četrtek, 26. avgust 2010

Pandurjev razgled, vreden čez 50 milijonov evrov

Maribor je mesto neverjetnih kontrastov in izkušenj, toda nič se še dolgo ne bo moglo meriti s poletno kulturo impresijo, bolje rečeno razprodajo, vredno 50 milijonov evrov, o kateri beremo te dni. In bomo še na veliko in debelo, če bodo le lokalni medijski piarovci, skriti za videz nepomembnih novinarskih aparatčikov, to dovolili – zaenkrat slabo kaže. Edino projektno in finančno stehtano oceno doslej, kakopak nadvse kritično, smo prebrali s strani g. Andreja Kocuvana v Večerovih Pismih bralcev, kar je zgovorno po sebi.

Scenarij je enostaven, kupec en, naročnik tudi. Kako se dokopati do fascinantnih 50 milijonov evrov kapitala, sicer bega marsikaterega, ne le mariborskega kulturnika, če bi že upal sanjati. Nobenemu, ne le pri nas, verjetno še niti približno ni uspel podoben junaški podvig, še manj s takšno enoglasno podporo. Recept je malodane filmski: imeti morate pogumnega župana iz menda pravega kulturnega testa, ki v bogato mesto pripelje našega človeka, »režiserja svetovnega formata«, z odličnimi finančnimi referencami iz SNG ustanove, nato sledi trenutek težko pričakovanega osebnega navdiha - omenjeni umetnik se bo po naključju sprehodil po Studencih in zazrl čez Dravo. Vse ostalo je enostavno in analitično zgoščeno navzoče v »strokovno« podkovani utemeljitvi po neizogibno nujni gradnji »Pandurjevega hrama«, v skladu s katero razgledna točka opuščenih hal bivše tkalnice na Ruški cesti ponuja »najbolj spektakularen pogled na mesto, ki si ga lahko predstavljamo, omogoča tudi vzpostavitev nove točke pogleda na mesto, ki tako postane predstava zase, meščani in meščanke Maribora pa edini protagonisti in avtentične zvezde Evropske prestolnice kulture.«

In to je vse, kar se globinskih argumentov tiče, za postavitev mizanscene megalomanske predstave Mariborčanov za Mariborčane. Pandurteatra za 50 skromnih milijončkov. Kot tudi bistva, ki je očem to pot izjemoma vidno. Strašljivo bizarno se je odvijalo konspirativno žegnanje odločitve, kot se za impresivno cifro investicije spodobi: nujna korespondenčna seja mestnega sveta, vsi vpleteni na dopustu in nedosegljivi do septembra, a k sreči zvesto priklopljeni na elektronsko pošto, sumljivi izračuni in sorodniške inštitucije, s projektom pa se menda zelo zelo mudi, kar le če bo pogodba podpisana do 1. avgusta, bo objekt Pandurteatra tudi zgrajen do maja 2012. Ko seveda mora biti, zaradi nič dvomov dopuščajočega EPK-ja. In zares ne dvomimo, da zaradi tega minimalnega finančnega zalogaja nihče ne želi vznemirjati zasluženega počitka utrujenih kulturniških dopustnikov, zaradi česar je tudi s pogodbo zadnje dni julija verjetno vse teklo kot po maslu.

Toda če se povrnemo k občinskogledališkemu leporečju: diarejo vzbujajoča retorika je tu kar spretno ubrana, obeta namreč, da bomo za astronomsko vstopnico Mariborčani postali nič manj kot stalne igralske zvezde Pandurteatra. Spodaj podpisani bi, ne edini, enako lahkotne in cenene obljube bili pripravljeni sejati za drastično manjše denarce, če bi nam le tako zlahka šle iz jezika! A zvezdnato nebo nad Mariborom in v naših vznemirjenih srcih bržkone ni omenjeno zaman, ker bodo cekini še desetletja, če se projekt žal uresniči, seveda dobesedno leteli iz naših avtentičnih žepov, kot jim ganljivo pravijo, če jih bo še kaj sploh ostalo; prav žalostno je gledati, da se za soprotagoniste v tem projektu prostovoljno javlja tudi Ministrstvo za kulturo. Kar pomeni, da bodo sotrpini, v našo vsaj delno tolažbo, vsi slovenski davkoplačevalci.

Za ta denar bi lahko v Mariboru prirejali še en, recimo mu zimski festival Lent, z budžetom en milijon celih 50 let. Ali pa z dvema milijonoma 25 let! Še boljša ideja: če bi želeli kulturni preporod mesta, bi lahko občina, namesto prgišča evrov, kulturnim zavodom in društvom razdelila isti denar, recimo po ključu 1000 (!) društev in vsakemu po 50.000 evrov. Zdaj jim namenja sramotne drobtinice, ker za več menda ni. Stavimo, da bi kmalu govorili o svetovni, ne le evropski prestolnici kulture! Vsaj z vidika hvalevredne radodarnosti mestnih oblasti.

Toda kaj bi s 1000 mariborskimi kulturnimi cvetovi, če lahko ves medeni kolač gre enemu, ki se je, mimogrede, v mestu v zadnjih petnajstih letih dokazoval le enkrat! Zaradi kakšnih zaslug že ne moremo brez njega? Morebiti je najbolje vprašati zaposlene v SNG, ki imajo svojo »pandurjevsko izkušnjo« še iz časov, ko so se z njo ubadala sodišča. Ni bila dovolj boleča, zato zdaj potrebujemo »alter SNG«. In kaj vse nam pove sama možnost dogajanja, ki smo mu priča, četudi se nikoli ne bo uresničila? Seveda nič o korupciji in klientelizmu, ker jih ni, niti o mentalni sliki župana in njegovega ambicioznega kroga. Tudi ne veliko o duhovni sliki velikega umetnika. Predvsem nam ilustrira mentalno podobo Maribora, samodojemanje kulturne podhranjenosti ter z njo povezane zakompleksanosti, ki ji nekdo želi pihati na dušo z neverjetno megalomanijo. Ob tem zahteva in pričakuje, da mu bomo jedli iz roke. Mesto v svoji skrbno negovani pritlikavosti rabi prav takšne, kot sleparji in žeparji ljubijo maksimalne naivneže in prostodušneže, da lahko izpeljejo svoj trik. Spoštovane gospe in gospodje v Mariboru, avtentične zvezde evropske prestolnice kulture, brž nastavite svoje žepe, kajti vsak razgled seveda nekaj stane. Še zlasti tisti, ki vam ponuja pogled na lastno ničevost!

Zofijini ljubimci, društvo za razvoj humanistike

++++++++++
Objavljeno na strani:
http://www.zofijini.net/bodica_Pandurjev.html

Napotilo
http://www.zofijini.net/bodica_pisoar.html

Ni komentarjev:

Objava komentarja