Iz pogovora s starostjo mariborskih kulturnih delavcev, dr. Brunom Hartmanom, v Dnevniku (5.2.2011):
...
Namigujete na EPK?
Maribor ima ta projekt zagotovljen že od leta 2007. V tem času so se zganjale neumnosti zaradi nenačrtnega delovanja, prežetega s podtalnimi interesi.
Vas je v minulih štirih letih kdo obiskal v zvezi s sodelovanjem pri projektu prestolnice kulture?
Ne.
Verjamete napovedim, da bomo julija prihodnje leto doživeli otvoritev Mariborskega kulturnega središča - Maksa?
Maks - trapasto ime. Iz mojih izkušenj se mi zdi nemogoče, da bo takrat dokončano.
Pristojni gradbeniki pravijo, da se lahko takšen objekt postavi v devetih mesecih.
Kaj pa tehnična oprema, ki jo je treba premišljeno in kakovostno umestiti? V medijih berem, da bo Tomaž Pandur imel otvoritveno predstavo Vojna in mir na dveh prizoriščih s po 650 sedeži.
Pustimo se presenetiti.
Veste kaj, toliko že poznam svet in Pandurja, da vem, da to ne bo izvedljivo. Pandur je pred 15 leti spretno zlezel iz godlje, ki jo je zamešal. Ali veste, kako so delali uprizoritev njegove Ruske misije? Vaje so imeli v Gradcu, vsi nastopajoči so dobivali dnevnice, v Mariboru pa plačo. Čeprav so s predstavo odprli novo veliko dvorano SNG Maribor, to ni bila premiera njej na čast - to so imeli že poprej v Gradcu na Štajerski jeseni.
V tistem času ste objavili knjigo o zgodovini SNG Maribor. Kako se spominjate Pandurjevega gledališkega eposa?
Spremljal sem ga že v času, ko je bil še dijak. Enkrat so igrali Ibsena na podstrešju Prve gimnazije. Bil sem nekaj jezen in sem hotel oditi, a nisem mogel, ker je bilo vse zaklenjeno. Na Borštnikovem srečanju so študenti AGRFT nastopili z nekim nemškim tekstom, na odru so imeli splav, ki se je zibal, kakor da plove po reki. Vsekakor zelo dobra ideja in tehnično odlično izpeljana. Po svoje pa sem jaz soodgovoren, da je prišel na položaj umetniškega vodje v Maribor. To se je zgodilo v času, ko je bil politični prehod, pa so leta 1989 v Mariboru ukinili samoupravne organe in imenovali tričlansko prisilno upravo. Blaž Železnik je bil direktor gledališča, Štefan Esih blagajnik, jaz pa sem bil odgovoren za umetniški del. Z leti sem postal vse bolj jezen na Pandurja.
Zakaj?
Imel je svoj, seveda povsem legitimen pogled na gledališče. Ni pa bilo prav, kako ga je izpeljal. Delno zavračam tudi njegovo nagnjenost k podobarstvu in spektaklom. Postajal je tudi vse bolj vzvišen. Njegovo občinstvo je postalo v glavnem "les nouveaux riches". V Mladini je nekdo prefinjeno zapisal, da so njegova glavna publika tisti z zlatimi zapestnicami na kosmatih rokah. Postal je njihova ikona. Pa sprejemam tudi to. Ampak kar je delal z igralci v ansamblu, tega pa ne. Zbodle so me tudi zastave, ki jih je izobesil pred gledališčem, z napisom You Are One Of Us - ti si eden izmed nas. Torej, da smo mi vsi njegovi privrženci
...
Maribor ima ta projekt zagotovljen že od leta 2007. V tem času so se zganjale neumnosti zaradi nenačrtnega delovanja, prežetega s podtalnimi interesi.
Vas je v minulih štirih letih kdo obiskal v zvezi s sodelovanjem pri projektu prestolnice kulture?
Ne.
Verjamete napovedim, da bomo julija prihodnje leto doživeli otvoritev Mariborskega kulturnega središča - Maksa?
Maks - trapasto ime. Iz mojih izkušenj se mi zdi nemogoče, da bo takrat dokončano.
Pristojni gradbeniki pravijo, da se lahko takšen objekt postavi v devetih mesecih.
Kaj pa tehnična oprema, ki jo je treba premišljeno in kakovostno umestiti? V medijih berem, da bo Tomaž Pandur imel otvoritveno predstavo Vojna in mir na dveh prizoriščih s po 650 sedeži.
Pustimo se presenetiti.
Veste kaj, toliko že poznam svet in Pandurja, da vem, da to ne bo izvedljivo. Pandur je pred 15 leti spretno zlezel iz godlje, ki jo je zamešal. Ali veste, kako so delali uprizoritev njegove Ruske misije? Vaje so imeli v Gradcu, vsi nastopajoči so dobivali dnevnice, v Mariboru pa plačo. Čeprav so s predstavo odprli novo veliko dvorano SNG Maribor, to ni bila premiera njej na čast - to so imeli že poprej v Gradcu na Štajerski jeseni.
V tistem času ste objavili knjigo o zgodovini SNG Maribor. Kako se spominjate Pandurjevega gledališkega eposa?
Spremljal sem ga že v času, ko je bil še dijak. Enkrat so igrali Ibsena na podstrešju Prve gimnazije. Bil sem nekaj jezen in sem hotel oditi, a nisem mogel, ker je bilo vse zaklenjeno. Na Borštnikovem srečanju so študenti AGRFT nastopili z nekim nemškim tekstom, na odru so imeli splav, ki se je zibal, kakor da plove po reki. Vsekakor zelo dobra ideja in tehnično odlično izpeljana. Po svoje pa sem jaz soodgovoren, da je prišel na položaj umetniškega vodje v Maribor. To se je zgodilo v času, ko je bil politični prehod, pa so leta 1989 v Mariboru ukinili samoupravne organe in imenovali tričlansko prisilno upravo. Blaž Železnik je bil direktor gledališča, Štefan Esih blagajnik, jaz pa sem bil odgovoren za umetniški del. Z leti sem postal vse bolj jezen na Pandurja.
Zakaj?
Imel je svoj, seveda povsem legitimen pogled na gledališče. Ni pa bilo prav, kako ga je izpeljal. Delno zavračam tudi njegovo nagnjenost k podobarstvu in spektaklom. Postajal je tudi vse bolj vzvišen. Njegovo občinstvo je postalo v glavnem "les nouveaux riches". V Mladini je nekdo prefinjeno zapisal, da so njegova glavna publika tisti z zlatimi zapestnicami na kosmatih rokah. Postal je njihova ikona. Pa sprejemam tudi to. Ampak kar je delal z igralci v ansamblu, tega pa ne. Zbodle so me tudi zastave, ki jih je izobesil pred gledališčem, z napisom You Are One Of Us - ti si eden izmed nas. Torej, da smo mi vsi njegovi privrženci
...
Kako bi moralo potekati leto 2012, da bi dobilo vašo oceno, da je Maribor zmogel z EPK izkoristiti "zgodovinsko" priložnost?
Od vsega tega ne pričakujem kaj veliko. Način, kako so se projekta lotili, je zgrešen. V ozadju je polno trapastih interesov, ki se še niso razvili, in trenj med partnerskimi mesti. Danes smo že v februarju, proračuni vseh mest pa še niso znani. V takšnih razmerah ni mogoče kakovostno programirati. Velika neznanka mi je tudi vsebinska zasnova Maksa. To bi moralo biti že zdaj domišljeno. Ne trdim pa, da ta zgradba ni pomembna, ampak mislim, da bi jo bilo treba sezidati idejno premišljeno in finančno trdno.
Od vsega tega ne pričakujem kaj veliko. Način, kako so se projekta lotili, je zgrešen. V ozadju je polno trapastih interesov, ki se še niso razvili, in trenj med partnerskimi mesti. Danes smo že v februarju, proračuni vseh mest pa še niso znani. V takšnih razmerah ni mogoče kakovostno programirati. Velika neznanka mi je tudi vsebinska zasnova Maksa. To bi moralo biti že zdaj domišljeno. Ne trdim pa, da ta zgradba ni pomembna, ampak mislim, da bi jo bilo treba sezidati idejno premišljeno in finančno trdno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar