»Končno Čander«, »Kljub vsemu ambiciozen program«, »Ni vse tako črno« in druga znamenja novinarske otoplitve

Komentar Petra Raka v današnjem Delu sumarično in hitro povzema doseganje osnovne korake v razvoju projekta EPK – toda zaključuje v zadnje čase modnem moralističnem dodatku, želji po iskanju pozitivnih točk projekta, naveličanosti nad kritiko, »dajmo jim priložnost« novinarski stimulaciji, »ni vse tako črno« filozofiji. Pustimo ob strani odgovor, ali bi bi se o tem novinarji morali kakorkoli izražati – vsaj v žanrih, ki niso čisti komentar. Benevolenco lahko razumemo na oba načina – kot izraz resnično izboljšanih razmer, ki jih avtor verno »odraža«, ali kot izraz želje, da bi se te razmere izboljšale. Glede prvega je, ker je pač na sledi objektivnosti, težko protestirati. Glede drugega pa? Tudi shema novinarke percepcije med »dobrimi« in »slabimi« akterji je v spodnjem tekstu paradigmatsko navzoča: bad guys so Vladimir Rukavina, Franc Kangler, Tomaž Pandur, etc., good guys and good girls so Mitja Čander, Suzana Žilič Fišer in npr. programska ekipa.

EPK 2012 – Maribor: Ni vse tako črno...

Peter Rak, kultura

sob, 30.04.2011, 18:15

Na EPK so pripravljeni tudi v drugih mestnih kulturnih institucijah, zato je zdaj res čas, da se se uresniči, kar je še mogoče uresničiti.

Maribor je s petimi partnerskimi mesti vstopil v tekmo za naslov evropske prestolnice kulture spomladi 2007. Program, ki se je izkazal za zmagovitega in s katerim je Maribor porazil Ljubljano, Celje in Koper, so pripravili 
v centru Kibla, vendar je bil pozneje iz projekta postopoma izločen.

V ospredje so stopili drugi akterji, ustanovljen je bil začasni sekretariat EPK, ki ga je kot vršilec dolžnosti vodil direktor Narodnega doma Vladimir Rukavina. Sledili so zagovori programa v Bruslju, kjer se je večkrat zapletlo, saj so bili snovalci projekta deležni očitkov o preobširnosti in preveliki ambicioznosti programov, jeseni leta 2008 pa je mariborski EPK končno le dobil tudi formalno potrditev bruseljskih uradnikov. Kljub temu so postopki glede organizacije, zasedbe vodilnih mest v projektu in naložbenih prioritet v kulturno infrastrukturo potekali zelo počasi in brez prave koordinacije.

Načrti so se tako rekoč dnevno spreminjali; najprej sta bili v igri nova koncertna dvorana in nova stavba moderne galerije, nato se je spisek želja razširil na novo podobo Lenta in nov most čez Dravo, obnovo centra Pekarna, novo mariborsko knjižnico ter obnovo vseh pomembnejših trgov. Nato je pred dobrim letom sledil popoln preobrat. Na sceno je stopil Tomaž Pandur, ki je mariborskega župana Franca Kanglerja najprej povabil v Madrid, kjer ga je očitno očaral in navdušil za svojo vizijo EPK, katere osrednji del naj bi bil novi mariborski kulturni center, pozneje poimenovan MAKS.

Preveč tajnosti?

Kangler in Pandur sta v popolni tajnosti križarila po Mariboru in izbirala lokacijo. Najbolj privlačna se je Pandurju zdela nekdanja predilnica Merinke na Studencih, zato sta – prav tako tajno – naročila načrt v arhitekturnem biroju Sadar/Vuga, center pa naj bi ob galeriji, kinoteki, restavracijah in pomožnih prostorih obsegal dve dvorani, v vsaki bi bilo 650 sedežev. Vzporedno je potekalo iskanje formalnega angažmaja Tomaža Pandurja za izvedbo projekta EPK.

Najprej je bila aktualna funkcija programskega direktorja, vendar se je to izkazalo za neizvedljivo, saj bi nujno nastal konflikt interesov, ker se Pandur ni želel odreči lastni produkciji. Svojevrstna salomonska rešitev je bilo imenovanje Pandurja na mesto predsednika programskega sveta, ker pa ta funkcija ne prinaša omembe vrednega honorarja, so to težavo kompenzirali s – spet tajno – pogodbo, s katero je podjetje Pandur Theaters postalo svetovalec mariborskega župana in si ob ostalih stroških zaračunalo­ še 23.000 evrov honorarja.

Končno Čander

Z veliko težavo se je vzpostavljala organizacijska struktura in šele oktobra lani je bil za programskega direktorja zavoda Maribor 2012 imenovan Mitja Čander. Program je bil v začetku še vedno pod dominantnim Pandurjevim vplivom, center MAKS se je omenjal kot osrednje prizorišče dogodkov leta 2012. Vendar se je ta koncept postopoma krhal, vse bolj jasno je postajalo, da Maribor sam ne bo mogel zagotoviti sredstev za sofinanciranje tako velikega objekta. Na dan so prišle podrobnosti o finančnih nepravilnostih pri poslovanju zavoda, epilog pa je bil nedavni odstop Tomaža Pandurja 
z mesta predsednika programskega sveta ter umestitev Umetnostne galerije Maribor na lokacijo, kjer je bil predviden MAKS.

Le osem mesecev pred začetkom se tako projekt EPK v Mariboru sooča s številnimi neznankami. Med najbolj akutne sodijo pomanjkanje razpoložljivih lokacij za izvedbo programov, saj nova UGM po pričakovanjih ne bo operativna pred junijem prihodnje leto (kaže, da bodo programi izpeljani predvsem v zasilno adaptiranih halah nekdanjega podjetja TVT) ter sorazmerno majhna finančna sredstva za program (na voljo je le nekaj več kot deset milijonov evrov), da ne omenjamo trenj v vodstvu zavoda Maribor 2012. Po nekaterih informacijah naj bi Čander od sveta zavoda zaradi lahkotne porabe denarja zahteval razrešitev poslovne direktorice Helene Hvalec, zaradi neurejenega financiranja so vse bolj nezadovoljni sodelavci zavoda, ki od februarja še niso dobili plač in honorarjev...

Kljub vsemu ambiciozen program

Zgolj slikanje črne podobe gotovo ni umestno. Zavod je v začetku aprila vendarle dobil generalno direktorico – Suzano Žilič Fišer, program, ki je ambiciozen in zajema širok spekter domačih in tujih programskih sklopov, je ne samo v grobih obrisih temveč tudi v posameznih detajlih pripravljen; pred dnevi so ga uspešno predstavili tudi v Bruslju. Na EPK so pripravljeni tudi v drugih mestnih kulturnih institucijah, zato je zdaj res čas, da se k projektu pristopi benevolentno in se uresniči, kar je še mogoče uresničiti. Navsezadnje bo 1. januarja 2012 Maribor evropska prestolnica kulture, pa če bo mesto na to pripravljeno ali ne.