Neznosno pravljičarstvo

Prvi intervju z Zofijinimi o EPK – v časopisu za razvoj nevladnih organizacij, dostopnem na http://www.nevladna.org/. Spodnje avtorizirano besedilo se neznatno razlikuje od objavljenega v časopisu, manjka mu tudi uvod. Naj opozorimo na verjetno nehoteno spremembo stavka iz »Med prvimi smo javno podvomili v transparentnost postopkov, koherentnost programskih vizij in nenavadne kadrovske rešitve – žal močno medijsko bojkotirani.« v »Med prvimi smo javno podvomili v transparentnost postopkov, koherentnost programskih vizij in nenavadne kadrovske rešitve – žal močno medijsko bojkotirane.« Spraševala je novinarka Jasmina Cehnar:

Zakaj akcija in protest Zofijcev glede projekta EPK?

Svojega ravnanja v primeru projekta EPK ne razumemo kot kakšen poseben načrtovani protest, bolj kot spontano pridržanje zrcala in opozorilo. V ta namen smo se odločili pisati blog, saj smo zaznali, da smo v izraziti manjšini, problem pa neizmerno velik. Med prvimi smo javno podvomili v transparentnost postopkov, koherentnost programskih vizij in nenavadne kadrovske rešitve – žal močno medijsko bojkotirani. Veselimo se, da je Maribor dobil to priložnost in navijamo, da bi jo dobro izkoristil. Toda s skrivaštvom glede projekta MAKS, ki so ga vmes že preimenovali - očitno z razlogom, se projektu EPK ne piše dobro. Tudi ne s sramotnimi programskimi izhodišči, ki lahko na usta zvabijo le trpek nasmešek tistega, ki je prebral takšen infantilni diletantski prosti spis, ali glede igric okoli imenovanja generalnega direktorja.

Katere so po vašem mnenju tri največje zablode EPK v Mariboru?  

Nekatere zablode so npr. zapisane v omenjenih programskih izhodiščih in artikulirane že na idejni ravni. Prva pravi, da bo Maribor leta 2012 doživel »renesančni čudež«, »pretres« in da bo postal nekaj drugega. Recimo tej zablodi neznosno pravljičarstvo. Druga zabloda je, da bo kulturni preporod mestu dal krila in oživil gospodarstvo. Za tako smelo trditev bi si želeli najprej videti ekonomske študije. Tretja se zarisuje v pogledu opazovalca in bi ji lahko rekli politična neodvisnost kulturnikov in projekta EPK. Kot imamo priložnost opazovati zdaj,  so spone med politiki in kulturniki tolikšne, da bi smeli detektirati nove prepoznavne forme politizacije kulture in govoriti o svojstvenem fenomenu.

Menite, da je EPK zavožen projekt? Kaj je šlo narobe? Kaj, če sploh kaj, ga lahko reši?

Nikoli nismo mislili, da bo zavožen. Stopiti je treba na realna tla, zavrniti ošabna programska izhodišča, omejiti vpliv politike, novinarjem dopovedati, da je njihova profesionalna naloga  biti kritičen, ljudem naliti čistega vina in sproti kazati račune. S 50 milijoni programskih sredstev se da narediti marsikaj, vendar naj nam prihranijo z osladno retoriko.

Zofijinim ljubimcem je občina zavrnila vse tri prijavljene kulturne projekte. Mislite, da zato, ker so razmišljujoči humanisti trn v peti vladajoče občinske garniture?  

Žal nam je, da smo med kulturnimi društvi v Mariboru skorajda edini, ki še povzdignemo glas proti državi in občinskim strukturam. Seveda nas ne marajo, to so nam jasno povedali tudi v medijih. Enako obžalujemo, da so se številni kulturni producenti raje podali v projekte EPK in si kar samoiniciativno zavezali usta. Zaradi tega smo v svoji kritiki vedno bolj osamljeni, medtem ko nekateri novinarji zelo odkrito pozivajo k temu, da ta v primeru EPK ni dopustna. Če bo kaj šlo narobe, pravijo bodo takšni, kot smo mi, krivi za vse! Poslanstvo društva Zofijinih je vedno bilo širiti obzorja duha in humanistične vrednote, gojiti kritično mišljenje in treznost presoj. Če bi v primeru EPK ravnali drugače, bi zanikali svoj lasten obstoj in dejavnost, svojo zavezanost resnici in filozofsko naravo. EPK je konceptualno v veliki meri antipod vsega, kar smo počeli doslej. Zaradi njega bodo verjetno nekateri imeli moralnega mačka. Mi ga ne bomo.

Zaradi tega niste užaljeni, ampak razsvetljeni, vztrajali boste naprej, pravite Zofijci na svojem blogu. Kaj (bo) napaja(lo) vašo luč?

Nikoli nismo zaprošali za epekajevske fičnike, zato ne moremo biti užaljeni. Smo pa vedno sodili, da opravljamo za mesto koristno delo in se prijavljali na kulturne razpise občine, kjer je letni proračun resničen drobiž v primerjavi z denarci v bobnu EPK. V preteklih letih smo organizirali 250 predavanj, zdaj pa za to ni več denarja. Ves čas poskušamo biti na strani mišljenja, saj smo vendar pretežno filozofi. S poudarkom na tem, da nam je občina zavrnila vse tri kulturne projekte, smo želeli opozoriti na dvoličen in mačehovski odnos do kulture v mestu, kjer produciramo že petnajsto leto, še posebej do humanistike kot njenega integralnega dela. Po eni plati kolosalne besede o eksplozijah in špricanju kulture, po drugi plati ne dobiš nič, če nisi politično lojalno pri koritu. Žal tu ne gre le za politiko v ožjem smislu, temveč kulturne, novinarske in politične sprege. Principielne razloge smo navedli malo prej – težko bi vzeli denar in iskreno sodelovali v puhlem pravljičarstvu o »nezaslišanosti«, ki ga prinaša leto 2012.

Kaj ste želeli doseči s pismi županu, kjer ste ga najprej prosili za prostovoljni prispevek za delovanje vašega društva, ko pa ni bilo odgovora, pa mu sami poslali dvanajst centov?

Hvala za to vprašanje. Prejeli nismo nikakršnega odgovora, čeprav smo se naslovili tudi na vodilne v zavodu EPK in druge posameznike, ki pomagajo promovirati kulturo v mestu. Naša intenca je bila iskrena: te ljudi vljudno zaprositi za osebno donacijo. Na koncu nismo prejeli niti enega vljudnostnega pisma, kaj šele kakšen evro nakazila. Žalostni zaradi takega razpleta smo se odločili, da vsem doniramo mi in smo jim poslali po dvanajst simbolnih centov. Tudi na to ni bilo odziva, smo pa veseli, da lahko darujemo vsaj mi. Očitno je naša usoda biti ignoriran: tako kot v EPK napovedujejo »nezaslišanost«, se na nas lepi »neslišanost«. Če je kdo naše dejanje razumel kot provokacijo, se mu opravičujemo. V resnici smo želeli biti le edukativni. Vsi ti neodzivi nenazadnje kažejo, da imamo v svoji oceni bolj prav, kot smo slutili.