Je Maribor evropska prestolnica kulture? Ali pa je, kot se glasi znana naslovnica, zgolj evropska prestolnica korupcije? V tej razliki, kaj da je Maribor, kulturna prestolnica ali korupcijska prestolnica, bi smeli iskati resnico. Je eno, je drugo, je oboje? Je mesto vredno časti ali pohval, je vredno zgražanj in sramu? Smo ponosni na svojega župana, smo ponosni na EPK? Vas je kaj strah živeti v Mariboru?
Ste prešteli število prijav na protikorupcijski komisiji, sproženih zaradi mariborske občine? Ali, recimo zaradi mariborske univerze? Spremljate aretacije v primeru Elektra Maribor? Naj nadaljujem? Da to ni korupcija? Če iščemo resnico, se raje zatecimo k drugim, ki nas lahko opazujejo bolj objektivno. Poglejmo, kaj o Mariboru piše npr. nam sosednji Graz, nekoč tudi evropska prestolnica kulture. Dolg članek o Mariboru v graškem tedniku, ki so ga naši mediji, jasno, spregledali, nosi naslov Kultura korupcije. In kritično opisuje številne nečedne domnevno korupcijske posle, v katere se je zapletel mariborski župan – seveda pred aretacijami. Ob tem navaja, drugače bi težko šlo, tudi nečedne posle, povezane z našim EPK. Recimo zgodbo, kako je mariborska občina ogoljufala madžarska arhitekta, ki sta zmagala na mednarodnem natečaju za izgradnjo projekta UGM.
Bojim se, da imam avstrijski novinar prav. Kultura korupcije, ustrezen izraz je to, ni kaj, se ne dogaja zgolj v coni denarja. Dogaja se tudi v glavah. Poskusimo jo misliti širše. Lahko bila ena taka mentalna degeneriranost - beseda korupcija namreč etimološko pomeni razkroj, razpad, gnitje, smrt. Kultura korupcije je zato nekultura, saj je po svojem bistvu zanikanje kulture. Ker v naših medijih strahovito primanjkuje dvoma na račun EPK, tiste kritične osebke se celo preganja in izganja, naj pojasnim, kaj imam s tem v mislih. Najmanj nekulturno je, da pol leta pred začetkom Evropske prestolnice kulture ne vemo, kje bodo kakšni objekti zgrajeni. Npr. kje bo stal Maks in kakšen bo. Tudi ne, kdaj bodo zgrajeni. Vemo le, da bodo plačani iz našega žepa in da bomo MAKS odplačevali 20 let, ne da bi nas za to kaj vprašali. Še koga zanima, da so pogodbe okoli tega sklenjene protizakonito? Da protikorupcijska komisija za MAKS zahteva uvedbo postopkovnega prekrška? Da nihče ne ve, kje se bo odvijal gledališki program EPK, ker bo v MAKSu po novem umetnostna galerija?
Gremo dalje. Mentalna nekultura je zame samohvalisanje mariborskih kulturnikov, češ prejeli smo prestižno nagrado Meline Mercouri. Da te ne dobi vsak. Ne bo držalo. To nagrado so prejele prav vse dosedanje evropske prestolnice kulture. Če izpolnite minimalne pogoje, jo pač dobite. Čemu laganje?
Nekulturno je, če v organih zavoda EPK sedijo ljudje, ki potem kar sebi financirajo projekte. Nekulturno je, ko kot gobe po dežju vznikajo novi in novi člani v organih zavoda, pa nam tega sploh ne povedo. Mentalna nekultura je, če seje sveta zavoda zapirajo za javnost in medije. Namesto transparentnosti se skrivajo. Kot da niso javni zavod, bolj ali manj izključno financiran iz našega denarja. Groteskno je, da notranja revizija v EPK pokaže, da ni bilo nepravilnosti pri deljenju denarja mimo razpisov. A glej ga zlomka, ministrstvo za finance ugotavlja hujše kršitve. Lahko bi še dolgo našteval take ocvirke kulture. Res dolgo.
Kdo bi lahko rekel, da so to zgolj manjše napakice in da jih ni veliko. Ne drži, preveč jih je in njihova narava kaže na sistemski problem. Da skratka smemo govoriti o mariborski nekulturi. O kateri, žal, mediji in novinarji pretežno molčijo. Še huje, nekateri kulturniki one, ki so kritični, označijo za tiste, ki kar naprej drekajo. Resnica jih ne zanima, kritika tudi ne. Radi bi sadili rožice, govorili o uspehu Maribora in slikali krasni novi mariborski svet. Kritika je zasovražena. In srž mentalne nekulture je ravno v tej prepovedanosti kritike – znaki korupcije, tiste prave, jih ne zanimajo. Vse to počnejo in se imajo za evropske prestolonaslednike kulture!
Butalci so se dolgo nazaj skregali s pametjo in v hudem spopadu z njo zmagali. Bili so ponosni. Kot kaže, bomo tudi v Mariboru znova eni sami zmagovalci.