nedelja, 30. januar 2011

Murska Sobota in Velenje protestirata

STA (28.1.2011), via Večer, in STA (29.1.2011), via SIOL:

Murskosoboška zgodba:

Občina Murska Sobota doslej ni prejela niti evra za infrastrukturne naložbe v okviru projekta Evropska prestolnica kulture (EPK) 2012, medtem ko so sredstva s strani države prejele vse ostale občine, razen Velenja, opozarja župan Murske Sobote Anton Štihec. Meni, da vlada partnerice pri tem sicer državnem projektu ne obravnava enakovredno.

Vlada je pred dnevi sklenila, da bo 20 milijonov evrov namenila mariborski občini kot nosilki projekta EPK in dva milijona ptujski občini, obema za infrastrukturne naložbe v okviru EPK. Občini Novo mesto in Slovenj Gradec pa sta sredstva za infrastrukturne projekte dobile konec leta 2009 v okviru razpisa ministrstva za kulturo, in sicer prva dva milijona, Slovenj Gradec pa 1,9 milijona evrov, je za STA povedal Štihec.

S takšnim diskriminatornim odnosom vlade do Pomurja se ne strinjamo, je dejal Štihec, ki je zato predsednika vlade Boruta Pahorja tudi pozval k odstopu ali pa k spremembi odnosa. Od vlade pričakuje enakopraven odnos do vseh partnerjev pri tem sicer državnem projektu. Murska Sobota želi ostati del EPK, je še povedal Štihec.

Občina Murska Sobota je tudi za potrebe EPK že zgradila večnamensko gledališko dvorano v vrednosti 3,6 milijona evrov. Od tega je občina dva milijona namenila neposredno iz občinskega proračuna, ostalo pa so sredstva iz evropskega regionalnega programa, neposredno s strani vlade pa niti evra, je poudaril Štihec. Občina je sicer s tem projektom kandidirala na omenjenem razpisu ministrstva za kulturo, na rezultate razpisa pa se je pritožila in postopek še traja. "Menimo, da se je ministrstvo za kulturo na tistem razpisu obnašalo ne po strokovni plati, ampak bolj po politični," je prepričan Štihec. Dodal je še, da se glede programskega dela partnerji projekta še usklajujejo. Potrebno bo podpisati ustrezno pogodbo, je povedal Štihec.

***

Velenjska zgodba:

Poleg Murske Sobote naj ne bi sredstev za potrebe EPK prejelo tudi Velenje. Velenjski župan Bojan Kontič pravi, da je mesto dobilo nekaj sredstev, ki pa "niso izstopajoča".
Kontič: Dobili smo relativno malo sredstev
"Velenje je za EPK dobilo nekaj sredstev, o višini v tem trenutku težko govorim, so pa bila nizka v primerjavi s sredstvi, ki so jih prejele ostale občine," je pojasnil Kontič.


V Velenju smo za namene EPK prijavili projekt izgradnje prireditvenega prostora ob jezeru in pričakujemo, da bodo zanj finančna sredstva še prejeli. "Kolikor vem, naj bi bilo to dogovorjeno, če bodo kakšna odstopanja, pa v tem trenutku ne znam povedati," je dejal Kontič.
Vprašljiva programska sredstva
Po besedah velenjskega župana so v občini največ težav imeli v razgovorih glede programskih sredstev. Ta so vprašljiva, ker je bil, tako Kontič, predlagan sistem, po katerem naj bi mestne občine iz svojega proračuna na račun zavoda nakazale določeno višino sredstev in potem z dodatkom polovice teh sredstev - po formuli krat 1,5 - ta sredstva za programe tudi črpala. Se pravi, da bi se ta sredstva oplemenitila na računu EPK s tem, da bi svoje dodala država.
"Nad to rešitvijo nismo ravno navdušeni, ker mislimo, da bi bilo dovolj, če bi sredstva transparentno prikazovali znotraj občinskih proračunov za potrebe EPK in glede na to, koliko bi mi predlagali v občinskih proračunih, bi bili dodatno financirani še s strani EPK oziroma države," je povedal velenjski župan.
Za Pikin festival
Zaenkrat v Velenju za potrebe EPK niso vložili še nobenih sredstev. Velenje bo v okviru EPK pokrivalo področje mladinske kulture, osrednja prireditev bo Pikin festival, za katerega tudi potrebujejo nov prireditveni prostor. Kontič je dejal, da od EPK v Velenju pričakujejo "neko dodano vrednost na področju kulture".
Pikin festival, ki je tudi velenjski paradni konj v kontekstu EPK, do sedaj na nobenem razpisu ministrstva za šolstvo ali ministrstva za kulturo ni bil uspešen pri pridobivanju sredstev. Festival so v Velenju organizirali z denarjem iz občinske blagajne in ob podpori sponzorjev. Kontič je sklenil: "Če je Pikin festival največji otroški festival v Sloveniji, pričakujemo, da bo tudi država dala kaj zraven."

Čas streznitve brez Pandurteatra

V zadnjih dveh tednih so se okrepila ugibanja, da bo Pandurteater vzel žalostno slovo. Zofijini smo bili med prvimi, in med kulturniki gotovo najbolj neposredni, čeprav medijsko bojkotirani, ko smo podvomili v transparentnost in smiselnost gradnje Pandurteatra. Resda na podlagi le nekaterih kriterijev: sumljivega sprejemanja odločitev in procedur, poznavajoč gradbeno žilico župana in dvomljiv sloves svetovnega režiserja, bežnega poznavanja stanja občinskih financ in laične ocene tega, ali tak teater mesto sploh zmore upravičiti kot rentabilno naložbo. Zdaj je, kot kaže, pol leta kasneje, ko so projekt po kapljicah sramežljivo zaupali javnosti in ga vrgli iz konspirativnih ozadij, dozorel dvom, ne pa še tudi spoznanje, da si ga ne moremo privoščiti. Si to spoznanje lahko privošči Tomaž Pandur, ki se je zaradi tega, in seveda prvozaslužnega politika, ki mu pojejo panegirike, tj. mariborskega župana, vrnil v Maribor? Je človek ponosa in bo odstopil z mesta predsednika programskega sveta, če se bo uresničil črni scenarij? Ker kaj bo ostalo od EPK, če se v njem odpovemo osrednjemu prostoru EPK, kot so ga oglaševali, žariščni točki življenja prestolnice, brez katere, so nam povedali, preprosto ne bo šlo? Tudi novinar Peter Rak piše o času streznitve po obisku vlade v Mariboru in seveda tem, da se bo mesto moralo centru MAKS (pa tako so se trudili s preimenovanji) odpovedati, če ga ne želijo spraviti v stečaj. Delo, 29. 1. 2011:

Obisku vlade v Podravju ob rob
EPK: prihaja čas streznitve

Premier Borut Pahor, kot kaže, ne more iz svoje kože fantasta – tako, kot je vehemetno oznanil, da je z enim zamahom rešil številna druga vprašanja, od gospodarskih, političnih in socialnih do mejnega zapleta s Hrvaško, je ob nedavnem obisku vlade v Podravju samozavestno izjavil, da je finančna konstrukcija projekta Evropske prestolnice kulture (EPK) 2012 zaprta. Kot v vseh ostalih primerih seveda tudi tokrat ni tako, prav nasprotno, od 75 milijonov evrov, kolikor jih je v igri za naložbe in program, jih bo država prispevala okoli 35 milijonov, večino denarja pa bodo morale zagotoviti iz lastnih proračunov ali s takšnimi ali drugačnimi razpisi kar občine same.
Levji delež seveda Maribor, ki bo moral s polovičnim deležem sofinancirati dva največja infrastrukturna objekta, novo moderno galerijo in knjižnico, za kar bo potreboval dvajset milijonov evrov. Sledijo še druge naložbe in seveda center MAKS, ki ga bo moralo mesto zgraditi in vzdrževati kar samo, prav tako bo treba zagotoviti nemajhna sredstva za program. Obisk vlade je tako predvsem trenutek resnice, ki pa prihaja (pre)pozno. Časa za črpanje denarja iz evropskih skladov je malo oziroma ga ni, v najboljšem primeru bo mesto prihodnje leto eno samo veliko gradbišče, najbolj ambicioznemu projektu, to je centru MAKS, pa se bodo, kot kaže, morali odpovedati, seveda če mesta ne želijo spraviti v stečaj.
Kakor koli so želje po novi infrastrukturi razumljive in legitimne in želje po novi razvojni paradigmi ambiciozne, je pač treba razumeti vlogo in položaj Maribora, regije in države. Dober primer je avstrijski Gradec, ki je po finančnem, gospodarskem in kulturnem pomenu kar nekaj stopničk nad Mariborom, vendar je nedavno direktor osrednjega muzeja Joanneum, ki se ponaša s kar 25-milijonskim letnim proračunom, dejal, da se zavedajo, da Gradec ni Dunaj ali Salzburg in da tukaj ne morejo računati na množičen obisk, temveč iščejo priložnost predvsem v regiji srednje Evrope. To je, hočeš nočeš, tudi skrajni domet Maribora (in, da ne bo pomote, tudi Ljubljane), pa četudi bi ga nekateri, tokrat kulturniški fantasti, radi uvrstili kar ob bok svetovnim kulturnim metropolam.
Dodaten zaplet je nezadovoljstvo ostalih partnerskih mest, nekatera razmišljajo celo o izstopu iz programa EPK, saj se v primerjavi z Mariborom počutijo prikrajšana in celo izigrana. V veliki meri upravičeno, saj imajo v primerjavi z nosilcem projekta zelo skromne želje, za katere jim je država pripravljena odriniti le nekaj drobiža. Prihaja torej čas streznitve, kar bi lahko bilo tudi dobrodošlo. Namesto opekam, jeklu in marmorju bi bil čas, da se odgovorni posvetijo programu. Zaenkrat zadeve potekajo zgolj na teoretični ravni, na zadnjem srečanju mestnih kulturnih ustvarjalcev pred nekaj dnevi je menda nastal pravi revolt, saj so bili deležni zgolj nekaj osnovnošolskih lekcij, ki jim jih je odpredaval kar ekonomist Bogomir Kovač, ki je sicer eden od brezštevilnih svetovalcev zavoda Maribor 2012.
Z armado takšnih in drugačnih prisklednikov, ki bodo vlekli honorarje iz sicer zelo solidnega proračuna, s katerim zavod razpolaga za svoje delovanje, seveda ne bo mogoče realizirati nič pametnega; denar se bo razpršil na najrazličnejše naslove, od tega bodo imeli še najmanj koristi kulturniki. Morda pa imenovanje generalnega direktorja oziroma direktorice zavoda – zdaj je po treh neuspelih kandidaturah v igri dr. Suzana Žilič Fišer – le ni zgolj formalizem, temveč nujen postopek, ki bo zadeve postavil na svoje mesto in bodo trenutno zelo meglene pristojnosti in odgovornosti končno jasno razdeljene.

Peter Rak

četrtek, 27. januar 2011

Školč: Pandurjev teater je prišel prepozno, o njem ne razmišljamo

Predsednik Sveta zavoda EPK Jožef Školč je v oddaji Osmi dan (25.1.2011) presenetil z izjavo o načrtih s Pandurjevim teatrom:
»Osebno mislim, da je ta projekt prišel prepozno, zato tudi o njem ne razmišljamo niti v okviru zavoda niti v okviru investicij, ki jim pomaga država... Vsekakor pa mislim, da bi bilo veliko smiselneje investirati v to, da se spreminja mentaliteta mesta.«
Lahko to pomeni, da bo EPK ostal brez Pandurjevega hrama, ki so ga oglaševali (in ga še oglašujejo) kot osrednji prostor EPK? Kaj na to poreče Tomaž Pandur, ko se vrne iz Madrida? Kaj na to poreče vodstvo EPK in mariborski župan? Nestrpno čakamo.

Suzana Žilič Fišer izbranka Kanglerja za generalno direktorico EPK?

Po obisku vlade v Mariboru iz današnjega Večera (27. 1. 2011):
O Maksu ni bilo besede
         Ministrica Širca je včeraj dejala, da se o Maksu, Mariborskem kulturnem središču, v prostorih zavoda včeraj niso pogovarjali. "Vem, da je to prioriteta mariborske občine, a ta je zmeraj znala dobiti denar iz evropskih virov, dokaz za to je Naskov dvorec. Če ga občina želi, tudi zagotavlja, da bo to financirala. Zato ga podpiram," je povedala ministrica. Pismo o nameri so podpisali prav s tem razlogom podpore, denar zanj pa bodo lahko dobili tudi na že omenjenih javnih pozivih za sofinanciranje projektov regionalnih razvojnih programov. Na dodatno vprašanje, ali bodo, ko bo Maks zgrajen, sofinacirali programe, pa odgovarja, da so to že nove zgodbe, ki niso le v Mariboru, in so obveza vsakogar, ki se nove investicije loti.
         Tudi Mitja Čander pravi, da so dobili zagotovila za črpanje sredstev iz omenjenega javnega poziva. "Če bo Maks imel natančen poslovno-programski načrt in odigral pomembno regionalno vlogo, odgovori na to bodo jasni v naslednjih dveh, treh mesecih, in če se bo investicija odvijala po rokih, bomo imeli model upravljanja in lažje, bolj kredibilno, zahtevali državna sredstva. Investicija in načrt je sedaj v rokah občine, mi pa ustvarjamo vrhunske vsebine in čimveč investicij bo zaključenih, več bo maneverskega prostora k celotni zgodbi."
         Svet zavoda podprl Igorja Teršarja, a župan Kangler bo predlagal svojega kandidata
         Tudi v. d. generalnega direktorja Vladimir Rukavina je včeraj pozdravil sklepe vlade, ki je po njegovem svoje zaveze izpolnila, s sklepi pa k denarnemu prispevku zavezala občine in druga ministrstva. Del denarja pa bodo morali sami zagotoviti, s sponzorskimi sredstvi, lastnimi prihodki in nagrado Meline Mercouri. "Ali nam bo nagrado uspelo dobiti, bomo videli na zagovoru 27. aprila v Bruslju, upam, že v polni zasedbi z novim generalnim direktorjem zavoda." Kdo bo to, se še ne ve. Svet zavoda je včeraj podal pozitivno mnenje kandidatu Igorju Teršarju, o Rukavini pa ni odločal, saj je kandidat v odstopu s položaja v. d. generalnega direktorja. Ker pa Igor Teršar ni dobil pozitivnega mnenja na programskem svetu, sedaj ni jasno, kaj bo storil občinska komisija za volitve, ki bi morala kandidata predlagati v odločanje na mestni svet. Včeraj nismo doklicali nobenega od članov komisije, po neuradnih informacijah pa naj bi o tem odločali ali v petek ali v ponedeljek, po vsej verjetnosti pa bodo razpis razveljavili.
         Je pa jasno o tem včeraj povedal župan Kangler. Ker nobeden od kandidatov takrat ni dobil pozitivnega mnenja na programskem svetu, se bo odločil po svoji vesti oziroma po predpisih, ki mu jih narekuje odlok o ustanovitvi zavoda. "Vladimir Rukavina se je dokončno odločil, da ne želi opravljati te funkcije, tako da bom v teh dnevih ukrepal in se odločal, kar bo najbolje. Imam možnost, da pozovem dotičnega kandidata ali kandidatko za direktorico. Maribor je univerzitetno mesto in ima veliko kulturnih kreatorjev, zato bom predlagal kompetentno osebo, za katero sem prepričan, da bo dobila zaupanje. Tudi Rukavina ima moje zaupanje, je velik strokovnjak in ima velike zasluge, da smo dobili odobren projekt, zato mi je žal, da je odstopil, a zavod mora nadaljevati s svojim delom," je bil jasen. Kdo je Kanglerjeva kandidatka, se uradno še ne ve, a po neuradnih informacijah naj bi to bila dr. Suzana Žilič Fišer, ki sedi v svetu zavoda.

ponedeljek, 24. januar 2011

EPK je zgodovinsko primerljiv z železnico in generalom Maistrom

V temle RTS intervjuju s Tomažem Pandurjem, posnetem 6. januarja letos in še pred njegovim odhodom v Madrid ( kjer ga očitno bolj potrebujejo kot v Mariboru), smo slišali nekaj cvetk, vendar se nobena ne more meriti s tole:

»Maribor v zgodovinskem smislu takšne priložnosti ni imel. Prihod železnice v Maribor in vloga generala Maistra, da je v bistvu EPK tretja zgodovinska priložnost.«

EPK zgodovinski kot general Maister, kot prihod železnice v Maribor, Pandur kot eden od bratov Lumière in režiser »prihoda EPK vlaka«?  Vsebinsko sicer intervju ni nič izstopajočega glede na režiserjevo dobro znano visoko ceno o samem sebi: Pandurteater bo, toda zdaj je velika odgovornost na politiki (nasploh se v zadnjem času v javnih nastopih razbira »samoodveza« epekajevcev, iz katere je slutiti, da bodo oni odgovorni za vse, kar je dobrega, za vse slabo pa seveda lokalna ali nacionalna politika), EPK lahko dvigne življenje mesta in kvaliteto življenja, sedem mariborskih čudežnih let je bilo seveda čudovitih in noben dober projekt ni bil prevelik (»da je šlo za velike projekte, ni sporno, samo z veliko idejo lahko prodreš v svet«). V EPK so se zbrali pravi ljudje (»smo vrhunski profesionalci, zbrani z različnih področij«). Ter, seveda, »meščani bodo protagonisti te zgodbe«.  Ne dvomimo, predvsem finančni.

»Prišel sem v Maribor na povabilo deliti sanje,« še pravi Pandur. Drži, tega so si Mariborčani od nekdaj želeli: da jim župan predlaga, v čigave sanje morajo zlesti in pri tem odpreti svoje denarnice.

Pekarna out, naj živi Pandurjev teater

Čeprav je, kot smo poročali, predsednik programskega sveta odsoten iz Maribora (pač davek, ki se plačuje za svetovne gledališke zvezde), vsaj na papirju njegovemu teatru dobro kaže. Toda nekje se to mora poznati. Odprtje upravne stavbe mariborskega centra urbane kulture se je zamaknilo v junij, kdaj bodo prenovili druga poslopja Pekarne, še ni znano. Moralna zadrega je to tudi za številne mariborske alternativce, ki so se pridružili EPK ekipi. Iz članka Tomaža Klipšteterja v Dnevniku (15.1.2011):

Pekarna vse bolj v Maksovi senci

Maribor - Mariborsko kulturno središče - Maks, ki si ga je izmislil režiser Tomaž Pandur, je v mestni politiki ekspresno zasedel primat med naložbami v kulturno infrastrukturo. Le nekaj sto metrov vzhodno od predvidene lokacije te razvpite 40-milijonske naložbe pa se zaradi finančne stiske zatika nadaljnja prenova Pekarne, s katero naj bi se revitaliziralo to najpomembnejše mariborsko središče urbane kulture.

S štirimi najemninami bi plačali celotno prenovo

Župan Franc Kangler torej ne bo izpolnil obljube, da bo Pekarna dočakala leto 2012 v celovito prenovljeni podobi. "Izgovarjanje na pomanjkanje denarja se mi zdi skrajno neodgovorno," je ogorčen Gregor Kosi, direktor zavoda Pekarna Magdalenske mreže. "Še posebej če upoštevamo, da je celovita prenova Pekarne ocenjena na približno osem milijonov evrov, kar so komaj štiri letne najemnine za prihodnji Maks, Pekarna ob novem velikem "bratu" Maksu izpade kot nezaželen pastorek. Maribor je pač mesto, kjer vsi "tripajo" na nove zgodbe, potem se na vse prejšnje takoj pozabi," se pritožuje Kosi.
Prenova upravne stavbe Pekarne se je z enoletno zamudo zagnala julija lani. Odsihmal so uporabniki poslopja razseljeni na štiri lokacije po mestu, nekateri pa vztrajajo v gradbenih zabojnikih poleg gradbišča. Na njem so Konstruktorjevi delavci v minulih mesecih gradili v pospešenem ritmu, kljub temu pa ne bodo mogli ujeti predvidenega roka dokončanja, po katerem bi bila vselitev marca letos. "Zdaj je realno, da se bo to zgodilo šele junija," pravi Borut Wenzel iz omenjenega zavoda.

V prijavi pozabili na opremo

Bolj negotova je prihodnost prenove preostalih objektov na območju Pekarne. "Na občini niso dorasli svojim nalogam, ki bi jih morali imeti v malem prstu," je kritičen Wenzel. Iz njegovih besed je mogoče razbrati, da je zamujanje posledica malomarnosti pristojnih občinskih mož. Občina je sicer lani uspela pridobiti evropskih 700.000 evrov za prenovo Hladilnice. A se je zapletlo zato, ker se je prijavila na razpis s predinvesticijsko zasnovo, v kateri ni bil naveden strošek notranje opreme.
Služba vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko pa zahteva, da so projekti, ki jih sofinancirajo, takoj uporabni in torej morajo vključevati opremo. Zato se je sofinančni delež občine povečal za pol milijona evrov, ki jih mora zdaj nekje najti. Ali pa krčiti obseg opreme. "Če se bo to zgodilo, se nam bo ponovila zgodba Karantene, ki so jo uporabniki vselili več kot leto po uradnem dokončanju prenove," opozarja Wenzel.

Novega Gustava pred letom 2013 ne bo

Po najbolj optimističnem scenariju se utegne prenova Hladilnice in Lubadarja zagnati spomladi, s čimer bi bila objekta vseljiva maja 2012. Še bolj nedoločljiv pa je začetek gradnje nove večnamenske dvorane Gustav, ker jo ovira sosed, katerega služnostna pot vodi čez zemljišče dvorane. Če bi občina zmogla doseči dogovor s pritožnikom, bodo pekarnarji predlagali, naj se gradnja premakne v leto 2013, ker sicer ne bi mogli izvajati programov, predvidenih v letu evropske prestolnice kulture.
Kot da težav še ni dovolj, je zavod Pekarne Magdalenske mreže zdaj prizadelo še množično državno krčenje programa javnih del. Začetek leta so izgubili kar pet sodelavcev. "Prvič v naši zgodovini se nam je zgodilo, da imamo preveč računalnikov," razmere slikovito opisuje Wenzel.

sobota, 22. januar 2011

Investicijski debakel

V zad­njem letu pred projek­tom Evropske prestolni­ce kulture (EPK) še ni­ti ena odključ­nih investi­cij (U­metnostna galeri­ja Maribor, Rotovški  trg z osrednjo knjiž­ni­co, Maks in nabrež­je reke Drave) ni­ma trdnih zagotovil o denarju. Šte­vil­ne inve­sticije v Ma­ribo­ru ča­ka­jo na de­nar, da bi lah­ko za­če­li pre­no­ve in gradnje, a trdnih za­go­to­vil še ni; priča smo le mnogim obljubam. Kar po­meni, da, če­tudi začne­jo gra­diti jutri, niti eden od ključnih pro­jektov ne bo pripravljen v za­četku le­ta2012, ko bo Maribor EPK.
Tudi za štiri ključne pro­jekte, ki naj bi jih še vla­da pre­po­zna­la za prednostne –Umetnostna gale­rija Ma­ribor (UGM), Ro­tovški trg z osrednjo knjiž­nico, Maks in na­brež­je re­ke Dra­ve-, se na­tančno ne ve, kdaj bo­do zaključe­ni. Po zadnjih informa­cijah je vla­da, ki je EPK pre­po­znala za na­cio­nal­ni pro­jekt, za na­slednja tri le­ta obljubila de­set milijo­nov evrov za UGM in knjižnico, ka­ko bo z na­daljnjim financira­njem Maksa, ko bo ta po­stavljen, in na­brežjem Drave, za ka­te­re­ga naj bi pre­ko razpisov do­bili osem milijo­nov, pa jasnih za­go­to­vil ni. Tudi kre­dit za Maks, ki naj bi ga do­bil ZIM, je še v fa­zi poga­janj, pra­vi direktor Mat­jaž Knez. Le dol­go­ročna stra­teška po­litika bi lah­koMa­ribor pripe­lja­la do že­le­nih inve­sticij, pra­vijo poznaval­ci, a dejstvo, da v le­tu 2011 Mestna občina Ma­ribor (MOM) še nima niti ene­ga podpisa­ne­ga do­kumenta, s ka­te­rim bi za­go­to­vila en sam evro inve­sticijskih sredstev, bo­de v oči. Ob na­čel­nih za­go­to­vilih je tež­ko re­sno go­vo­riti o pro­ra­čunu in inve­sticijah. Za­to je vpraša­nje, za­kaj nista niti občina niti drža­va zbra­li do­volj po­guma in javno­sti spo­ro­čili, da neka­te­rih inve­sticij pač ne bo, na me­stu. Ča­ka­nje  - če ne ome­nja­mo inve­sticijske po­litike države, ki si te­ga go­to­vo ne mo­re šte­ti v čast –pa najbolj ško­duje inve­sticiji sa­mi...
Članek Petre Zemljič v današnjem Večeru (22.1.2011).

četrtek, 20. januar 2011

Lorenci sprašuje o višini plačila

Vprašanje Večerovega novinarja in kolumnista kulturne strani v tem časopisu Mirka Lorencija v današnjem Večeru (20. 1. 2011):
Mimogrede, če smo že pri Kanglerju in pri občini, še eno vprašanje, ki izhaja iz EPK-jevske zgodbe, iz katere bo do prihodnjega leta še nič koliko novih, hudo neprijetnih vprašanj: Je res, da je Aleš Novak, direktor občinskega urada za kulturo in mladino, ob redni plači za vedejevstvo na položaju programskega direktorja EPK dobil 30 tisoč evrov?

Kaj bo s prenovo Pekarne?

Članek iz današnjega Dela (20.1.2011) izpod peresa Petra Raka o velikih infrastrukturnih načrtih EPK in njegovih finančnih mejah v nadaljevanju. Kakšna bo torej usoda Pekarne, je res že odpisana? Da Madrid ta hip bolj potrebuje predsednika programskega sveta Tomaža Pandurja kot ga Maribor, kot zvemo, sodi v rubriko bizarno. Kako so te mesece tekla honorarna plačila, pa bi morali preveriti novinarji.
Evropska prestolnica kulture 2012 ali uresničevanje projekta Čista energija
Načrti veliki, blagajne (skoraj) prazne
V Mariboru in drugih partnerskih mestih so načrtovali za 140 milijonov evrov investicij v kulturno infrastrukturo, na državni ravni le sedem
Težko bi rekli, da v skoraj štirih letih po zmagi Maribora in partnerskih mest iz tako imenovane vzhodne kohezije v tekmi za pridobitev naziva evropske prestolnice kulture ni bilo narejeno nič, zagotovo pa premalo. Velike obljube so se medtem spremenile predvsem v pobožne želje, nihče natančno ne ve, kateri projekti bodo izvedeni in kdaj, kar je velika ovira tudi pri načrtovanju programov. Tako rekoč dnevno so na sporedu apeli iz posameznih mest, naj država, ki je navsezadnje vložila kandidaturo v Bruslju, vendarle spremeni svoj koncept delovanja in bodisi s ­posebnim zakonom o EPK ali z drugimi sredstvi zagotovi primerno sofinanciranje. Odziv vlade je medel.
Izmed šestih mest, ki sodelujejo v okviru projekta Evropske prestolnice kulture (EPK) 2012, bosta, kar zadeva kulturno infrastrukturo, očitno le Novo mesto in Murska Sobota pripravljeni na izpeljavo programov. Deloma to velja še za Velenje in Slovenj Gradec, kjer ostaja nedorečena le gradnja kulturnega doma, na Ptuju in še zlasti v Mariboru pa manj kot leto pred pričetkom projekta stopicajo na mestu s polnimi mapami nerealiziranih načrtov, vrednih okoli sto štirideset milijonov evrov, denarja pa je tako kot časa malo ­oziroma skoraj nič.
Trenutno namreč o konkretnih številkah nihče ne zna nič povedati – po nekaterih informacijah naj bi bilo za naložbe na državni ravni na voljo pičlih sedem milijonov evrov – oziroma tako rekoč noben načrt nima končane finančne konstrukcije. Še več, na ministrstvu za kulturo naj bi se neuradno odločili, da bodo v Mariboru podprli dva projekta – to naj bi bila nova moderna galerija in mariborska knjižnica, v preostalih mestih pa po enega, vendar tudi za te okleščene programe denar še zdaleč ni zagotovljen. Slabe napovedi torej, samo v Mariboru je načrtov za 86 milijonov evrov, in to brez upoštevanja novega kulturnega centra Terminal 12 oziroma MAKS, ki naj bi veljal še okoli ­trideset milijonov.

sreda, 19. januar 2011

Komedija zmešnjav: Kangler bi Rukavino imenoval kar brez njegovega soglasja

V Dnevniku (18.1.2011) o peklenskih mukah rojevanja generalnega direktorja EPK po tistem, ko je Vladimir Rukavina županu Mestne občine Maribor Francu Kanglerju ponudil odstop s svojega dosedanjega položaja vršilca dolžnosti generalnega direktorja omenjenega zavoda ter se odpovedal nadaljnji kandidaturi za to funkcijo. Sledi presenečenje: ne le številne osebne zamere, ki vrejo na dan, čudi predvsem županova zagnanost, da imenuje Rukavino brez njegovega soglasja. Smemo pripomniti, da imenovanja brez soglasja kandidat pravzaprav ne bi smel sprejeti? Je Rukavina zgolj ponudil odstop z figo v žepu ali je mislil resno? To je zdaj hamletovsko, za EPK bitnostno vprašanje. Članek:
Prav Franc Kangler je eden redkih, ki še vedno vneto podpira Rukavino, saj ponujenega odstopa noče sprejeti. "Gospod Rukavina je že od prvega dne sodeloval pri projektu in kreiral Evropsko prestolnico kulture v Mariboru, zato je zame kot župana ta odstop nedopusten. V teh dneh bom preveril zakonodajo in če mi ta to dopušča, bom v mestnem svetu brez soglasja gospoda Rukavine predlagal njegovo imenovanje," trmasto vztraja Kangler. Kako pa županovo malce drzno gesto komentira dosedanji vršilec dolžnosti generalnega direktorja? "Zelo cenim županovo zaupanje," pravi Rukavina, "toda dejstvo je, da pri projektu sodelujejo tudi ljudje, katerih zaupanja nimam. Tu niso pomembni posamezniki in njihove usode, temveč je najvažnejši sam projekt, saj gre navsezadnje za največji kulturni dogodek v samostojni Sloveniji. Nihče mi ne more očitati, da sem ali sem bil orodje katere koli politike."
Rukavina pristavlja, da je bil projekt zagnan pod sloganom »čiste energije«, a je pozneje na površje priplavala birokratska nesnaga in zlonamerno natolcevanje, kar zagotovo ni imelo pozitivnega učinka na oblikovanje programa. Neuradno pa je mnoge bodlo predvsem dejstvo, da Rukavina paralelno s funkcijo začasnega direktorja Maribora 2012 opravlja še delo prvega moža Narodnega doma, saj naj bi cekine iz mošnjička, namenjenega projektu EPK, stresal v blagajno ene najpomembnejših mariborskih kulturnih ustanov. Toda kot pojasnjuje glavni akter te zgodbe, zasebno sploh ni imel nikakršnega dobička, saj je skoraj vse delo v korist EPK opravljal volontersko, Narodnemu domu Maribor pa je letos priboril celo manj denarja kot v prejšnjih letih. "Edino, kar sem dobil, je bil zvrhan koš očitkov, tako da je izkupiček ob igranju dvojne vloge absolutno negativen," ugotavlja Rukavina. Programski direktor zavoda Maribor 2012 Mitja Čander, ki je v nedavnem intervjuju za Dnevnikov Objektiv izrazil določene zadržke do dvojnega direktorovanja Rukavine, pa njegov umik komentira zgolj z besedami: "Škandaliziranja je bilo že dovolj. Mislim, da si vsi tisti, ki na projektu te dni delamo s polno paro, želimo in zaslužimo pozitivno ozračje."
Na začetku so bili trije
Preko standardov komisije mestnega sveta za imenovanja pa se že v začetku ni prebil Peter Tomaž Dobrila, ki ga je Kviaz zavrnil, češ da nima ustreznih menedžerskih izkušenj. Vendar se bo Dobrila, ki je s Kiblo spisal uspešno kandidaturo Maribora za evropsko prestolnico kulture, na potek postopka pritožil, saj ta po njegovem ni bil v skladu z ustanovnim aktom zavoda Maribor 2012. "V 19. in 20. členu akta natanko piše, kako mora potekati izbira generalnega direktorja, zato je procedura, po kateri je občinski Kviaz preliminarno zavrnil mojo kandidaturo, nezakonita. Kviaz bi moral v začetni fazi zgolj preverjati ustreznost prejetih vlog, nakar bi morala o kandidatih podati mnenje oba sveta," je odločen Dobrila. Svojo izjavo pa dopolnjuje še z besedami: "V duhu ažurnega reševanja postopka bi moral ustanovitelj odstopiti mojo vlogo v obravnavo svetu zavoda in programskemu svetu."
Po tem, ko kadrovska komisija mestnega sveta ni podprla Dobrile, Rukavina pa je ponudil odstop, v igri za mesto generalnega direktorja zavoda Maribor 2012 ostaja le še Igor Teršar, ki pa pred dobrim tednom prav tako ni dobil pozitivnega mnenja s strani programskega sveta, v prihodnjih dneh pa pričakuje še mnenje sveta zavoda, kateremu predseduje Jožef Školč. Ta opozarja, da Teršar, četudi se mu bo uspelo izmuzniti skozi sito sveta zavoda, morda ne bo potrjen s strani Mestne občine Maribor, saj je ta nesporno favorizirala Rukavino. Školč še pristavlja: "Pričakoval sem, da bomo problem generalnega direktorja rešili do konca meseca. Ali je odstop Rukavine reševanje tega vprašanja zapletel ali razpletel, pa ne bi želel komentirati." Ob najslabšem možnem scenariju pa lahko Mestna občina Maribor objavi nov razpis ali javni poziv za mesto generalnega direktorja zavoda Maribor 2012 in tako postopek imenovanja znova začne – od začetka.

nedelja, 16. januar 2011

Srečno novo: partnerske občine proti upravi EPK

Srečno novo leto 2011: manj kot leto je do EPK 2012, pa še vedno niso določeni niti finančni proproci med partnerskimi mesti v EPK in »centralo«, tj. koliko denarja bodo občine prejele. Ptujski župan Štefan Čelan pravi: »Predlog je, da bi zavodu pripadlo 15, ostalih 85 odstotkov sredstev pa se razdeli med posamezne lokalne skupnosti. Pri tem pa moramo občine vsaj približno vnaprej vedeti, na kolikšen del sredstev lahko računamo, seveda pa dajemo potem pooblastilo zavodu, da bo na podlagi prijav posameznih kulturnih izvajalcev v mestih naredil tisti izbor, za katerega bo ocenil, da so projekti kakovostni.«  Zapis z zadnjega srečanja v Velenju (Dnevnik, 13. 1. 2011) daje slutiti, da je razdeljevanje denarja, kot tudi ključi zanj, še povsem odprta igra:
Župani občin partnerskih mest projekta Evropska prestolnica kulture (EPK) in predstavniki javnega zavoda EPK se sinoči v Velenju še niso uspeli dogovoriti, na kakšen način se bodo zbirala sredstva partnerjev in kako se bo financiral programski del EPK ter delovanje javnega zavoda, ki ga je ustanovila nosilka projekta mestna občina Maribor.
Trenutno tudi še ni znano, koliko denarja bodo občine in države zagotovile za programski del. Zadnja aktualna številka je okoli 50 milijonov evrov, vendar še ni jasno, koliko sredstev bodo posamezne občine sposobne zagotoviti. Občine, kot je povedal velenjski župan Bojan Kontič, zavračajo predlog uprave zavoda, da bi se sredstva iz občinskih proračunov zbirala v zavodu, od koder bi potekalo financiranje programskih sklopov. Občine želijo, da se ta sredstva jasno določijo in vodijo v občinskih proračunih za namen EPK. Član sveta zavoda Srečko Meh je podprl stališče občin in povedal: "Skupni projekti naj se financirajo s skupnim denarjem zavoda, projekti občin pa za vsako občino posebej."
Zavod EPK bo, kot kaže, tudi še nekaj časa brez direktorja. Meh je dejal, da to sicer ni huda ovira za delovanje zavoda, ni pa dobro. "Občine za direktorsko mesto večinsko podpiramo Igorja Teršarja (vodi javni sklad RS za kulturne dejavnosti, op.p.), a zanj soglasje ni bilo doseženo. Težko je napovedati, kdaj bo zavod dobil direktorja," je dejal Meh in hkrati pozitivno ocenil imenovanje Mitja Čandra za programskega direktorja, ki je po njegovem mnenju zelo pogumno zastavil delo. "Z njim in sodelavci projekta bomo lahko delali tako, da Slovenije ne bo sram projekta EPK," je še dejal Meh.
Župani imajo skrbi tudi z investicijskim delom programa, ki predvideva gradnjo novih objektov, in zatrjujejo, da sredstev v tem delu ni mogoče več zmanjševati. Župan Novega mesta Alojz Muhič je opozoril, da je občina v infrastrukturo že vložila 41 milijonov evrov, od države pa ni dobila še niti enega evra. Ptujski župan Štefan Čelan je poudaril, da je po nekajkratnem klestenju sredstev za EPK dosežen minimum. "Manevrskega prostora, da bi se občine še odpovedovale investicijam na račun vsebinskega programa, skoraj ni več," je dejal Čelan, ki ga tako kot kolege skrbi transparentnost financiranja programskega dela EPK, ki zahteva tudi nove zaposlitve. Meh je povedal, da je sistemiziranih 30 delovnih mest, pogodbeno pa bo za izvedbo programa skrbelo še več kot 100 sodelavcev.
Župan Bojan Kontič je sinoči napovedal, da se želijo predstavniki EPK v kratkem srečati s predsednikom vlade Borutom Pahorjem in se pogovoriti o že danih medsebojnih zavezah in obveznostih.

Kardum dvomi v uspešen investicijski projekt

Član programskega sveta EPK Simon Kardum dvomi v časovno in vsebinsko izvedbo projektov v Pandurjevem teatru, kjer pogreša že ustanovitveni akt:
Programski svet je včeraj sicer potrdil tudi vse štiri nove programske sklope v okviru Evropske prestolnice kulture. V tej razpravi se je oglasil tudi svetnik Simon Kardum, direktor Centra urbane kulture Kino Šiška in izrazil svoje nezadovoljstvo zaradi načina, kako se vodi razvpita naložba v Mariborsko kulturno središče Maks, ki je postalo sestavni del programskega sklopa Terminal 12. "Po moji oceni je absolutno premalo časa za to, da bi to lahko bil uspešen investicijski projekt. Če bi jim ga kljub temu uspelo izpeljati, bi to bil rekord pri gradnji kulturne infrastrukture," nam je po seji povedal Kardum. V projektu Maks pogreša to, da še zmeraj ni spisan niti ustanovitveni akt (občinskega) zavoda, ki naj bi izvajal program v njem, niti ni bil imenovan vršilec dolžnosti direktorja zavoda. Ta vršilec dolžnosti bi namreč moral z upravno in finančno odgovornostjo nemudoma začeti spremljati naložbo in usklajevati programske vsebine s prostorskimi kapacitetami vse do dokončanja projekta.
"Če hočejo arhitekturni idejni načrt spraviti v funkcijo, morata paralelno potekati gradnja objekta in snovanje njegove vsebine. Med gradnjo je treba natančno opredeljevati namembnosti, drugače se lahko projekt izkaže kot popolna napaka. To pričajo izkušnje mnogih drugih gradenj, ko se jim je zgodil kolaps," je razložil Kardum in opozoril še na morebitni konflikt interesov: če bo vršilec dolžnosti postal Tomaž Pandur, bi moral ta nemudoma odstopiti s položaja predsednika programskega sveta zavoda Maribor 2012.
Mnenje smo prebrali v Dnevniku.                                                 

Srečno novo: EPK eno leto pred začetkom še vedno brez generalnega direktorja zavoda

To se lahko dogaja le v najslabših familijah in v Mariboru: piše se sredina januarja 2011, EPK 2012 pa še vedno nima generalnega direktorja zavoda, ki bi ga moral imeti najprej. Generalnega direktorja imenuje mestni svet MO Maribor, po predhodnih pozitivnih mnenjih sveta zavoda in programskega sveta zavoda ter po pridobljenem soglasju Ministrstva za kulturo RS. Komisija mestnega sveta Mestne občine Maribor za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja (Kviaz) je prejela tri prijave, potem ko je konec novembra objavila razpis za imenovanje generalnega direktorja javnega zavoda Maribor 2012. To so bili Vladimir Rukavina, dosedanji vršilec dolžnosti generalnega direktorja zavoda, Peter Tomaž Dobrila, v. d. generalni direktor direktorata za umetnost na ministrstvu za kulturo, in Igor Teršar, direktor Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti (JSKD).
Toda ni šlo, programski svet zavoda je podal negativno mnenje obema kandidatoma za ta položaj, torej dosedanjemu vršilcu dolžnosti Vladimirju Rukavini in Igorju Teršarju, direktorju Javnega sklada za kulturne dejavnosti (JSKD).
Razlogov za to sicer niso pojasnili, po neuradnih informacijah pa naj bi bili svetniki nezadovoljni s konceptom razvoja, ki ga je predstavil Rukavina, Teršarja pa so zavrnili zato, ker ni mogel izkazati ustreznih mednarodnih referenc.
O obeh kandidatih se bo moral zdaj izreči še svet zavoda; kdaj bo imel sejo, še ni znano. Ne glede na odločitev sveta zavoda pa sta  negativni mnenji programskega sveta že zelo zakomplicirali imenovanje generalnega direktorja brez ponovitve razpisa. Akt o ustanovitvi zavoda Maribor 2012 namreč določa, da občina imenuje generalnega direktorja na podlagi javnega razpisa ustanovitelja zavoda po predhodnih pozitivnih mnenjih sveta zavoda in programskega sveta zavoda.
Zapisa o tem  v Večeru in Dnevniku.
Proti sedenju Rukavine se je ostro izrekel tudi programski direktor zavoda Mitja Čander v nedavnem (8. 1. 2011)  intervjuju za Dnevnik:
»Želim si, da bi bile razmere čiste. A v Mariboru tudi doslej za nekatere ni bilo sporno, da je bil lahko isti človek (Vladimir Rukavina, op. p.) hkrati vršilec dolžnosti generalnega direktorja EPK in direktor Narodnega doma Maribor, ki je načrtno črpal denar iz vira EPK... Če omenjate Rukavino; prav zaradi nedokončane vodstvene strukture so po naših informacijah v njej navzoča številna trenja. Ne kaže, da bi se napetosti v kratkem odpravile, celo poglobiti se utegnejo. Na programskem svetu EPK se utegne v petek (pogovor je potekal v sredo, op. p.) zgoditi, da Rukavina ne bo dobil pozitivnega mnenja. Uprava EPK deluje nemoteno in odločitve sprejemamo v normalnem vzdušju. Želim pa si nekoga, ki se bo pri EPK v polni meri angažiral, kajti dela je veliko. Upam, da se bodo razmere v kratkem stabilizirale. Rukavini sem rekel, da ga lahko vidim na tem položaju, enako kot tudi protikandidata Igorja Teršarja. Ne vidim pa možnosti, da bi bil hkrati direktor Narodnega doma in zavoda Maribor 2012. Biti direktor dveh tako velikih inštitucij je mogoče samo v Mariboru. (Smeh.)... Najmanj, kar bi od Rukavine pričakoval, je zato, da pred imenovanjem poda eksplicitni odgovor na vprašanje, ali bo vztrajal pri dvojnem direktorovanju. Nezaupanja je bilo dovolj.«

In kako se je izgubil kandidat Peter Tomaž Dobrila? Po Večeru takole:
Spomnimo, da se je zraven Rukavine in Teršarja prijavil še oče celotne programske zgodbe Peter Tomaž Dobrila, nekdanji v. d. direktor direktorata za umetnost in po novem odgovoren za mednarodne programe pri zavodu EPK. Konec decembra je komisija po besedah predsednice Furmanove, ki smo jih objavili v Večeru, opravila razgovor in soglasno programskemu svetu in svetu zavoda, kljub temu da so vsi izpolnjevali pogoje, predlagala zgolj dva omenjena. Odlok o ustanovitvi javnega zavoda Maribor 2012 pa v 19. členu navaja, "da generalnega direktorja imenuje na podlagi javnega razpisa ustanovitelj zavoda po predhodnih pozitivnih mnenjih sveta zavoda in programskega sveta zavoda". Kar le pomeni, da Peter Tomaž Dobrila ni imel možnosti, da bi o njemu in njegovi vlogi razpravljala oba sveta zavoda, mestna komisija pa je zmanjšala njuno avtonomijo. Če so s tem kršili postopek, nam ni uspelo izvedeti, ker se Furmanova včeraj ni oglasila na telefon, prav tako pa ne Dobrila, ki se bo, potem ko bo dobil tudi sklep kviaza, zagotovo uradno pritožil in sprožil upravni postopek. Potemtakem bo moral tudi programski svet o izločenem kandidatu še enkrat odločati.
Naša prognoza razvoja dogodkov: dosedanji vede Vladimir Rukavina ostaja na tem mestu, dokler bo to ustrezalo politiki oziroma dokler bo le šlo.

P.S. Današnji nacionalni dnevnik RTV Slovenija je poročal, da je v.d. Vladimir Rukavina danes odstopil s svoje funkcije. Zaenkrat o tem ni poročal še noben drug medij. Našo zgornjo (današnjo) prognozo to seveda demantira.

sobota, 8. januar 2011

Vlado Novak o mentalnih sindromih epekajevstva in mariborski krizantemi

Igralec Vlado Novak v Večeru (8.1.2011) o epekajevskem glamurju in umetnosti preživetja kulturniških ne-epekajevcev (vztrajno bojkotiranih v medijih zaradi medijsko-novinarsko-piarovsko-občinskih struktur, ki sedijo v občinskih komisijah in delijo denar):
            Pri celotni "epekajevski zgodbi", kot se je že lepo prijela nova skovanka, nam malo starogrškega Solona ne bi škodilo, tako da kar počakajmo do konca. In, seveda, upajmo na najboljše.
         Zdaj pa ...Težko mi gre od ust in prstov, pa vendar: naj pristavim še svoj krožniček, naj povem, dovolite mi, da se še jaz malo hvalim, samo da vidim, kako to zgleda, saj tega, sploh pa javno, ne počnem, tudi sicer bolj poredko, razumete, bolj me zanima, kakšni so potem občutki, ustrezite končno tudi moji jezi in preberite, da sem, ničvrednež, v času Pandurjeve odsotnosti iz tega mesta odigral v gledališču kakšnih trideset vlog svetovnega repertoarja, nabral domala petindvajset filmskih naslovov in "fasal" tudi kakšno "bogsigavedičezasluženo" nagrado. Vsa ta ničvredna bera je bila nabrana brez klanov, fevdov in ostalih interesnih sprimkov in sprdkov, ki so jim sodobne slovenske nesvobodne prikazni podvržene.
         Vedeti morate, da podobno kot jaz pišejo, ne na papir, ampak na svojo dušo, mariborski slikarji, kiparji, pisatelji, moji kolegi igralci, režiserji, skladatelji, instrumentalisti, oblikovalci, razmišljajoči ljudje na več področjih ... Oni ne govorijo, oni delajo. Med njimi so tudi pravi umetniki preživetja; lani je bilo vsem društvom in skupinam na področju mariborske kulture namenjeno približno 40.000 evrov ... Morda sem vse to napisal tudi v imenu te mariborske krizanteme, katere lističe vidi le malokdo od vladajoče nomenklature.
         Kako pa bogato prestolovati? S formo? Našopirjenostjo? Z bliščem in svetlobnimi efekti? S povzpetništvom? S poplavo besed, ki ničesar ne povejo? Ali morda z ustavo za duha, ki že v preambuli veleva poznavanje zgodovine, vsebino, ki bo priložnost za vse, skromnost, človeka, tovarištvo? Nomenklatura, ki se dela, da služi, v resnici pa vlada, se dela fina. Kako je videz večkrat bistvu tuj, če ponovim za velikim Angležem, ko zgleda vse tako na nivoju, poštirkano, skoraj okravateno in modno in navidez pošteno! Oj, ti naivno prikrivanje ...

Za program predvidenih 25, 30 ali 40 milijonov?

Mitja Čander o finančni oceni za celoten program EPK v Večeru, 26. oktober 2010 (in ponovljeno kasneje, tudi s strani direktorata MK):
"Finančna slika bo znana do konca leta, celoten program za obdobje treh let pa bo po moji oceni stal 25 do 30 milijonov evrov, odvisno, koliko ambicioznosti si želimo. Plus stroški za promocijo in delovanje zavoda."
Mitja Čander o finančni oceni za celoten program EPK v Dnevniku, 8. januar 2011:
»Trenutno je recimo za program predvidenih 40 milijonov evrov. Tu lahko partnerji že upoštevajo vložke iz minulih let, kar pomeni, da realno potrebujemo nekoliko manj.
Katera pa je tista res najnižja meja, ki še omogoča realizacijo v zamišljenem obsegu?
Ocenjujem, da je skrajna meja, ob kateri se lahko stvari še dostojno izpeljejo, ne samo v Mariboru, ampak tudi v vseh partnerskih mestih, 30 milijonov evrov za leti 2011 in 2012.«
Izrez besedila iz omenjenega intervjuja za Dnevnik:
Ali še zdaj ni jasno, koliko denarja imate?
Finančni okvir mi trenutno povzroča precej sivih las, saj za zdaj vemo zgolj to, da razpolagamo z okoli 15 milijoni evrov, ki nam jih je ministrstvo za kulturo namenilo v obdobju 2010-2012. Vrednost projekta EPK, ki je bil prijavljen v Bruselj, torej stroški programa in delovanja zavoda, pa je bila 57 milijonov evrov. Razumljivo, da obdobje krize nekoliko oklesti pričakovanja in uprava zavoda je vsem udeleženim partnerjem predlagala znižanje proračuna na 50 milijonov evrov. Morda se bo še to znižalo, ampak obstaja neka meja, pod katero stvari ne moreš več kakovostno izpeljati, in to velja tudi za časovne roke. Zdaj je zadnji čas, da dobimo jasne odgovore. Udeležencem v projektu EPK smo predlagali model, po katerem bi 20 milijonov prispevala država, 20 milijonov partnerska mesta, 10 milijonov pa bi dobili iz drugih virov.
Je to tista minimalna vsota, ki je potrebna za izpeljavo EPK?
To je izhodiščni predlog uprave. Verjamem, da je mogoče tudi to številko malenkost znižati in pač delati v oteženih pogojih. Trenutno je recimo za program predvidenih 40 milijonov evrov. Tu lahko partnerji že upoštevajo vložke iz minulih let, kar pomeni, da realno potrebujemo nekoliko manj.
Katera pa je tista res najnižja meja, ki še omogoča realizacijo v zamišljenem obsegu?
Ocenjujem, da je skrajna meja, ob kateri se lahko stvari še dostojno izpeljejo, ne samo v Mariboru, ampak tudi v vseh partnerskih mestih, 30 milijonov evrov za leti 2011 in 2012.

Grozi projektu Pandurjevega teatra ovadba?

MAKS alias Pandurjev teater je po konspirativnih napovedih mariborskega župana Franca Kanglerja zaradi »domnevnih nepravilnosti« naslednji na vrsti za kazensko ovadbo, beremo v županovem zagovoru pred ovadbo zaradi »pobeglih nepremičnin«, kot se je evfemistično izrazil občinski pravni strokovnjak v obrambi svojega naročnika (v drugih poslih), dr. Renata Vrenčurja. Če prav razumemo, bo Kangler še enkrat, že tretjič, iskal alibi zanj (in prihodnje odpustke zase) pri mestnem svetu - zaradi ekstenzivnega zanimanja kriminalistov za Pandurjev hram. Takole:
»Prepričan sem, da tako prva ovadba, ki se nanaša na Dom pod gorco, kot ta v zvezi s toplarno ne bosta dobili obsodilnega epiloga,« verjame Franc Kangler, mariborski župan, ki je skupaj s še štirimi ljudmi ovaden zaradi domnevno sporne menjave zemljišč za gradnjo toplarne. Za takšno dejanje je predvidena kazen od enega do osmih let zapora.

Vrenčur sodeluje z MOM
Kot smo že poročali, naj bi bila občina z menjavo zemljišč s podjetjema MTB in Mik Celje oškodovana za okoli šest milijonov evrov. Kangler, ki je včeraj predstavil svoje stališče do celotne preiskave, se sklicuje tudi na pravno mnenje strokovnjaka za nepremičninsko pravo, Renata Vrenčurja z mariborske pravne fakultete, da v omenjeni zadevi, kar se tiče menjave, ni nič spornega. “Zaradi nedoslednosti slovenske pravne ureditve se po naši oceni ne more kar vsepovprek opletati s kazenskimi ovadbami,” pravi Vrenčur, ki pa sicer priznava, da njegov Inštitut za nepremičninsko pravo Maribor večkrat poslovno sodeluje tudi z Mestno občino Maribor (MOM). “Danes sem tukaj kot predstavnik pravne fakultete in ne inštituta ter tako za današnjo tiskovno konferenco ne bom dobil plačanih storitev,” je dodal Vrenčur.

Naslednja ovadba Maks?
Mojmir Grmek, direktor Javnega podjetja za gospodarjenje s stavbnimi zemljišči, je prav tako potrdil, da je ovaden v omenjeni zadevi ter da on in podjetje, ki ga vodi, v tem primeru nista ravnala nezakonito. Med ovadenimi pa so poleg omenjenih še trije notarji, in sicer naj bi šlo za Ines Bukovič, Bredo Horvat in Andreja Vebleta, notarskega pomočnika pri Dušici Kalinger.

Kangler dodaja, da se mu zdi neverjetno, da so kriminalisti sestavili kar dve podobni kazenski ovadbi na podlagi časopisnih člankov. “Vem samo, da sem kriminalistom zanimiv v zadevi podelitve koncesije za vzpenjačo, slišim pa neke govorice, da se zanimajo tudi za domnevne nepravilnosti v zadevi izgradnje Maksa za potrebe Evropske prestolnice kulture. Zato pa sem slednjega dal še enkrat v odločanje novemu mestnemu svetu,” je razburjen Kangler.