Današnji (11. 3. 2011) komentar Petra Raka o liku in vlogi Tomaža Pandurja v zgodbi EPK in gosti umetniški megli, znova v Delu:
Kultura.kom
Olimp v gosti megli
Morda je videti birokratsko suhoparno in prozaično, da se vedno znova problematizira vloga Tomaža Pandurja v projektu Evropske prestolnice kulture, še zlasti, ker skuša mož vedno znova ustvariti vtis, da živi in ustvarja v višjih, navadnim smrtnikom bolj ali manj nedoumljivih onstranskih sferah, ki nimajo nič z banalnim vsakdanjikom, ki ga med drugim sestavljajo računovodski izkazi, bilance in mukotrpno sestavljanje takšnih in drugačnih poročil. Takšna vzvišena življenjska drža bi lahko bila v današnjem času, ko vlada zgolj plenilski pragmatizem, tudi občudovanja vredna, če se ne bi ob Pandurjevem imenu venomer pojavljala povsem zemeljska, tostranska vprašanja, ki imajo še kako opraviti tudi s povsem otipljivimi zadevami. Z denarjem. In to z davkoplačevalskim.
Da ne bo pomote, Pandur si, ne glede na to, kaj si mislimo o njegovem opusu, vsekakor zasluži spoštovanje. Četudi njegov ugled v evropskem gledališkem prostoru ne odgovarja povsem projekciji, ki jo poskuša lansirati s skrbno dizajnirano podobo in (redkimi) javnimi nastopi in intervjuji, ki jih praviloma daje zgolj strogo izbranim medijem oziroma novinarjem, za katere je prepričan, da z vprašanji te podobe nikakor ne bodo omadeževali, je serija njegovih mednarodnih produkcij vsekakor dosežek. Vendar to ne more biti alibi za samovoljno, vzvišeno distanco do konkretnih vprašanj, ki se zastavljajo ob njegovem drugem mariborskem angažmaju, še posebej, ker ne manjka kritikov, ki so prepričani, da si Pandur glede na finančno, kadrovsko in organizacijsko razsulo, ki ga je zapustil po odhodu iz mariborske Drame pred petnajstimi leti, druge priložnosti v mestu pač ne zasluži.
Finančna ekstravaganca, ki si jo je nekdaj privoščil v SNG Maribor v tipično slovenskem slogu, sicer nikoli ni dobila pravega epiloga, res pa bi bilo skrajno nenavadno, če bi zdaj doživeli reprizo takšnih postopkov. Če se omejimo na finance, je denimo skrajno vprašljivo, da kot svetovalec mariborskega župana prejme 23.000 evrov za projekt, ki je sestavljen zgolj iz meglenih lepo zvenečih fraz, kot so »mreženje kulturnih institucij v regiji, državi, Evropi in svetu, mapiranje Maribora kot stičišča evropskih umetniških platform, medkulturni dialog, transnacionalno kroženje umetniških del ...«. Prav tako je zelo nenavadno, da je od EPK lani prejel 85.000 evrov za predstavo Vojna in mir, ki je uvrščena na redni repertoar zagrebškega Hrvaškega narodnega gledališča (HNK), slovenski davkoplačevalci pa naj bi ga sofinancirali zgolj zato, ker naj bi predstava prihodnje leto gostovala tudi v Mariboru.
Predvsem je nedopustna njegova ignoranca glede novega mariborskega kulturnega centra MAKS. Če mu je že uspelo prepričati naivnega mariborskega župana za skoraj trideset milijonov vreden megalomanski projekt, bi pač zdaj moral z vsemi sredstvi lobirati za projekt na nacionalnem in mednarodnem nivoju ali vsaj pripraviti konkretno programsko platformo, ki bi prepričala morebitne vlagatelje. Vendar moža že nekaj mesecev v Mariboru ni nihče videl, kot kaže, ima pomembnejše opravke drugod, med drugim pripravlja premiero v Madridu. Lepo, vendar se bo moral odločiti za eno od opcij, na dveh ali celo treh stolih pač ne more sedeti, četudi je do zdaj že ničkolikokrat dokazal svoje akrobatske sposobnosti. Če je že v Mariboru dobil drugo priložnost, bo moral izbrati povsem drugo strategijo delovanja, ki bo morala temeljiti na korektnosti, transparentnosti in pripravljenosti odgovarjati na vsa, tudi neprijetna vprašanja. Skratka, treba bo vsaj nekoliko sestopiti z umetniškega olimpa, še zlasti, ker je ta ovit v zelo gosto meglo.
Peter Rak
Ni komentarjev:
Objavite komentar