Obnovljeni minoritski samostan - do leta 2012 bodo obnovili še zunanji avditorij in cerkev, ki bosta služila glasbenemu gledališču - je hkrati prva uresničena naložba v okviru projekta Evropske prestolnice kulture. V današnjem Večeru bivši delavec LGM Slavko Rakuša Slavinec po številnih pripombah tudi sam ugotavlja, na kakšen način je bil degradiran v drugorazrednega državljana. Ob otvoritvi novega lutkovega gledališča, kjer so pretežni del publike, ki ni bila označena za dovolj elitno politično in kulturno smetano, posadili kar zunaj na nizkoritne klopi. Sindrom Večerove naklonjenosti Kanglerju se ponavlja: nobene besede nismo zasledili čez župana, kritične besede trpajo v Pisma bralcev. Odličen polemičen članek:
Pisma bralcev
Razočaranje nad odprtjem LGM
Razočaranje nad odprtjem LGM
Odgovora gospe Tatjane Štelcer, univ. dipl. med. kom., na pismi gospe Mithans in gospe Kasjak me silita, da kaj dodam, ne le kot drugorazredni državljan, ampak tudi kot upokojen delavec LGM, kjer sem, do pred letom, delal skoraj trideset let in bil v zadnjih letih tako ali drugače povezan z izgradnjo novega lutkovnega gledališča. Dobil sem "mrožkovo" vabilo, kar pomeni, da sem smel odprtje spremljati od zunaj. Ne samo razočaranje, tudi žalost in jeza te pograbi, ko te posadijo na neudobne nizkoritne klopi in ti dobrohotno svetujejo, da naj se vremenu primerno oblečeš.
Genialna režiserska (ali ne vem čigava) domislica z žegnom organizacijskega odbora, da nas osreči s scensko-gibalno predstavo in vsebinsko skrbno izbrano minimalno videoprojekcijo, ki naj bi prikazala večfunkcionalnost (po Štelcerjevi), je dokaj plehek izgovor za popolnoma zgrešeno odločitev, da bi si shod politične elite ogledalo čim več ljudi. Če je gospa Štelcer žalostna, ker nismo prepoznali in doumeli premišljene zasnove predstave, je meni kar malo nerodno priznati, da mi to ni uspelo, kljub mojemu dolgoletnemu delu v vseh oblikah gledališkega in lutkovnega ustvarjanja. Tolaži me dejstvo, da to ni uspelo tudi večini zveste lutkovne premierske publike, ki je po pol ure v večini zapustila prizorišče.
In še ena genialna! Nam, ki smo bili zunaj, gospa Štelcer pojasnjuje, da je vzporedno s predstavo zunaj potekal neposredni televizijski prenos svečanosti znotraj.
Resnično škoda, da tega ni bilo v vabilu, saj bi tako lahko doma, s fotelja in na toplem, spremljali dogajanje v dvorani. Močno me zanima, kdo je naredil spisek zunanjih in notranjih povabljencev, čeprav, če samo malo pomislim, to kar zlahka razvozlam, vsaj kar se nas zunanjih tiče.
To vabilo je bilo zame žaljivo in ponižujoče. Lutke so me spremljale dobršen del moje poklicne poti in tudi življenja. Dvajset let sem poslušal obljube mariborskih županj in županov, in ko sem končno dočakal ta veliki in dolgo pričakovani dogodek, za kar gre vsekakor vse priznanje županu Kanglerju, ste me neusmiljeno prikrajšali, da bi bil priča temu trenutku. Naravnost grozljivo pa se mi zdi dejstvo, da ste poleg mene užalili ob že omenjeni premierski publiki še upokojence LGM in vrsto še kako pomembnih lutkovnih ustvarjalcev, ki so se neizbrisno zapisali v mariborsko lutkovno zgodovino. Brez njih tudi novega gledališča zanesljivo ne bi bilo.
Za pojasnilo, da je odprtje zadnjih vrat simbolična povezava med preteklostjo in sedanjostjo, pa si resnično želim dodatne razlage. Se opravičujem, spet ne prepoznam premišljene zasnove.
Vse, kar sem si želel, je, da bi v novo gledališče vstopil skozi prava vrata in s pravim vabilom. Več kot očitno je, da se bo tudi v prihodnje to zgodilo bolj redko. Žal.
Slavko Rakuša Slavinec, Benedikt
Genialna režiserska (ali ne vem čigava) domislica z žegnom organizacijskega odbora, da nas osreči s scensko-gibalno predstavo in vsebinsko skrbno izbrano minimalno videoprojekcijo, ki naj bi prikazala večfunkcionalnost (po Štelcerjevi), je dokaj plehek izgovor za popolnoma zgrešeno odločitev, da bi si shod politične elite ogledalo čim več ljudi. Če je gospa Štelcer žalostna, ker nismo prepoznali in doumeli premišljene zasnove predstave, je meni kar malo nerodno priznati, da mi to ni uspelo, kljub mojemu dolgoletnemu delu v vseh oblikah gledališkega in lutkovnega ustvarjanja. Tolaži me dejstvo, da to ni uspelo tudi večini zveste lutkovne premierske publike, ki je po pol ure v večini zapustila prizorišče.
In še ena genialna! Nam, ki smo bili zunaj, gospa Štelcer pojasnjuje, da je vzporedno s predstavo zunaj potekal neposredni televizijski prenos svečanosti znotraj.
Resnično škoda, da tega ni bilo v vabilu, saj bi tako lahko doma, s fotelja in na toplem, spremljali dogajanje v dvorani. Močno me zanima, kdo je naredil spisek zunanjih in notranjih povabljencev, čeprav, če samo malo pomislim, to kar zlahka razvozlam, vsaj kar se nas zunanjih tiče.
To vabilo je bilo zame žaljivo in ponižujoče. Lutke so me spremljale dobršen del moje poklicne poti in tudi življenja. Dvajset let sem poslušal obljube mariborskih županj in županov, in ko sem končno dočakal ta veliki in dolgo pričakovani dogodek, za kar gre vsekakor vse priznanje županu Kanglerju, ste me neusmiljeno prikrajšali, da bi bil priča temu trenutku. Naravnost grozljivo pa se mi zdi dejstvo, da ste poleg mene užalili ob že omenjeni premierski publiki še upokojence LGM in vrsto še kako pomembnih lutkovnih ustvarjalcev, ki so se neizbrisno zapisali v mariborsko lutkovno zgodovino. Brez njih tudi novega gledališča zanesljivo ne bi bilo.
Za pojasnilo, da je odprtje zadnjih vrat simbolična povezava med preteklostjo in sedanjostjo, pa si resnično želim dodatne razlage. Se opravičujem, spet ne prepoznam premišljene zasnove.
Vse, kar sem si želel, je, da bi v novo gledališče vstopil skozi prava vrata in s pravim vabilom. Več kot očitno je, da se bo tudi v prihodnje to zgodilo bolj redko. Žal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar