sreda, 13. april 2011

Zakaj ne razpustiti programski svet, če je opravil svoje delo? Bolje to kot nakladanje o zavisti in slovenski mentaliteti

Nekajkrat ponovljena trditev Tomaža Pandurja danes in včeraj, da je programski svet svoje delo končal (ja, dodal je tisto o »kreativnem delu«), je neverjetna. Prvič smo slišali noro tezo, češ svet je imel svojo kreativno fazo, zdaj je nastopila njegova protokolarna. Če je to res, potem je treba organom EPK zavoda predlagati, da ga preprosto razpustijo.
Da bo začasni predsednik  programskega sveta evropski poslanec z liste Zaresa Ivo Vajgl, je zgolj tragikomični resentiment političnega pedigreja projekta EPK. Za nameček pa ista zgodba; še en, ki bo svet vodil kar iz Bruslja?
Kako bedna je tudi sicer Vajglova interpretacija, kaže tale njegova izjava v današnjem Delu, za katero se zdi, da je Pandur sam ne bi znal bolje ubesediti:
Odstop Tomaža Pandurja obžaluje tudi Ivo Vajgl, ki bo do izvolitve novega predsednika vodil programski svet EPK. Po njegovem mnenju se pri kritikah na Pandurjev račun kaže tipična slovenska mentaliteta, ki vsakogar, ki izstopa iz povprečja, nemudoma onemogoči, je pojasnil za Delo. Pandur je bil po Vajglovih besedah največji potencial projekta EPK, saj je poskušal programe dvigniti na visoko raven, a je vedno znova naletel na zid nasprotovanja tistih, ki so vztrajali pri povprečnosti in množični kulturi, precej pa je tudi zavisti, da bo projekt EPK izpeljan v Mariboru, in ne v kakšnem drugem slovenskem mestu.

Ni komentarjev:

Objavite komentar