Skrivalnice in pišmevuhovstvo: izginil Pandur, izginja Pandurjev teater

Članek novinarke Petre Zemljič v Večeru je treba brati kot znamenje novinarskega obupa: vsi odgovorni na EPK očitno na veliko blefirajo in nihče ne želi ali zna povedati, kaj se dogaja. Bo Pandurjev hram kot osrednji EPK hram sploh zgrajen, se z njim sploh resno računa? O blefu okoli njega smo pisali na veliko (1, 2, 3). Kje so odgovori na osnovna elementarna vprašanja o projektu, poslovnem načrtu, poteku izgradnje? Imajo naši kulturni ambasadorji kaj osnovne omike in bontona? Kdo nas vleče za nos? Kako dolgo bomo ta neskončni blef še prenašali? Čas bi že bil, da se nehajo igrati skrivalnice, pa še to z našim denarjem! Še dobro, da obstaja celo akademija EPK, da lahko »akademsko« pokrije to norčevanje! Današnji pust ni noben izgovor... Še članek.

Večer, ponedeljek, 7.3.2011, stran 12, KULTURA, avtor: PETRA ZEMLJIČ

Megaprojekt, ki je vse manj mega

Gradnja kulturnega centra Maks se še ni začela, prav tako še ni programa zanj, čeprav je do začetka Evropske prestolnice kulture Maribor 2012 le še 10 mesecev

Maks je edina od načrtovanih investicij za projekt Evropska prestolnica kulture (EPK) 2012, ki je bila zamišljena v času, ko se je vedelo, da denarja ni. Kljub temu doslej načrtov še nihče ni ustavil, res pa je, da je od prvega sprejemanja in politične podpore projektu v mestnem svetu minilo že osem mesecev, a se od takrat ni zgodilo nič bistvenega. Zgolj ena dodatna razprava v mestnem svetu v decembru, čeprav je bila temeljita in ne korespondenčna kot prva, doslej ni razblinila megle, ki se kopiči okoli te naložbe. Po naših zadnjih preverjanjih je znano le, da podjetje ZIM, ki bo gradilo objekt, še zmeraj pridobiva kredit in ureja potrebno dokumentacijo za nov kulturni center na območju bivšega MTT Tabor, v Mestni občini Maribor (MOM) pa so nam odgovorili, da pogovori, kdo bodo tisti, ki bodo izpeljali jedro centra, to je programsko-poslovni načrt, še potekajo.
         Spomnimo, podjetje ZIM - v skorajda 80-odstotni lastni občine - pridobiva kredite v skupni vrednosti 28 milijonov, s katerimi naj bi do konca junija 2012 zgradil nov kulturni center. Največji minus, sedaj pravzaprav to postaja že alarm, je, da še zmeraj nimajo akta o ustanoviteljstvu in poslovnega načrta, s katerim bi pokazali, kaj bodo delali 365 dni na leto in to pet let zapored, da bi takemu megaprojektu, ki naj bi zaposlil od 200 do 500 ljudi, zagotovili javno zaupanje. Smo marca, 10 mesecev pred EPK, ki so jo hoteli otvoriti prav v Maksu. Potem so njegovo odprtje prestavili na marec, nato na junij, po neuradnih informacij pa je realni rok, če bo gradnja sploh stekla, september 2012.
         Namesto projekta uspeha vedno več vprašanj
         Če pustimo gradnjo objekta, je skrajno neresno, da potem, ko mineva že tretji mesec od potrditve na mestnem svetu, nihče ne ve, najmanj pa javnost, kaj bo ta multimodularni objekt prinesel okolju. Kje so torej argumenti, jasni in berljivi, kje je sinteza vse te kulturne energije, turističnih komponent, menedžerskih stimulacij in najrazličnejših drugih parametrov? Kakšnega resnega eleborata javnosti nikoli nihče ni predstavil.
         Če bi ga, bi to res bil projekt uspeha, sedaj pa ostaja vse več odprtih vprašanj, čas za resno delo pa je izgubljen. Maks bi se namreč junija prihodnje leto moral odpreti "na ključ", kot kakšen trgovski center, kar pa le pomeni, da mora v tistem trenutku tam delovati prav vse, od vodovoda, čistilnega servisa, dvoran, luči, akustike, kavarn, prodajaln ... Zato je najmanj, kar pričakujemo, da bi v marcu 2011 vedeli, kaj vse bomo junija 2012 tam imeli.
         A vse, kar vemo, nam je povedal Tomaž Pandur, kreativni vodja programskega sklopa Terminal 12/Maks znotraj ekipe EPK na novinarski predstavitvi 1. decembra. "Terminal 12 nastaja kot vzorčni primer preobrazbe mesta, kot vzpostavitev vitalnega pogleda v prihodnost Maribora in regije, objekt, ki mu je usojeno, da postane trajni arhitekturni simbol preporoda mesta ob Dravi," je takrat o vlogi Maksa, kjer naj bi po njegovih besedah gostili tudi svetovno mladinsko šahovsko prvenstvo, dejal Pandur. Ko smo že pri prvenstvu, spomnimo na izjavo Simona Karduma, direktorja Kina Šiška, centra urbane kulture v Ljubljani, ki je za naš časnik dejal, da ni nič narobe, če je center odprt za vse, širok koncept je dobrodošel. A so najprej nujne ključne smernice, torej ustanovitveni akt, za katerega bi občina nemudoma morala poskrbeti. In to je kar konkreten posel, ki traja vsaj leto in pol. Investicija ni samo beton, investicija so kadri, ki prinašajo vsebino.
         Tiha investicijska igra
         Kakorkoli že, Tomaža Pandurja vsaj mesec dni ni v Sloveniji oziroma Mariboru pa tudi na telefon ga je nemogoče priklicati, zato postaja vse bolj verjetna varianta, da programsko ne bo vodil Maksa, če bo ta sploh kdaj stal. Kar zadeva programski sklop Terminal 12, naj bi ga v zavodu EPK že predali drugim osebam, programski direktor Mitja Čander pa je že večkrat javno povedal, da za produkcijo sodobnih umetnosti iščejo druge prostore, kajti plan B, če Maksa ne bo, pač mora biti.
         Tiha investicijska igra pa se medtem še naprej igra, najbrž v nikogaršnjo korist. In če Maks letos ne bo obremenil mestnega proračuna in je to najcenejša varianta za mesto, ki pa jo za resno ocenjuje vse manj ljudi, bo račun za najem in izvedbo programa, ko ta pač bo, prišel v naslednjih 20 letih.

Arhitekt duha mesta brez bodočnosti: namesto Jančarstadt raje Pandurstadt

Primerjava prihoda Tomaža Pandurja z Maistrom in železnico je v svoji deplasiranosti in hkratni megalomanični avtopercepciji zabavna, a jo avtor domislice očitno jemlje zelo resno. Za »Ludus, pozorišne novine«, ki jih izdaja društvo dramskih umetnikov Srbije, je Pandur novembra 2010 povedal, da je prišel v Maribor kot režiser, ki se mora znotraj EPK spoprijeti z nečim novim, arhitekturo duha rojstnega kraja. Mesta namreč, ki ga do njegovega prihoda ni bilo na kulturni mapi sveta (hja, vidni tudi v templati tega bloga):

To je još jedan veliki posao koji vas čeka kao predsednika Saveta projekta Maribor – evropska prestonica kulture 2012. Šta ste sve osmislili za taj događaj?
Mnogo toga. Radi se o veoma složenom projektu i to je životni izazov koji se ne može odbiti, jer dešava se zaista jednom u životu da grad u kom si rođen bude u centru evropske kulture. Do tada Maribor gotovo da nije postojao na kulturnoj mapi sveta. Moj cilj je da od Maribora napravimo novu kulturnu destinaciju i da taj grad upišemo na tu mapu sveta. To je za taj grad, nakon železnice i generala Majstera koji je oslobodio taj deo Slovenije od Austrijanaca, treća istorijska prilika. Veliki izazov koji je mnogo više od režiranja jedne predstave. Radi se o režiji arhitekture duha. Verujem da se na taj način može preporoditi i grad i ljudi, i da nakon toga Maribor više nikada neće biti grad bez budućnosti.

Majhna ideja. Ob vsej neskromni samozgledanosti EPK projektantov predlagamo, da namesto že itak bizarno narcisoidnega poimenovanja projekta Jančarstadt, ki ga nameravajo izvesti v čast Dragu Jančarju (ni hec, beri tukaj), nekdo vendarle predlaga prvenstvo prvozaslužnemu za prihod evropske kulturne železnice v toto mesto in ga, vsaj začasno, s kakim projektom poimenujejo s Pandurstadt. S tem bi se ustrezno poklonili prvemu mestnemu arhitektu duha na križišču zgodovinskih priložnosti. Jancarstadt ali Pandurstadt, to je zdaj hudo filozofsko vprašanje...Še dobro, da nam v istoimenskem projektu obetajo filozofe!

Pandur o gledališkem diptihu

Kot smo zapisali, nekateri indici kažejo v smeri, da produkcije »Vojna in mir« v programih EPK ne bo. V intervjuju, katerega kurtoazijo smo napovedali že vnaprej, je Pandur konec decembra 2010 o napovedani predstavi povedal:

Vi pa boste režirali Vojno in mir. Za kakšno koprodukcijo gre, zakaj jo kot takšno vidite v letu 2012?

"Na srečo smo že takoj na začetku mojega sodelovanja z mestno občino, ministrstvom za kulturo in EPK odpravili vse morebitne zadrege pri tako imenovani koliziji interesov. V Maribor sem prišel kreativno ustvarjat na več področij in prav gledališče bi moralo biti moje najboljše orožje. Čudno bi bilo, če primariju klinike ne bi dovolili operirati, a ne?

Vojna in mir je gledališki diptih, ki ga pripravljamo že kar nekaj časa. Gre za mednarodno koprodukcijo zagrebškega HNK in dramskega gledališča Gavella s Pandur Theaters v sodelovanju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in EPK. Slovenski premieri predstav sta predvideni za pomlad leta 2012, morda celo v Terminalu MAKS, čeprav na to ob pričetku nastajanja še nismo računali. Tolstojevo epopejo postavljam kot dve predstavi, kot dve krili diptiha, ki se med seboj ogledujeta. Vojna kot mera veličine in slave vojskovodij in vladarjev, kot mera veščin in sreče generalov, kot mera uničenih življenj. In mir kot stanje duha. Kot druga stran vojne, na istem karnevalu. Kot odprta sezona lova na srečo. Končujem zadnjo verzijo scenarija in pravkar smo pričeli sestavljati igralsko zasedbo z Mileno Zupančič na čelu. In tudi zaradi sodelovanja z našo veliko igralko se projekta tako veselim."

Na straneh MK pa se predvideva financiranje Vojne in miru ter še ene predstave, Romeo in Julija, v produkciji njegovega gledališča:

21.Tomaž Pandur. Theaters, mednarodna gledališča, d.o.o., Tomšičeva 22, 2000 Maribor; večletni projekt na podpodročju Avtorski opus – Romeo in Julija - več enot; v skupni višini 10.000 € v letu 2010 ter v predvideni višini: 10.000 € v letu 2011, 10.000 € v letu 2012, 10.000 € v letu 2013.

22. Tomaž Pandur. Theaters, mednarodna gledališča, d.o.o., Tomšičeva 22, 2000 Maribor; večletni projekt na podpodročju Avtorski opus – Diptih Vojna in mir - več enot; v skupni višini 10.000 € v letu 2010 ter v predvideni višini: 10.000 € v letu 2011, 10.000 € v letu 2012, 10.000 € v letu 2013.

Predstava »Vojna in mir« umaknjena?

Novinarka in urednica Večera Petra Vidali nadaljuje z nekaj vprašanji, ki smo jih postavili na temle blogu: kaj počne predsednik programskega sveta Tomaž Pandur v tujini in ne v Mariboru, kako bo prenesel ugotovitev, da Pandurjevega teatra morebiti sploh ne bo, ali bo »spokal kufre« itd. Od novinarjev bi npr. pričakovali, da javnosti poročajo, ali je za čas odsotnosti plačan, ali so njegovi projekti v Madridu del produkcije EPK, itd.

Popolno presenečenje pa je namigovanje, da koprodukcija uprizoritve Tolstojeve Vojne in miru morebiti sploh ne bo realizirana, čeprav je za 2010 prejel iz sredstev EPK največjo vsoto 85.000 evrov? Kako razložiti takšen demanti napovedanega koproducenta iz Zagreba, gledališča Gavella, s katerim je sicer Pandur že sodeloval npr. pri predstavi Kaligula? Kakšni finančni razlogi, kdo jih je doslej sploh omenjal? Če kaj, potem bi zdaj nemudoma pričakovali odgovor, razlago ali demanti s strani vodstev EPK. Omenjeni članek:

Večer, torek, 1.3.2011, stran 15, KULTURA, avtor: Petra Vidali

---

Mrtvi kot
Ladje na tujem, ladje brez krmarjev

        Pred časom smo z naslova zavoda Evropska prestolnica kulture Maribor 2012 dobili obvestilo o aktivnostih predsednika programskega sveta zavoda Tomaža Pandurja po svetu. Se pravi, pisalo je, da režiser, ki je tudi predsednik omenjenega programskega sveta, pripravlja premiero v Madridu in uspeva z reprizami lanske predstave v Berlinu. Dobro, stvar je bila malo čudna, ampak smo ugibali, kaj so bržkone hoteli povedati. Čeprav sporočilo ni bilo tako oblikovano, je bil implicitni kontekst najbrž takšen: "Dragi bralci sporočila, obveščamo vas, da je predsednik programskega sveta upravičeno odsoten in vas prosimo za razumevanje." Razumemo res, čeprav bi nas veselila vsaj kakšna minimalna povezava teh aktivnosti z našo prestolnico kulture, ne pa da smo recimo prebrali, da bo madridska predstava morda gostovala v Ljubljani v okviru Festivala Ljubljana.
         Seveda pa bi še boljše razumeli oziroma sprejeli, če bi zraven napisali, da programski svet tudi ob odsotnosti vodje funkcionira. Mislim, programski svet ima tudi namestnika predsednika in šest članov. In programski svet pač ni še ena častna akademija oziroma to vsaj naj ne bi bil. Moral bi nadzorovati delo programskega direktorja in njegove ekipe. Vendar smo doslej o delu programskega sveta slišali le ob nekaj priložnostih: programski svet je potrdil vizijo direktorja programskega sveta (trdo delo, nedvomno, odločiti se za Maribor kot vesoljski projektil ali za kulturno sivino) in vizijo programskega direktorja; programski svet je (menda v enem dnevu) potrdil izbor projektov za leto 2010, ki jih je pripravil tedanji vršilec dolžnosti programskega direktorja; in programski svet je izdal negativno mnenje o dveh kandidatih za generalnega direktorja. Smo kaj spregledali?
         In seveda bi sporočilo še bolje sprejeli, če bi bil zraven vsaj kak post scriptum o tem, kaj se dogaja s produkcijami, ki naj bi jih pripravljal predsednik programskega sveta v okviru kulturne prestolnice. Kakšna je recimo trenutna situacija na bojnem polju Vojne in miru, velike koprodukcije, ki premiere ne bo doživela v Mariboru, potrebuje pa simultano dve dvorani in torej MAKS - Mariborsko kulturno središče? Ni prav navdušujoče, da smo morali sami, iz drugih virov, ki seveda niso bila piarovska sporočila, izvedeti, da je zagrebško gledališče Gavella že odpovedalo koprodukcijo, "zaradi finančnih razlogov". To bi programski svet moralo zanimati, se zdi, sploh, ker je projektu že lani namenil največjo vsoto, 85.000 evrov. Kot bi nas vse gotovo zanimalo, ali bomo imeli vojno ali mir, če dveh dvoran, torej MAKS-a, ne bo. Pravzaprav bi nas v takem primeru zanimalo, ali bomo sploh še imeli predsednika programskega sveta ali pa je ta svoje sodelovanje pogojil z MAKS-om. Bo popokal kufre in žalosten a pokončen zapustil sivino? Veliko vprašanj in nobenega javnega odgovora. Razumemo, da še ni mogoč, vseeno pa nas mogoče vmes ne bi bilo treba dražiti z neumestnimi ignorantskimi sporočili.

Evropske kulturne alergije in konfuzije

Odličen, sicer cinično intoniran kritičen komentar avtorjev »plt« in »krp« na regionalni »koroški« strani Večera o tem, kako se tamkaj spopadajo z zagatami evropskega kulturnega prestolništva; nepripravljeni, a voljni zapolniti praznino po imperativno zahtevanem razcvetu (tudi) menda iz lastnega žepa. Odlomek:

Brezdanji nemir, ki so ga čutile in opisovale že najstarejše garde poetov, se stopnjuje ob sestankih oblikovalcev ponudbe dogajanja Evropske prestolnice kulture 2012. Zdi se, da bliže ko je dan presvetal razcveta severovzhodne kohezijske regije, dlje smo od konkretnih imen izvajalcev na odrih, ki naj bi nas ponesli v anale evropske kulturne zgodovine. Medtem ko v Talinu namesto receptov za zdravila ljudem s psihičnimi težavami in motnjami podarjajo brezplačne karte za obisk dogodkov EPK v njihovem mestu, ki jih bodo odrešili bremen stresa sodobnega sveta, v Slovenj Gradcu na sestanke za oblikovanje dogodkov vabijo kar novinarje dopisnike in si od nas želijo nežnega sočustvovanja ob "tako rekoč prostovoljnem delu" sedanje ekipe, ki si na vse kriplje in celo za lastna sredstva prizadeva zapolniti do sedaj nezapolnjene praznine EPK 2012. Kdo naj komu in čemu ter zakaj podari kakšno brezplačno karto in za kam, se bo v tem primeru še pokazalo ali na kratko in po domače: komu se bo prvemu zmešalo, pardon, kaj se je zamešalo?

Je Pandurjeva predstava v Madridu projekt EPK?

Carmina Slovenica je uspešno gostovala v Italiji. Beremo na uradni spletni strani EPK. Tomaž Pandur v Berlinu in Madridu. Beremo na uradni spletni strani EPK danes. In tako dalje. Govorimo o projektih EPK ali o čem drugem? Če ne, zakaj jih oglašujejo in predstavljajo na tak način?

Kdo bi vedel. Kot smo že namignili, stvari niso tako preproste. Vprašanje je konceptualno in finančno obenem: kaj točno že šteje za tak projekt? Je Carmina Slovenica, kapo dol, projekt EPK? Je to Pandurjeva predstava v Berlinu ali Madridu? Kaj točno nekaj naredi za del projekta? Odgovor bi moral biti na dlani: programska pripadnost. Finančna pripadnost. Je gostovanje Carmine Slovenica v Italiji bilo financirano kot del programa EPK? Velja isto za Pandurja? Bojim se, da ne – pogled na razpisane projekte takó kaže. Ali pa nekdo sploh ne razmišlja o tem, zgolj kaže s prstom na uspehe mariborskih kulturnikov in se kar trka po prsih?

Popolnoma možno je še drugačno branje. Npr. da želi nekdo Pandurjeve izlete v druge predele sveta predstaviti kot epekajevsko zgodbo. Mogoče zato, da bi gospodu našel alibi, zakaj ni tukaj, zakaj ne počne stvari, zadevajočih njegovo funkcijo. Bilo bi zanimivo vedeti tudi, ali so njegova potovanja tja plačujejo iz finančne malhe EPK. Toda potem se zalomi pri Karmini Šilec, ki verjetno ni del epekajevskega establišmenta. In če ni, se ne morejo izgovarjati na to, da so EPK uspehi pač uspehi ljudi, ki so zraven. Navzlic vsemu je konceptualna težava resna in se razbira vsaj ob tem: kaj se sme znajti med novičkami uradne spletne strani? In obratno: kaj ne šteje za pravo in kaj se tam ne znajde? Upajmo, da ne obstaja popolna arbitrarnost kriterijev okoli tega. Prepričali nas bodo morda, ko nam bodo dali pojasnila; zaenkrat jih ni.

V EPK končno še fuzbal in Zlatko Zahovič

Končno v EPK prihajajo še vsebine, ki smo jih dolgo pogrešali: nogomet in, jasno, Zlatko Zahovič. O gradnji nogometnih stadionov zaenkrat ne poročajo. Članek na kulturni strani Večera (ne športni, seveda):

Večer, sreda, 16.2.2011, stran 14, KULTURA, avtor: kr

V Guimaraesu v času EPK pričakujejo 1,5 milijona obiskovalcev

Portugalski Guimaraes, ki bo v letu 2012 istočasno z Mariborom evropska prestolnica kulture (EPK), prihodnje leto pričakuje poldrugi milijon obiskovalcev, kar je po besedah predsednice za ta projekt ustanovljene fundacije Cristine de Azevedo  petkrat toliko kot sicer. Proračun znaša 110 milijonov evrov, od tega 41 milijonov evrov za program.
         Azevedova je skupaj z umetniškim vodjo projekta Carlosom Martinsom v ponedeljek obiskala Maribor. Na EPK so se začeli pripravljati pred dvema letoma. Mesto je prevzelo skrb za infrastrukturo, skupaj z ministrstvom za kulturo pa je avgusta 2009 ustanovilo fundacijo, ki se z desetimi zaposlenimi ter drugimi zunanjimi sodelavci ukvarja z organizacijskim in programskim delom projekta.
         Za program imajo na voljo 41 milijonov evrov, od tega 8 za delovanje fundacije, 8 za komuniciranje z javnostjo, 25 milijonov evrov pa "čistega" za programe. Večino, kar 18 milijonov evrov, so počrpali iz evropskih skladov, ostalo so prispevali ministrstvo za kulturo, nacionalna turistična organizacija in mesto. Iz evropskih virov je tudi večina od 70 milijonov evrov, ki jih imajo na voljo za infrastrukturne projekte.
         Programski vodja Carlos Martins je spomnil, da ima projekt EPK že 25 let zastavljena dva cilja, spoznati to, kar nas naredi posebne, po drugi strani pa opozoriti na evropsko kulturno pestrost. Prav ta dva cilja pa imajo v mislih tudi organizatorji na Portugalskem, zato je po Martinsovih besedah od medsebojne komunikacije obeh mest odvisno, kako bosta to uspeli doseči s skupnimi projekti.
         "Mesti bosta v okviru EPK sodelovali na več različnih področjih, in sicer področjih umetnosti, kreativnosti, participacije javnosti, miselnosti in popularne kulture. Skupni projekti bodo tako iz glasbenega področja, gledališke dejavnosti, vizualne umetnosti, radi pa bi predstavili tudi moč in kreativnost poezije ter bogastvo ljudske kulture. Predvsem pa bi radi ustvarili nova področja za sodelovanje mladih," je še dejal Martins ter dodal, da upa, da bo po letu 2012 veliko več Portugalcev vedelo za Slovenijo in obratno.
         Tudi za programskega direktorja zavoda Maribor 2012 Mitjo Čandra je v okviru priprav na dogodek ena pomembnejših nalog sodelovanje z Guimaraesom. V zadnjih treh mesecih so na področju skupnih projektov po Čandrovih besedah prišli že zelo daleč, spekter sodelovanja pa bo po njegovem zelo širok.
         "Dotika se tako mladih, sodelovali bomo na literarnem področju z izmenjavo antologij, na področju glasbe, plesa in gledališča in tudi nevladnih organizacij in univerze. Mesti povezuje še nogomet, zato se bomo povezali tudi na tem področju. Zlatko Zahovič je svojo portugalsko pot začel prav v tem mestu in je na njihovo željo postal tudi njihov ambasador EPK," je dejal Čander.

Hartman o trapastem imenu Maks in Pandurjevi zamešani godlji

Iz pogovora s starostjo mariborskih kulturnih delavcev, dr. Brunom Hartmanom, v Dnevniku (5.2.2011):

...

         Namigujete na EPK?
         Maribor ima ta projekt zagotovljen že od leta 2007. V tem času so se zganjale neumnosti zaradi nenačrtnega delovanja, prežetega s podtalnimi interesi.
         Vas je v minulih štirih letih kdo obiskal v zvezi s sodelovanjem pri projektu prestolnice kulture?
         Ne.
         Verjamete napovedim, da bomo julija prihodnje leto doživeli otvoritev Mariborskega kulturnega središča - Maksa?
         Maks - trapasto ime. Iz mojih izkušenj se mi zdi nemogoče, da bo takrat dokončano.
         Pristojni gradbeniki pravijo, da se lahko takšen objekt postavi v devetih mesecih.
         Kaj pa tehnična oprema, ki jo je treba premišljeno in kakovostno umestiti? V medijih berem, da bo Tomaž Pandur imel otvoritveno predstavo Vojna in mir na dveh prizoriščih s po 650 sedeži.
         Pustimo se presenetiti.
         Veste kaj, toliko že poznam svet in Pandurja, da vem, da to ne bo izvedljivo. Pandur je pred 15 leti spretno zlezel iz godlje, ki jo je zamešal. Ali veste, kako so delali uprizoritev njegove Ruske misije? Vaje so imeli v Gradcu, vsi nastopajoči so dobivali dnevnice, v Mariboru pa plačo. Čeprav so s predstavo odprli novo veliko dvorano SNG Maribor, to ni bila premiera njej na čast - to so imeli že poprej v Gradcu na Štajerski jeseni.
         V tistem času ste objavili knjigo o zgodovini SNG Maribor. Kako se spominjate Pandurjevega gledališkega eposa?
         Spremljal sem ga že v času, ko je bil še dijak. Enkrat so igrali Ibsena na podstrešju Prve gimnazije. Bil sem nekaj jezen in sem hotel oditi, a nisem mogel, ker je bilo vse zaklenjeno. Na Borštnikovem srečanju so študenti AGRFT nastopili z nekim nemškim tekstom, na odru so imeli splav, ki se je zibal, kakor da plove po reki. Vsekakor zelo dobra ideja in tehnično odlično izpeljana. Po svoje pa sem jaz soodgovoren, da je prišel na položaj umetniškega vodje v Maribor. To se je zgodilo v času, ko je bil politični prehod, pa so leta 1989 v Mariboru ukinili samoupravne organe in imenovali tričlansko prisilno upravo. Blaž Železnik je bil direktor gledališča, Štefan Esih blagajnik, jaz pa sem bil odgovoren za umetniški del. Z leti sem postal vse bolj jezen na Pandurja.
         Zakaj?
         Imel je svoj, seveda povsem legitimen pogled na gledališče. Ni pa bilo prav, kako ga je izpeljal. Delno zavračam tudi njegovo nagnjenost k podobarstvu in spektaklom. Postajal je tudi vse bolj vzvišen. Njegovo občinstvo je postalo v glavnem "les nouveaux riches". V Mladini je nekdo prefinjeno zapisal, da so njegova glavna publika tisti z zlatimi zapestnicami na kosmatih rokah. Postal je njihova ikona. Pa sprejemam tudi to. Ampak kar je delal z igralci v ansamblu, tega pa ne. Zbodle so me tudi zastave, ki jih je izobesil pred gledališčem, z napisom You Are One Of Us - ti si eden izmed nas. Torej, da smo mi vsi njegovi privrženci
...

         Kako bi moralo potekati leto 2012, da bi dobilo vašo oceno, da je Maribor zmogel z EPK izkoristiti "zgodovinsko" priložnost?
         Od vsega tega ne pričakujem kaj veliko. Način, kako so se projekta lotili, je zgrešen. V ozadju je polno trapastih interesov, ki se še niso razvili, in trenj med partnerskimi mesti. Danes smo že v februarju, proračuni vseh mest pa še niso znani. V takšnih razmerah ni mogoče kakovostno programirati. Velika neznanka mi je tudi vsebinska zasnova Maksa. To bi moralo biti že zdaj domišljeno. Ne trdim pa, da ta zgradba ni pomembna, ampak mislim, da bi jo bilo treba sezidati idejno premišljeno in finančno trdno.

Tepčki-bebčki in zainteresirana novinarska skrb zanje

Nežno žurnalistično trubadurstvo z rahlim vzgibom dvoma, čudna dvorna elegika onesrečenega in otožnega hrepenenja po razcvetu mariborske kulture v svojstvenem žanru dopisovanja »na ti« med novinarko in programskim direktorjem EPK. V Večerovi ediciji 7DNI. (Predstavljajmo si za hip, da bi v stilu "dragi Borut, dragi Tone" kak novinar na ta način pisal Borutu Pahorju in kaj bi to pomenilo.)

In ja, so prišli v Maribor pokurit na desetine milijonov evrov, kot se je Aleš Čar menda hvalil svojemu prejšnjemu delodajalcu v Dnevniku, zapuščajoč tamkajšnjo službo?  (Izvedeli v vprašanju Bojana Požarja na INFO TV, zastavljenem taistemu intervjuvanemu gostu Mitji Čandru, oziroma Mitju Čanderju, kot to sklanjajo v Mariboru ali vsaj v 7DNI; glej spodaj.) Tudi novinarko zato upravičeno zbega isto vprašanje mnogih, ko se zapelje v Ljubljano in jo "peljejo lulat"... No ja, še dobro, da se direktorju ne bo treba nič truditi - če rubrika v mediju to sploh predvideva -, ker so vprašanja zastavljena retorično. Specifičen trubadurski žanr pač...Spodaj.

--------------------

7DNI, sreda, 2.2.2011, stran 1, 7DNI, avtor: Melita Forstnerič Hajnšek Pismo, Pismo Mitju Čanderju, programskemu direktorju EPK Maribor 2012 Tistim, ki so prišli v Maribor pokurit milijone Zdavnaj je že minilo sto dni, ko naj bi politikom pustili medijski mir. EPK se počasi organizacijsko vzpostavlja, pleteš mreže, vlečeš poteze v svojih šahovski maniri, pa tudi lobiraš na vse strani. V tem si kot šahovski velemojster zares neprekosljiv. Bog ve, kolikokrat ti je bilo že žal, da si prišel? In kolikokrat ti še bo?! Zanesljivo boš težko izšel iz te zgodbe kot zmagovalec, četudi je projekt obsojen na uspeh. A pustiva defetizem.          Sam premier z ministri te je obiskal in dramatično ''zaprl finančno konstrukcijo''. Kak suspenz! A prve delne bilance EPK nikakor niso spodbudne. Najbrž si nisi mislil, da je tvoje mesto tako zapleteno in naše mesto še bolj. Četudi mnogi še verjamemo v EPK in njegov nesporni pomen - tudi po letu 2012 -, predvsem pa v silni potencial Maribora in njegovih ustvarjalcev, ni pretiranih razlogov za optimizem. Pa ne bom o zamudah, propadlih priložnostih in nezmožnosti sodelovanja ...          ''Zgodba se premika v pravo smer,'' si komentiral vladni obisk v Mariboru. Se ti zdi, da se res? Kaj pa vse bojazni tukajšnjih kulturnikov, ki ti očitajo predvsem, da nimaš časa zanje? Tudi nad zadnjim programskim seminarjem v Udarniku pred dnevi so bili razočarani. Na kulturnih dogodkih te pogrešamo ...          In kako najedajo šele vsi tisti mestni trači, za katere veš, da imajo zmeraj tudi malo soli: o zaposlovanju vsevprek v zavodu EPK - tudi kljukcev, ki so lepili plakate po mestu.          Priznam, ko v Ljubljani slišim, kako so moji kolegi pustili dobre službe zato, ker ''so prišli v Maribor pokurit desetine milijonov evrov'' (beri: zaposlili so se v Zavodu Maribor 2012), me zares pograbi bes. Moramo zmeraj in v vsakem kontekstu izpasti kot neki tepčki - bebčki, ki jih iz prestolnice vsakdo, ki ima pet minut časa, lahko "pelje lulat"? Vem, da te taka rezoniranja ne veselijo ob vseh naporih, za katere, verjamem, da jih vlagaš v uspeh zgodbe Maribor 2012, moraš pa razumeti, da postaja včasih že prav zadušljivo. In ko delam primerjave z drugimi EPK, me pograbi žalost ob vseh zamujenih priložnostih in nezmožnostih. Smo res tako razklani, nesposobni povezovanja, priznavanja vrednosti drugemu?          Govoril si na prvi predstavitvi javnosti, da boste vitka organizacijska ekipa, da bo vse transparentno in strokovno relevantno. Ali res? Potrebujete toliko zunanjih strokovnih svetovalcev, toliko prestižnih imen? Za dokaz pomembnosti, za priročno prenašanje odgovornosti, za zamegljevanje? Ne vem, ali so - kljub spoštovanju do vseh - res prav oni porok za kvalitetno zgodbo EPK. Hkrati pa ustvarjalce ''zaslišujejo'' ekipe brez poznavanja področij, za katera so zadolženi, predvsem pa glavnih nosilcev. Vprašanja, ki jim jih zastavljajo, so pogosto žaljivo nepoznavalska, obupno diletantska. Kaj je s temeljito evidenco terena, vseh potencialnih protagonistov EPK? Prepričana sem bila, da si se tega s svojo ekipo z vseh vetrov lotil pošteno in poznavalsko. Žal, ''informacije s terena'' tega ne potrjujejo. Četudi vam tudi Bruselj priznava, da odlično razumete smisel in bistvo EPK, pa vam prav gotovo uhaja iz rok občutek za sinergije v mestu in regiji. Če ste ga sploh kdaj razvili? Z ljudmi, ki vodijo posamezne resorje, očitno teh konsenzualnih učinkov niste in ne boste dosegli. Prve posledice se že kažejo.          Seveda je vse prepleteno s političnimi vplivi, a programska zgodba se mora peljati neodvisno, pošteno in transparentno. Ne bom govorila o pocestnih očitkih, usmerjenih v nekdanji Naskov dvorec, o domnevni razsipnosti in samopašnosti, o starih zamerah, o (ne)zaslugah iz preteklosti, ki so nekatere pripeljale na ta mesta, raje bom optimistično še naprej verjela v silovito potenco mariborske kulture, v dobre živce in benevolenco tukajšnjih ustvarjalcev, s katerimi se boste, upam, v tem letu vsaj dodobra spoznali. Da se jim ne bo treba vedno znova predstavljati novim in novim referentom za ''to-in-ono'' ob EPK. Da bodo končno lahko začeli podpisovati producentske pogodbe, da bo povezave s politiko le toliko, kot je najbolj nujno in najmanj škodljivo. Da bodo posamezne kulturne panoge in prakse obravnavane enako(pravno), pravično.          Da boš ohranil dobre živce in energijo, da boš vse svoje žlahtne obsesije usmeril v dobro celotnega projekta. Da se bomo nehali natezati okoli tega, kdo je in kdo česa ni pokasiral na rovaš EPK. Kdo je in kdo ni upravičen do milijonov in kdo do nekaj tisočakov. Bodo egi končno nekoliko potihnili in bo že butnila na plano altruistična povezovalna energija vseh v istem čolnu?          Kakorkoli, Mitja, še vedno verjamem, da ti bo uspelo. Upam in želim, da bi ti.

Murska Sobota in Velenje protestirata

STA (28.1.2011), via Večer, in STA (29.1.2011), via SIOL:

Murskosoboška zgodba:

Občina Murska Sobota doslej ni prejela niti evra za infrastrukturne naložbe v okviru projekta Evropska prestolnica kulture (EPK) 2012, medtem ko so sredstva s strani države prejele vse ostale občine, razen Velenja, opozarja župan Murske Sobote Anton Štihec. Meni, da vlada partnerice pri tem sicer državnem projektu ne obravnava enakovredno.

Vlada je pred dnevi sklenila, da bo 20 milijonov evrov namenila mariborski občini kot nosilki projekta EPK in dva milijona ptujski občini, obema za infrastrukturne naložbe v okviru EPK. Občini Novo mesto in Slovenj Gradec pa sta sredstva za infrastrukturne projekte dobile konec leta 2009 v okviru razpisa ministrstva za kulturo, in sicer prva dva milijona, Slovenj Gradec pa 1,9 milijona evrov, je za STA povedal Štihec.

S takšnim diskriminatornim odnosom vlade do Pomurja se ne strinjamo, je dejal Štihec, ki je zato predsednika vlade Boruta Pahorja tudi pozval k odstopu ali pa k spremembi odnosa. Od vlade pričakuje enakopraven odnos do vseh partnerjev pri tem sicer državnem projektu. Murska Sobota želi ostati del EPK, je še povedal Štihec.

Občina Murska Sobota je tudi za potrebe EPK že zgradila večnamensko gledališko dvorano v vrednosti 3,6 milijona evrov. Od tega je občina dva milijona namenila neposredno iz občinskega proračuna, ostalo pa so sredstva iz evropskega regionalnega programa, neposredno s strani vlade pa niti evra, je poudaril Štihec. Občina je sicer s tem projektom kandidirala na omenjenem razpisu ministrstva za kulturo, na rezultate razpisa pa se je pritožila in postopek še traja. "Menimo, da se je ministrstvo za kulturo na tistem razpisu obnašalo ne po strokovni plati, ampak bolj po politični," je prepričan Štihec. Dodal je še, da se glede programskega dela partnerji projekta še usklajujejo. Potrebno bo podpisati ustrezno pogodbo, je povedal Štihec.

***

Velenjska zgodba:

Poleg Murske Sobote naj ne bi sredstev za potrebe EPK prejelo tudi Velenje. Velenjski župan Bojan Kontič pravi, da je mesto dobilo nekaj sredstev, ki pa "niso izstopajoča".

Kontič: Dobili smo relativno malo sredstev

"Velenje je za EPK dobilo nekaj sredstev, o višini v tem trenutku težko govorim, so pa bila nizka v primerjavi s sredstvi, ki so jih prejele ostale občine," je pojasnil Kontič.


V Velenju smo za namene EPK prijavili projekt izgradnje prireditvenega prostora ob jezeru in pričakujemo, da bodo zanj finančna sredstva še prejeli. "Kolikor vem, naj bi bilo to dogovorjeno, če bodo kakšna odstopanja, pa v tem trenutku ne znam povedati," je dejal Kontič.

Vprašljiva programska sredstva

Po besedah velenjskega župana so v občini največ težav imeli v razgovorih glede programskih sredstev. Ta so vprašljiva, ker je bil, tako Kontič, predlagan sistem, po katerem naj bi mestne občine iz svojega proračuna na račun zavoda nakazale določeno višino sredstev in potem z dodatkom polovice teh sredstev - po formuli krat 1,5 - ta sredstva za programe tudi črpala. Se pravi, da bi se ta sredstva oplemenitila na računu EPK s tem, da bi svoje dodala država.

"Nad to rešitvijo nismo ravno navdušeni, ker mislimo, da bi bilo dovolj, če bi sredstva transparentno prikazovali znotraj občinskih proračunov za potrebe EPK in glede na to, koliko bi mi predlagali v občinskih proračunih, bi bili dodatno financirani še s strani EPK oziroma države," je povedal velenjski župan.

Za Pikin festival

Zaenkrat v Velenju za potrebe EPK niso vložili še nobenih sredstev. Velenje bo v okviru EPK pokrivalo področje mladinske kulture, osrednja prireditev bo Pikin festival, za katerega tudi potrebujejo nov prireditveni prostor. Kontič je dejal, da od EPK v Velenju pričakujejo "neko dodano vrednost na področju kulture".

Pikin festival, ki je tudi velenjski paradni konj v kontekstu EPK, do sedaj na nobenem razpisu ministrstva za šolstvo ali ministrstva za kulturo ni bil uspešen pri pridobivanju sredstev. Festival so v Velenju organizirali z denarjem iz občinske blagajne in ob podpori sponzorjev. Kontič je sklenil: "Če je Pikin festival največji otroški festival v Sloveniji, pričakujemo, da bo tudi država dala kaj zraven."

Čas streznitve brez Pandurteatra

V zadnjih dveh tednih so se okrepila ugibanja, da bo Pandurteater vzel žalostno slovo. Zofijini smo bili med prvimi, in med kulturniki gotovo najbolj neposredni, čeprav medijsko bojkotirani, ko smo podvomili v transparentnost in smiselnost gradnje Pandurteatra. Resda na podlagi le nekaterih kriterijev: sumljivega sprejemanja odločitev in procedur, poznavajoč gradbeno žilico župana in dvomljiv sloves svetovnega režiserja, bežnega poznavanja stanja občinskih financ in laične ocene tega, ali tak teater mesto sploh zmore upravičiti kot rentabilno naložbo. Zdaj je, kot kaže, pol leta kasneje, ko so projekt po kapljicah sramežljivo zaupali javnosti in ga vrgli iz konspirativnih ozadij, dozorel dvom, ne pa še tudi spoznanje, da si ga ne moremo privoščiti. Si to spoznanje lahko privošči Tomaž Pandur, ki se je zaradi tega, in seveda prvozaslužnega politika, ki mu pojejo panegirike, tj. mariborskega župana, vrnil v Maribor? Je človek ponosa in bo odstopil z mesta predsednika programskega sveta, če se bo uresničil črni scenarij? Ker kaj bo ostalo od EPK, če se v njem odpovemo osrednjemu prostoru EPK, kot so ga oglaševali, žariščni točki življenja prestolnice, brez katere, so nam povedali, preprosto ne bo šlo? Tudi novinar Peter Rak piše o času streznitve po obisku vlade v Mariboru in seveda tem, da se bo mesto moralo centru MAKS (pa tako so se trudili s preimenovanji) odpovedati, če ga ne želijo spraviti v stečaj. Delo, 29. 1. 2011:

Obisku vlade v Podravju ob rob

EPK: prihaja čas streznitve

Premier Borut Pahor, kot kaže, ne more iz svoje kože fantasta – tako, kot je vehemetno oznanil, da je z enim zamahom rešil številna druga vprašanja, od gospodarskih, političnih in socialnih do mejnega zapleta s Hrvaško, je ob nedavnem obisku vlade v Podravju samozavestno izjavil, da je finančna konstrukcija projekta Evropske prestolnice kulture (EPK) 2012 zaprta. Kot v vseh ostalih primerih seveda tudi tokrat ni tako, prav nasprotno, od 75 milijonov evrov, kolikor jih je v igri za naložbe in program, jih bo država prispevala okoli 35 milijonov, večino denarja pa bodo morale zagotoviti iz lastnih proračunov ali s takšnimi ali drugačnimi razpisi kar občine same.
Levji delež seveda Maribor, ki bo moral s polovičnim deležem sofinancirati dva največja infrastrukturna objekta, novo moderno galerijo in knjižnico, za kar bo potreboval dvajset milijonov evrov. Sledijo še druge naložbe in seveda center MAKS, ki ga bo moralo mesto zgraditi in vzdrževati kar samo, prav tako bo treba zagotoviti nemajhna sredstva za program. Obisk vlade je tako predvsem trenutek resnice, ki pa prihaja (pre)pozno. Časa za črpanje denarja iz evropskih skladov je malo oziroma ga ni, v najboljšem primeru bo mesto prihodnje leto eno samo veliko gradbišče, najbolj ambicioznemu projektu, to je centru MAKS, pa se bodo, kot kaže, morali odpovedati, seveda če mesta ne želijo spraviti v stečaj.
Kakor koli so želje po novi infrastrukturi razumljive in legitimne in želje po novi razvojni paradigmi ambiciozne, je pač treba razumeti vlogo in položaj Maribora, regije in države. Dober primer je avstrijski Gradec, ki je po finančnem, gospodarskem in kulturnem pomenu kar nekaj stopničk nad Mariborom, vendar je nedavno direktor osrednjega muzeja Joanneum, ki se ponaša s kar 25-milijonskim letnim proračunom, dejal, da se zavedajo, da Gradec ni Dunaj ali Salzburg in da tukaj ne morejo računati na množičen obisk, temveč iščejo priložnost predvsem v regiji srednje Evrope. To je, hočeš nočeš, tudi skrajni domet Maribora (in, da ne bo pomote, tudi Ljubljane), pa četudi bi ga nekateri, tokrat kulturniški fantasti, radi uvrstili kar ob bok svetovnim kulturnim metropolam.
Dodaten zaplet je nezadovoljstvo ostalih partnerskih mest, nekatera razmišljajo celo o izstopu iz programa EPK, saj se v primerjavi z Mariborom počutijo prikrajšana in celo izigrana. V veliki meri upravičeno, saj imajo v primerjavi z nosilcem projekta zelo skromne želje, za katere jim je država pripravljena odriniti le nekaj drobiža. Prihaja torej čas streznitve, kar bi lahko bilo tudi dobrodošlo. Namesto opekam, jeklu in marmorju bi bil čas, da se odgovorni posvetijo programu. Zaenkrat zadeve potekajo zgolj na teoretični ravni, na zadnjem srečanju mestnih kulturnih ustvarjalcev pred nekaj dnevi je menda nastal pravi revolt, saj so bili deležni zgolj nekaj osnovnošolskih lekcij, ki jim jih je odpredaval kar ekonomist Bogomir Kovač, ki je sicer eden od brezštevilnih svetovalcev zavoda Maribor 2012.
Z armado takšnih in drugačnih prisklednikov, ki bodo vlekli honorarje iz sicer zelo solidnega proračuna, s katerim zavod razpolaga za svoje delovanje, seveda ne bo mogoče realizirati nič pametnega; denar se bo razpršil na najrazličnejše naslove, od tega bodo imeli še najmanj koristi kulturniki. Morda pa imenovanje generalnega direktorja oziroma direktorice zavoda – zdaj je po treh neuspelih kandidaturah v igri dr. Suzana Žilič Fišer – le ni zgolj formalizem, temveč nujen postopek, ki bo zadeve postavil na svoje mesto in bodo trenutno zelo meglene pristojnosti in odgovornosti končno jasno razdeljene.

Peter Rak

Školč: Pandurjev teater je prišel prepozno, o njem ne razmišljamo

Predsednik Sveta zavoda EPK Jožef Školč je v oddaji Osmi dan (25.1.2011) presenetil z izjavo o načrtih s Pandurjevim teatrom:

»Osebno mislim, da je ta projekt prišel prepozno, zato tudi o njem ne razmišljamo niti v okviru zavoda niti v okviru investicij, ki jim pomaga država... Vsekakor pa mislim, da bi bilo veliko smiselneje investirati v to, da se spreminja mentaliteta mesta.«

Lahko to pomeni, da bo EPK ostal brez Pandurjevega hrama, ki so ga oglaševali (in ga še oglašujejo) kot osrednji prostor EPK? Kaj na to poreče Tomaž Pandur, ko se vrne iz Madrida? Kaj na to poreče vodstvo EPK in mariborski župan? Nestrpno čakamo.

Suzana Žilič Fišer izbranka Kanglerja za generalno direktorico EPK?

Po obisku vlade v Mariboru iz današnjega Večera (27. 1. 2011):

O Maksu ni bilo besede
         Ministrica Širca je včeraj dejala, da se o Maksu, Mariborskem kulturnem središču, v prostorih zavoda včeraj niso pogovarjali. "Vem, da je to prioriteta mariborske občine, a ta je zmeraj znala dobiti denar iz evropskih virov, dokaz za to je Naskov dvorec. Če ga občina želi, tudi zagotavlja, da bo to financirala. Zato ga podpiram," je povedala ministrica. Pismo o nameri so podpisali prav s tem razlogom podpore, denar zanj pa bodo lahko dobili tudi na že omenjenih javnih pozivih za sofinanciranje projektov regionalnih razvojnih programov. Na dodatno vprašanje, ali bodo, ko bo Maks zgrajen, sofinacirali programe, pa odgovarja, da so to že nove zgodbe, ki niso le v Mariboru, in so obveza vsakogar, ki se nove investicije loti.
         Tudi Mitja Čander pravi, da so dobili zagotovila za črpanje sredstev iz omenjenega javnega poziva. "Če bo Maks imel natančen poslovno-programski načrt in odigral pomembno regionalno vlogo, odgovori na to bodo jasni v naslednjih dveh, treh mesecih, in če se bo investicija odvijala po rokih, bomo imeli model upravljanja in lažje, bolj kredibilno, zahtevali državna sredstva. Investicija in načrt je sedaj v rokah občine, mi pa ustvarjamo vrhunske vsebine in čimveč investicij bo zaključenih, več bo maneverskega prostora k celotni zgodbi."
         Svet zavoda podprl Igorja Teršarja, a župan Kangler bo predlagal svojega kandidata
         Tudi v. d. generalnega direktorja Vladimir Rukavina je včeraj pozdravil sklepe vlade, ki je po njegovem svoje zaveze izpolnila, s sklepi pa k denarnemu prispevku zavezala občine in druga ministrstva. Del denarja pa bodo morali sami zagotoviti, s sponzorskimi sredstvi, lastnimi prihodki in nagrado Meline Mercouri. "Ali nam bo nagrado uspelo dobiti, bomo videli na zagovoru 27. aprila v Bruslju, upam, že v polni zasedbi z novim generalnim direktorjem zavoda." Kdo bo to, se še ne ve. Svet zavoda je včeraj podal pozitivno mnenje kandidatu Igorju Teršarju, o Rukavini pa ni odločal, saj je kandidat v odstopu s položaja v. d. generalnega direktorja. Ker pa Igor Teršar ni dobil pozitivnega mnenja na programskem svetu, sedaj ni jasno, kaj bo storil občinska komisija za volitve, ki bi morala kandidata predlagati v odločanje na mestni svet. Včeraj nismo doklicali nobenega od članov komisije, po neuradnih informacijah pa naj bi o tem odločali ali v petek ali v ponedeljek, po vsej verjetnosti pa bodo razpis razveljavili.
         Je pa jasno o tem včeraj povedal župan Kangler. Ker nobeden od kandidatov takrat ni dobil pozitivnega mnenja na programskem svetu, se bo odločil po svoji vesti oziroma po predpisih, ki mu jih narekuje odlok o ustanovitvi zavoda. "Vladimir Rukavina se je dokončno odločil, da ne želi opravljati te funkcije, tako da bom v teh dnevih ukrepal in se odločal, kar bo najbolje. Imam možnost, da pozovem dotičnega kandidata ali kandidatko za direktorico. Maribor je univerzitetno mesto in ima veliko kulturnih kreatorjev, zato bom predlagal kompetentno osebo, za katero sem prepričan, da bo dobila zaupanje. Tudi Rukavina ima moje zaupanje, je velik strokovnjak in ima velike zasluge, da smo dobili odobren projekt, zato mi je žal, da je odstopil, a zavod mora nadaljevati s svojim delom," je bil jasen. Kdo je Kanglerjeva kandidatka, se uradno še ne ve, a po neuradnih informacijah naj bi to bila dr. Suzana Žilič Fišer, ki sedi v svetu zavoda.

EPK je zgodovinsko primerljiv z železnico in generalom Maistrom

V temle RTS intervjuju s Tomažem Pandurjem, posnetem 6. januarja letos in še pred njegovim odhodom v Madrid ( kjer ga očitno bolj potrebujejo kot v Mariboru), smo slišali nekaj cvetk, vendar se nobena ne more meriti s tole:

»Maribor v zgodovinskem smislu takšne priložnosti ni imel. Prihod železnice v Maribor in vloga generala Maistra, da je v bistvu EPK tretja zgodovinska priložnost.«

EPK zgodovinski kot general Maister, kot prihod železnice v Maribor, Pandur kot eden od bratov Lumière in režiser »prihoda EPK vlaka«?  Vsebinsko sicer intervju ni nič izstopajočega glede na režiserjevo dobro znano visoko ceno o samem sebi: Pandurteater bo, toda zdaj je velika odgovornost na politiki (nasploh se v zadnjem času v javnih nastopih razbira »samoodveza« epekajevcev, iz katere je slutiti, da bodo oni odgovorni za vse, kar je dobrega, za vse slabo pa seveda lokalna ali nacionalna politika), EPK lahko dvigne življenje mesta in kvaliteto življenja, sedem mariborskih čudežnih let je bilo seveda čudovitih in noben dober projekt ni bil prevelik (»da je šlo za velike projekte, ni sporno, samo z veliko idejo lahko prodreš v svet«). V EPK so se zbrali pravi ljudje (»smo vrhunski profesionalci, zbrani z različnih področij«). Ter, seveda, »meščani bodo protagonisti te zgodbe«.  Ne dvomimo, predvsem finančni.

»Prišel sem v Maribor na povabilo deliti sanje,« še pravi Pandur. Drži, tega so si Mariborčani od nekdaj želeli: da jim župan predlaga, v čigave sanje morajo zlesti in pri tem odpreti svoje denarnice.

Pekarna out, naj živi Pandurjev teater

Čeprav je, kot smo poročali, predsednik programskega sveta odsoten iz Maribora (pač davek, ki se plačuje za svetovne gledališke zvezde), vsaj na papirju njegovemu teatru dobro kaže. Toda nekje se to mora poznati. Odprtje upravne stavbe mariborskega centra urbane kulture se je zamaknilo v junij, kdaj bodo prenovili druga poslopja Pekarne, še ni znano. Moralna zadrega je to tudi za številne mariborske alternativce, ki so se pridružili EPK ekipi. Iz članka Tomaža Klipšteterja v Dnevniku (15.1.2011):

Pekarna vse bolj v Maksovi senci

Maribor - Mariborsko kulturno središče - Maks, ki si ga je izmislil režiser Tomaž Pandur, je v mestni politiki ekspresno zasedel primat med naložbami v kulturno infrastrukturo. Le nekaj sto metrov vzhodno od predvidene lokacije te razvpite 40-milijonske naložbe pa se zaradi finančne stiske zatika nadaljnja prenova Pekarne, s katero naj bi se revitaliziralo to najpomembnejše mariborsko središče urbane kulture.

S štirimi najemninami bi plačali celotno prenovo

Župan Franc Kangler torej ne bo izpolnil obljube, da bo Pekarna dočakala leto 2012 v celovito prenovljeni podobi. "Izgovarjanje na pomanjkanje denarja se mi zdi skrajno neodgovorno," je ogorčen Gregor Kosi, direktor zavoda Pekarna Magdalenske mreže. "Še posebej če upoštevamo, da je celovita prenova Pekarne ocenjena na približno osem milijonov evrov, kar so komaj štiri letne najemnine za prihodnji Maks, Pekarna ob novem velikem "bratu" Maksu izpade kot nezaželen pastorek. Maribor je pač mesto, kjer vsi "tripajo" na nove zgodbe, potem se na vse prejšnje takoj pozabi," se pritožuje Kosi.

Prenova upravne stavbe Pekarne se je z enoletno zamudo zagnala julija lani. Odsihmal so uporabniki poslopja razseljeni na štiri lokacije po mestu, nekateri pa vztrajajo v gradbenih zabojnikih poleg gradbišča. Na njem so Konstruktorjevi delavci v minulih mesecih gradili v pospešenem ritmu, kljub temu pa ne bodo mogli ujeti predvidenega roka dokončanja, po katerem bi bila vselitev marca letos. "Zdaj je realno, da se bo to zgodilo šele junija," pravi Borut Wenzel iz omenjenega zavoda.

V prijavi pozabili na opremo

Bolj negotova je prihodnost prenove preostalih objektov na območju Pekarne. "Na občini niso dorasli svojim nalogam, ki bi jih morali imeti v malem prstu," je kritičen Wenzel. Iz njegovih besed je mogoče razbrati, da je zamujanje posledica malomarnosti pristojnih občinskih mož. Občina je sicer lani uspela pridobiti evropskih 700.000 evrov za prenovo Hladilnice. A se je zapletlo zato, ker se je prijavila na razpis s predinvesticijsko zasnovo, v kateri ni bil naveden strošek notranje opreme.

Služba vlade za lokalno samoupravo in regionalno politiko pa zahteva, da so projekti, ki jih sofinancirajo, takoj uporabni in torej morajo vključevati opremo. Zato se je sofinančni delež občine povečal za pol milijona evrov, ki jih mora zdaj nekje najti. Ali pa krčiti obseg opreme. "Če se bo to zgodilo, se nam bo ponovila zgodba Karantene, ki so jo uporabniki vselili več kot leto po uradnem dokončanju prenove," opozarja Wenzel.

Novega Gustava pred letom 2013 ne bo

Po najbolj optimističnem scenariju se utegne prenova Hladilnice in Lubadarja zagnati spomladi, s čimer bi bila objekta vseljiva maja 2012. Še bolj nedoločljiv pa je začetek gradnje nove večnamenske dvorane Gustav, ker jo ovira sosed, katerega služnostna pot vodi čez zemljišče dvorane. Če bi občina zmogla doseči dogovor s pritožnikom, bodo pekarnarji predlagali, naj se gradnja premakne v leto 2013, ker sicer ne bi mogli izvajati programov, predvidenih v letu evropske prestolnice kulture.

Kot da težav še ni dovolj, je zavod Pekarne Magdalenske mreže zdaj prizadelo še množično državno krčenje programa javnih del. Začetek leta so izgubili kar pet sodelavcev. "Prvič v naši zgodovini se nam je zgodilo, da imamo preveč računalnikov," razmere slikovito opisuje Wenzel.

Investicijski debakel

V zad­njem letu pred projek­tom Evropske prestolni­ce kulture (EPK) še ni­ti ena odključ­nih investi­cij (U­metnostna galeri­ja Maribor, Rotovški  trg z osrednjo knjiž­ni­co, Maks in nabrež­je reke Drave) ni­ma trdnih zagotovil o denarju. Šte­vil­ne inve­sticije v Ma­ribo­ru ča­ka­jo na de­nar, da bi lah­ko za­če­li pre­no­ve in gradnje, a trdnih za­go­to­vil še ni; priča smo le mnogim obljubam. Kar po­meni, da, če­tudi začne­jo gra­diti jutri, niti eden od ključnih pro­jektov ne bo pripravljen v za­četku le­ta2012, ko bo Maribor EPK.

Tudi za štiri ključne pro­jekte, ki naj bi jih še vla­da pre­po­zna­la za prednostne –Umetnostna gale­rija Ma­ribor (UGM), Ro­tovški trg z osrednjo knjiž­nico, Maks in na­brež­je re­ke Dra­ve-, se na­tančno ne ve, kdaj bo­do zaključe­ni. Po zadnjih informa­cijah je vla­da, ki je EPK pre­po­znala za na­cio­nal­ni pro­jekt, za na­slednja tri le­ta obljubila de­set milijo­nov evrov za UGM in knjižnico, ka­ko bo z na­daljnjim financira­njem Maksa, ko bo ta po­stavljen, in na­brežjem Drave, za ka­te­re­ga naj bi pre­ko razpisov do­bili osem milijo­nov, pa jasnih za­go­to­vil ni. Tudi kre­dit za Maks, ki naj bi ga do­bil ZIM, je še v fa­zi poga­janj, pra­vi direktor Mat­jaž Knez. Le dol­go­ročna stra­teška po­litika bi lah­koMa­ribor pripe­lja­la do že­le­nih inve­sticij, pra­vijo poznaval­ci, a dejstvo, da v le­tu 2011 Mestna občina Ma­ribor (MOM) še nima niti ene­ga podpisa­ne­ga do­kumenta, s ka­te­rim bi za­go­to­vila en sam evro inve­sticijskih sredstev, bo­de v oči. Ob na­čel­nih za­go­to­vilih je tež­ko re­sno go­vo­riti o pro­ra­čunu in inve­sticijah. Za­to je vpraša­nje, za­kaj nista niti občina niti drža­va zbra­li do­volj po­guma in javno­sti spo­ro­čili, da neka­te­rih inve­sticij pač ne bo, na me­stu. Ča­ka­nje  - če ne ome­nja­mo inve­sticijske po­litike države, ki si te­ga go­to­vo ne mo­re šte­ti v čast –pa najbolj ško­duje inve­sticiji sa­mi...

Članek Petre Zemljič v današnjem Večeru (22.1.2011).

Lorenci sprašuje o višini plačila

Vprašanje Večerovega novinarja in kolumnista kulturne strani v tem časopisu Mirka Lorencija v današnjem Večeru (20. 1. 2011):

Mimogrede, če smo že pri Kanglerju in pri občini, še eno vprašanje, ki izhaja iz EPK-jevske zgodbe, iz katere bo do prihodnjega leta še nič koliko novih, hudo neprijetnih vprašanj: Je res, da je Aleš Novak, direktor občinskega urada za kulturo in mladino, ob redni plači za vedejevstvo na položaju programskega direktorja EPK dobil 30 tisoč evrov?

Kaj bo s prenovo Pekarne?

Članek iz današnjega Dela (20.1.2011) izpod peresa Petra Raka o velikih infrastrukturnih načrtih EPK in njegovih finančnih mejah v nadaljevanju. Kakšna bo torej usoda Pekarne, je res že odpisana? Da Madrid ta hip bolj potrebuje predsednika programskega sveta Tomaža Pandurja kot ga Maribor, kot zvemo, sodi v rubriko bizarno. Kako so te mesece tekla honorarna plačila, pa bi morali preveriti novinarji.

Evropska prestolnica kulture 2012 ali uresničevanje projekta Čista energija

Načrti veliki, blagajne (skoraj) prazne

V Mariboru in drugih partnerskih mestih so načrtovali za 140 milijonov evrov investicij v kulturno infrastrukturo, na državni ravni le sedem

Težko bi rekli, da v skoraj štirih letih po zmagi Maribora in partnerskih mest iz tako imenovane vzhodne kohezije v tekmi za pridobitev naziva evropske prestolnice kulture ni bilo narejeno nič, zagotovo pa premalo. Velike obljube so se medtem spremenile predvsem v pobožne želje, nihče natančno ne ve, kateri projekti bodo izvedeni in kdaj, kar je velika ovira tudi pri načrtovanju programov. Tako rekoč dnevno so na sporedu apeli iz posameznih mest, naj država, ki je navsezadnje vložila kandidaturo v Bruslju, vendarle spremeni svoj koncept delovanja in bodisi s ­posebnim zakonom o EPK ali z drugimi sredstvi zagotovi primerno sofinanciranje. Odziv vlade je medel.

Izmed šestih mest, ki sodelujejo v okviru projekta Evropske prestolnice kulture (EPK) 2012, bosta, kar zadeva kulturno infrastrukturo, očitno le Novo mesto in Murska Sobota pripravljeni na izpeljavo programov. Deloma to velja še za Velenje in Slovenj Gradec, kjer ostaja nedorečena le gradnja kulturnega doma, na Ptuju in še zlasti v Mariboru pa manj kot leto pred pričetkom projekta stopicajo na mestu s polnimi mapami nerealiziranih načrtov, vrednih okoli sto štirideset milijonov evrov, denarja pa je tako kot časa malo ­oziroma skoraj nič.

Trenutno namreč o konkretnih številkah nihče ne zna nič povedati – po nekaterih informacijah naj bi bilo za naložbe na državni ravni na voljo pičlih sedem milijonov evrov – oziroma tako rekoč noben načrt nima končane finančne konstrukcije. Še več, na ministrstvu za kulturo naj bi se neuradno odločili, da bodo v Mariboru podprli dva projekta – to naj bi bila nova moderna galerija in mariborska knjižnica, v preostalih mestih pa po enega, vendar tudi za te okleščene programe denar še zdaleč ni zagotovljen. Slabe napovedi torej, samo v Mariboru je načrtov za 86 milijonov evrov, in to brez upoštevanja novega kulturnega centra Terminal 12 oziroma MAKS, ki naj bi veljal še okoli ­trideset milijonov.

Komedija zmešnjav: Kangler bi Rukavino imenoval kar brez njegovega soglasja

V Dnevniku (18.1.2011) o peklenskih mukah rojevanja generalnega direktorja EPK po tistem, ko je Vladimir Rukavina županu Mestne občine Maribor Francu Kanglerju ponudil odstop s svojega dosedanjega položaja vršilca dolžnosti generalnega direktorja omenjenega zavoda ter se odpovedal nadaljnji kandidaturi za to funkcijo. Sledi presenečenje: ne le številne osebne zamere, ki vrejo na dan, čudi predvsem županova zagnanost, da imenuje Rukavino brez njegovega soglasja. Smemo pripomniti, da imenovanja brez soglasja kandidat pravzaprav ne bi smel sprejeti? Je Rukavina zgolj ponudil odstop z figo v žepu ali je mislil resno? To je zdaj hamletovsko, za EPK bitnostno vprašanje. Članek:

Prav Franc Kangler je eden redkih, ki še vedno vneto podpira Rukavino, saj ponujenega odstopa noče sprejeti. "Gospod Rukavina je že od prvega dne sodeloval pri projektu in kreiral Evropsko prestolnico kulture v Mariboru, zato je zame kot župana ta odstop nedopusten. V teh dneh bom preveril zakonodajo in če mi ta to dopušča, bom v mestnem svetu brez soglasja gospoda Rukavine predlagal njegovo imenovanje," trmasto vztraja Kangler. Kako pa županovo malce drzno gesto komentira dosedanji vršilec dolžnosti generalnega direktorja? "Zelo cenim županovo zaupanje," pravi Rukavina, "toda dejstvo je, da pri projektu sodelujejo tudi ljudje, katerih zaupanja nimam. Tu niso pomembni posamezniki in njihove usode, temveč je najvažnejši sam projekt, saj gre navsezadnje za največji kulturni dogodek v samostojni Sloveniji. Nihče mi ne more očitati, da sem ali sem bil orodje katere koli politike."

Rukavina pristavlja, da je bil projekt zagnan pod sloganom »čiste energije«, a je pozneje na površje priplavala birokratska nesnaga in zlonamerno natolcevanje, kar zagotovo ni imelo pozitivnega učinka na oblikovanje programa. Neuradno pa je mnoge bodlo predvsem dejstvo, da Rukavina paralelno s funkcijo začasnega direktorja Maribora 2012 opravlja še delo prvega moža Narodnega doma, saj naj bi cekine iz mošnjička, namenjenega projektu EPK, stresal v blagajno ene najpomembnejših mariborskih kulturnih ustanov. Toda kot pojasnjuje glavni akter te zgodbe, zasebno sploh ni imel nikakršnega dobička, saj je skoraj vse delo v korist EPK opravljal volontersko, Narodnemu domu Maribor pa je letos priboril celo manj denarja kot v prejšnjih letih. "Edino, kar sem dobil, je bil zvrhan koš očitkov, tako da je izkupiček ob igranju dvojne vloge absolutno negativen," ugotavlja Rukavina. Programski direktor zavoda Maribor 2012 Mitja Čander, ki je v nedavnem intervjuju za Dnevnikov Objektiv izrazil določene zadržke do dvojnega direktorovanja Rukavine, pa njegov umik komentira zgolj z besedami: "Škandaliziranja je bilo že dovolj. Mislim, da si vsi tisti, ki na projektu te dni delamo s polno paro, želimo in zaslužimo pozitivno ozračje."

Na začetku so bili trije

Preko standardov komisije mestnega sveta za imenovanja pa se že v začetku ni prebil Peter Tomaž Dobrila, ki ga je Kviaz zavrnil, češ da nima ustreznih menedžerskih izkušenj. Vendar se bo Dobrila, ki je s Kiblo spisal uspešno kandidaturo Maribora za evropsko prestolnico kulture, na potek postopka pritožil, saj ta po njegovem ni bil v skladu z ustanovnim aktom zavoda Maribor 2012. "V 19. in 20. členu akta natanko piše, kako mora potekati izbira generalnega direktorja, zato je procedura, po kateri je občinski Kviaz preliminarno zavrnil mojo kandidaturo, nezakonita. Kviaz bi moral v začetni fazi zgolj preverjati ustreznost prejetih vlog, nakar bi morala o kandidatih podati mnenje oba sveta," je odločen Dobrila. Svojo izjavo pa dopolnjuje še z besedami: "V duhu ažurnega reševanja postopka bi moral ustanovitelj odstopiti mojo vlogo v obravnavo svetu zavoda in programskemu svetu."

Po tem, ko kadrovska komisija mestnega sveta ni podprla Dobrile, Rukavina pa je ponudil odstop, v igri za mesto generalnega direktorja zavoda Maribor 2012 ostaja le še Igor Teršar, ki pa pred dobrim tednom prav tako ni dobil pozitivnega mnenja s strani programskega sveta, v prihodnjih dneh pa pričakuje še mnenje sveta zavoda, kateremu predseduje Jožef Školč. Ta opozarja, da Teršar, četudi se mu bo uspelo izmuzniti skozi sito sveta zavoda, morda ne bo potrjen s strani Mestne občine Maribor, saj je ta nesporno favorizirala Rukavino. Školč še pristavlja: "Pričakoval sem, da bomo problem generalnega direktorja rešili do konca meseca. Ali je odstop Rukavine reševanje tega vprašanja zapletel ali razpletel, pa ne bi želel komentirati." Ob najslabšem možnem scenariju pa lahko Mestna občina Maribor objavi nov razpis ali javni poziv za mesto generalnega direktorja zavoda Maribor 2012 in tako postopek imenovanja znova začne – od začetka.

Srečno novo: partnerske občine proti upravi EPK

Srečno novo leto 2011: manj kot leto je do EPK 2012, pa še vedno niso določeni niti finančni proproci med partnerskimi mesti v EPK in »centralo«, tj. koliko denarja bodo občine prejele. Ptujski župan Štefan Čelan pravi: »Predlog je, da bi zavodu pripadlo 15, ostalih 85 odstotkov sredstev pa se razdeli med posamezne lokalne skupnosti. Pri tem pa moramo občine vsaj približno vnaprej vedeti, na kolikšen del sredstev lahko računamo, seveda pa dajemo potem pooblastilo zavodu, da bo na podlagi prijav posameznih kulturnih izvajalcev v mestih naredil tisti izbor, za katerega bo ocenil, da so projekti kakovostni.«  Zapis z zadnjega srečanja v Velenju (Dnevnik, 13. 1. 2011) daje slutiti, da je razdeljevanje denarja, kot tudi ključi zanj, še povsem odprta igra:

Župani občin partnerskih mest projekta Evropska prestolnica kulture (EPK) in predstavniki javnega zavoda EPK se sinoči v Velenju še niso uspeli dogovoriti, na kakšen način se bodo zbirala sredstva partnerjev in kako se bo financiral programski del EPK ter delovanje javnega zavoda, ki ga je ustanovila nosilka projekta mestna občina Maribor.

Trenutno tudi še ni znano, koliko denarja bodo občine in države zagotovile za programski del. Zadnja aktualna številka je okoli 50 milijonov evrov, vendar še ni jasno, koliko sredstev bodo posamezne občine sposobne zagotoviti. Občine, kot je povedal velenjski župan Bojan Kontič, zavračajo predlog uprave zavoda, da bi se sredstva iz občinskih proračunov zbirala v zavodu, od koder bi potekalo financiranje programskih sklopov. Občine želijo, da se ta sredstva jasno določijo in vodijo v občinskih proračunih za namen EPK. Član sveta zavoda Srečko Meh je podprl stališče občin in povedal: "Skupni projekti naj se financirajo s skupnim denarjem zavoda, projekti občin pa za vsako občino posebej."

Zavod EPK bo, kot kaže, tudi še nekaj časa brez direktorja. Meh je dejal, da to sicer ni huda ovira za delovanje zavoda, ni pa dobro. "Občine za direktorsko mesto večinsko podpiramo Igorja Teršarja (vodi javni sklad RS za kulturne dejavnosti, op.p.), a zanj soglasje ni bilo doseženo. Težko je napovedati, kdaj bo zavod dobil direktorja," je dejal Meh in hkrati pozitivno ocenil imenovanje Mitja Čandra za programskega direktorja, ki je po njegovem mnenju zelo pogumno zastavil delo. "Z njim in sodelavci projekta bomo lahko delali tako, da Slovenije ne bo sram projekta EPK," je še dejal Meh.

Župani imajo skrbi tudi z investicijskim delom programa, ki predvideva gradnjo novih objektov, in zatrjujejo, da sredstev v tem delu ni mogoče več zmanjševati. Župan Novega mesta Alojz Muhič je opozoril, da je občina v infrastrukturo že vložila 41 milijonov evrov, od države pa ni dobila še niti enega evra. Ptujski župan Štefan Čelan je poudaril, da je po nekajkratnem klestenju sredstev za EPK dosežen minimum. "Manevrskega prostora, da bi se občine še odpovedovale investicijam na račun vsebinskega programa, skoraj ni več," je dejal Čelan, ki ga tako kot kolege skrbi transparentnost financiranja programskega dela EPK, ki zahteva tudi nove zaposlitve. Meh je povedal, da je sistemiziranih 30 delovnih mest, pogodbeno pa bo za izvedbo programa skrbelo še več kot 100 sodelavcev.

Župan Bojan Kontič je sinoči napovedal, da se želijo predstavniki EPK v kratkem srečati s predsednikom vlade Borutom Pahorjem in se pogovoriti o že danih medsebojnih zavezah in obveznostih.

Kardum dvomi v uspešen investicijski projekt

Član programskega sveta EPK Simon Kardum dvomi v časovno in vsebinsko izvedbo projektov v Pandurjevem teatru, kjer pogreša že ustanovitveni akt:

Programski svet je včeraj sicer potrdil tudi vse štiri nove programske sklope v okviru Evropske prestolnice kulture. V tej razpravi se je oglasil tudi svetnik Simon Kardum, direktor Centra urbane kulture Kino Šiška in izrazil svoje nezadovoljstvo zaradi načina, kako se vodi razvpita naložba v Mariborsko kulturno središče Maks, ki je postalo sestavni del programskega sklopa Terminal 12. "Po moji oceni je absolutno premalo časa za to, da bi to lahko bil uspešen investicijski projekt. Če bi jim ga kljub temu uspelo izpeljati, bi to bil rekord pri gradnji kulturne infrastrukture," nam je po seji povedal Kardum. V projektu Maks pogreša to, da še zmeraj ni spisan niti ustanovitveni akt (občinskega) zavoda, ki naj bi izvajal program v njem, niti ni bil imenovan vršilec dolžnosti direktorja zavoda. Ta vršilec dolžnosti bi namreč moral z upravno in finančno odgovornostjo nemudoma začeti spremljati naložbo in usklajevati programske vsebine s prostorskimi kapacitetami vse do dokončanja projekta.

"Če hočejo arhitekturni idejni načrt spraviti v funkcijo, morata paralelno potekati gradnja objekta in snovanje njegove vsebine. Med gradnjo je treba natančno opredeljevati namembnosti, drugače se lahko projekt izkaže kot popolna napaka. To pričajo izkušnje mnogih drugih gradenj, ko se jim je zgodil kolaps," je razložil Kardum in opozoril še na morebitni konflikt interesov: če bo vršilec dolžnosti postal Tomaž Pandur, bi moral ta nemudoma odstopiti s položaja predsednika programskega sveta zavoda Maribor 2012.

Mnenje smo prebrali v Dnevniku.                                                 

Srečno novo: EPK eno leto pred začetkom še vedno brez generalnega direktorja zavoda

To se lahko dogaja le v najslabših familijah in v Mariboru: piše se sredina januarja 2011, EPK 2012 pa še vedno nima generalnega direktorja zavoda, ki bi ga moral imeti najprej. Generalnega direktorja imenuje mestni svet MO Maribor, po predhodnih pozitivnih mnenjih sveta zavoda in programskega sveta zavoda ter po pridobljenem soglasju Ministrstva za kulturo RS. Komisija mestnega sveta Mestne občine Maribor za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja (Kviaz) je prejela tri prijave, potem ko je konec novembra objavila razpis za imenovanje generalnega direktorja javnega zavoda Maribor 2012. To so bili Vladimir Rukavina, dosedanji vršilec dolžnosti generalnega direktorja zavoda, Peter Tomaž Dobrila, v. d. generalni direktor direktorata za umetnost na ministrstvu za kulturo, in Igor Teršar, direktor Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti (JSKD).

Toda ni šlo, programski svet zavoda je podal negativno mnenje obema kandidatoma za ta položaj, torej dosedanjemu vršilcu dolžnosti Vladimirju Rukavini in Igorju Teršarju, direktorju Javnega sklada za kulturne dejavnosti (JSKD).

Razlogov za to sicer niso pojasnili, po neuradnih informacijah pa naj bi bili svetniki nezadovoljni s konceptom razvoja, ki ga je predstavil Rukavina, Teršarja pa so zavrnili zato, ker ni mogel izkazati ustreznih mednarodnih referenc.

O obeh kandidatih se bo moral zdaj izreči še svet zavoda; kdaj bo imel sejo, še ni znano. Ne glede na odločitev sveta zavoda pa sta  negativni mnenji programskega sveta že zelo zakomplicirali imenovanje generalnega direktorja brez ponovitve razpisa. Akt o ustanovitvi zavoda Maribor 2012 namreč določa, da občina imenuje generalnega direktorja na podlagi javnega razpisa ustanovitelja zavoda po predhodnih pozitivnih mnenjih sveta zavoda in programskega sveta zavoda.

Zapisa o tem  v Večeru in Dnevniku.

Proti sedenju Rukavine se je ostro izrekel tudi programski direktor zavoda Mitja Čander v nedavnem (8. 1. 2011)  intervjuju za Dnevnik:

»Želim si, da bi bile razmere čiste. A v Mariboru tudi doslej za nekatere ni bilo sporno, da je bil lahko isti človek (Vladimir Rukavina, op. p.) hkrati vršilec dolžnosti generalnega direktorja EPK in direktor Narodnega doma Maribor, ki je načrtno črpal denar iz vira EPK... Če omenjate Rukavino; prav zaradi nedokončane vodstvene strukture so po naših informacijah v njej navzoča številna trenja. Ne kaže, da bi se napetosti v kratkem odpravile, celo poglobiti se utegnejo. Na programskem svetu EPK se utegne v petek (pogovor je potekal v sredo, op. p.) zgoditi, da Rukavina ne bo dobil pozitivnega mnenja. Uprava EPK deluje nemoteno in odločitve sprejemamo v normalnem vzdušju. Želim pa si nekoga, ki se bo pri EPK v polni meri angažiral, kajti dela je veliko. Upam, da se bodo razmere v kratkem stabilizirale. Rukavini sem rekel, da ga lahko vidim na tem položaju, enako kot tudi protikandidata Igorja Teršarja. Ne vidim pa možnosti, da bi bil hkrati direktor Narodnega doma in zavoda Maribor 2012. Biti direktor dveh tako velikih inštitucij je mogoče samo v Mariboru. (Smeh.)... Najmanj, kar bi od Rukavine pričakoval, je zato, da pred imenovanjem poda eksplicitni odgovor na vprašanje, ali bo vztrajal pri dvojnem direktorovanju. Nezaupanja je bilo dovolj.«

In kako se je izgubil kandidat Peter Tomaž Dobrila? Po Večeru takole:

Spomnimo, da se je zraven Rukavine in Teršarja prijavil še oče celotne programske zgodbe Peter Tomaž Dobrila, nekdanji v. d. direktor direktorata za umetnost in po novem odgovoren za mednarodne programe pri zavodu EPK. Konec decembra je komisija po besedah predsednice Furmanove, ki smo jih objavili v Večeru, opravila razgovor in soglasno programskemu svetu in svetu zavoda, kljub temu da so vsi izpolnjevali pogoje, predlagala zgolj dva omenjena. Odlok o ustanovitvi javnega zavoda Maribor 2012 pa v 19. členu navaja, "da generalnega direktorja imenuje na podlagi javnega razpisa ustanovitelj zavoda po predhodnih pozitivnih mnenjih sveta zavoda in programskega sveta zavoda". Kar le pomeni, da Peter Tomaž Dobrila ni imel možnosti, da bi o njemu in njegovi vlogi razpravljala oba sveta zavoda, mestna komisija pa je zmanjšala njuno avtonomijo. Če so s tem kršili postopek, nam ni uspelo izvedeti, ker se Furmanova včeraj ni oglasila na telefon, prav tako pa ne Dobrila, ki se bo, potem ko bo dobil tudi sklep kviaza, zagotovo uradno pritožil in sprožil upravni postopek. Potemtakem bo moral tudi programski svet o izločenem kandidatu še enkrat odločati.

Naša prognoza razvoja dogodkov: dosedanji vede Vladimir Rukavina ostaja na tem mestu, dokler bo to ustrezalo politiki oziroma dokler bo le šlo.

P.S. Današnji nacionalni dnevnik RTV Slovenija je poročal, da je v.d. Vladimir Rukavina danes odstopil s svoje funkcije. Zaenkrat o tem ni poročal še noben drug medij. Našo zgornjo (današnjo) prognozo to seveda demantira.

Vlado Novak o mentalnih sindromih epekajevstva in mariborski krizantemi

Igralec Vlado Novak v Večeru (8.1.2011) o epekajevskem glamurju in umetnosti preživetja kulturniških ne-epekajevcev (vztrajno bojkotiranih v medijih zaradi medijsko-novinarsko-piarovsko-občinskih struktur, ki sedijo v občinskih komisijah in delijo denar):

            Pri celotni "epekajevski zgodbi", kot se je že lepo prijela nova skovanka, nam malo starogrškega Solona ne bi škodilo, tako da kar počakajmo do konca. In, seveda, upajmo na najboljše.
         Zdaj pa ...Težko mi gre od ust in prstov, pa vendar: naj pristavim še svoj krožniček, naj povem, dovolite mi, da se še jaz malo hvalim, samo da vidim, kako to zgleda, saj tega, sploh pa javno, ne počnem, tudi sicer bolj poredko, razumete, bolj me zanima, kakšni so potem občutki, ustrezite končno tudi moji jezi in preberite, da sem, ničvrednež, v času Pandurjeve odsotnosti iz tega mesta odigral v gledališču kakšnih trideset vlog svetovnega repertoarja, nabral domala petindvajset filmskih naslovov in "fasal" tudi kakšno "bogsigavedičezasluženo" nagrado. Vsa ta ničvredna bera je bila nabrana brez klanov, fevdov in ostalih interesnih sprimkov in sprdkov, ki so jim sodobne slovenske nesvobodne prikazni podvržene.
         Vedeti morate, da podobno kot jaz pišejo, ne na papir, ampak na svojo dušo, mariborski slikarji, kiparji, pisatelji, moji kolegi igralci, režiserji, skladatelji, instrumentalisti, oblikovalci, razmišljajoči ljudje na več področjih ... Oni ne govorijo, oni delajo. Med njimi so tudi pravi umetniki preživetja; lani je bilo vsem društvom in skupinam na področju mariborske kulture namenjeno približno 40.000 evrov ... Morda sem vse to napisal tudi v imenu te mariborske krizanteme, katere lističe vidi le malokdo od vladajoče nomenklature.
         Kako pa bogato prestolovati? S formo? Našopirjenostjo? Z bliščem in svetlobnimi efekti? S povzpetništvom? S poplavo besed, ki ničesar ne povejo? Ali morda z ustavo za duha, ki že v preambuli veleva poznavanje zgodovine, vsebino, ki bo priložnost za vse, skromnost, človeka, tovarištvo? Nomenklatura, ki se dela, da služi, v resnici pa vlada, se dela fina. Kako je videz večkrat bistvu tuj, če ponovim za velikim Angležem, ko zgleda vse tako na nivoju, poštirkano, skoraj okravateno in modno in navidez pošteno! Oj, ti naivno prikrivanje ...

Za program predvidenih 25, 30 ali 40 milijonov?

Mitja Čander o finančni oceni za celoten program EPK v Večeru, 26. oktober 2010 (in ponovljeno kasneje, tudi s strani direktorata MK):

"Finančna slika bo znana do konca leta, celoten program za obdobje treh let pa bo po moji oceni stal 25 do 30 milijonov evrov, odvisno, koliko ambicioznosti si želimo. Plus stroški za promocijo in delovanje zavoda."

Mitja Čander o finančni oceni za celoten program EPK v Dnevniku, 8. januar 2011:

»Trenutno je recimo za program predvidenih 40 milijonov evrov. Tu lahko partnerji že upoštevajo vložke iz minulih let, kar pomeni, da realno potrebujemo nekoliko manj.

Katera pa je tista res najnižja meja, ki še omogoča realizacijo v zamišljenem obsegu?

Ocenjujem, da je skrajna meja, ob kateri se lahko stvari še dostojno izpeljejo, ne samo v Mariboru, ampak tudi v vseh partnerskih mestih, 30 milijonov evrov za leti 2011 in 2012.«

Izrez besedila iz omenjenega intervjuja za Dnevnik:

Ali še zdaj ni jasno, koliko denarja imate?

Finančni okvir mi trenutno povzroča precej sivih las, saj za zdaj vemo zgolj to, da razpolagamo z okoli 15 milijoni evrov, ki nam jih je ministrstvo za kulturo namenilo v obdobju 2010-2012. Vrednost projekta EPK, ki je bil prijavljen v Bruselj, torej stroški programa in delovanja zavoda, pa je bila 57 milijonov evrov. Razumljivo, da obdobje krize nekoliko oklesti pričakovanja in uprava zavoda je vsem udeleženim partnerjem predlagala znižanje proračuna na 50 milijonov evrov. Morda se bo še to znižalo, ampak obstaja neka meja, pod katero stvari ne moreš več kakovostno izpeljati, in to velja tudi za časovne roke. Zdaj je zadnji čas, da dobimo jasne odgovore. Udeležencem v projektu EPK smo predlagali model, po katerem bi 20 milijonov prispevala država, 20 milijonov partnerska mesta, 10 milijonov pa bi dobili iz drugih virov.

Je to tista minimalna vsota, ki je potrebna za izpeljavo EPK?

To je izhodiščni predlog uprave. Verjamem, da je mogoče tudi to številko malenkost znižati in pač delati v oteženih pogojih. Trenutno je recimo za program predvidenih 40 milijonov evrov. Tu lahko partnerji že upoštevajo vložke iz minulih let, kar pomeni, da realno potrebujemo nekoliko manj.

Katera pa je tista res najnižja meja, ki še omogoča realizacijo v zamišljenem obsegu?

Ocenjujem, da je skrajna meja, ob kateri se lahko stvari še dostojno izpeljejo, ne samo v Mariboru, ampak tudi v vseh partnerskih mestih, 30 milijonov evrov za leti 2011 in 2012.

Grozi projektu Pandurjevega teatra ovadba?

MAKS alias Pandurjev teater je po konspirativnih napovedih mariborskega župana Franca Kanglerja zaradi »domnevnih nepravilnosti« naslednji na vrsti za kazensko ovadbo, beremo v županovem zagovoru pred ovadbo zaradi »pobeglih nepremičnin«, kot se je evfemistično izrazil občinski pravni strokovnjak v obrambi svojega naročnika (v drugih poslih), dr. Renata Vrenčurja. Če prav razumemo, bo Kangler še enkrat, že tretjič, iskal alibi zanj (in prihodnje odpustke zase) pri mestnem svetu - zaradi ekstenzivnega zanimanja kriminalistov za Pandurjev hram. Takole:

»Prepričan sem, da tako prva ovadba, ki se nanaša na Dom pod gorco, kot ta v zvezi s toplarno ne bosta dobili obsodilnega epiloga,« verjame Franc Kangler, mariborski župan, ki je skupaj s še štirimi ljudmi ovaden zaradi domnevno sporne menjave zemljišč za gradnjo toplarne. Za takšno dejanje je predvidena kazen od enega do osmih let zapora.

Vrenčur sodeluje z MOM
Kot smo že poročali, naj bi bila občina z menjavo zemljišč s podjetjema MTB in Mik Celje oškodovana za okoli šest milijonov evrov. Kangler, ki je včeraj predstavil svoje stališče do celotne preiskave, se sklicuje tudi na pravno mnenje strokovnjaka za nepremičninsko pravo, Renata Vrenčurja z mariborske pravne fakultete, da v omenjeni zadevi, kar se tiče menjave, ni nič spornega. “Zaradi nedoslednosti slovenske pravne ureditve se po naši oceni ne more kar vsepovprek opletati s kazenskimi ovadbami,” pravi Vrenčur, ki pa sicer priznava, da njegov Inštitut za nepremičninsko pravo Maribor večkrat poslovno sodeluje tudi z Mestno občino Maribor (MOM). “Danes sem tukaj kot predstavnik pravne fakultete in ne inštituta ter tako za današnjo tiskovno konferenco ne bom dobil plačanih storitev,” je dodal Vrenčur.

Naslednja ovadba Maks?
Mojmir Grmek, direktor Javnega podjetja za gospodarjenje s stavbnimi zemljišči, je prav tako potrdil, da je ovaden v omenjeni zadevi ter da on in podjetje, ki ga vodi, v tem primeru nista ravnala nezakonito. Med ovadenimi pa so poleg omenjenih še trije notarji, in sicer naj bi šlo za Ines Bukovič, Bredo Horvat in Andreja Vebleta, notarskega pomočnika pri Dušici Kalinger.

Kangler dodaja, da se mu zdi neverjetno, da so kriminalisti sestavili kar dve podobni kazenski ovadbi na podlagi časopisnih člankov. “Vem samo, da sem kriminalistom zanimiv v zadevi podelitve koncesije za vzpenjačo, slišim pa neke govorice, da se zanimajo tudi za domnevne nepravilnosti v zadevi izgradnje Maksa za potrebe Evropske prestolnice kulture. Zato pa sem slednjega dal še enkrat v odločanje novemu mestnemu svetu,” je razburjen Kangler.