Čas streznitve brez Pandurteatra

V zadnjih dveh tednih so se okrepila ugibanja, da bo Pandurteater vzel žalostno slovo. Zofijini smo bili med prvimi, in med kulturniki gotovo najbolj neposredni, čeprav medijsko bojkotirani, ko smo podvomili v transparentnost in smiselnost gradnje Pandurteatra. Resda na podlagi le nekaterih kriterijev: sumljivega sprejemanja odločitev in procedur, poznavajoč gradbeno žilico župana in dvomljiv sloves svetovnega režiserja, bežnega poznavanja stanja občinskih financ in laične ocene tega, ali tak teater mesto sploh zmore upravičiti kot rentabilno naložbo. Zdaj je, kot kaže, pol leta kasneje, ko so projekt po kapljicah sramežljivo zaupali javnosti in ga vrgli iz konspirativnih ozadij, dozorel dvom, ne pa še tudi spoznanje, da si ga ne moremo privoščiti. Si to spoznanje lahko privošči Tomaž Pandur, ki se je zaradi tega, in seveda prvozaslužnega politika, ki mu pojejo panegirike, tj. mariborskega župana, vrnil v Maribor? Je človek ponosa in bo odstopil z mesta predsednika programskega sveta, če se bo uresničil črni scenarij? Ker kaj bo ostalo od EPK, če se v njem odpovemo osrednjemu prostoru EPK, kot so ga oglaševali, žariščni točki življenja prestolnice, brez katere, so nam povedali, preprosto ne bo šlo? Tudi novinar Peter Rak piše o času streznitve po obisku vlade v Mariboru in seveda tem, da se bo mesto moralo centru MAKS (pa tako so se trudili s preimenovanji) odpovedati, če ga ne želijo spraviti v stečaj. Delo, 29. 1. 2011:

Obisku vlade v Podravju ob rob

EPK: prihaja čas streznitve

Premier Borut Pahor, kot kaže, ne more iz svoje kože fantasta – tako, kot je vehemetno oznanil, da je z enim zamahom rešil številna druga vprašanja, od gospodarskih, političnih in socialnih do mejnega zapleta s Hrvaško, je ob nedavnem obisku vlade v Podravju samozavestno izjavil, da je finančna konstrukcija projekta Evropske prestolnice kulture (EPK) 2012 zaprta. Kot v vseh ostalih primerih seveda tudi tokrat ni tako, prav nasprotno, od 75 milijonov evrov, kolikor jih je v igri za naložbe in program, jih bo država prispevala okoli 35 milijonov, večino denarja pa bodo morale zagotoviti iz lastnih proračunov ali s takšnimi ali drugačnimi razpisi kar občine same.
Levji delež seveda Maribor, ki bo moral s polovičnim deležem sofinancirati dva največja infrastrukturna objekta, novo moderno galerijo in knjižnico, za kar bo potreboval dvajset milijonov evrov. Sledijo še druge naložbe in seveda center MAKS, ki ga bo moralo mesto zgraditi in vzdrževati kar samo, prav tako bo treba zagotoviti nemajhna sredstva za program. Obisk vlade je tako predvsem trenutek resnice, ki pa prihaja (pre)pozno. Časa za črpanje denarja iz evropskih skladov je malo oziroma ga ni, v najboljšem primeru bo mesto prihodnje leto eno samo veliko gradbišče, najbolj ambicioznemu projektu, to je centru MAKS, pa se bodo, kot kaže, morali odpovedati, seveda če mesta ne želijo spraviti v stečaj.
Kakor koli so želje po novi infrastrukturi razumljive in legitimne in želje po novi razvojni paradigmi ambiciozne, je pač treba razumeti vlogo in položaj Maribora, regije in države. Dober primer je avstrijski Gradec, ki je po finančnem, gospodarskem in kulturnem pomenu kar nekaj stopničk nad Mariborom, vendar je nedavno direktor osrednjega muzeja Joanneum, ki se ponaša s kar 25-milijonskim letnim proračunom, dejal, da se zavedajo, da Gradec ni Dunaj ali Salzburg in da tukaj ne morejo računati na množičen obisk, temveč iščejo priložnost predvsem v regiji srednje Evrope. To je, hočeš nočeš, tudi skrajni domet Maribora (in, da ne bo pomote, tudi Ljubljane), pa četudi bi ga nekateri, tokrat kulturniški fantasti, radi uvrstili kar ob bok svetovnim kulturnim metropolam.
Dodaten zaplet je nezadovoljstvo ostalih partnerskih mest, nekatera razmišljajo celo o izstopu iz programa EPK, saj se v primerjavi z Mariborom počutijo prikrajšana in celo izigrana. V veliki meri upravičeno, saj imajo v primerjavi z nosilcem projekta zelo skromne želje, za katere jim je država pripravljena odriniti le nekaj drobiža. Prihaja torej čas streznitve, kar bi lahko bilo tudi dobrodošlo. Namesto opekam, jeklu in marmorju bi bil čas, da se odgovorni posvetijo programu. Zaenkrat zadeve potekajo zgolj na teoretični ravni, na zadnjem srečanju mestnih kulturnih ustvarjalcev pred nekaj dnevi je menda nastal pravi revolt, saj so bili deležni zgolj nekaj osnovnošolskih lekcij, ki jim jih je odpredaval kar ekonomist Bogomir Kovač, ki je sicer eden od brezštevilnih svetovalcev zavoda Maribor 2012.
Z armado takšnih in drugačnih prisklednikov, ki bodo vlekli honorarje iz sicer zelo solidnega proračuna, s katerim zavod razpolaga za svoje delovanje, seveda ne bo mogoče realizirati nič pametnega; denar se bo razpršil na najrazličnejše naslove, od tega bodo imeli še najmanj koristi kulturniki. Morda pa imenovanje generalnega direktorja oziroma direktorice zavoda – zdaj je po treh neuspelih kandidaturah v igri dr. Suzana Žilič Fišer – le ni zgolj formalizem, temveč nujen postopek, ki bo zadeve postavil na svoje mesto in bodo trenutno zelo meglene pristojnosti in odgovornosti končno jasno razdeljene.

Peter Rak