Prvič, Tomaž Pandur je prejel 23.000 evrov za svetovalne naloge župana. Pogodbe ta ni sklenil s Pandurjem osebno, temveč z njegovim podjetjem Pandur Theaters.
Drugič, Pandurja si bomo zapomnili po tem, da v letu 2010 ni želel dajati intervjujev za področje, ki ga je opravljal. Svetoval naj bi »na področjih smernic in vizije kulturnega razvoja v mestu, prepoznavnosti in identitete mesta, mreženja kulturnih institucij v regiji, državi, Evropi in svetu, mapiranja Maribora kot stičišča evropskih umetniških platform, medkulturni dialog, transnacionalno kroženje umetniških del.« Zveni krasno, toda kako je to izgledalo v resnici? Pandurja si bomo zapomnili predvsem po tem, da je svetoval izgradnjo CEUMa alias MAKSa alias Pandurjevega teatra na področju Studencev. Konspirativno voden projekt, ki so ga skrivali dolge mesece, Pandur je zanj osebno naročil projektno izvedbo pri arhitekturnem biroju Sadar-Vuga. Če karikiramo: Pandur, ki je zdaj izginil in je njegovo neodzivanje na telefon za programskega direktorja povsem neproblematično, je prejel na račun Pandur Theaters 23.000 evrov za nasvete o tem, da župan zgradi Pandurjev teater. Čudovito, pa še neproblematično!
Tretjič, Pandur je torej prejel 23.000 evrov za osnovnošolski pravljičarski spis o programskih izhodiščih EPK, natankoma tisti, zaradi katerega je po mnenju našega društva prejel naziv kulturni blefer leta. Če upoštevamo, da na mariborski občini niso želeli pojasniti, kaj točno je za ta denar Pandur storil in če upoštevamo, da je praktično edina otipljiva eksternalija prav omenjeni spis, je to verjetno najvišja nagrada za kakšno pravljico v zgodovini slovenskega pravljičarstva.
Četrtič, skrivalnice okoli Pandurjevega teatra, ki je ves čas figuriral kot središče programskega sklopa Terminal 12, ne pojenjajo. O tem smo že pisali. Akterji se blazno pretvarjajo in ne znajo povedati niti tega, ali se z njim sploh resno računa – piše se marec 2011, o opevanem osrednjem prostoru EPK pa nihče ne želi niti govoriti!
Petič, dosedanji vodja sklopa Terminala 12 je bil Tomaž Pandur, toda zdaj nenadoma slišimo, da je to nalogo prevzel Aleš Šteger. Da je Pandur odsoten in nedosegljiv, s tem ni nikakor vzročno ali kako drugače povezano, nam zagotavljajo. Ali ni vprašanje sila preprosto: je Pandur v odsotnosti plačan za svoje delo oziroma ali v odsotnosti sploh opravlja svoje naloge?
Šestič, programski svet funkcionira nemoteno, čeprav je njegov predsednik Pandur odsoten in čeprav je njegov podpredsednik tudi odsoten, saj je vendar evropski poslanec. Odsotnost ni problematična, zagotavljajo v vodstvu zavoda EPK. Po eni strani torej nenehno priganjanje, kaj je treba postoriti, kako zelo se mudi s projekti, po drugi pa ključne može, očitno dobro plačane (za odsotnost in v času odsotnosti?), nihče ne pogreša...
Sedmič, predsednik programskega sveta EPK prejema eno najvišjih postavk za svoj projekt Vojna in mir, a nič ne kaže, da bi se z njim kaj dogajalo. Več tukaj. Nikogar niti ne moti, ali ni to očiten konflikt interesov.
Rezimirajmo. Se zgornjemu lahko reče norčevanje? Ne, to bi bilo že norčevanje iz tega čudovitega, pustno obarvanega pojma.
Ni komentarjev:
Objavite komentar