Dva komentarja, Delov in Dnevnikov, ob odstopu Pandurja. Peter Rak piše o simptomu »po meni potop«, hrbtni plati uspešno odigranega scenarija žrtve, vredne velikega režiserja, Gregor Butala o manevrskem prostoru, ki postaja večji po odhodu »Kanglerjevih kadrov«.
Zakockana priložnost
Peter Rak, kultura, sre, 13.04.2011, 21:00
Odstop Tomaža Pandurja je bil pri nas verjetno eden od najbolj prenapihnjenih medijskih dogodkov v zadnjem času.
Odstop Tomaža Pandurja z mesta predsednika programskega sveta zavoda Maribor 2012 je bil pri nas verjetno eden od najbolj prenapihnjenih medijskih dogodkov v zadnjem času. Veliko manj prostora bi na naslovnicah zasedla novica, da je odstopila celotna programska ekipa z Mitjo Čandrom na čelu. Zakaj je tako, ni težko razvozlati: Pandur je pač najbolj karizmatično ime, ki je sodelovalo pri programu Evropske prestolnice kulture, marsikdo je bil celo prepričan, da projekt z njim stoji in pade.
Takšen imidž je bil nedvomno del Pandurjeve strategije, njegov angažma se je vedno gibal v neoprijemljivem polju, kjer niso bile nikoli jasno definirane meje med javnim in zasebnim ali med pristojnostmi in odgovornostmi, pri čemer je (očitno) računal, da je – glede na uspešno lobiranje na državni, predvsem pa na lokalni politični sceni – nedotakljiv. Vendar se mu račun tokrat ni izšel, vso krivdo pa lahko pripiše kar sebi. Nobene potrebe ni bilo, da je v navezi z županom Francem Kanglerjem tako rekoč skrivaj iskal lokacijo za center MAKS, skrivaj naročil načrt pri arhitekturnem biroju Sadar-Vuga in skrivaj podpisal pogodbo o svetovanju z mariborsko občino. Vse te stvari še zdaleč ne bi dobile takšne negativne publicitete, če bi bile predstavljene pravočasno, transparetno in argumentirano. Pravzaprav je paradoksalno, da takšen mojster marketinga, kot je Pandur, stori takšne osnovnošolske napake, vendar je očitno njegova brezmejna zaverovanost vase botrovala povsem nepotrebni misterioznosti. Ni se zavedal niti, da bo glede na razsulo, ki ga je zapustil ob odhodu iz SNG Maribor pred petnajstimi leti, vsaka njegova poteza pod drobnogledom.
In tudi potez je bilo premalo. Slišali smo precej fraz in obljub, dočakali pa le malo oziroma nič konkretnih projektov, česar od njega, ko je sedel na sicer udobnem položaju predsednika programskega sveta, formalno niti ni bilo mogoče terjati. V miru se je lahko posvetil lastnim projektom, zadnje tri mesece je preživel v Španiji, prihodnje tri bo verjetno v Zagrebu, nato pa bo že na vrsti mariborski angažma – režija opere Črne maske. Pri tem je Pandur v svoji megalomaniji spet naredil napako in za izvedbo projekta zahteval kar sedemdeset tisočakov, s čimer si je po nepotrebnem prislužil še dodatne negativne točke. In tukaj je še zloglasni center MAKS, ki je prav po Pandurjevi zaslugi povzročil popolno zmešnjavo v načrtih mariborske kulturne infrastrukture, zdaj pa se je od njega nonšalantno distanciral. Končni rezultat je nekakšen hibrid brez jasne programske strukture, za oceno kulturnih kriterijev in afinitet mariborskega župana pa so dovolj zgovorna dejstva, da si je v zadnjem trenutku v centru omislil še poročno dvorano.
»Z mojim izgonom se je Maribor obsodil na provincialnost.« S temi besedami je Pandur na okrogli mizi o EPK pred letom dni interpretiral konec svoje kariere v SNG Maribor, verjetno pa si režiser podobno misli tudi zdaj. Zagotovo bi Pandur v projekt vnesel nekaj svetovljanstva, vendar v slogu svojih gledaliških produkcij, torej predvsem na zunanji, spektakelski in manifestativni ravni, medtem ko bi bilo relevantnih vsebin, ki bi pomenile trajno spremembo razvojne paradigme mesta, malo ali nič. Pandur je v Mariboru dobil drugo priložnost, ki pa jo je zakockal. Če bo hotel dobiti še tretjo, bo moral korenito spremeniti svoj način delovanja.
Sicer pa so zdaj v igri pomembnejše reči, to je izvedba projekta EPK. In ta nikoli ni stal in tudi ne bo padel zaradi Tomaža Pandurja. Skrajni čas, da se reflektorji usmerijo v tiste ljudi, ki se mu zares posvečajo.
+++
Ne grem se več!
Slovenija - sreda, 13.04.2011 Tekst: Gregor Butala
Ljubljana - Dovolj imam podtikanj in nesramnega blatenja v medijih in javnosti – tako nekako je svoj odstop s položaja predsednika programskega sveta zavoda Maribor 2012, kjer skrbijo za pripravo Evropske prestolnice kulture, pojasnil mojster gledališkega spektakla Tomaž Pandur. Pri tem ni pozabil dodati, da je bilo njegovo poslanstvo pravzaprav opravljeno že s tem, da so bila sprejeta osrednja programska izhodišča te velike prireditve, ki – če prav razumem – izhajajo iz Pandurjeve temeljne vizije »nezaslišanega kulturnega pretresa«.
No, o Pandurju se je res pisalo in govorilo, tudi kritično, kar pa je navsezadnje razumljivo: ko ga je mariborski župan Franc Kangler pred dobrim letom predstavil kot glavnega vsebinskega ideologa bodoče kulturne prestolnice, je marsikdo v dvomu zastrigel z ušesi, saj spomin izpred petnajstih let, ko je Pandur v slogu nerazumljenega umetnika, zatiranega s strani »provincialnega okolja«, teatralno zapustil mariborsko gledališče, za seboj pa pustil finančno opustošenje, še ni povsem zamrl. In ko se je v nekem trenutku Pandur nato znašel v položaju, ko je bil hkrati predsednik programskega sveta in vodja enega glavnih programskih sklopov EPK, ob tem pa tudi producent, ki je za svoje projekte prejemal denar, ter za nameček še posebni honorarni svetovalec občine za kulturni razvoj mesta, bi bilo najbrž presenetljivo, če se ta zapletena razmerja vsaj komu ne bi zazdela tudi malček neprimerna.
Kakšne pa bodo posledice Pandurjevega odstopa? Za Pandurja nemara niti ne neprijetne. Precej upravičeno lahko domnevamo, da se za odhod – seveda z obvezno avreolo žrtve – niti ni odločil zaradi prizadetosti ob zlonamernih pisarijah ali zadovoljstva nad že doseženim, temveč na podlagi treznega ovrednotenja razmer. Iz vodstvene strukture EPK se je umaknil še pravi čas, da se izogne zaostrenemu razčiščevanju morebitnega konflikta interesov: programski svet namreč potrjuje dobitnike in višino programskih sredstev, njegovo gledališko podjetje pa je bilo – in verjetno tudi še bo – eden večjih prejemnikov. V tej luči je zanj vsekakor udobneje, če se, kot je napovedal, v okviru EPK posveti ustvarjalnemu – in, jasno, primerno plačanemu – delu. Nič manj pomemben jeziček na tehtnici njegove odločitve pa je bilo zagotovo spoznanje, da ga je župan Kangler – pač v obupnem poskusu, da bi v zavoženih kulturniških infrastrukturnih zgodbah rešil, kar se sploh še rešiti da – dokončno pustil na cedilu v zvezi z razvpitim Maksom: ambiciozna novogradnja, ki se vse bolj zapleta v pravne in finančne zanke, je na deklarativni ravni prehodila dolgo pot od »Pandurjevega gledališča«, ki naj bi ga imel sloviti režiser na voljo za svoje podvige, prek Centra uprizoritvenih umetnosti, ki naj bi ga Pandur zgolj vodil, pa Mariborskega kulturnega središča, katerega ustroj je bil že bolj meglen, do sedanje nadomestne lokacije za novo Umetnostno galerijo Maribor, na kateri naj bi torej po zadnjih zamislih namesto dveh gledaliških dvoran zatočišče našla predvsem likovna umetnost. Oh, in ne pozabimo, tamkajšnja večnamenska dvorana bo po besedah Franca Kanglerja kot nalašč za – poroke.
Bolj neprijeten pa je, vsaj na simbolni ravni, Pandurjev odstop za mariborskega župana. Kangler je vsaj v zvezi z EPK sicer sila živahen improvizator (ideje o tem, kaj in kako se bo gradilo, vleče iz rokava skoraj hitreje, kot smo mu sposobni slediti novinarji, da o ministrstvu ne govorimo), toda ni mogoče spregledati, da mu konji, na katere je stavil, bežijo drug za drugim. Pred časom je z mesta vršilca dolžnosti generalnega direktorja zavoda Maribor 2012 odstopil Vladimir Rukavina, ki ga je tja postavil prav Kangler in ga na tem položaju tudi ves čas neomajno podpiral – kljub nekaterim pomislekom o navzkrižju interesov, ki so leteli na Rukavino zaradi tega, ker je bil hkrati direktor Narodnega doma, še enega potencialnega producenta prestolniških kulturnih vsebin. Po glavnem »Kanglerjevem« menedžerju (tudi ta je po lastnih besedah odšel zaradi »kuhinj in zarot«) je torej zdaj zavod zapustil še osnovni vsebinski snovalec »zgodbe« EPK, v kratkem pa se utegne zgoditi, da bo Maribor 2012 zapustila še poslovna direktorica Helena Hvalec, prav tako županovega zaupanja vreden kader, ki jo sumijo nevestnega dela in sumljivega deljenja denarja. Skratka, vse bolj očitno postaja, da projekt evropske kulturne prestolnice Kanglerju v vseh pogledih polzi iz rok.
Morda bo novo stanje še najbolj prav prišlo programskemu direktorju Mitji Čandru in njegovim sodelavcem. Če sem pred meseci na tem mestu zapisal, da se je Čander s svojo (takrat še povsem svežo) programsko ekipo znašel v bazenu lokalnih in »partnerskih« interesov, med katerimi bo moral še najti primerno smer, se zdi, da bi mu utegnila »prečiščena« situacija po odhodu »Kanglerjevih kadrov« vsaj v nekaterih pogledih vendarle ponuditi nekaj več manevrskega prostora. Kljub denarnim zagatam, a to je že druga zgodba.
Ni komentarjev:
Objavite komentar