcev je ujel nepripravljenih. V zadnjih tednih smo se v totem mestu znašli še pred eno hudo zadrego. Vse namreč kaže, da se projekt EPK vpričo čudnih finančnih in sistemskih rešitev hitro spreminja v simptom istega degeneriranega mentalnega stanja, a še bistveno hujše vrste. Rabote so iste, le uporabljene v bolj fini, nam bližji sferi. Kot bi rekel galerist Primož Premzl, postajamo ruralna nekulturna provinca. Ker nisem zadovoljen s to oznako, ki po nepotrebnem žali ruralna in ne po svoji krivdi premalo kulturna okolja, bom poskusil z boljšo razlago. Priznam, doslej sem se tudi sam prevečkrat zadovoljil z opozorili o degeneriranem mentalnem stanju mesta, verjetno vnaprej ovrženih kot abstraktno nakladanje o nečem, kar kot kolektivni koncept ne more biti ujemljivo in posledično deležno konkretnih dokazil o svojem obstoju. Poslej bo našo percepcijo treba kalibrirati. Izkazati se namreč utegne, da preprosta distinkcija, po kateri smo »mi« tisti, ki distancirajoče opozarjamo na šibke duhovne horizonte »onih«, ki nam vladajo in ustvarjajo realno podstat materialnih družbenih razmer, več ne ustreza realnemu stanju stvari. Delitev na kritike in krivce več ni uspešna. Lahko začnemo kar z naslednjim: če naj bi kulturniški krogi branili »interese« svojega duhovnega okolja, kaj bodo storili zdaj, ko jim  Danajci prinašajo darove, obljubljajo steklene palače duha, eksplozije in špricanje kulture? Zaenkrat namreč kaže, da niso storili ničesar, raje so darove sprejeli in se zaobljubili k molku. Pa ne le kulturni menedžerji, tudi novinarski, politični, finančni, gospodarski in drugi krogi jim delajo družbo, histerično ploskajo in brundajo v pozdrav. Nagrade že padajo, družno sedijo v komisijah, delijo denar enim in ga zavračajo drugim. Intelektualna smetana, če je je v Mariboru sploh še kaj ostalo vpričo sistematičnega manjšanja prostorov njenega vpliva, prav tako kaže znake ptičje gripe. Renesansa ovacij Tomažu Pandurju, pa ne zaradi kakšne nove predstave, temveč kot izraz vznesene idolatrije in slepega navdušenja, vzbuja dodatne strahove. Novinarska pristranost postaja prislovična. V časopisu Večer so redki glasovi kritike omejeni na rubriko pisma bralcev. Zunanje, nemariborsko okolje, že zna povedati, da je to predvsem »naš« problem, ki ga moramo rešiti v našem mestu. A v tem primeru to pomeni le, da proti falangi trgovcev z novci, temveč, žal, tudi kulturnikov.

Neverjetno glomazen, netransparenten, nekredibilen in nasploh sumljiv projekt izgradnje Pandurjevega teatra v višini 51 milijonov evrov kaže na vso simptomatiko povedanega. Franc Kangler, sedanji in znabiti tudi prihodnji župan, nadaljuje z neslutenimi gradbenimi projekti. Po tistem, ko se je moral otepati očitkov o vpletenosti v gradbene posle podjetja MTB in je slednje zašlo v krizo, se gradbeni posli nadaljujejo v kulturniških gabaritih. S tem se v Mariboru izraz kultura rapidno spreminja v sinonim za kapital in netransparentno igranje z javnim denarjem. Če je odvratni Joseph Goebbels nekoč za »kulturo« izjavil, da takrat, ko naleti na to besedo, primer za revolver, bi se danes ob isti besedi morali začeti nemudoma prijemati za denarnice. Brez odvratnosti.

Zaenkrat še čakamo na kakšen pomembnejši in ostrejši odziv na velikopotezne načrte snovalcev nove duhovne krajine mesta. Še raje na dejanja. A kultivirana gospoda vseh sort, gledališčniki, umetniki, pisatelji, novinarji, razumniki molčijo. S tem ne bodo postali filozofi. Bolj se zdi, da bodo prispevali k duhovni pokvarjenosti mesta in nepovratno sebe naredili za sokrivce. Kajti poslej ne bo več mogoče reči, da se nam duhovna kataklizma dogaja po zaslugi »onih«, temveč po »naši« zaslugi.

Boris Vezjak (prvič objavljeno v Katedri)