Andrej Kocuvan v Pismih bralcev, Večer, 24. 7. 2010
Z zanimanjem sem prebral članek Zvezda EPK v tkalnici, saj ne pomnim, da bi Mariborčani kaj več izvedeli, kakšni kulturni objekti bodo obogatili naše mesto in nam pomagali prestopiti v kulturno prestolnico Evrope. -e posebej ne pomnim, da bi vedeli, koliko nas bo to hlepenje po kulturni časti stalo. Prebrali smo, da nas mestna oblast kani obogatiti s še eno kulturi namenjeno investicijo z naslovom Center uprizoritvenih umetnosti - CEUM. Pod imenom se skriva objekt, ki mu rečemo gledališče.
Na področje kulture sodi tudi komuniciranje. Način sporazumevanja med ljudmi o skupnih zadevah je pravzaprav osnovni kazalec dosežene razumnosti in kulturne razvitosti. Tako kot žaljivega zmerjanja ali uličnega pretepanja ne moremo oceniti kot kulturnega obnašanja, tudi zapravljanja javnega denarja ne moremo označiti za kulturno in razumno. Če je komuniciranje enosmerno ali ga ni, je taka kultura invalidna oziroma je ni. Tudi korespondenčna seja je kot oblika komuniciranja invalidna. Seveda je lokalno kraljestvo organizirano tako, da ni bojazni, da ne bi večina dvornih svetnikov dvignila roke, kadar Kralj na Betajnovi povleče za glasovalno nitko.
Mestni svetniki so sprejeli odločitev, da bodo Mariborčani naslednjih dvajset let plačevali skoraj 48 milijonov za najemnino za kulturni objekt, ki se bo za 50 milijonov šele zgradil.
V normalnih okoliščinah bi se morali razveseliti, da bo podoba Maribora na območju, ki ga krasi predmestni industrijski urbanizem, doživela prenovo. Vendar so stvari vse prej kot normalne. Normalno bi bilo, da bi imelo mesto podrobno razdelan urbanistični načrt, znotraj katerega bi bilo to območje načrtovano širše, vsaj med koroško železniško progo in reko Dravo od Tabora do višine Mariborskega otoka in elektrarne, ne pa da se preureja le dober hektar znotraj opustelega tovarniškega kompleksa. Treba bi bilo razmisliti o povezavi koroškega kolodvora s Koroško cesto na levem bregu Drave, o povezavi Studencev z Mariborskim otokom, o ureditvi celotne nabrežine reke Drave ipd. Čas, potreben za izdelavo in javno razpravo podrobnega prostorskega načrta in razvoj projektov ter gradnjo, je za premišljeno in kvalitetno udejanjanje projekta nenormalno prekratek. S širokim konsenzom Mariborčanov podprt projekt lutkovnega gledališča je nastajal dve desetletji. -e pasje domovališče je za udejanjanje potrebovalo nekaj let. SNG po več kot treh desetletjih še ni dokončalo vseh faz. Nova umetnostna galerija tudi nastaja že dolgo.
Nenormalna sta tudi način načrtovanja te investicije in obremenjevanje javnega proračuna. Občina se zavezuje skleniti 20-letno najemno pogodbo, zaradi katere bo zaslužila država ca. 8 milijonov. K tem milijonom letne obremenitve javnih sredstev je treba prišteti še obratovalne stroške in stroške delovanja tega teatra (tudi SNG in druge kulturne ustanove se ne morejo financirati s prodajo lastne produkcije oziroma storitev), kar bo zneske več kot podvojilo.
Nepodpisani strokovnjaki Ekonomskega inštituta iz Maribora (EI) so v svojih računih predpostavili, da bo 58 tisoč obiskovalcev na leto prispevalo v blagajno 1,18 milijona, prodaja električne energije (?!) bo prinesla 80 tisoč, država bo v blagajno za programe vplačala sto tisoč, občino bodo letni programi stali predvidoma še šestkrat toliko. Skupni prihodki od projekta bi prinašali natančnih 2,324.052 . Stroški obratovanja in delovanja bodo znašali letno preko 1,6 milijona in plače še dobrega pol milijona. Niso še zajeti vsi stroški (bodoči davek na nepremičnine, amortizacija milijon in četrt idr. stroški). EI ocenjuje, da bi bili stroški za plače trikrat nižji, če bi šlo za najemni odnos (!?), kar poraja skepso, saj gre v obeh primerih za izvajanje istega programa v enakih prostorih, le na različen način. Glede na tržne razmere tudi ni običajno, da bi vrednost komunalno urejenega zemljišča vključno z opuščenimi halami znašala le pet odstotkov vrednosti celotne investicijske.
Višina najemnine je "utemeljena" s strokovno povsem nerealno prilagojeno oceno vrednosti najemnine za 20 /m2 mesečno. Take najemnine ne preneseta komercialno mnogo atraktivnejša lokacija in program trgovsko-športnega centa v Stožicah v Ljubljani.
Kritične presoje bi bila potrebna tudi ocena virov financiranja. Poleg splošnih prihodkov od MOM in ministrstva za kulturo ostale vire predstavljajo prihodki od lastne produkcije umetniških dejavnosti v znesku 1,42 mio. in prihodki od donacij v višini 160 tisoč. Tako zavidljivega komercialnega uspeha ne dosega niti SNG Maribor kljub mednarodno priznanemu umetniško kvalitetnemu ansamblu in usposobljenemu vodstvu. Prikazani viri so seveda utopična predpostavka. Nerealizacija teh fantomskih prihodkov bo neposredno povzročila povečan pritisk na proračun, ki bo tako poleg najemnine plačeval še izpad v programu izmišljenih prihodkov. Svoje "strokovno" mnenje opredeljuje EI z opisi kot npr. "Lega objekta CEUM na desnem bregu Drave določa vsebinsko zasnovo v smislu kontroliranega pogleda na mesto, stičišče, od koder je mogoče videti celotno pokrajino mesta, t. i. OKO CEUM". Taki lepozvočni opisi odražajo tendenco, da se odločitev podpre, čeprav s povsem izmišljenimi utemeljitvami.
Dilema, ali najem ali investicija, je izmišljena. Jasno je, da razen načelnega pristanka v sofinanciranje programov, zunanjih finančnih virov ne bo, realni prihodki od lastne produkcije pa bodo bistveno manjši. -e več, predlagana oblika, da projekt pod tržnimi pogoji financira gospodarska družba, ne pa javni proračuni, pomeni, da bo država, namesto da bi sofinancirala v javno kulturno infrastrukturo, od nje pobirala DDV.
Tudi vsi ostali kazalci o utemeljenosti najema pred investiranjem so v funkciji že vnaprej sprejete odločitve za najem, čeprav je vsaki kmečki pameti jasno, da bo končni račun enak in da ga bodo plačali obubožani meščani Maribora na račun pametnejših razvojnih projektov.
Ker je predvideni investitor podjetje v pretežni lasti najemnika, je jasno, da gre za iskanje bližnjic in prikrivanje realnih podatkov zaradi vnaprejšnje odločitve lobija, ki se zbira okoli tega že v izhodišču slabo premišljenega investicijskega projekta, ki bo bogatil kulturno samopodobo plačnikov. Ni možno prezreti, da bo najemnik najemodajalcu s tako fiksno najemno pogodbo zagotovil plačilo anuitet za celotno investicijo, pri čemer ne bo postal lastnik. Da gre za izigravanje predvsem finančnih predpisov, je več kot očitno. Edino, kar ni očitno, je, katere stranke in kateri svetniki so na korespondenčni seji glasovali za tako trošenje javnega denarja. Kako se zavarovati, da bo mestna uprava v prihodnje upravljala mesto v korist vseh meščanov, ne pa le posamičnih lobijev, ki si postavljajo spomenike, zaradi katerih bo bolela glava še naše zanamce?
V kriznih obdobjih je zapravljanje javnega (tujega) denarja za dvomljive projekte brezumno dejanje, potrebno vse javne kritike. Kot nekulturo lahko sprejmemo dejanja, če oblast izkorišča svoj mandat tako, da izvaja projekte, ki so nastali mimo volje tistih, ki jih plačujejo.
+++++++++++
Dosegljivo na spletni strani:
http://bor.czp-vecer.si/VECER2000_XP/2010/08/04/2010-08-04_STR-28-28_MX-01_IZD-01-02-03-04-05-06_PAG-PODLISTEK-.PDF
Ni komentarjev:
Objavite komentar