V temle RTS intervjuju s Tomažem Pandurjem, posnetem 6. januarja letos in še pred njegovim odhodom v Madrid ( kjer ga očitno bolj potrebujejo kot v Mariboru), smo slišali nekaj cvetk, vendar se nobena ne more meriti s tole:
»Maribor v zgodovinskem smislu takšne priložnosti ni imel. Prihod železnice v Maribor in vloga generala Maistra, da je v bistvu EPK tretja zgodovinska priložnost.«
EPK zgodovinski kot general Maister, kot prihod železnice v Maribor, Pandur kot eden od bratov Lumière in režiser »prihoda EPK vlaka«? Vsebinsko sicer intervju ni nič izstopajočega glede na režiserjevo dobro znano visoko ceno o samem sebi: Pandurteater bo, toda zdaj je velika odgovornost na politiki (nasploh se v zadnjem času v javnih nastopih razbira »samoodveza« epekajevcev, iz katere je slutiti, da bodo oni odgovorni za vse, kar je dobrega, za vse slabo pa seveda lokalna ali nacionalna politika), EPK lahko dvigne življenje mesta in kvaliteto življenja, sedem mariborskih čudežnih let je bilo seveda čudovitih in noben dober projekt ni bil prevelik (»da je šlo za velike projekte, ni sporno, samo z veliko idejo lahko prodreš v svet«). V EPK so se zbrali pravi ljudje (»smo vrhunski profesionalci, zbrani z različnih področij«). Ter, seveda, »meščani bodo protagonisti te zgodbe«. Ne dvomimo, predvsem finančni.
»Prišel sem v Maribor na povabilo deliti sanje,« še pravi Pandur. Drži, tega so si Mariborčani od nekdaj želeli: da jim župan predlaga, v čigave sanje morajo zlesti in pri tem odpreti svoje denarnice.
Ni komentarjev:
Objavite komentar