Kaj bo s prenovo Pekarne?

Članek iz današnjega Dela (20.1.2011) izpod peresa Petra Raka o velikih infrastrukturnih načrtih EPK in njegovih finančnih mejah v nadaljevanju. Kakšna bo torej usoda Pekarne, je res že odpisana? Da Madrid ta hip bolj potrebuje predsednika programskega sveta Tomaža Pandurja kot ga Maribor, kot zvemo, sodi v rubriko bizarno. Kako so te mesece tekla honorarna plačila, pa bi morali preveriti novinarji.

Evropska prestolnica kulture 2012 ali uresničevanje projekta Čista energija

Načrti veliki, blagajne (skoraj) prazne

V Mariboru in drugih partnerskih mestih so načrtovali za 140 milijonov evrov investicij v kulturno infrastrukturo, na državni ravni le sedem

Težko bi rekli, da v skoraj štirih letih po zmagi Maribora in partnerskih mest iz tako imenovane vzhodne kohezije v tekmi za pridobitev naziva evropske prestolnice kulture ni bilo narejeno nič, zagotovo pa premalo. Velike obljube so se medtem spremenile predvsem v pobožne želje, nihče natančno ne ve, kateri projekti bodo izvedeni in kdaj, kar je velika ovira tudi pri načrtovanju programov. Tako rekoč dnevno so na sporedu apeli iz posameznih mest, naj država, ki je navsezadnje vložila kandidaturo v Bruslju, vendarle spremeni svoj koncept delovanja in bodisi s ­posebnim zakonom o EPK ali z drugimi sredstvi zagotovi primerno sofinanciranje. Odziv vlade je medel.

Izmed šestih mest, ki sodelujejo v okviru projekta Evropske prestolnice kulture (EPK) 2012, bosta, kar zadeva kulturno infrastrukturo, očitno le Novo mesto in Murska Sobota pripravljeni na izpeljavo programov. Deloma to velja še za Velenje in Slovenj Gradec, kjer ostaja nedorečena le gradnja kulturnega doma, na Ptuju in še zlasti v Mariboru pa manj kot leto pred pričetkom projekta stopicajo na mestu s polnimi mapami nerealiziranih načrtov, vrednih okoli sto štirideset milijonov evrov, denarja pa je tako kot časa malo ­oziroma skoraj nič.

Trenutno namreč o konkretnih številkah nihče ne zna nič povedati – po nekaterih informacijah naj bi bilo za naložbe na državni ravni na voljo pičlih sedem milijonov evrov – oziroma tako rekoč noben načrt nima končane finančne konstrukcije. Še več, na ministrstvu za kulturo naj bi se neuradno odločili, da bodo v Mariboru podprli dva projekta – to naj bi bila nova moderna galerija in mariborska knjižnica, v preostalih mestih pa po enega, vendar tudi za te okleščene programe denar še zdaleč ni zagotovljen. Slabe napovedi torej, samo v Mariboru je načrtov za 86 milijonov evrov, in to brez upoštevanja novega kulturnega centra Terminal 12 oziroma MAKS, ki naj bi veljal še okoli ­trideset milijonov.

Edini do zdaj uresničen projekt v Mariboru je obnova Naskovega dvorca, kjer je tudi sedež zavoda Maribor 2012, ki vodi projekt EPK, vse ostalo, vključno z novim lutkovnim gledališčem v nekdanjem minoritskem samostanu, bi bilo realizirano tudi brez tega naziva. V Mariboru je na prvem mestu nova Umetnostna galerija Maribor, ovrednotena na dvajset milijonov, ki naj bi zrasla do novembra 2012, knjižnica Rotovž naj bi veljala slabih 17 milijonov – nove, skoraj devet tisoč kvadratnih metrov velike prostore naj bi deloma uredili pod Rotovškim trgom –, nato pa so tukaj še številne zamisli, ki očitno nimajo niti načelne, kaj šele finančno podporo na državni ravni. To so ureditev nabrežja Drave (13 milijonov), nov most oziroma brv (3 milijone), pokrajinski muzej oziroma mariborski grad (6,5 milijona), Pekarna (7 milijonov), dokončanje minoritskega kompleksa (zunanji avditorij lutkovnega gledališča) in obnova minoritske cerkve na Lentu (4,3 milijona), poleg tega pa še ureditev trgov ter nekaj manjših projektov.

MAKS je največja neznanka

Še manj je jasno, kako naj bi potekala izgradnja centra MAKS, najbolj velikopoteznega načrta v okviru EPK. Na mariborski občini pravijo, da je finančna struktura stvar podjetja ZIM, pri tem pa gredo mimo dejstva, da je ZIM tako ali tako v skoraj osemdesetodstotni lasti mesta. Sami bodo le nadzirali zasnovo in izvedbo projekta, nad čimer bo bedela posebna občinska komisija, ki jo bo vodil podžupan Tomaž Kancler, saj pač želijo biti seznanjeni, za kaj bo mesto v prihodnjih dvajsetih letih plačevalo po dva milijona evrov letne najemnine. Od kod bo ZIM zagotovil sredstva za ogromen center, ki naj bi med drugim obsegal dve dvorani s po 650 sedeži in naj bi veljal okoli 28 milijonov evrov, je skrivnost, saj splošne navedbe o javno-zasebnem partnerstvu in evropskih sredstvih za zdaj ne zvenijo preveč prepričljivo.

V Mariboru je tako povsem jasno, da bodo nekateri ostali brez prostorov. Najverjetneje bodo prvi iz igre izpadli v centru Pekarna, kjer je obnova osrednje dvorane Gustaf tako rekoč odpisana, skromne možnosti so tudi za obnovo objektov Hladilnice in Lubadarja. Le malo je možnosti za obnovo trgov, saj se je že obnova trga Leona Štuklja zavlekla za več mesecev, stroški so narasli na trikraten obseg prvotnega proračuna. Naslednji na seznamu za izbris sta verjetno ureditev Lenta in nova brv čez Dravo, ki je sicer nastala na podlagi velikopoteznega mednarodnega arhitekturnega natečaja. Kaj vse bo treba še opustiti, se bo verjetno postopoma pokazalo v naslednjih mesecih.

Ptuj

Zelo so razočarani tudi na Ptuju. Najprej so imeli v načrtu štiri projekte novogradenj in adaptacij, nato so jih skrčili na dva, zdaj so na ministrstvu za kulturo in za lokalno samoupravo dobili – spet zgolj načelno – podporo le za enega. To je obnova dominikanskega samostana, v katerem naj bi uredili večnamensko dvorano, prireditvam bi bila namenjena tudi križni hodnik in park. Vendar je ptujski župan Štefan Čelan na nedavnem obisku v Ljubljani dobil kaj skromno spodbudo; na voljo naj bi bilo samo sedemsto tisočakov, kar bi bilo dovolj le za nekaj drobnih popravkov, še zdaleč pa ne za izpeljavo načrta, četudi so tega zdaj razdelili na več faz. V primeru obnove dominikanskega samostana bi namreč morali urediti še nadomestno lokacijo za arheološko zbirko, ki tam domuje, mesto samo pa je v te projekte že vložilo tri milijone evrov, kar že zdaj presega vse njihove proračunske zmožnosti. Na Ptuju bodo, kot kaže, ostali brez načrtovanega Centra urbane kulture, ki naj bi ga uredili v nekdanji stari steklarski delavnici v središču mesta in v katerem naj bi uredili razstavišča, dvorano, ateljeje ter rezidenčne kapacitete za ­gostujoče umetnike.

Murska Sobota

V Murski Soboti so bolj ali manj pripravljeni na EPK, res pa so bili v svojih načrtih skromni oziroma, kot pravi Mojca Breščak, koordinatorica projekta, predvsem realni glede na finančne možnosti. Najpomembnejša naložba, to je preureditev kinodvorane v kulturni center, je že končana, v kratkem, na slovenski kulturni praznik 8. februarja, jo bodo še uradno odprli; v večnamenski dvorani bo poslej prostor predvsem za gledališke predstave in koncerte. Prostor za prireditve na prostem bo Slovenska ulica, kjer posebna vlaganja ne bodo potrebna, saj bodo uredili začasne odre, zato pa so se odpovedali gradnji multikulturnega centra, za katerega bi potrebovali okoli štiri milijone evrov, saj jim država še za preureditev kinodvorane ni poravnala osemsto tisočakov. Nič ne bo niti z načrtovanim novim arheološkim muzejem, zato bodo številni artefakti še najprej zgolj v depojih. Prav tako bo v bolj klavrnem stanju EPK pričakal murskosoboški grad; za najnujnejšo obnovo bi potrebovali milijon evrov, vendar kljub obljubam ministrstva za kulturo do zdaj niso dobili niti centa in tudi v prihodnje jim slabo kaže.

Slovenj Gradec

V Slovenj Gradcu so že v veliki meri obnovili mestno jedro, prenovili stavbo Koroške galerije likovnih umetnosti in Koroškega pokrajinskega muzeja, obnova rojstne hiše skladatelja Huga Wolfa, ki jo bodo preuredili v Wolfov muzej, pa še poteka. Vzpostavitev mednarodnega­ Wolfovega dokumentacijskega centra in velik scenski projekt, zasnovan na Wolfovih samospevih, bo eden večjih slovenjegraških programskih projektov. Ves čas so računali tudi na gradnjo kulturnega doma, ki naj bi veljala 12 milijonov evrov, vendar za to očitno ne bo denarja.

Velenje

Načrtujejo ureditev Galerije Velenje in velenjskega gradu, vendar, kot poudarja župan Bojan Kontič, bo treba finančno razdelitev med posameznimi mesti pripraviti na novo, saj se s konceptom, da bi mesta nakazala denar zavodu Maribor 2012, ta pa bi ga potem distribuiral naprej, ne strinjajo.

Novo mesto

Bolj ali manj brez skrbi so v Novem mestu. Kot je povedala koordinatorka za EPK Sandra Boršič, bo njihov osrednji projekt, to je obnova Anton Podbevšek Teatra, končan do sredine letošnjega leta (obnova bo veljala 2,8 milijona evrov), sicer pa so se pri načrtih držali realnih okvirov. Razmišljali so še o obnovi­ ­Narodnega doma, vendar temu zaradi pomanjkanja denarja niso dajali prednosti, prav tako si želijo lastnih prostorov za mladinski klub Lokalpatriot, ki bo s svojimi projekti pomembno sodeloval pri izvedbi programa prihodnje leto, vendar zahtev niso predimenzionirali.

Programi dovolj jasni

Če so zadeve nejasne okoli kulturne infrastrukture, je položaj nekoliko boljši na področju programov. Vsa mesta imajo vsaj okvirno programsko strukturo že določeno, večinoma je to nadgradnja že obstoječe mreže, ki jo bodo dopolnili z nekaterimi novimi projekti. Podrobnosti še niso dorečene, prav tako je težko govoriti o denarju, ki bo na voljo za programske sklope, vendar so tukaj za razliko od investicij v prostore pač mogoči določeni­ popravki in prilagoditve.

Od nekdaj šestnajstih mariborskih programskih sklopov, ki so jih pripravili še v centru Kibla, je programski direktor Mitja Čander zdaj pripravil nekaj vodilnih programov. Ob Centru MAKS so to še ­Ključi mesta, namenjeni revitalizaciji starega mestnega središča, ­Urbane brazde z vključevanjem mestnega obrobja in marginaliziranih slojev prebivalstva ter Življenje na dotik, ki bo obsegalo vzpostavitev digitalne razsežnosti EPK. Seveda bo izvedba vseh teh programov odvisna od razpoložljive infrastrukture (v UGM so zaradi zamude pri gradnji nove galerije že pripravili alternativne scenarije), še zlasti, ker je precej projektov povezanih s centrom MAKS – če tega ne bo, bodo prisiljeni improvizirati. Nekatere institucije v mestu, denimo SNG Maribor, se s temi zapleti niti ne ukvarjajo, tam so brez posebnega usklajevanja pripravili lasten ambiciozen program vse do sezone 2012/2013, in to tako v Drami kot v Operi in Baletu.

Pandur uraduje iz Madrida

Ostale to še čaka. Programski direktor Mitja Čander v zadnjih tednih pospešeno pripravlja posamezne programske sklope, promovira Evropsko prestolnico kulture 2012 v tujini, doma pa skuša vzpostaviti koordinacijo med partnerskimi mesti, kjer je veliko zamer tako glede pristojnosti kot razdelitve programskih sredstev in sredstev za naložbe. V kratkem je pričakovati še nov razpis za generalnega direktorja zavoda Maribor 2012, lahko se celo zgodi, da bodo člani občinske komisije koga neposredno povabili k sodelovanju.

Župani si medtem podajajo kljuko na ministrstvu za kulturo in na ministrstvu za lokalno samoupravo ter čakajo na posamezne razpise, saj je tako še največ možnosti, da pridejo do kakšnega evra. Časa zmanjkuje, za nekatere infrastrukturne projekte še sploh ni bilo izdano gradbeno dovoljenje (nova mariborska moderna galerija naj bi ga dobila šele jeseni), ob tem pa ostaja nezaseden tudi najvišji položaj v zavodu Maribor 2012, to je položaj generalnega direktorja. Po nedavni zavrnitvi vseh treh kandidatov se zdaj obeta nov razpis, sicer pa bodo kulturniki do nadaljnjega zaman iskali tudi predsednika programskega sveta Tomaža Pandurja, ki je nekakšen neformalni programski koordinator prihajajočega centra MAKS – mož je trenutno v Madridu, kjer postavlja na oder Viscontijev Somrak bogov.

Peter Rak