Vselej natančen in oster Mitja Rotovnik, direktor Cankarjevega doma, v pismih bralcev v današnjem Večeru znova ne špara z besedami: teorije zarote ni, Pandur je pripeljal do finančnega zloma SNG Drame pred leti, moral bi svetovati brezplačno, izrabil je Kanglerjevo podporo, njegov odstop je razumen. Kot reakcija na Pandurjev intervju ob odstopu:
Večer, sobota, 16.4.2011, stran 23, PODLISTEK, PISMA BRALCEV, avtor: Mitja Rotovnik, Ljubljana
Pisma bralcev
Naročniki obstrukcij si želijo drugačen EPK (2)
Večer, 12. 4. 2011
Naročniki obstrukcij si želijo drugačen EPK (2)
Večer, 12. 4. 2011
Tomažu Pandurju sporočam, da ni nikjer v Sloveniji nobenega "naročnika obstrukcij" proti EPK. Celotna slovenska kulturna srenja si želi odlično in odmevno kulturno prestolovanje Maribora. Cena tega prestolovanja bo tako velika, da nikomur iz kulturnih vrst niti na kraj pameti ne pade, da si ne bi želel popolnega uspeha največje mednarodne kulturne akcije v novejši slovenski kulturni zgodovini. Vsi bi odprtih rok sprejeli Pandurjevo identifikacijo z mariborskim projektom, če bi ob pravem času prevzel mesto programskega direktorja in pognal celoten projekt, kot je znal leporečiti ob vsaki priložnosti.
Namesto da bi izrabil izjemno podporo, ki jo uživa pri županu Francu Kanglerju, in se lotil direktorovanja, je prizorišče EPK začel obvladovati na način, ki ga poznamo iz njegovega direktorovanja SNG Drama Maribor in je na koncu pripeljalo do finančnega zloma te ugledne ustanove. Raje je sprejel fluidno funkcijo predsednika programskega sveta. Sprejel je tudi funkcijo svetovalca župana in mu za to delo izstavil račun. Predsedniki programskih svetov v slovenskih javnih kulturnih zavodih opravljajo to funkcijo volontersko. V tej vlogi bi moral županu svetovati brezplačno. Če je kasneje župana navdušil za Ceum, potem za Maks, bi morala skleniti transparentno pogodbo, katere rezultat bi bila vsaj dva strokovna elaborata: programski in ekonomski. Nič od tega se ni zgodilo, saj javnosti, ki bo projekt plačala, elaborata nista bila nikoli predstavljena. Recimo kot priloga Večera. Ve se le to, da je projekt Maks za javnost v obtoku zgolj verbalno in da gre ta trenutek že za vsaj tretji idejni programski koncept. Slednji se popolnoma razlikuje od prvega.
Takoj ko je Tomaž Pandur prevzel vodenje programskega odbora, si je začel trasirati režiji dveh megascenskih projektov, ki naj bi se sofinancirala tudi iz denarja EPK. Pri drugem, zagrebškem projektu si je za njegovo produkcijo izposloval tudi znatna sredstva v domačih proračunskih logih. Ko si je, kot vse kaže, postlal z režijama in denarjem za produkcijo, je odšel v Madrid in od tam predsednikoval, kot sam pravi, "on line". Halo! Še prej je sodeloval v odstranitvi Vladimirja Rukavine iz projekta EPK.
Zavračam torej vse očitke o nekakšnih obstrukcijah, gnojnicah in polenih pod noge projektu EPK in Tomažu Pandurju. Vse kritike na račun kulturnega središča, tistega, ki naj bi bil na Studencih, so refleksija kritične javnosti, ki zahteva najbolj normalno stvar na svetu: transparentnost, vključenost in demokratičnost. Tega Tomaž Pandur ni bil sposoben zagotoviti, zato je razumen njegov odstop z mesta predsednika programskega odbora EPK, ga pa kot režiserja toplo pozdravljam na obeh velikih scenskih projektih. To sta opera Črne maske in drama Vojna in mir.
Namesto da bi izrabil izjemno podporo, ki jo uživa pri županu Francu Kanglerju, in se lotil direktorovanja, je prizorišče EPK začel obvladovati na način, ki ga poznamo iz njegovega direktorovanja SNG Drama Maribor in je na koncu pripeljalo do finančnega zloma te ugledne ustanove. Raje je sprejel fluidno funkcijo predsednika programskega sveta. Sprejel je tudi funkcijo svetovalca župana in mu za to delo izstavil račun. Predsedniki programskih svetov v slovenskih javnih kulturnih zavodih opravljajo to funkcijo volontersko. V tej vlogi bi moral županu svetovati brezplačno. Če je kasneje župana navdušil za Ceum, potem za Maks, bi morala skleniti transparentno pogodbo, katere rezultat bi bila vsaj dva strokovna elaborata: programski in ekonomski. Nič od tega se ni zgodilo, saj javnosti, ki bo projekt plačala, elaborata nista bila nikoli predstavljena. Recimo kot priloga Večera. Ve se le to, da je projekt Maks za javnost v obtoku zgolj verbalno in da gre ta trenutek že za vsaj tretji idejni programski koncept. Slednji se popolnoma razlikuje od prvega.
Takoj ko je Tomaž Pandur prevzel vodenje programskega odbora, si je začel trasirati režiji dveh megascenskih projektov, ki naj bi se sofinancirala tudi iz denarja EPK. Pri drugem, zagrebškem projektu si je za njegovo produkcijo izposloval tudi znatna sredstva v domačih proračunskih logih. Ko si je, kot vse kaže, postlal z režijama in denarjem za produkcijo, je odšel v Madrid in od tam predsednikoval, kot sam pravi, "on line". Halo! Še prej je sodeloval v odstranitvi Vladimirja Rukavine iz projekta EPK.
Zavračam torej vse očitke o nekakšnih obstrukcijah, gnojnicah in polenih pod noge projektu EPK in Tomažu Pandurju. Vse kritike na račun kulturnega središča, tistega, ki naj bi bil na Studencih, so refleksija kritične javnosti, ki zahteva najbolj normalno stvar na svetu: transparentnost, vključenost in demokratičnost. Tega Tomaž Pandur ni bil sposoben zagotoviti, zato je razumen njegov odstop z mesta predsednika programskega odbora EPK, ga pa kot režiserja toplo pozdravljam na obeh velikih scenskih projektih. To sta opera Črne maske in drama Vojna in mir.
Ni komentarjev:
Objavite komentar