Hudo je, če celo novinarka Melita Forstnerič Hajnšek pravi, da je hudo. Njen današnji zapis v 7D se bere kot totalna »overall« kritika projekta EPK, resda predvsem komunikacij z javnostjo. Že na naslovnici 7D se nevarno kotali napis »EPK- Ambasada razkola« in napoveduje oster zapis. Po naši skromni oceni je ta prelomen v smislu novinarskih nevarnih razmerij: kdo bo EPK sploh še branil, saj od začetnih panegirikov in piarovskih žajfnic cele plejade novinarjev nenadoma ni ostalo kaj več od dvoma, jeze, sumničavosti, skepse in kritičnosti. In to devet mesecev pred letom 2012! Poslej bomo izgubljeno naklonjenost verjetno lažje iskali kot šivanko v senu...
7DNI, sreda, 16.3.2011, stran 1, 7DNI, avtor: Melita Forstnerič HajnšekDvojec
Razkol
Ekipa v Vetrinjskem dvoru se je zabarikadirala pred mediji kot kaka zasebna firma. Samo post festum dobivamo še sporočila, dan po dogodkih.
Dobrih devet mesecev pred začetkom Evropske prestolnice kulture Maribor 2012 odštevanje ne pomeni vznemirljivega pričakovanja, ampak bojazen in nelagodje. Čeprav je dogodek milenijski in podobnega ne bodo doživele generacije, je premiera v Drami SNG Maribor, Evropa danes, pretekli mesec napovedala ves blišč in vso bedo dogodka, predvsem pa njegovo čudno recepcijo doma.
Maribor so nemariborski mediji motrili kot kako eksotično žival. To je obča praksa. Vse pade v oči od črnih sponzorskih limuzin pred teatrom do razporeditve gostov v parterju. Zanimiv je samo, ko je ekscesen v dobrem ali slabem. Zato so prihajali v devetdesetih množično na Pandurjeve premiere in zato je bila tudi Evropa danes kot prva vaja za EPK polna osrednjeslovenske publike. Bogata balkanska koprodukcija z akterji mednarodnih referenc je bila poučna vaja v epekajevskem slogu in vsebini. V bistvu jo je Maribor zase opravil uspešno. V socialnem, kulturološkem smislu definitivno.
Zadnjič je nekdo zapisal, da lokalni mediji samo ''preštevamo cigle'' na EPK. A vsebin pač še ni, da bi jih tehtali. In ekipa v Vetrinjskem dvoru se je zabarikadirala pred mediji kot kaka privatna firma. Vse, kar dobivamo, so post festum tiskovna sporočila, dan po dogodkih. Gostili so predstavnika Guimaraesa in ga skrivali pred javnostjo. Gostili so 30 ambasadorjev, predstavnikov kulturnih centrov, ki bodo sodelovali pri odpiranju kulturnih ambasad po mestu, pa smo zanje zvedeli, ko jih že davno ni bilo več, akademija EPK se sestaja tajno.
Bolj ambasada razkola je ta čas EPK. Najhuje je, da se vse začenja z ničte točke. Zaslišanja kulturnikov s terena pogosto izdajajo totalno nepoznavanje nosilcev. Vloge, ki jih izpolnjujejo, so polne nesmiselnih birokratskih podrobnosti. Navajati morajo med drugim ''količino porabljenega goriva in maziva'' ...
Mesto z izrazitim kulturnim potencialom, z močnimi kulturnimi institucijami, s posamezniki, ki obvladajo kulturno sceno, trenirajo za prestižno evropsko tekmo tajno in muhasto. Skrito pred mediji. Mentalna bilanca je doslej porazna. Zato tudi vse, kar prihaja iz dvorca v središču mesta, bodisi imena novih zaposlenih, bodisi nova imena v vodstvu zavoda, v glavnem naletijo na nelagodje. Obljube o vitki organiziranosti so se razblinile v hiperzbirokratiziranosti in neprepoznavnosti nosilcev. Še najbolj pa skrbi cela plejada izjemnih umetnikov in kulturnikov, ki jih je ''vlada'' EPK povsem obšla. Niti ni pomembno, ali zanje ne ve ali je korak načrten, moralna, profesionalna škoda je že storjena.
Iz Melitinega pisanja je čutiti osebno užaljenost, da je ne seznanjajo z dogodki. Takšen komentar epekarjenja bi Melita lahko zapisala vsaj že pred letom dni. Osebna užaljenost pač ne more biti dober motiv za dobro novinarstvo.
OdgovoriIzbrišiIn, ne gre za razkol v ekipi EPK, ki se v zadnjih dnevih skriva, (spomnite so tistega nemškega filma o zadnjih dnevih v Hitlerjevem bunkerju), gre za vsebinski stečaj projekta. Celostnega EPK je konec, potrebno je poiskti krivce za polom pojekta.
Hkrati pa napore vložiti v prebiranje črepinj in tiste manjše vsebine, ki bi lahko živele tudi po 2012 ter tako poskušati rešiti vsaj nekaj nemarno razbitega mestnega kristala.
Rešiti, kar se rešiti da.
Eden razlogov za (vsebinski in moralni) stečaj projekta je tudi ta, da je lista krivcev in sokrivcev (paradnih in puhlih prisklednikov) daljša od liste (potencialnih) ustvarjalcev.