Napadi na Maribor in miselni horizonti iskanja sovražnikov

Zgodba iz Sproščene Slovenije. Skoraj nič posebnega, na evropsko prestolnico paranoje smo že opozorili. Ker če Maribor res ni evropska prestolnica korupcije, je pač vsaj paranoje, s katero želi ubežati pred očitkom o prvem. Vel - vel. Eno ali drugo.Teorije zarot postajajo, na sledi Kanglerju, Rukavini in Pandurju, inherentna sestavina mišljenja EPK. Kdor ni z nami, je proti nam. V tem smislu sta se zgodbi z nedavnimi aretacijami mariborskih veljakov in zgodbi z napadi na EPK povsem ujeli. Sta del istega miselnega horizonta:

Maribor je, kot se za evropsko prestolnico paranoje spodobi, tarča napadov. Pravijo iz kabineta župana. Napadeni so projekti in mesto Maribor:

Kaj točno naj bi pomenilo, da je napaden Maribor? Seveda na prvi pogled nekdo uporablja zgolj neumno politično floskulo, s katero se želi ubežati politični in kazenski odgovornosti. Ne potrudi se niti povedati, kdo ga napada. Ravnokar priprti župan mesta, namesto da bi govoril o sebi, zvito premešča referenco razprave s sebe na mesto. Ni napaden on, napaden je Maribor. Niso napadena njegova sporna dejanja, napadeni so mariborski projekti. Nekdo želi, skratka, škodovati Mariboru. On se bori zanj, z dušo in srcem, zdaj pa poglejte. In res: retoričen trik, utemeljen na fantazmatiki teorij zarot in paranoidnih konstruktov, vlivanja občutkov ogroženosti in strahu, uspešno prepričuje Mariborčane. Zanje želi, če jih vprašate, nekdo škodovati Mariboru. Seveda vedo, kdo je ta: Ljubljana. Temne sile vseh baž. Predvsem  politične. In potem še novinarske.
K sreči se je Ujčič pametno zadržal in se zadovoljil z absurdnim zanikanjem: Maribor ni evropska prestolnica korupcije. Bedno zanikanje, ker je zgolj deklarativno. Več kot ducat sumov kaznivih dejanj, kazenske ovadbe zoper mestne oblastnike, menda 26 prijav župana Komisiji za preprečevanje korupcije, itd., bi seveda terjale navedbe in dokaze, da je medijska trditev napačna. Ampak tega seveda ni. V prihodnje lahko zato pričakujemo, da bo teh teorij zarot še več, glede samih dejstev pa še več zanikanj – brez navajanja protidokazov. Strategija bo uspešna, če ste uspeli občane prepričati, da so resnično ogroženi. In zdi se, da so v to že prepričani.