Lorenci: EPK mora uspeti kljub Kanglerju

Zapis Mirka Lorencija v Večerovi ediciji 7D. Nič ni v njem, na kar ne bi že opozorili na tej strani, razen izpeljane »antikanglerjanske« poante in hrabrilnega poziva tipa »združimo moči«. In ja, kot da bi bil Kangler edini problem v EPK...

7DNI, torek, 26.4.2011, stran 1, 7DNI, avtor: Mirko Lorenci

          Dvojec
          Kljub Kanglerju
          Dorečeno ni pravzaprav nič. Ne ve se, kaj vse bo za to priložnost, predvsem
          pa za  prihodnost, v Mariboru zgrajeno, koliko denarja bo za to na voljo ter kakšen
          in kje izvajan bo program. 
      

"Odhaja zaradi takih in drugačnih pritiskov in je ena izmed žrtev v tem procesu. Tako kot je zame osebno žrtev Pandur, ki si ga je nekdo privoščil." Tako razlaga mariborski župan Franc Kangler o spremembah v vodstvu projekta Evropska prestolnica kulture (EPK), do katerih je prišlo v zadnjih tednih. Tista prva žrtev je poslovna direktorica Helena Hvalec, ki je odstopila zaradi očitkov, da je bilo njeno finančno poslovanje "čudno". Pandur je odstopil "nerazumljen" v zaplankanem Mariboru, ki ga je hotel še drugič prosvetliti. Kangler se obema "svojima kadroma" postavlja v bran, kar bi bilo lahko načelno in pošteno, če se ne bi avtomatično zastavljalo vprašanje, zakaj se prvi človek Maribora v to sploh vtika. V projektu Evropska prestolnica kulture, kar bo Maribor postal že čez osem mesecev, si je - kot še pri marsičem drugem - prilaščal kompetence, ki enostavno niso njegove. Pojavljal se je (in se še) v vlogah samooklicanega prvega arhitekta, finančnika, poznavalca kulture, kadrovika ... Ko bi vendar moral biti samo človek, ki bi poklicanim in za to usposobljenim omogočal nemoteno delo.
         Tudi zaradi tega je položaj, v katerem se je EPK v tem trenutku znašla, strahovito zagaten. Dorečeno ni pravzaprav nič. Ne ve se, kaj vse bo za to priložnost, predvsem pa za prihodnost, v Mariboru zgrajeno, koliko denarja bo za to na voljo ter kakšen in kje izvajan bo program. Svoje je k nedorečenosti prispevala tudi država, ki se je k EPK-ju tudi spravljala bolj z levo roko. Včasih se je najbrž kar upravičeno pojavil občutek, da ji je doslej največje kulturno dogajanje v samostojni Sloveniji v Mariboru odveč, da pa bi bila zgodba seveda čisto nekaj drugega, če bi se odvijala v Ljubljani.
         No, zadnje čase se zdi, da se celo pri vladi vse bolj zavedajo, da pomeni igračkanje z EPK tudi igračkanje z ugledom Slovenije. Ta se seveda ne bo meril ne z gradnjo kakšnih noro dragih objektov ne z vabljenjem pregrešno dragih kulturniških zvezd, temveč s korektno predstavitvijo domače in tuje kulturne produkcije v spodobnem okolju in s spodobnim obiskom tujcev in predvsem domačinov, ki lahko le na tak način pokažejo, da so vzeli EPK za svojo in zares. Če bo zraven še kaj originalnih idej in posrečenih rešitev, bo zgodba toliko bolj normalna.
         Zaradi vsega naštetega je skrajni (pa res skrajni) čas, da pričnejo poklicani sistematično opravljati svoje delo. Pri tem morajo izkoristiti vse svoje pristojnosti, vendar ne iti čez nje ali jih celo zlorabljati, nikakor pa si ne smejo dati diktirati od zunaj. Recimo od Kanglerja. EPK mora namreč uspeti kljub njemu.