Skrivalnice in pišmevuhovstvo: izginil Pandur, izginja Pandurjev teater

Članek novinarke Petre Zemljič v Večeru je treba brati kot znamenje novinarskega obupa: vsi odgovorni na EPK očitno na veliko blefirajo in nihče ne želi ali zna povedati, kaj se dogaja. Bo Pandurjev hram kot osrednji EPK hram sploh zgrajen, se z njim sploh resno računa? O blefu okoli njega smo pisali na veliko (1, 2, 3). Kje so odgovori na osnovna elementarna vprašanja o projektu, poslovnem načrtu, poteku izgradnje? Imajo naši kulturni ambasadorji kaj osnovne omike in bontona? Kdo nas vleče za nos? Kako dolgo bomo ta neskončni blef še prenašali? Čas bi že bil, da se nehajo igrati skrivalnice, pa še to z našim denarjem! Še dobro, da obstaja celo akademija EPK, da lahko »akademsko« pokrije to norčevanje! Današnji pust ni noben izgovor... Še članek.

Večer, ponedeljek, 7.3.2011, stran 12, KULTURA, avtor: PETRA ZEMLJIČ

Megaprojekt, ki je vse manj mega

Gradnja kulturnega centra Maks se še ni začela, prav tako še ni programa zanj, čeprav je do začetka Evropske prestolnice kulture Maribor 2012 le še 10 mesecev

Maks je edina od načrtovanih investicij za projekt Evropska prestolnica kulture (EPK) 2012, ki je bila zamišljena v času, ko se je vedelo, da denarja ni. Kljub temu doslej načrtov še nihče ni ustavil, res pa je, da je od prvega sprejemanja in politične podpore projektu v mestnem svetu minilo že osem mesecev, a se od takrat ni zgodilo nič bistvenega. Zgolj ena dodatna razprava v mestnem svetu v decembru, čeprav je bila temeljita in ne korespondenčna kot prva, doslej ni razblinila megle, ki se kopiči okoli te naložbe. Po naših zadnjih preverjanjih je znano le, da podjetje ZIM, ki bo gradilo objekt, še zmeraj pridobiva kredit in ureja potrebno dokumentacijo za nov kulturni center na območju bivšega MTT Tabor, v Mestni občini Maribor (MOM) pa so nam odgovorili, da pogovori, kdo bodo tisti, ki bodo izpeljali jedro centra, to je programsko-poslovni načrt, še potekajo.
         Spomnimo, podjetje ZIM - v skorajda 80-odstotni lastni občine - pridobiva kredite v skupni vrednosti 28 milijonov, s katerimi naj bi do konca junija 2012 zgradil nov kulturni center. Največji minus, sedaj pravzaprav to postaja že alarm, je, da še zmeraj nimajo akta o ustanoviteljstvu in poslovnega načrta, s katerim bi pokazali, kaj bodo delali 365 dni na leto in to pet let zapored, da bi takemu megaprojektu, ki naj bi zaposlil od 200 do 500 ljudi, zagotovili javno zaupanje. Smo marca, 10 mesecev pred EPK, ki so jo hoteli otvoriti prav v Maksu. Potem so njegovo odprtje prestavili na marec, nato na junij, po neuradnih informacij pa je realni rok, če bo gradnja sploh stekla, september 2012.
         Namesto projekta uspeha vedno več vprašanj
         Če pustimo gradnjo objekta, je skrajno neresno, da potem, ko mineva že tretji mesec od potrditve na mestnem svetu, nihče ne ve, najmanj pa javnost, kaj bo ta multimodularni objekt prinesel okolju. Kje so torej argumenti, jasni in berljivi, kje je sinteza vse te kulturne energije, turističnih komponent, menedžerskih stimulacij in najrazličnejših drugih parametrov? Kakšnega resnega eleborata javnosti nikoli nihče ni predstavil.
         Če bi ga, bi to res bil projekt uspeha, sedaj pa ostaja vse več odprtih vprašanj, čas za resno delo pa je izgubljen. Maks bi se namreč junija prihodnje leto moral odpreti "na ključ", kot kakšen trgovski center, kar pa le pomeni, da mora v tistem trenutku tam delovati prav vse, od vodovoda, čistilnega servisa, dvoran, luči, akustike, kavarn, prodajaln ... Zato je najmanj, kar pričakujemo, da bi v marcu 2011 vedeli, kaj vse bomo junija 2012 tam imeli.
         A vse, kar vemo, nam je povedal Tomaž Pandur, kreativni vodja programskega sklopa Terminal 12/Maks znotraj ekipe EPK na novinarski predstavitvi 1. decembra. "Terminal 12 nastaja kot vzorčni primer preobrazbe mesta, kot vzpostavitev vitalnega pogleda v prihodnost Maribora in regije, objekt, ki mu je usojeno, da postane trajni arhitekturni simbol preporoda mesta ob Dravi," je takrat o vlogi Maksa, kjer naj bi po njegovih besedah gostili tudi svetovno mladinsko šahovsko prvenstvo, dejal Pandur. Ko smo že pri prvenstvu, spomnimo na izjavo Simona Karduma, direktorja Kina Šiška, centra urbane kulture v Ljubljani, ki je za naš časnik dejal, da ni nič narobe, če je center odprt za vse, širok koncept je dobrodošel. A so najprej nujne ključne smernice, torej ustanovitveni akt, za katerega bi občina nemudoma morala poskrbeti. In to je kar konkreten posel, ki traja vsaj leto in pol. Investicija ni samo beton, investicija so kadri, ki prinašajo vsebino.
         Tiha investicijska igra
         Kakorkoli že, Tomaža Pandurja vsaj mesec dni ni v Sloveniji oziroma Mariboru pa tudi na telefon ga je nemogoče priklicati, zato postaja vse bolj verjetna varianta, da programsko ne bo vodil Maksa, če bo ta sploh kdaj stal. Kar zadeva programski sklop Terminal 12, naj bi ga v zavodu EPK že predali drugim osebam, programski direktor Mitja Čander pa je že večkrat javno povedal, da za produkcijo sodobnih umetnosti iščejo druge prostore, kajti plan B, če Maksa ne bo, pač mora biti.
         Tiha investicijska igra pa se medtem še naprej igra, najbrž v nikogaršnjo korist. In če Maks letos ne bo obremenil mestnega proračuna in je to najcenejša varianta za mesto, ki pa jo za resno ocenjuje vse manj ljudi, bo račun za najem in izvedbo programa, ko ta pač bo, prišel v naslednjih 20 letih.