Današnji komentar Petre Zemljič, ki oživlja vedno znova pozabljeno vlogo Pandurja in njegovih konfliktov interesov. Še več, v njem je prva javna omemba konflikta interesov pri članu programskega sveta Juriju Sadarju, ki prihaja iz privilegiranega arhitekturnega biroja – skratka še en nepojasnjen primer, za katerega se pa nihče ne zmeni – ne v EPK ne v javnosti. Seveda o EPK nihil nisi bene, npr. da je pravkar prejel pomembno nagrado bruseljske komisije,ki je »v poročilu med drugim zapisala, da je bila navdušena nad zavezanostjo nove ekipe k projektu, njenim elanom in ambicijami. Pohvalili so tudi izjemen napredek v preteklih mesecih.« Komentar:
Večer, torek, 24.5.2011, stran 15, KULTURA, avtor: PETRA ZEMLJIČ
MRTVI KOT
Nespodobno glasovanje
Nespodobno glasovanje
Aprila je užaljeno odšel Tomaž Pandur, predsednik programskega sveta zavoda Evropska prestolnica kulture (EPK), med drugim tudi zato ali predvsem zato, ker je, kot je zapisal, "mnoge v Sloveniji zelo motila moja dvojna vloga v EPK, predsedniška in umetniška, in ker se moj angažma v javnosti neprestano negativno interpretira in kriminilizira". O tem, da je glasoval o vsaj enem projektu EPK, v katerem sam sodeluje skorajda stoodstotno, ga takrat ni motilo, niti toliko, da bi se glasovanja zdržal in to dal jasno in javno vedeti.
Kako bo odmeval dokument, ki dokazuje slednje, je težko napovedati, govori pa o načinu dela Tomaža Pandurja. Iz zavoda EPK so nam poslali dokument, kjer jasno piše, da je oktobra lani na korespondenčni seji dal soglasje k letnemu programu dela in finančnem načrtu za letu 2010, v katerem je Pandur.Theaters za predstavo Vojna in mir prejel 85 tisoč evrov. Kot režiser koprodukcijske predstave je podpisan Tomaž Pandur, ki je na internetni stran Pandur.Theaters naveden še kot umetniški vodja. Dovolj razlogov za izločitev pred glasovanjem?
Pravila o tem so jasna. "Član komisije ne sme sodelovati pri odločanju o zadevah, na katere je kakorkoli poslovno ali osebno vezan, in sicer kot avtor, izvajalec, odgovorna oseba izvajalca, načrtovalec, organizator ali soorganizator", piše v pravilniku o strokovnih komisijah, in, kot pravijo na ministrstvu za kulturo, velja za vse ministrske komisije. Kako konkretno je na občinah in posledično njenih zavodih, nam do zaključka redakcije iz Mestne občine Maribor uradno niso sporočili, na podlagi informacij članov komisij pa lahko sklepamo, da so pravila podobna.
Ponavadi je tako, da se član neke komisije, če pride do glasovanja o zadevah, kjer bi se lahko pojavil sum konflikta interesov, izloči in zapusti prostor, ne sodeluje niti v razpravi. To je že stvar občutka vsakega posameznika, niti ne zgolj dejstvo obstoja nekih pravilnikov. Pravzaprav gre za potezo, ki je vsakomur kristalno jasna, Pandurju pa očitno ni bila. Pravzaprav je njegovo početje čudno, nespodobno, saj lahko pomeni konflikt interesov in tudi sum korupcije. O tem, kaj v resnici pomeni, bo v kratkem odločila Komisija za preprečevanje korupcije, kamor je že romala prijava glede domnevnih nepravilnosti pri dodeljevanju sredstev in nezakonite dvojne funkcije.
Kako bo odmeval dokument, ki dokazuje slednje, je težko napovedati, govori pa o načinu dela Tomaža Pandurja. Iz zavoda EPK so nam poslali dokument, kjer jasno piše, da je oktobra lani na korespondenčni seji dal soglasje k letnemu programu dela in finančnem načrtu za letu 2010, v katerem je Pandur.Theaters za predstavo Vojna in mir prejel 85 tisoč evrov. Kot režiser koprodukcijske predstave je podpisan Tomaž Pandur, ki je na internetni stran Pandur.Theaters naveden še kot umetniški vodja. Dovolj razlogov za izločitev pred glasovanjem?
Pravila o tem so jasna. "Član komisije ne sme sodelovati pri odločanju o zadevah, na katere je kakorkoli poslovno ali osebno vezan, in sicer kot avtor, izvajalec, odgovorna oseba izvajalca, načrtovalec, organizator ali soorganizator", piše v pravilniku o strokovnih komisijah, in, kot pravijo na ministrstvu za kulturo, velja za vse ministrske komisije. Kako konkretno je na občinah in posledično njenih zavodih, nam do zaključka redakcije iz Mestne občine Maribor uradno niso sporočili, na podlagi informacij članov komisij pa lahko sklepamo, da so pravila podobna.
Ponavadi je tako, da se član neke komisije, če pride do glasovanja o zadevah, kjer bi se lahko pojavil sum konflikta interesov, izloči in zapusti prostor, ne sodeluje niti v razpravi. To je že stvar občutka vsakega posameznika, niti ne zgolj dejstvo obstoja nekih pravilnikov. Pravzaprav gre za potezo, ki je vsakomur kristalno jasna, Pandurju pa očitno ni bila. Pravzaprav je njegovo početje čudno, nespodobno, saj lahko pomeni konflikt interesov in tudi sum korupcije. O tem, kaj v resnici pomeni, bo v kratkem odločila Komisija za preprečevanje korupcije, kamor je že romala prijava glede domnevnih nepravilnosti pri dodeljevanju sredstev in nezakonite dvojne funkcije.
To glasovanje kaže na celotne epekajevske kolobocije v zadnjem letu, še posebej pa na eno. Medtem ko so na mednarodnem arhitekturnem natečaju za novo Umetnostno galerijo na Lentu zmagali madžarski arhitekti, je na skrivaj pri arhitekturnem biroju Sadar-Vuga nastal načrt za zloglasni center Maks, režiser Pandur pa je na skrivaj podpisal še pogodbo o svetovanju z mariborsko občino. Sedaj mariborska občina krivce, da galerije na Lentu ne bo, išče na Madžarskem, pri tem pa pozablja ali skriva, da do tega ne bi prišlo, če ne bi Pandurjev Maks pred letom dni sprožil popolne investicijske zmešnjave v Mariboru.
Zmešnjava gor ali dol, občinarji so se odpovedali galeriji na Lentu, šli na drugo stran Drave v nove načrte. Namesto da bi kompleks bivšega MTT Tabor preuredili v sodobni teatrski kompleks, iščejo druge industrijske lokacije za časa EPK, kot je na primer TVT Boris Kidrič. Še zmeraj bi nam namreč s prenovo MTT-ja v rokah ostala industrijska dediščina, za katero bi se dalo dobiti tudi evropski denar. Ne, raje smo zrušili obstoječe zgradbe, načrte dali biroju, ki je že od začetka povezan s Tomažem Pandurjem, Jurij Sadar pa med drugim sedi tudi v omenjenem programskem svetu. Tako tačas nastaja nek gledališko-galerijski hibrid, ki skupaj s poročno dvorano prej spominja na nek zabaviščni prostor.
Pandurja in Maksa pa ni več. Zavodu EPK in ljudem, ki tam delajo, lahko po vsem viharju ostane le grenki priokus, verjetno so si celo oddahnili, da Tomaža Pandurja ni več. Potem ko jim je lahkotno zakockal najmanj eno prizorišče, jim je njegova vizija in strategija prinesla zgolj opomin, kako naj se ne dela več.
Ni komentarjev:
Objavite komentar