Igralec Vlado Novak v Večeru (8.1.2011) o epekajevskem glamurju in umetnosti preživetja kulturniških ne-epekajevcev (vztrajno bojkotiranih v medijih zaradi medijsko-novinarsko-piarovsko-občinskih struktur, ki sedijo v občinskih komisijah in delijo denar):
Pri celotni "epekajevski zgodbi", kot se je že lepo prijela nova skovanka, nam malo starogrškega Solona ne bi škodilo, tako da kar počakajmo do konca. In, seveda, upajmo na najboljše.
Zdaj pa ...Težko mi gre od ust in prstov, pa vendar: naj pristavim še svoj krožniček, naj povem, dovolite mi, da se še jaz malo hvalim, samo da vidim, kako to zgleda, saj tega, sploh pa javno, ne počnem, tudi sicer bolj poredko, razumete, bolj me zanima, kakšni so potem občutki, ustrezite končno tudi moji jezi in preberite, da sem, ničvrednež, v času Pandurjeve odsotnosti iz tega mesta odigral v gledališču kakšnih trideset vlog svetovnega repertoarja, nabral domala petindvajset filmskih naslovov in "fasal" tudi kakšno "bogsigavedičezasluženo" nagrado. Vsa ta ničvredna bera je bila nabrana brez klanov, fevdov in ostalih interesnih sprimkov in sprdkov, ki so jim sodobne slovenske nesvobodne prikazni podvržene.
Vedeti morate, da podobno kot jaz pišejo, ne na papir, ampak na svojo dušo, mariborski slikarji, kiparji, pisatelji, moji kolegi igralci, režiserji, skladatelji, instrumentalisti, oblikovalci, razmišljajoči ljudje na več področjih ... Oni ne govorijo, oni delajo. Med njimi so tudi pravi umetniki preživetja; lani je bilo vsem društvom in skupinam na področju mariborske kulture namenjeno približno 40.000 evrov ... Morda sem vse to napisal tudi v imenu te mariborske krizanteme, katere lističe vidi le malokdo od vladajoče nomenklature.
Kako pa bogato prestolovati? S formo? Našopirjenostjo? Z bliščem in svetlobnimi efekti? S povzpetništvom? S poplavo besed, ki ničesar ne povejo? Ali morda z ustavo za duha, ki že v preambuli veleva poznavanje zgodovine, vsebino, ki bo priložnost za vse, skromnost, človeka, tovarištvo? Nomenklatura, ki se dela, da služi, v resnici pa vlada, se dela fina. Kako je videz večkrat bistvu tuj, če ponovim za velikim Angležem, ko zgleda vse tako na nivoju, poštirkano, skoraj okravateno in modno in navidez pošteno! Oj, ti naivno prikrivanje ...
Zdaj pa ...Težko mi gre od ust in prstov, pa vendar: naj pristavim še svoj krožniček, naj povem, dovolite mi, da se še jaz malo hvalim, samo da vidim, kako to zgleda, saj tega, sploh pa javno, ne počnem, tudi sicer bolj poredko, razumete, bolj me zanima, kakšni so potem občutki, ustrezite končno tudi moji jezi in preberite, da sem, ničvrednež, v času Pandurjeve odsotnosti iz tega mesta odigral v gledališču kakšnih trideset vlog svetovnega repertoarja, nabral domala petindvajset filmskih naslovov in "fasal" tudi kakšno "bogsigavedičezasluženo" nagrado. Vsa ta ničvredna bera je bila nabrana brez klanov, fevdov in ostalih interesnih sprimkov in sprdkov, ki so jim sodobne slovenske nesvobodne prikazni podvržene.
Vedeti morate, da podobno kot jaz pišejo, ne na papir, ampak na svojo dušo, mariborski slikarji, kiparji, pisatelji, moji kolegi igralci, režiserji, skladatelji, instrumentalisti, oblikovalci, razmišljajoči ljudje na več področjih ... Oni ne govorijo, oni delajo. Med njimi so tudi pravi umetniki preživetja; lani je bilo vsem društvom in skupinam na področju mariborske kulture namenjeno približno 40.000 evrov ... Morda sem vse to napisal tudi v imenu te mariborske krizanteme, katere lističe vidi le malokdo od vladajoče nomenklature.
Kako pa bogato prestolovati? S formo? Našopirjenostjo? Z bliščem in svetlobnimi efekti? S povzpetništvom? S poplavo besed, ki ničesar ne povejo? Ali morda z ustavo za duha, ki že v preambuli veleva poznavanje zgodovine, vsebino, ki bo priložnost za vse, skromnost, človeka, tovarištvo? Nomenklatura, ki se dela, da služi, v resnici pa vlada, se dela fina. Kako je videz večkrat bistvu tuj, če ponovim za velikim Angležem, ko zgleda vse tako na nivoju, poštirkano, skoraj okravateno in modno in navidez pošteno! Oj, ti naivno prikrivanje ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar