Na Ptuju zdrahe, v Moškanjcih skupina U2

O pristnih ptujskih popustnih EPK zdrahah po tistem, ko je ptujski župan Štefan Čelan odpovedal sodelovanje s poletnim festivalom Art Ptuj in njunima nosilcema Vladom Forbicijem in Mladenom Delinom ter Art Stays. Pač pa v današnjem Večeru (16. 3. 2011)  beremo, da ptujski koordinator EPK projektov Franc Mlakar kani na letališče v Moškanjce prignati nič manj kot svetovno atrakcijo v obliki skupine U2. Če je to res, potem je ptujski EPK kompas zblaznel. Komentar je odveč.

Ekipa v Vetrinjskem dvoru se je zabarikadirala

Hudo je, če celo novinarka Melita Forstnerič Hajnšek pravi, da je hudo. Njen današnji zapis v 7D se bere kot totalna »overall« kritika projekta EPK, resda predvsem komunikacij z javnostjo. Že na naslovnici 7D se nevarno kotali napis »EPK- Ambasada razkola« in napoveduje oster zapis. Po naši skromni oceni je ta prelomen v smislu novinarskih nevarnih razmerij: kdo bo EPK sploh še branil, saj od začetnih panegirikov in piarovskih žajfnic cele plejade novinarjev nenadoma ni ostalo kaj več od dvoma, jeze, sumničavosti, skepse in kritičnosti. In to devet mesecev pred letom 2012! Poslej bomo izgubljeno naklonjenost verjetno lažje iskali kot šivanko v senu...

7DNI, sreda, 16.3.2011, stran 1, 7DNI, avtor: Melita Forstnerič Hajnšek

Dvojec
Razkol
Ekipa v Vetrinjskem dvoru se je zabarikadirala pred mediji kot kaka zasebna firma. Samo post festum dobivamo še sporočila, dan po dogodkih.

Dobrih devet mesecev pred začetkom Evropske prestolnice kulture  Maribor 2012 odštevanje ne pomeni vznemirljivega pričakovanja, ampak bojazen in nelagodje. Čeprav je dogodek milenijski in podobnega ne bodo doživele generacije, je premiera v Drami SNG Maribor, Evropa danes, pretekli mesec napovedala ves blišč in vso bedo dogodka, predvsem pa njegovo čudno recepcijo doma.
         Maribor so nemariborski mediji motrili kot kako eksotično žival. To je obča praksa. Vse pade v oči  od črnih sponzorskih limuzin pred teatrom do razporeditve gostov v parterju. Zanimiv je samo, ko je ekscesen  v dobrem ali slabem. Zato so prihajali v devetdesetih množično na Pandurjeve premiere in zato je bila tudi Evropa danes kot prva vaja za EPK polna osrednjeslovenske publike. Bogata balkanska koprodukcija z akterji mednarodnih referenc je bila poučna vaja v epekajevskem slogu in vsebini. V bistvu jo je Maribor zase opravil uspešno. V socialnem, kulturološkem smislu definitivno.
         Zadnjič je nekdo zapisal, da lokalni mediji samo ''preštevamo cigle'' na EPK. A vsebin pač še ni, da bi jih tehtali. In ekipa v Vetrinjskem dvoru se je zabarikadirala pred mediji kot kaka privatna firma. Vse, kar dobivamo, so post festum tiskovna sporočila, dan po dogodkih. Gostili so predstavnika Guimaraesa in ga skrivali pred javnostjo. Gostili so 30 ambasadorjev, predstavnikov kulturnih centrov, ki bodo sodelovali pri odpiranju kulturnih ambasad po mestu, pa smo zanje zvedeli, ko jih že davno ni bilo več, akademija EPK se sestaja tajno.
         Bolj ambasada razkola je ta čas EPK. Najhuje je, da se vse začenja z ničte točke. Zaslišanja kulturnikov s terena pogosto izdajajo totalno nepoznavanje nosilcev. Vloge, ki jih izpolnjujejo, so polne nesmiselnih birokratskih podrobnosti. Navajati morajo med drugim ''količino porabljenega goriva in maziva'' ...
         Mesto z izrazitim kulturnim potencialom, z močnimi kulturnimi institucijami, s posamezniki, ki obvladajo kulturno sceno, trenirajo za prestižno evropsko tekmo tajno in muhasto. Skrito pred mediji. Mentalna bilanca je doslej porazna. Zato tudi vse, kar prihaja iz dvorca v središču mesta, bodisi imena novih zaposlenih, bodisi nova imena v vodstvu zavoda, v glavnem naletijo na nelagodje. Obljube o vitki organiziranosti so se razblinile v hiperzbirokratiziranosti in neprepoznavnosti nosilcev. Še najbolj pa skrbi cela plejada izjemnih umetnikov in kulturnikov, ki jih je ''vlada'' EPK povsem obšla. Niti ni pomembno, ali zanje ne ve ali je korak načrten, moralna, profesionalna škoda je že storjena.

Honorarji, ki jih nočejo zamolčati

Izvorni članek Petra Raka je izzval reakcijo v kabinetu mariborskega župana, kjer so besedo »zamolčan« prebrali kot žalitev. Spodaj sta odmeva v Pismih bralcev (12. in 14. marec 2011), iz katerih lahko razberemo le eno: novinarji slabo opravljajo svoj posel, ker zaenkrat niso zahtevali ali vsaj poročali o honorarjih vodstva EPK. Kaj torej čakajo? Če je zamolčanost žalitev, je prošnja po podatkih vrlina!

Pisma bralcev in odmevi

Zamolčana pogodba s Pandurjem

V članku z zgornjim naslovom (Delo, četrtek, 10. marca 2011) je novinar z naslovom žalil tako gospoda Tomaža Pandurja kot tudi pristojne na Mestni občini Maribor (v nadaljevanju MOM). Nekaj »zamolčati« namreč pomeni »namenoma ne povedati česa«, medtem, ko na Mestni občini Maribor nismo skrivali tega podatka, temveč smo na vprašanje novinarja, ki se je tokrat prvič pojavilo, v odgovoru ta podatek tudi navedli.

Na vprašanje novinarja smo odgovorili: »Tomaž Pandur nima podpisane individualne svetovalne pogodbe z Mestno občino Maribor. Pogodba je bila podpisana s Pandur Theaters, d. o. o. (direktorica Livija Pandur), višina pogodbe za leto 2010 znaša 23.100 evrov bruto.« V nadaljevanju smo navedli vsebino, na katero se je nanašala pogodba. Novinar je v napovedi članka na naslovnici napačno povzel, da je MOM vnaprej plačala gospodu Pandurju. MOM je namreč podjetju Pandur Theaters, d. o. o., plačala za opravljeno delo.

Tatjana Štelcer, univ. dipl. med. kom.

Odnosi z javnostmi, Kabinet župana občine Maribor

+++++

Pisma bralcev in odmevi

Zamolčana pogodba s Pandurjem

Pravzaprav ne razumem zakaj se predstavniki Mestne občine Maribor čutijo užaljene (Delo, 10. marca), ker sem zapisal, da je bila pogodba s Tomažem Pandurjem zamolčana. To je pač dejstvo, v nobeni javno dostopni dokumentaciji tega podatka ni bilo mogoče zaslediti, seveda pa dopuščam možnost, da je 23.000 evrov za Mestno občino Maribor tako bagatelna vsota, da o tem nima smisla obveščati zainteresirano javnost. Prav tako ne razumem pripombe da pogodba ni bila sklenjena s Tomažem Pandurjem, pač pa s podjetjem Pandur Theaters, kjer je direktorica njegova sestra, saj to v ničemer ne spremeni dejstva, da je denar dobil Tomaž Pandur. Nikjer nisem zapisal, da je bilo 23.000 evrov izplačanih vnaprej, pač pa da je bila ta vsota že izplačana, o tem, kaj so na Mestni občini Maribor dobili za ta denar, pa glede na obrazložitev, ki so mi ji poslali, ni mogoče sklepati drugega, kot da gre zgolj za nekaj povsem neoprijemljivih tez, fraz in pobožnih želj.

Peter Rak, Delo

Delov minus za Pandurja

V današnjem Delu (14. 3. 2011) še minus za Tomaža Pandurja, kot so mu ga podelili v prilogi »Posel & denar«:

Termometer minus

Tomaž Pandur

Sto tisoč evrov za gledališki list? Pripravljanje predstave v Gradcu v Avstriji, pri čemer si nekateri protagonisti z režiserjem na čelu, sicer člani mariborske drame, poleg plače vsak dan izplačujejo še dnevnice? Pet tisoč evrov honorarja režiserju za eno samo ponovitveno vajo? Dvesto tisoč evrov za kratko gostovanje v Mehiki? Potni stroški za domnevne službene poti, pri katerih naj bi bila ista oseba v enem dnevu na treh lokacijah, ki so nekaj tisoč kilometrov vsaksebi? To je le nekaj cvetk, povezanih s Tomažem Pandurjem, ko je v 90. letih prejšnjega stoletja vodil mariborsko dramo.

Zgodovina se očitno ponavlja, tokrat res kot farsa, vsaj če sodimo po novih honorarjih, ki jih režiser spet dobiva v Mariboru, saj je očitno v projektu Evropske prestolnice kulture 2012 Pandur zaslutil izjemno priložnost ne samo za enkratni angažma, temveč kar za realizacijo lastnega mega gledališča. Ali bo center MAKS s kar 1350 sedeži v dveh dvoranah res kdaj krasil nabrežje Drave, je sicer težko napovedati, vendar kot je slišati, župan Franc Kangler trmasto vztraja pri izvedbi skoraj trideset milijonov evrov vredne naložbe, čeprav se je država oziroma ministrstvo za kulturo od tega načrta že jasno distancirala.

Očaranost s Pandurjem je očitno botrovala tudi županovi odločitvi, da ga najame kot svetovalca in mu za nekaj kratkih spisov, v katerih ni najti niti ene uporabne iztočnice, ki bi lahko služila kot relevanten argument za realizacijo takšnega megalomanskega projekta, izplača triindvajset tisočakov. Morda se v celotnem proračunu za EPK to ne sliši kakšna omembe vredna vsota, vendar je zadevo treba pogledati v luči sprenevedanja županstva, ki za nekatere manjše galerije in kulturne ustanove nikakor ne more izbrskati niti tisočaka, pa čeprav bi jim to omogočilo preživetje. Problem pa seveda ni zgolj v nekaj tisoč evrih, najbolj moteče je sprenevedanje, užaljenost ter predvsem nepripravljenost javno in jasno pojasniti, kaj se dogaja, kaj lahko meščani Maribora in državljani Slovenije leta 2012 od EPK pričakujejo oziroma kaj bodo dobili za svoj denar. Velikopoteznosti in megalomanije na plečih davkoplačevalcev smo se v dvajsetih letih tranzicije že naveličali.

Peter Rak

Ko »biti pred časom« le tri mesece kasneje pomeni predčasni odstop

Čemu vse se odpoveduje Maribor s tem, ko se je Pandur odpovedal vodenju Terminala 12? Marsičemu, kajti med programskim in arhitekturnim projektom, med Terminalom 12 in Maksom alias Pandurjevim teatrom sploh niso delali razlike! Zadnji dan novembra 2010, ko so nam prvič javno zaupali v presojo programske sklope EPK, smo slišali kolosalne napovedi o tem, da je danes dovoljeno biti pred časom. Tri mesece kasneje je Pandur res pred časom – predčasno je odstopil. Ali vsaj bil zamenjan - žal niti tega niso pojasnili. Na novem vodji Terminala 12 Alešu Štegru je uresničitev zahtevnih pravljičarskih izhodišč, velja jih ponoviti, kakor so zapisana na spletni strani EPK. Danes nam je dovoljeno biti pred časom, so zapisali v naslov:

"Danes je eden od prelomnih dni. Danes se končno pogovarjamo o programu. Danes nam je dovoljeno razmišljati kozmopolitsko, vizionarsko, biti pred časom," je poudaril kot predsednik programskega sveta in nadaljeval kot pobudnik novega mariborskega kulturnega središča.

Tomaž Pandur: "Terminal 12 nastaja kot vzorčni primer preobrazbe mesta, kot vzpostavitev vitalnega pogleda v prihodnost Maribora in regije. Objekt, ki mu je usojeno, da postane trajni arhitekturni simbol preporoda mesta ob Dravi, dopolnjujejo kavarne, restavracije, izbrane trgovine, knjižnica, razgledne terase, prostori za kreativne delavnice, razstavišča in še dolgo bi lahko naštevali. Z Mariborskim kulturnim središčem postaja Maribor evropska ”umetniška destinacija”, evropski kulturni center. Z Evropsko prestolnico kulture Maribor 2012 pa postaja MAKS središče programskega dogajanja v mestu, širši regiji in v Evropi. Terminal 12 je ustvarjalni prostor, kjer ni izključen nihče. Znotraj postindustrijskega območja Studenci, kjer je nekoč stala tovarna Merinka, bo MAKS znova osmislil desni breg reke, ga odprl in »vrnil« mestu. Z edinstvene razgledne ploščadi 25 metrov nad Dravo bo moč gledati mesto kot predstavo in obenem ugledati sebe kot ustvarjalca Maribora prihodnosti. MAKS: točka pogleda na mesto, stičišče, od koder je mogoče videti celotno mestno pokrajino, ki bo programski sedež, obenem pa agens Maribora 2012, Evropske prestolnice kulture, njegovi prebivalci pa glavni protagonisti dogajanja vseh 365 dni in noči. Program Mariborskega kulturnega središča bo vsebinsko mnogovrsten in polifon kot pogled, ki se odpira z njegove terase, obsegal bo vitalno in prebojno dogajanje, od odrskih umetnosti, glasbe, filma, literature in predavanj, preko vrhunskih razstav, multimedijske in transmedialne umetnosti, vse do izobraževalne in kongresne dejavnosti. Dve večnamenski dvorani, s premičnimi stenami, vsaka za 650 in več gledalcev, bosta umeščeni v moderno postindustrijsko arhitekturo, prostor za zahtevne glasbene in družbene dogodke ter kongresno in razstavno dejavnost, primerljivo z najpomembnejšimi tovrstnimi centri na svetu."

Somrak EPK bogov: ni Pandurja, ni njegovega teatra, je pa vsaj novi vodja Terminala 12

Novinarji ne upajo ali ne znajo zastaviti elementarnega vprašanja vodstvu EPK: je menjava Pandur-Šteger kakorkoli povezana z odsotnostjo prvega? In še: kako je lahko Pandur »neproblematično odsoten in nedosegljiv« cele mesece, hkrati pa ga zamenjujejo kot vodjo celega programskega sklopa in za nameček to drugo ni povezano s prvim? So ga torej obvestili o menjavi, se je z njo strinjal? Mar ne dobi povprečen davkoplačevalec nujno upravičenega občutka, da nam želijo odsotnost Pandurja in njegovo vlogo preprosto prikriti kot neproblematično in da rešujejo svojo in njegovo kožo z menjavami v timu? Zapis na MMC RTV Slovenija povzela zapis Dnevnika, a smo o menjavi Pandur-Šteger že pisali na sledi zapisu v Delu:

Programski sklop Terminal 12 Evropske prestolnice kulture 2012 v Mariboru je doživel vodstveno spremembo; na mesto Tomaža Pandurja je stopil Aleš Šteger.

Čeprav je na spletni strani zavoda Maribor 2012 še zmeraj navedeno, da je kreativni vodja tega projekta Tomaž Pandur, je po besedah programskega direktorja zavoda Mitje Čandra vodenje tega sklopa prevzel Aleš Šteger, poroča današnji Dnevnik. Pesnik in esejist Aleš Šteger je sicer v ekipi javnega zavoda Maribor 2012 tudi svetovalec za program in mednarodno povezovanje.

Sporni Maks
Programski sklop Terminal 12 je bil doslej neposredno povezan z gradnjo Mariborskega kulturnega središča Maks. Ker pa bi Maks ob najbolj ugodnem in hitrem gradbenem razpletu začel delovati šele v drugi polovici leta 2012, vodstvo projekta Evropska prestolnica kulture (EPK) 2012 išče alternativne uprizoritvene lokacije. Med mogočimi uprizoritvenimi prostori se omenjata nekdanja tovarna tirnih vozil na Studencih in bližnja opuščena železniška remiza, poroča časopis.

Maks kot zasebna naložba
Sicer pa naj bi bil po poročanju Dnevnika čez nekaj tednov objavljen razpis za izbor gradbeno-obrtniških del za Maksa. Investitor, podjetje ZIM, naj bi projektno dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja zbralo do 20. marca, nato naj bi še dva tedna potekalo zbiranje dokumentacije za razpis. Pogoji v njem naj se ne bi sklicevali na določila zakona o javnih naročilih.

Naročnik namreč ta projekt vidi kot zasebno , in ne kot javno naložbo. S tem bi se ZIM rad izognil pritožbenim postopkom v državni revizijski komisiji, ki utegnejo biti dolgotrajni in zapleteni. V pogodbi med občino in podjetjem ZIM je namreč določeno, da mora biti prevzem objekta najpozneje junija 2012. Da bi se lahko ta časovni načrt izpolnil, bi se morala rušitvena dela na območju nekdanje tovarne tekstila začeti najpozneje junija letos.

Mapiranje Maribora v megli

Današnji (11. 3. 2011) komentar Petra Raka o liku in vlogi Tomaža Pandurja v zgodbi EPK in gosti umetniški megli, znova v Delu:

Kultura.kom

Olimp v gosti megli

Morda je videti birokratsko suhoparno in prozaično, da se vedno znova problematizira vloga Tomaža Pandurja v projektu Evropske prestolnice kulture, še zlasti, ker skuša mož vedno znova ustvariti vtis, da živi in ustvarja v višjih, navadnim smrtnikom bolj ali manj nedoumljivih onstranskih sferah, ki nimajo nič z banalnim vsakdanjikom, ki ga med drugim sestavljajo računovodski izkazi, bilance in mukotrpno sestavljanje takšnih in drugačnih poročil. Takšna vzvišena življenjska drža bi lahko bila v današnjem času, ko vlada zgolj plenilski pragmatizem, tudi občudovanja vredna, če se ne bi ob Pandurjevem imenu venomer pojavljala povsem zemeljska, tostranska vprašanja, ki imajo še kako opraviti tudi s povsem otipljivimi zadevami. Z denarjem. In to z davkoplačevalskim.

Da ne bo pomote, Pandur si, ne glede na to, kaj si mislimo o njegovem opusu, vsekakor zasluži spoštovanje. Četudi njegov ugled v evropskem gledališkem prostoru ne odgovarja povsem projekciji, ki jo poskuša lansirati s skrbno dizajnirano podobo in (redkimi) javnimi nastopi in intervjuji, ki jih praviloma daje zgolj strogo izbranim medijem oziroma novinarjem, za katere je prepričan, da z vprašanji te podobe nikakor ne bodo omadeževali, je serija njegovih mednarodnih produkcij vsekakor dosežek. Vendar to ne more biti alibi za samovoljno, vzvišeno distanco do konkretnih vprašanj, ki se zastavljajo ob njegovem drugem mariborskem angažmaju, še posebej, ker ne manjka kritikov, ki so prepričani, da si Pandur glede na finančno, kadrovsko in organizacijsko razsulo, ki ga je zapustil po odhodu iz mariborske Drame pred petnajstimi leti, druge priložnosti v mestu pač ne zasluži.

Finančna ekstravaganca, ki si jo je nekdaj privoščil v SNG Maribor v tipično slovenskem slogu, sicer nikoli ni dobila pravega epiloga, res pa bi bilo skrajno nenavadno, če bi zdaj doživeli reprizo takšnih postopkov. Če se omejimo na finance, je denimo skrajno vprašljivo, da kot svetovalec mariborskega župana prejme 23.000 evrov za projekt, ki je sestavljen zgolj iz meglenih lepo zvenečih fraz, kot so »mreženje kulturnih institucij v regiji, državi, Evropi in svetu, mapiranje Maribora kot stičišča evropskih umetniških platform, medkulturni dialog, transnacionalno kroženje umetniških del ...«. Prav tako je zelo nenavadno, da je od EPK lani prejel 85.000 evrov za predstavo Vojna in mir, ki je uvrščena na redni repertoar zagrebškega Hrvaškega narodnega gledališča (HNK), slovenski davkoplačevalci pa naj bi ga sofinancirali zgolj zato, ker naj bi predstava prihodnje leto gostovala tudi v Mariboru.

Predvsem je nedopustna njegova ignoranca glede novega mariborskega kulturnega centra MAKS. Če mu je že uspelo prepričati naivnega mariborskega župana za skoraj trideset milijonov vreden megalomanski projekt, bi pač zdaj moral z vsemi sredstvi lobirati za projekt na nacionalnem in mednarodnem nivoju ali vsaj pripraviti konkretno programsko platformo, ki bi prepričala morebitne vlagatelje. Vendar moža že nekaj mesecev v Mariboru ni nihče videl, kot kaže, ima pomembnejše opravke drugod, med drugim pripravlja premiero v Madridu. Lepo, vendar se bo moral odločiti za eno od opcij, na dveh ali celo treh stolih pač ne more sedeti, četudi je do zdaj že ničkolikokrat dokazal svoje akrobatske sposobnosti. Če je že v Mariboru dobil drugo priložnost, bo moral izbrati povsem drugo strategijo delovanja, ki bo morala temeljiti na korektnosti, transparentnosti in pripravljenosti odgovarjati na vsa, tudi neprijetna vprašanja. Skratka, treba bo vsaj nekoliko sestopiti z umetniškega olimpa, še zlasti, ker je ta ovit v zelo gosto meglo.

Peter Rak

Kritika EPK in novinarska statistika

Pričujoči blog je edina spletna stran, namenjena kritiki EPK. Hkrati je naše društvo eden izmed redkih, če ne edini civilnodružbeni akter, ki se ji permanentno, sistematično in deklarirano posveča. Toda kakšen je prostor, odmerjen kritiki EPK v etabliranih medijih? Naša izkušnja je spodaj - nekaj suhoparnih statističnih številk o medijskem povzemanju Zofijine kritične refleksije EPK v večjih medijih po sedmih mesecih, od začetka avgusta 2010 do marca 2011. V treh rubrikah: število novinarskih poizvedb, naslovljenih na člane društva oz. društvo glede EPK, število novinarskih omemb društva v danem kontekstu, ter število omemb bloga, ki ga prebirate. Naj poudarimo, da objave na tem blogu tedensko (!) pošiljamo na adremo okoli 500 slovenskih medijev in novinarjev.

Število novinarskih vprašanj Zofijinim glede EPK:

Večer: 0
Delo: 0
Dnevnik: 0
Slovenske novice: 0
STA: 0
Žurnal24: 0
MMC RTVS: 2
Radio Maribor: 1
Radio Center: 2

Število novinarskih omemb Zofijinih glede EPK:

Večer: 0
Delo: 0
Dnevnik: 0
Slovenske novice: 0
STA: 0
Žurnal 24: 1
MMC RTVS: 2
Radio Maribor: 1
Radio Center: 2

Število omemb našega bloga:

Večer: 0
Delo: 0
Dnevnik: 0
Slovenske novice: 0
STA: 0
Žurnal 24: 0
MMC RTVS: 0
Radio Maribor: 0
Radio Center: 0

Sedem šokantnih čudes EPK

Nekatera stališča iz časopisnega zapisa Petra Raka so šokantna. Rezimirajmo, kaj smo izvedeli:

Prvič, Tomaž Pandur je prejel 23.000 evrov za svetovalne naloge župana. Pogodbe ta ni sklenil s Pandurjem osebno, temveč z njegovim podjetjem Pandur Theaters.

Drugič, Pandurja si bomo zapomnili po tem, da v letu 2010 ni želel dajati intervjujev za področje, ki ga je opravljal. Svetoval naj bi »na področjih smernic in vizije kulturnega razvoja v mestu, prepoznavnosti in identitete mesta, mreženja kulturnih institucij v regiji, državi, Evropi in svetu, mapiranja Maribora kot stičišča evropskih umetniških platform, medkulturni dialog, transnacionalno kroženje umetniških del.« Zveni krasno, toda kako je to izgledalo v resnici? Pandurja si bomo zapomnili predvsem po tem, da je svetoval izgradnjo CEUMa alias MAKSa alias Pandurjevega teatra na področju Studencev. Konspirativno voden projekt, ki so ga skrivali dolge mesece, Pandur je zanj osebno naročil projektno izvedbo pri arhitekturnem biroju Sadar-Vuga. Če karikiramo: Pandur, ki je zdaj izginil in je njegovo neodzivanje na telefon za programskega direktorja povsem neproblematično, je prejel na račun Pandur Theaters 23.000 evrov za nasvete o tem, da župan zgradi Pandurjev teater. Čudovito, pa še neproblematično!

Tretjič, Pandur je torej prejel 23.000 evrov za osnovnošolski pravljičarski spis o programskih izhodiščih EPK, natankoma tisti, zaradi katerega je po mnenju našega društva prejel naziv kulturni blefer leta. Če upoštevamo, da na mariborski občini niso želeli pojasniti, kaj točno je za ta denar Pandur storil in če upoštevamo, da je praktično edina otipljiva eksternalija prav omenjeni spis,  je to verjetno najvišja nagrada za kakšno pravljico v zgodovini slovenskega pravljičarstva.

Četrtič, skrivalnice okoli Pandurjevega teatra, ki je ves čas figuriral kot središče programskega sklopa Terminal 12, ne pojenjajo. O tem smo že pisali. Akterji se blazno pretvarjajo in ne znajo povedati niti tega, ali se z njim sploh resno računa – piše se marec 2011, o opevanem osrednjem prostoru EPK pa nihče ne želi niti govoriti!

Petič, dosedanji vodja sklopa Terminala 12 je bil Tomaž Pandur, toda zdaj nenadoma slišimo, da je to nalogo prevzel Aleš Šteger. Da je Pandur odsoten in nedosegljiv, s tem ni nikakor vzročno ali kako drugače povezano, nam zagotavljajo. Ali ni vprašanje sila preprosto: je Pandur v odsotnosti plačan za svoje delo oziroma ali v odsotnosti sploh opravlja svoje naloge?

Šestič, programski svet funkcionira nemoteno, čeprav je njegov predsednik Pandur odsoten in čeprav je njegov podpredsednik tudi odsoten, saj je vendar evropski poslanec. Odsotnost ni problematična, zagotavljajo v vodstvu zavoda  EPK. Po eni strani torej nenehno priganjanje, kaj je treba postoriti, kako zelo se mudi s projekti, po drugi pa ključne može, očitno dobro plačane (za odsotnost in v času odsotnosti?), nihče ne pogreša...

Sedmič, predsednik programskega sveta EPK prejema eno najvišjih postavk za svoj projekt Vojna in mir, a nič ne kaže, da bi se z njim kaj dogajalo. Več tukaj. Nikogar niti ne moti, ali ni to očiten konflikt interesov.

Rezimirajmo. Se zgornjemu lahko reče norčevanje? Ne, to bi bilo že norčevanje iz tega čudovitega, pustno obarvanega pojma.

23.000 evrov za neproblematično odsotnega predsednika programskega sveta

Današnji članek Petra Raka v Delu, prvi novinarski sploh, ki obravnava »prijetnejšo« plat EPK, to je honorar(je) protagonistov:

EPK: Zamolčana pogodba s Tomažem Pandurjem

Okoli Tomaža Pandurja se vse od njegovega prevzema funkcije predsednika programskega sveta v Mariboru dviga veliko prahu. Režiser je ob 85.000 evrih za predstavo Vojna in mir lani prejel še 23.000 evrov kot svetovalec mariborskega župana Franca Kanglerja.

Peter Rak, Kultura | čet, 10.03.2011 07:06

Maribor – Kadrovske rokade, odsotnost nekaterih ključnih ljudi in nedorečenost infrastrukturnih naložb so v zavodu Maribor 2012, ki pripravlja projekt Evropske prestolnice kulture (EPK) 2012, še naprej v ospredju, čeprav je do začetka izvajanja programov še manj kot deset mesecev.

Vlada je zaradi uveljavitve zakona o integriteti in preprečevanju korupcije pred kratkim zamenjala predsednika sveta zavoda Jožefa Školča ter člana Józsefa Györkösa in Stojana Pelka in na njihovo mesto imenovala Ota Lutharja, Lučko Lorber in Barbaro Koželj Podlogar. Zavod še vedno nima generalnega direktorja z vsemi pooblastili, predsednik programskega sveta Tomaž Pandur pa je že več mesecev odsoten, saj v Madridu v Teatru Espanol pripravlja predstavo Somrak bogov.

Okoli Tomaža Pandurja se vse od njegovega prevzema funkcije predsednika programskega sveta v Mariboru dviga veliko prahu, saj je menda odigral ključno vlogo pri pripravi programa za nov kulturni center Maks oziroma program Terminal 12, ki naj bi bil na mestu nekdanje predilnice Merinke na Studencih. Elaborat razen nekaj načelnih in povsem neoprijemljivih izhodišč nima nobenih konkretnih programskih smernic ali študij o upravičenosti in smiselnosti projekta, sicer pa se na zavodu Maribor 2012 s tem sploh ne ukvarjajo, saj je to pristojnost edino občine. No, niti na občini se s tem, vsaj formalno, ne ukvarjajo, saj naj bi bila usoda Maksa v rokah podjetja Zim (da je Zim v večinski občinski pristojnosti, radi spregledajo), od koder za zdaj ne znajo posredovati nobenih konkretnih podatkov o zbiranju sredstev – naložba je vredna 28 milijonov evrov – in rokih za gradnjo.

Vojna in mir – 
kje, kdaj in če sploh
Pandur pa je v igri tudi kot režiser, saj naj bi prihodnje leto na oder postavil predstavo Vojna in mir po Tolstojevih motivih, zato pa je že lani v okviru razdelitve programskih sredstev EPK prejel 85.000 evrov. Gre za koprodukcijo med podjetjem Pandur Theaters ter zagrebškima gledališčema Gavella in Hrvaškim narodnim gledališčem (HNK). V gledališču Gavella so se sodelovanju že odpovedali, izvršna producentka Sonja Kovačić pa je dejala, da so se morali za ta ukrep odločiti zaradi finančnih težav. HNK menda še ostaja v igri, vendar nam tam niso znali pojasniti, kdaj in kje naj bi bila premiera – po prvotnem scenariju je bila načrtovana v Zagrebu –, niti tega, kakšen je finančni razrez stroškov.

Kdo bo novi predsednik sveta zavoda Maribor 2012?

Medtem ko pogrešamo predsednika programskega sveta EPK, nenadoma pogrešamo še predsednika sveta zavoda, pa še koga. Vestička, ki je šla skoraj mimo in k sreči po novem projekte EPK razbremenjuje očitkov o politični obarvanosti, a hkrati za nazaj pove, da so takšni bili ab ovo:

Svet zavoda Maribor 2012 ima nove člane

Vlada Republike Slovenije je razrešila tri člane sveta javnega zavoda Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture ter na njihovo mesto imenovala tri nove člane. Do spremembe članstva v svetu javnega zavoda Maribor 2012 prihaja zaradi uveljavitve Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, po katerem so njihove siceršnje funkcije postale nezdružljive s članstvom v svetu zavoda.

Vlada Republike Slovenije je s 3. marcem 2011 razrešila g. Jožefa Školča, državnega sekretarja v Kabinetu predsednika Vlade Republike Slovenije, dr. Józsefa Györkösa, državnega sekretarja na Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, in dr. Stojana Pelka, državnega sekretarja na Ministrstvu za kulturo, kot člane sveta javnega zavoda Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture. Za nove člane sveta zavoda je s 4. marcem 2011 imenovala dr. Ota Lutharja, rednega profesorja na Univerzi v Novi Gorici, dr. Lučko Lorber, visokošolsko učiteljico z Univerze v Mariboru, in Barbaro Koželj Podlogar, generalno direktorico Direktorata za umetnost na Ministrstvu za kulturo.

Kritika EPK za frustrirance?

Če je za intelektualni gremij Družabnega družboslovja kritična drža do EPK  delo za frustrirane, kot je ušlo dr. Andreju Fištravcu včeraj ob gostovanju dr. Rastka Močnika, potem bi nas lahko bilo malce strah. Od koga bi namreč smeli pričakovati kritiko, če ne od njega? Priznajmo, pogrešamo kritično držo lokalne inteligence. Če isti mariborski (!) intelektualni gremij verjame, da je izgradnja mariborske prestolnice kulture projekt onstran dopuščanja dvoma in artikuliranja pomislekov, tako rekoč nekaj, kar terja nično stopnjo tolerance, kot se je izrazila Večerova novinarka, bi bilo to že po sebi vredno sociološke analize. Če verjame, da za to ni potrebe, tudi. Čakamo.

Skrivalnice in pišmevuhovstvo: izginil Pandur, izginja Pandurjev teater

Članek novinarke Petre Zemljič v Večeru je treba brati kot znamenje novinarskega obupa: vsi odgovorni na EPK očitno na veliko blefirajo in nihče ne želi ali zna povedati, kaj se dogaja. Bo Pandurjev hram kot osrednji EPK hram sploh zgrajen, se z njim sploh resno računa? O blefu okoli njega smo pisali na veliko (1, 2, 3). Kje so odgovori na osnovna elementarna vprašanja o projektu, poslovnem načrtu, poteku izgradnje? Imajo naši kulturni ambasadorji kaj osnovne omike in bontona? Kdo nas vleče za nos? Kako dolgo bomo ta neskončni blef še prenašali? Čas bi že bil, da se nehajo igrati skrivalnice, pa še to z našim denarjem! Še dobro, da obstaja celo akademija EPK, da lahko »akademsko« pokrije to norčevanje! Današnji pust ni noben izgovor... Še članek.

Večer, ponedeljek, 7.3.2011, stran 12, KULTURA, avtor: PETRA ZEMLJIČ

Megaprojekt, ki je vse manj mega

Gradnja kulturnega centra Maks se še ni začela, prav tako še ni programa zanj, čeprav je do začetka Evropske prestolnice kulture Maribor 2012 le še 10 mesecev

Maks je edina od načrtovanih investicij za projekt Evropska prestolnica kulture (EPK) 2012, ki je bila zamišljena v času, ko se je vedelo, da denarja ni. Kljub temu doslej načrtov še nihče ni ustavil, res pa je, da je od prvega sprejemanja in politične podpore projektu v mestnem svetu minilo že osem mesecev, a se od takrat ni zgodilo nič bistvenega. Zgolj ena dodatna razprava v mestnem svetu v decembru, čeprav je bila temeljita in ne korespondenčna kot prva, doslej ni razblinila megle, ki se kopiči okoli te naložbe. Po naših zadnjih preverjanjih je znano le, da podjetje ZIM, ki bo gradilo objekt, še zmeraj pridobiva kredit in ureja potrebno dokumentacijo za nov kulturni center na območju bivšega MTT Tabor, v Mestni občini Maribor (MOM) pa so nam odgovorili, da pogovori, kdo bodo tisti, ki bodo izpeljali jedro centra, to je programsko-poslovni načrt, še potekajo.
         Spomnimo, podjetje ZIM - v skorajda 80-odstotni lastni občine - pridobiva kredite v skupni vrednosti 28 milijonov, s katerimi naj bi do konca junija 2012 zgradil nov kulturni center. Največji minus, sedaj pravzaprav to postaja že alarm, je, da še zmeraj nimajo akta o ustanoviteljstvu in poslovnega načrta, s katerim bi pokazali, kaj bodo delali 365 dni na leto in to pet let zapored, da bi takemu megaprojektu, ki naj bi zaposlil od 200 do 500 ljudi, zagotovili javno zaupanje. Smo marca, 10 mesecev pred EPK, ki so jo hoteli otvoriti prav v Maksu. Potem so njegovo odprtje prestavili na marec, nato na junij, po neuradnih informacij pa je realni rok, če bo gradnja sploh stekla, september 2012.
         Namesto projekta uspeha vedno več vprašanj
         Če pustimo gradnjo objekta, je skrajno neresno, da potem, ko mineva že tretji mesec od potrditve na mestnem svetu, nihče ne ve, najmanj pa javnost, kaj bo ta multimodularni objekt prinesel okolju. Kje so torej argumenti, jasni in berljivi, kje je sinteza vse te kulturne energije, turističnih komponent, menedžerskih stimulacij in najrazličnejših drugih parametrov? Kakšnega resnega eleborata javnosti nikoli nihče ni predstavil.
         Če bi ga, bi to res bil projekt uspeha, sedaj pa ostaja vse več odprtih vprašanj, čas za resno delo pa je izgubljen. Maks bi se namreč junija prihodnje leto moral odpreti "na ključ", kot kakšen trgovski center, kar pa le pomeni, da mora v tistem trenutku tam delovati prav vse, od vodovoda, čistilnega servisa, dvoran, luči, akustike, kavarn, prodajaln ... Zato je najmanj, kar pričakujemo, da bi v marcu 2011 vedeli, kaj vse bomo junija 2012 tam imeli.
         A vse, kar vemo, nam je povedal Tomaž Pandur, kreativni vodja programskega sklopa Terminal 12/Maks znotraj ekipe EPK na novinarski predstavitvi 1. decembra. "Terminal 12 nastaja kot vzorčni primer preobrazbe mesta, kot vzpostavitev vitalnega pogleda v prihodnost Maribora in regije, objekt, ki mu je usojeno, da postane trajni arhitekturni simbol preporoda mesta ob Dravi," je takrat o vlogi Maksa, kjer naj bi po njegovih besedah gostili tudi svetovno mladinsko šahovsko prvenstvo, dejal Pandur. Ko smo že pri prvenstvu, spomnimo na izjavo Simona Karduma, direktorja Kina Šiška, centra urbane kulture v Ljubljani, ki je za naš časnik dejal, da ni nič narobe, če je center odprt za vse, širok koncept je dobrodošel. A so najprej nujne ključne smernice, torej ustanovitveni akt, za katerega bi občina nemudoma morala poskrbeti. In to je kar konkreten posel, ki traja vsaj leto in pol. Investicija ni samo beton, investicija so kadri, ki prinašajo vsebino.
         Tiha investicijska igra
         Kakorkoli že, Tomaža Pandurja vsaj mesec dni ni v Sloveniji oziroma Mariboru pa tudi na telefon ga je nemogoče priklicati, zato postaja vse bolj verjetna varianta, da programsko ne bo vodil Maksa, če bo ta sploh kdaj stal. Kar zadeva programski sklop Terminal 12, naj bi ga v zavodu EPK že predali drugim osebam, programski direktor Mitja Čander pa je že večkrat javno povedal, da za produkcijo sodobnih umetnosti iščejo druge prostore, kajti plan B, če Maksa ne bo, pač mora biti.
         Tiha investicijska igra pa se medtem še naprej igra, najbrž v nikogaršnjo korist. In če Maks letos ne bo obremenil mestnega proračuna in je to najcenejša varianta za mesto, ki pa jo za resno ocenjuje vse manj ljudi, bo račun za najem in izvedbo programa, ko ta pač bo, prišel v naslednjih 20 letih.

Arhitekt duha mesta brez bodočnosti: namesto Jančarstadt raje Pandurstadt

Primerjava prihoda Tomaža Pandurja z Maistrom in železnico je v svoji deplasiranosti in hkratni megalomanični avtopercepciji zabavna, a jo avtor domislice očitno jemlje zelo resno. Za »Ludus, pozorišne novine«, ki jih izdaja društvo dramskih umetnikov Srbije, je Pandur novembra 2010 povedal, da je prišel v Maribor kot režiser, ki se mora znotraj EPK spoprijeti z nečim novim, arhitekturo duha rojstnega kraja. Mesta namreč, ki ga do njegovega prihoda ni bilo na kulturni mapi sveta (hja, vidni tudi v templati tega bloga):

To je još jedan veliki posao koji vas čeka kao predsednika Saveta projekta Maribor – evropska prestonica kulture 2012. Šta ste sve osmislili za taj događaj?
Mnogo toga. Radi se o veoma složenom projektu i to je životni izazov koji se ne može odbiti, jer dešava se zaista jednom u životu da grad u kom si rođen bude u centru evropske kulture. Do tada Maribor gotovo da nije postojao na kulturnoj mapi sveta. Moj cilj je da od Maribora napravimo novu kulturnu destinaciju i da taj grad upišemo na tu mapu sveta. To je za taj grad, nakon železnice i generala Majstera koji je oslobodio taj deo Slovenije od Austrijanaca, treća istorijska prilika. Veliki izazov koji je mnogo više od režiranja jedne predstave. Radi se o režiji arhitekture duha. Verujem da se na taj način može preporoditi i grad i ljudi, i da nakon toga Maribor više nikada neće biti grad bez budućnosti.

Majhna ideja. Ob vsej neskromni samozgledanosti EPK projektantov predlagamo, da namesto že itak bizarno narcisoidnega poimenovanja projekta Jančarstadt, ki ga nameravajo izvesti v čast Dragu Jančarju (ni hec, beri tukaj), nekdo vendarle predlaga prvenstvo prvozaslužnemu za prihod evropske kulturne železnice v toto mesto in ga, vsaj začasno, s kakim projektom poimenujejo s Pandurstadt. S tem bi se ustrezno poklonili prvemu mestnemu arhitektu duha na križišču zgodovinskih priložnosti. Jancarstadt ali Pandurstadt, to je zdaj hudo filozofsko vprašanje...Še dobro, da nam v istoimenskem projektu obetajo filozofe!

Pandur o gledališkem diptihu

Kot smo zapisali, nekateri indici kažejo v smeri, da produkcije »Vojna in mir« v programih EPK ne bo. V intervjuju, katerega kurtoazijo smo napovedali že vnaprej, je Pandur konec decembra 2010 o napovedani predstavi povedal:

Vi pa boste režirali Vojno in mir. Za kakšno koprodukcijo gre, zakaj jo kot takšno vidite v letu 2012?

"Na srečo smo že takoj na začetku mojega sodelovanja z mestno občino, ministrstvom za kulturo in EPK odpravili vse morebitne zadrege pri tako imenovani koliziji interesov. V Maribor sem prišel kreativno ustvarjat na več področij in prav gledališče bi moralo biti moje najboljše orožje. Čudno bi bilo, če primariju klinike ne bi dovolili operirati, a ne?

Vojna in mir je gledališki diptih, ki ga pripravljamo že kar nekaj časa. Gre za mednarodno koprodukcijo zagrebškega HNK in dramskega gledališča Gavella s Pandur Theaters v sodelovanju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in EPK. Slovenski premieri predstav sta predvideni za pomlad leta 2012, morda celo v Terminalu MAKS, čeprav na to ob pričetku nastajanja še nismo računali. Tolstojevo epopejo postavljam kot dve predstavi, kot dve krili diptiha, ki se med seboj ogledujeta. Vojna kot mera veličine in slave vojskovodij in vladarjev, kot mera veščin in sreče generalov, kot mera uničenih življenj. In mir kot stanje duha. Kot druga stran vojne, na istem karnevalu. Kot odprta sezona lova na srečo. Končujem zadnjo verzijo scenarija in pravkar smo pričeli sestavljati igralsko zasedbo z Mileno Zupančič na čelu. In tudi zaradi sodelovanja z našo veliko igralko se projekta tako veselim."

Na straneh MK pa se predvideva financiranje Vojne in miru ter še ene predstave, Romeo in Julija, v produkciji njegovega gledališča:

21.Tomaž Pandur. Theaters, mednarodna gledališča, d.o.o., Tomšičeva 22, 2000 Maribor; večletni projekt na podpodročju Avtorski opus – Romeo in Julija - več enot; v skupni višini 10.000 € v letu 2010 ter v predvideni višini: 10.000 € v letu 2011, 10.000 € v letu 2012, 10.000 € v letu 2013.

22. Tomaž Pandur. Theaters, mednarodna gledališča, d.o.o., Tomšičeva 22, 2000 Maribor; večletni projekt na podpodročju Avtorski opus – Diptih Vojna in mir - več enot; v skupni višini 10.000 € v letu 2010 ter v predvideni višini: 10.000 € v letu 2011, 10.000 € v letu 2012, 10.000 € v letu 2013.

Predstava »Vojna in mir« umaknjena?

Novinarka in urednica Večera Petra Vidali nadaljuje z nekaj vprašanji, ki smo jih postavili na temle blogu: kaj počne predsednik programskega sveta Tomaž Pandur v tujini in ne v Mariboru, kako bo prenesel ugotovitev, da Pandurjevega teatra morebiti sploh ne bo, ali bo »spokal kufre« itd. Od novinarjev bi npr. pričakovali, da javnosti poročajo, ali je za čas odsotnosti plačan, ali so njegovi projekti v Madridu del produkcije EPK, itd.

Popolno presenečenje pa je namigovanje, da koprodukcija uprizoritve Tolstojeve Vojne in miru morebiti sploh ne bo realizirana, čeprav je za 2010 prejel iz sredstev EPK največjo vsoto 85.000 evrov? Kako razložiti takšen demanti napovedanega koproducenta iz Zagreba, gledališča Gavella, s katerim je sicer Pandur že sodeloval npr. pri predstavi Kaligula? Kakšni finančni razlogi, kdo jih je doslej sploh omenjal? Če kaj, potem bi zdaj nemudoma pričakovali odgovor, razlago ali demanti s strani vodstev EPK. Omenjeni članek:

Večer, torek, 1.3.2011, stran 15, KULTURA, avtor: Petra Vidali

---

Mrtvi kot
Ladje na tujem, ladje brez krmarjev

        Pred časom smo z naslova zavoda Evropska prestolnica kulture Maribor 2012 dobili obvestilo o aktivnostih predsednika programskega sveta zavoda Tomaža Pandurja po svetu. Se pravi, pisalo je, da režiser, ki je tudi predsednik omenjenega programskega sveta, pripravlja premiero v Madridu in uspeva z reprizami lanske predstave v Berlinu. Dobro, stvar je bila malo čudna, ampak smo ugibali, kaj so bržkone hoteli povedati. Čeprav sporočilo ni bilo tako oblikovano, je bil implicitni kontekst najbrž takšen: "Dragi bralci sporočila, obveščamo vas, da je predsednik programskega sveta upravičeno odsoten in vas prosimo za razumevanje." Razumemo res, čeprav bi nas veselila vsaj kakšna minimalna povezava teh aktivnosti z našo prestolnico kulture, ne pa da smo recimo prebrali, da bo madridska predstava morda gostovala v Ljubljani v okviru Festivala Ljubljana.
         Seveda pa bi še boljše razumeli oziroma sprejeli, če bi zraven napisali, da programski svet tudi ob odsotnosti vodje funkcionira. Mislim, programski svet ima tudi namestnika predsednika in šest članov. In programski svet pač ni še ena častna akademija oziroma to vsaj naj ne bi bil. Moral bi nadzorovati delo programskega direktorja in njegove ekipe. Vendar smo doslej o delu programskega sveta slišali le ob nekaj priložnostih: programski svet je potrdil vizijo direktorja programskega sveta (trdo delo, nedvomno, odločiti se za Maribor kot vesoljski projektil ali za kulturno sivino) in vizijo programskega direktorja; programski svet je (menda v enem dnevu) potrdil izbor projektov za leto 2010, ki jih je pripravil tedanji vršilec dolžnosti programskega direktorja; in programski svet je izdal negativno mnenje o dveh kandidatih za generalnega direktorja. Smo kaj spregledali?
         In seveda bi sporočilo še bolje sprejeli, če bi bil zraven vsaj kak post scriptum o tem, kaj se dogaja s produkcijami, ki naj bi jih pripravljal predsednik programskega sveta v okviru kulturne prestolnice. Kakšna je recimo trenutna situacija na bojnem polju Vojne in miru, velike koprodukcije, ki premiere ne bo doživela v Mariboru, potrebuje pa simultano dve dvorani in torej MAKS - Mariborsko kulturno središče? Ni prav navdušujoče, da smo morali sami, iz drugih virov, ki seveda niso bila piarovska sporočila, izvedeti, da je zagrebško gledališče Gavella že odpovedalo koprodukcijo, "zaradi finančnih razlogov". To bi programski svet moralo zanimati, se zdi, sploh, ker je projektu že lani namenil največjo vsoto, 85.000 evrov. Kot bi nas vse gotovo zanimalo, ali bomo imeli vojno ali mir, če dveh dvoran, torej MAKS-a, ne bo. Pravzaprav bi nas v takem primeru zanimalo, ali bomo sploh še imeli predsednika programskega sveta ali pa je ta svoje sodelovanje pogojil z MAKS-om. Bo popokal kufre in žalosten a pokončen zapustil sivino? Veliko vprašanj in nobenega javnega odgovora. Razumemo, da še ni mogoč, vseeno pa nas mogoče vmes ne bi bilo treba dražiti z neumestnimi ignorantskimi sporočili.

Evropske kulturne alergije in konfuzije

Odličen, sicer cinično intoniran kritičen komentar avtorjev »plt« in »krp« na regionalni »koroški« strani Večera o tem, kako se tamkaj spopadajo z zagatami evropskega kulturnega prestolništva; nepripravljeni, a voljni zapolniti praznino po imperativno zahtevanem razcvetu (tudi) menda iz lastnega žepa. Odlomek:

Brezdanji nemir, ki so ga čutile in opisovale že najstarejše garde poetov, se stopnjuje ob sestankih oblikovalcev ponudbe dogajanja Evropske prestolnice kulture 2012. Zdi se, da bliže ko je dan presvetal razcveta severovzhodne kohezijske regije, dlje smo od konkretnih imen izvajalcev na odrih, ki naj bi nas ponesli v anale evropske kulturne zgodovine. Medtem ko v Talinu namesto receptov za zdravila ljudem s psihičnimi težavami in motnjami podarjajo brezplačne karte za obisk dogodkov EPK v njihovem mestu, ki jih bodo odrešili bremen stresa sodobnega sveta, v Slovenj Gradcu na sestanke za oblikovanje dogodkov vabijo kar novinarje dopisnike in si od nas želijo nežnega sočustvovanja ob "tako rekoč prostovoljnem delu" sedanje ekipe, ki si na vse kriplje in celo za lastna sredstva prizadeva zapolniti do sedaj nezapolnjene praznine EPK 2012. Kdo naj komu in čemu ter zakaj podari kakšno brezplačno karto in za kam, se bo v tem primeru še pokazalo ali na kratko in po domače: komu se bo prvemu zmešalo, pardon, kaj se je zamešalo?

Je Pandurjeva predstava v Madridu projekt EPK?

Carmina Slovenica je uspešno gostovala v Italiji. Beremo na uradni spletni strani EPK. Tomaž Pandur v Berlinu in Madridu. Beremo na uradni spletni strani EPK danes. In tako dalje. Govorimo o projektih EPK ali o čem drugem? Če ne, zakaj jih oglašujejo in predstavljajo na tak način?

Kdo bi vedel. Kot smo že namignili, stvari niso tako preproste. Vprašanje je konceptualno in finančno obenem: kaj točno že šteje za tak projekt? Je Carmina Slovenica, kapo dol, projekt EPK? Je to Pandurjeva predstava v Berlinu ali Madridu? Kaj točno nekaj naredi za del projekta? Odgovor bi moral biti na dlani: programska pripadnost. Finančna pripadnost. Je gostovanje Carmine Slovenica v Italiji bilo financirano kot del programa EPK? Velja isto za Pandurja? Bojim se, da ne – pogled na razpisane projekte takó kaže. Ali pa nekdo sploh ne razmišlja o tem, zgolj kaže s prstom na uspehe mariborskih kulturnikov in se kar trka po prsih?

Popolnoma možno je še drugačno branje. Npr. da želi nekdo Pandurjeve izlete v druge predele sveta predstaviti kot epekajevsko zgodbo. Mogoče zato, da bi gospodu našel alibi, zakaj ni tukaj, zakaj ne počne stvari, zadevajočih njegovo funkcijo. Bilo bi zanimivo vedeti tudi, ali so njegova potovanja tja plačujejo iz finančne malhe EPK. Toda potem se zalomi pri Karmini Šilec, ki verjetno ni del epekajevskega establišmenta. In če ni, se ne morejo izgovarjati na to, da so EPK uspehi pač uspehi ljudi, ki so zraven. Navzlic vsemu je konceptualna težava resna in se razbira vsaj ob tem: kaj se sme znajti med novičkami uradne spletne strani? In obratno: kaj ne šteje za pravo in kaj se tam ne znajde? Upajmo, da ne obstaja popolna arbitrarnost kriterijev okoli tega. Prepričali nas bodo morda, ko nam bodo dali pojasnila; zaenkrat jih ni.

V EPK končno še fuzbal in Zlatko Zahovič

Končno v EPK prihajajo še vsebine, ki smo jih dolgo pogrešali: nogomet in, jasno, Zlatko Zahovič. O gradnji nogometnih stadionov zaenkrat ne poročajo. Članek na kulturni strani Večera (ne športni, seveda):

Večer, sreda, 16.2.2011, stran 14, KULTURA, avtor: kr

V Guimaraesu v času EPK pričakujejo 1,5 milijona obiskovalcev

Portugalski Guimaraes, ki bo v letu 2012 istočasno z Mariborom evropska prestolnica kulture (EPK), prihodnje leto pričakuje poldrugi milijon obiskovalcev, kar je po besedah predsednice za ta projekt ustanovljene fundacije Cristine de Azevedo  petkrat toliko kot sicer. Proračun znaša 110 milijonov evrov, od tega 41 milijonov evrov za program.
         Azevedova je skupaj z umetniškim vodjo projekta Carlosom Martinsom v ponedeljek obiskala Maribor. Na EPK so se začeli pripravljati pred dvema letoma. Mesto je prevzelo skrb za infrastrukturo, skupaj z ministrstvom za kulturo pa je avgusta 2009 ustanovilo fundacijo, ki se z desetimi zaposlenimi ter drugimi zunanjimi sodelavci ukvarja z organizacijskim in programskim delom projekta.
         Za program imajo na voljo 41 milijonov evrov, od tega 8 za delovanje fundacije, 8 za komuniciranje z javnostjo, 25 milijonov evrov pa "čistega" za programe. Večino, kar 18 milijonov evrov, so počrpali iz evropskih skladov, ostalo so prispevali ministrstvo za kulturo, nacionalna turistična organizacija in mesto. Iz evropskih virov je tudi večina od 70 milijonov evrov, ki jih imajo na voljo za infrastrukturne projekte.
         Programski vodja Carlos Martins je spomnil, da ima projekt EPK že 25 let zastavljena dva cilja, spoznati to, kar nas naredi posebne, po drugi strani pa opozoriti na evropsko kulturno pestrost. Prav ta dva cilja pa imajo v mislih tudi organizatorji na Portugalskem, zato je po Martinsovih besedah od medsebojne komunikacije obeh mest odvisno, kako bosta to uspeli doseči s skupnimi projekti.
         "Mesti bosta v okviru EPK sodelovali na več različnih področjih, in sicer področjih umetnosti, kreativnosti, participacije javnosti, miselnosti in popularne kulture. Skupni projekti bodo tako iz glasbenega področja, gledališke dejavnosti, vizualne umetnosti, radi pa bi predstavili tudi moč in kreativnost poezije ter bogastvo ljudske kulture. Predvsem pa bi radi ustvarili nova področja za sodelovanje mladih," je še dejal Martins ter dodal, da upa, da bo po letu 2012 veliko več Portugalcev vedelo za Slovenijo in obratno.
         Tudi za programskega direktorja zavoda Maribor 2012 Mitjo Čandra je v okviru priprav na dogodek ena pomembnejših nalog sodelovanje z Guimaraesom. V zadnjih treh mesecih so na področju skupnih projektov po Čandrovih besedah prišli že zelo daleč, spekter sodelovanja pa bo po njegovem zelo širok.
         "Dotika se tako mladih, sodelovali bomo na literarnem področju z izmenjavo antologij, na področju glasbe, plesa in gledališča in tudi nevladnih organizacij in univerze. Mesti povezuje še nogomet, zato se bomo povezali tudi na tem področju. Zlatko Zahovič je svojo portugalsko pot začel prav v tem mestu in je na njihovo željo postal tudi njihov ambasador EPK," je dejal Čander.

Hartman o trapastem imenu Maks in Pandurjevi zamešani godlji

Iz pogovora s starostjo mariborskih kulturnih delavcev, dr. Brunom Hartmanom, v Dnevniku (5.2.2011):

...

         Namigujete na EPK?
         Maribor ima ta projekt zagotovljen že od leta 2007. V tem času so se zganjale neumnosti zaradi nenačrtnega delovanja, prežetega s podtalnimi interesi.
         Vas je v minulih štirih letih kdo obiskal v zvezi s sodelovanjem pri projektu prestolnice kulture?
         Ne.
         Verjamete napovedim, da bomo julija prihodnje leto doživeli otvoritev Mariborskega kulturnega središča - Maksa?
         Maks - trapasto ime. Iz mojih izkušenj se mi zdi nemogoče, da bo takrat dokončano.
         Pristojni gradbeniki pravijo, da se lahko takšen objekt postavi v devetih mesecih.
         Kaj pa tehnična oprema, ki jo je treba premišljeno in kakovostno umestiti? V medijih berem, da bo Tomaž Pandur imel otvoritveno predstavo Vojna in mir na dveh prizoriščih s po 650 sedeži.
         Pustimo se presenetiti.
         Veste kaj, toliko že poznam svet in Pandurja, da vem, da to ne bo izvedljivo. Pandur je pred 15 leti spretno zlezel iz godlje, ki jo je zamešal. Ali veste, kako so delali uprizoritev njegove Ruske misije? Vaje so imeli v Gradcu, vsi nastopajoči so dobivali dnevnice, v Mariboru pa plačo. Čeprav so s predstavo odprli novo veliko dvorano SNG Maribor, to ni bila premiera njej na čast - to so imeli že poprej v Gradcu na Štajerski jeseni.
         V tistem času ste objavili knjigo o zgodovini SNG Maribor. Kako se spominjate Pandurjevega gledališkega eposa?
         Spremljal sem ga že v času, ko je bil še dijak. Enkrat so igrali Ibsena na podstrešju Prve gimnazije. Bil sem nekaj jezen in sem hotel oditi, a nisem mogel, ker je bilo vse zaklenjeno. Na Borštnikovem srečanju so študenti AGRFT nastopili z nekim nemškim tekstom, na odru so imeli splav, ki se je zibal, kakor da plove po reki. Vsekakor zelo dobra ideja in tehnično odlično izpeljana. Po svoje pa sem jaz soodgovoren, da je prišel na položaj umetniškega vodje v Maribor. To se je zgodilo v času, ko je bil politični prehod, pa so leta 1989 v Mariboru ukinili samoupravne organe in imenovali tričlansko prisilno upravo. Blaž Železnik je bil direktor gledališča, Štefan Esih blagajnik, jaz pa sem bil odgovoren za umetniški del. Z leti sem postal vse bolj jezen na Pandurja.
         Zakaj?
         Imel je svoj, seveda povsem legitimen pogled na gledališče. Ni pa bilo prav, kako ga je izpeljal. Delno zavračam tudi njegovo nagnjenost k podobarstvu in spektaklom. Postajal je tudi vse bolj vzvišen. Njegovo občinstvo je postalo v glavnem "les nouveaux riches". V Mladini je nekdo prefinjeno zapisal, da so njegova glavna publika tisti z zlatimi zapestnicami na kosmatih rokah. Postal je njihova ikona. Pa sprejemam tudi to. Ampak kar je delal z igralci v ansamblu, tega pa ne. Zbodle so me tudi zastave, ki jih je izobesil pred gledališčem, z napisom You Are One Of Us - ti si eden izmed nas. Torej, da smo mi vsi njegovi privrženci
...

         Kako bi moralo potekati leto 2012, da bi dobilo vašo oceno, da je Maribor zmogel z EPK izkoristiti "zgodovinsko" priložnost?
         Od vsega tega ne pričakujem kaj veliko. Način, kako so se projekta lotili, je zgrešen. V ozadju je polno trapastih interesov, ki se še niso razvili, in trenj med partnerskimi mesti. Danes smo že v februarju, proračuni vseh mest pa še niso znani. V takšnih razmerah ni mogoče kakovostno programirati. Velika neznanka mi je tudi vsebinska zasnova Maksa. To bi moralo biti že zdaj domišljeno. Ne trdim pa, da ta zgradba ni pomembna, ampak mislim, da bi jo bilo treba sezidati idejno premišljeno in finančno trdno.

Tepčki-bebčki in zainteresirana novinarska skrb zanje

Nežno žurnalistično trubadurstvo z rahlim vzgibom dvoma, čudna dvorna elegika onesrečenega in otožnega hrepenenja po razcvetu mariborske kulture v svojstvenem žanru dopisovanja »na ti« med novinarko in programskim direktorjem EPK. V Večerovi ediciji 7DNI. (Predstavljajmo si za hip, da bi v stilu "dragi Borut, dragi Tone" kak novinar na ta način pisal Borutu Pahorju in kaj bi to pomenilo.)

In ja, so prišli v Maribor pokurit na desetine milijonov evrov, kot se je Aleš Čar menda hvalil svojemu prejšnjemu delodajalcu v Dnevniku, zapuščajoč tamkajšnjo službo?  (Izvedeli v vprašanju Bojana Požarja na INFO TV, zastavljenem taistemu intervjuvanemu gostu Mitji Čandru, oziroma Mitju Čanderju, kot to sklanjajo v Mariboru ali vsaj v 7DNI; glej spodaj.) Tudi novinarko zato upravičeno zbega isto vprašanje mnogih, ko se zapelje v Ljubljano in jo "peljejo lulat"... No ja, še dobro, da se direktorju ne bo treba nič truditi - če rubrika v mediju to sploh predvideva -, ker so vprašanja zastavljena retorično. Specifičen trubadurski žanr pač...Spodaj.

--------------------

7DNI, sreda, 2.2.2011, stran 1, 7DNI, avtor: Melita Forstnerič Hajnšek Pismo, Pismo Mitju Čanderju, programskemu direktorju EPK Maribor 2012 Tistim, ki so prišli v Maribor pokurit milijone Zdavnaj je že minilo sto dni, ko naj bi politikom pustili medijski mir. EPK se počasi organizacijsko vzpostavlja, pleteš mreže, vlečeš poteze v svojih šahovski maniri, pa tudi lobiraš na vse strani. V tem si kot šahovski velemojster zares neprekosljiv. Bog ve, kolikokrat ti je bilo že žal, da si prišel? In kolikokrat ti še bo?! Zanesljivo boš težko izšel iz te zgodbe kot zmagovalec, četudi je projekt obsojen na uspeh. A pustiva defetizem.          Sam premier z ministri te je obiskal in dramatično ''zaprl finančno konstrukcijo''. Kak suspenz! A prve delne bilance EPK nikakor niso spodbudne. Najbrž si nisi mislil, da je tvoje mesto tako zapleteno in naše mesto še bolj. Četudi mnogi še verjamemo v EPK in njegov nesporni pomen - tudi po letu 2012 -, predvsem pa v silni potencial Maribora in njegovih ustvarjalcev, ni pretiranih razlogov za optimizem. Pa ne bom o zamudah, propadlih priložnostih in nezmožnosti sodelovanja ...          ''Zgodba se premika v pravo smer,'' si komentiral vladni obisk v Mariboru. Se ti zdi, da se res? Kaj pa vse bojazni tukajšnjih kulturnikov, ki ti očitajo predvsem, da nimaš časa zanje? Tudi nad zadnjim programskim seminarjem v Udarniku pred dnevi so bili razočarani. Na kulturnih dogodkih te pogrešamo ...          In kako najedajo šele vsi tisti mestni trači, za katere veš, da imajo zmeraj tudi malo soli: o zaposlovanju vsevprek v zavodu EPK - tudi kljukcev, ki so lepili plakate po mestu.          Priznam, ko v Ljubljani slišim, kako so moji kolegi pustili dobre službe zato, ker ''so prišli v Maribor pokurit desetine milijonov evrov'' (beri: zaposlili so se v Zavodu Maribor 2012), me zares pograbi bes. Moramo zmeraj in v vsakem kontekstu izpasti kot neki tepčki - bebčki, ki jih iz prestolnice vsakdo, ki ima pet minut časa, lahko "pelje lulat"? Vem, da te taka rezoniranja ne veselijo ob vseh naporih, za katere, verjamem, da jih vlagaš v uspeh zgodbe Maribor 2012, moraš pa razumeti, da postaja včasih že prav zadušljivo. In ko delam primerjave z drugimi EPK, me pograbi žalost ob vseh zamujenih priložnostih in nezmožnostih. Smo res tako razklani, nesposobni povezovanja, priznavanja vrednosti drugemu?          Govoril si na prvi predstavitvi javnosti, da boste vitka organizacijska ekipa, da bo vse transparentno in strokovno relevantno. Ali res? Potrebujete toliko zunanjih strokovnih svetovalcev, toliko prestižnih imen? Za dokaz pomembnosti, za priročno prenašanje odgovornosti, za zamegljevanje? Ne vem, ali so - kljub spoštovanju do vseh - res prav oni porok za kvalitetno zgodbo EPK. Hkrati pa ustvarjalce ''zaslišujejo'' ekipe brez poznavanja področij, za katera so zadolženi, predvsem pa glavnih nosilcev. Vprašanja, ki jim jih zastavljajo, so pogosto žaljivo nepoznavalska, obupno diletantska. Kaj je s temeljito evidenco terena, vseh potencialnih protagonistov EPK? Prepričana sem bila, da si se tega s svojo ekipo z vseh vetrov lotil pošteno in poznavalsko. Žal, ''informacije s terena'' tega ne potrjujejo. Četudi vam tudi Bruselj priznava, da odlično razumete smisel in bistvo EPK, pa vam prav gotovo uhaja iz rok občutek za sinergije v mestu in regiji. Če ste ga sploh kdaj razvili? Z ljudmi, ki vodijo posamezne resorje, očitno teh konsenzualnih učinkov niste in ne boste dosegli. Prve posledice se že kažejo.          Seveda je vse prepleteno s političnimi vplivi, a programska zgodba se mora peljati neodvisno, pošteno in transparentno. Ne bom govorila o pocestnih očitkih, usmerjenih v nekdanji Naskov dvorec, o domnevni razsipnosti in samopašnosti, o starih zamerah, o (ne)zaslugah iz preteklosti, ki so nekatere pripeljale na ta mesta, raje bom optimistično še naprej verjela v silovito potenco mariborske kulture, v dobre živce in benevolenco tukajšnjih ustvarjalcev, s katerimi se boste, upam, v tem letu vsaj dodobra spoznali. Da se jim ne bo treba vedno znova predstavljati novim in novim referentom za ''to-in-ono'' ob EPK. Da bodo končno lahko začeli podpisovati producentske pogodbe, da bo povezave s politiko le toliko, kot je najbolj nujno in najmanj škodljivo. Da bodo posamezne kulturne panoge in prakse obravnavane enako(pravno), pravično.          Da boš ohranil dobre živce in energijo, da boš vse svoje žlahtne obsesije usmeril v dobro celotnega projekta. Da se bomo nehali natezati okoli tega, kdo je in kdo česa ni pokasiral na rovaš EPK. Kdo je in kdo ni upravičen do milijonov in kdo do nekaj tisočakov. Bodo egi končno nekoliko potihnili in bo že butnila na plano altruistična povezovalna energija vseh v istem čolnu?          Kakorkoli, Mitja, še vedno verjamem, da ti bo uspelo. Upam in želim, da bi ti.

Murska Sobota in Velenje protestirata

STA (28.1.2011), via Večer, in STA (29.1.2011), via SIOL:

Murskosoboška zgodba:

Občina Murska Sobota doslej ni prejela niti evra za infrastrukturne naložbe v okviru projekta Evropska prestolnica kulture (EPK) 2012, medtem ko so sredstva s strani države prejele vse ostale občine, razen Velenja, opozarja župan Murske Sobote Anton Štihec. Meni, da vlada partnerice pri tem sicer državnem projektu ne obravnava enakovredno.

Vlada je pred dnevi sklenila, da bo 20 milijonov evrov namenila mariborski občini kot nosilki projekta EPK in dva milijona ptujski občini, obema za infrastrukturne naložbe v okviru EPK. Občini Novo mesto in Slovenj Gradec pa sta sredstva za infrastrukturne projekte dobile konec leta 2009 v okviru razpisa ministrstva za kulturo, in sicer prva dva milijona, Slovenj Gradec pa 1,9 milijona evrov, je za STA povedal Štihec.

S takšnim diskriminatornim odnosom vlade do Pomurja se ne strinjamo, je dejal Štihec, ki je zato predsednika vlade Boruta Pahorja tudi pozval k odstopu ali pa k spremembi odnosa. Od vlade pričakuje enakopraven odnos do vseh partnerjev pri tem sicer državnem projektu. Murska Sobota želi ostati del EPK, je še povedal Štihec.

Občina Murska Sobota je tudi za potrebe EPK že zgradila večnamensko gledališko dvorano v vrednosti 3,6 milijona evrov. Od tega je občina dva milijona namenila neposredno iz občinskega proračuna, ostalo pa so sredstva iz evropskega regionalnega programa, neposredno s strani vlade pa niti evra, je poudaril Štihec. Občina je sicer s tem projektom kandidirala na omenjenem razpisu ministrstva za kulturo, na rezultate razpisa pa se je pritožila in postopek še traja. "Menimo, da se je ministrstvo za kulturo na tistem razpisu obnašalo ne po strokovni plati, ampak bolj po politični," je prepričan Štihec. Dodal je še, da se glede programskega dela partnerji projekta še usklajujejo. Potrebno bo podpisati ustrezno pogodbo, je povedal Štihec.

***

Velenjska zgodba:

Poleg Murske Sobote naj ne bi sredstev za potrebe EPK prejelo tudi Velenje. Velenjski župan Bojan Kontič pravi, da je mesto dobilo nekaj sredstev, ki pa "niso izstopajoča".

Kontič: Dobili smo relativno malo sredstev

"Velenje je za EPK dobilo nekaj sredstev, o višini v tem trenutku težko govorim, so pa bila nizka v primerjavi s sredstvi, ki so jih prejele ostale občine," je pojasnil Kontič.


V Velenju smo za namene EPK prijavili projekt izgradnje prireditvenega prostora ob jezeru in pričakujemo, da bodo zanj finančna sredstva še prejeli. "Kolikor vem, naj bi bilo to dogovorjeno, če bodo kakšna odstopanja, pa v tem trenutku ne znam povedati," je dejal Kontič.

Vprašljiva programska sredstva

Po besedah velenjskega župana so v občini največ težav imeli v razgovorih glede programskih sredstev. Ta so vprašljiva, ker je bil, tako Kontič, predlagan sistem, po katerem naj bi mestne občine iz svojega proračuna na račun zavoda nakazale določeno višino sredstev in potem z dodatkom polovice teh sredstev - po formuli krat 1,5 - ta sredstva za programe tudi črpala. Se pravi, da bi se ta sredstva oplemenitila na računu EPK s tem, da bi svoje dodala država.

"Nad to rešitvijo nismo ravno navdušeni, ker mislimo, da bi bilo dovolj, če bi sredstva transparentno prikazovali znotraj občinskih proračunov za potrebe EPK in glede na to, koliko bi mi predlagali v občinskih proračunih, bi bili dodatno financirani še s strani EPK oziroma države," je povedal velenjski župan.

Za Pikin festival

Zaenkrat v Velenju za potrebe EPK niso vložili še nobenih sredstev. Velenje bo v okviru EPK pokrivalo področje mladinske kulture, osrednja prireditev bo Pikin festival, za katerega tudi potrebujejo nov prireditveni prostor. Kontič je dejal, da od EPK v Velenju pričakujejo "neko dodano vrednost na področju kulture".

Pikin festival, ki je tudi velenjski paradni konj v kontekstu EPK, do sedaj na nobenem razpisu ministrstva za šolstvo ali ministrstva za kulturo ni bil uspešen pri pridobivanju sredstev. Festival so v Velenju organizirali z denarjem iz občinske blagajne in ob podpori sponzorjev. Kontič je sklenil: "Če je Pikin festival največji otroški festival v Sloveniji, pričakujemo, da bo tudi država dala kaj zraven."

Čas streznitve brez Pandurteatra

V zadnjih dveh tednih so se okrepila ugibanja, da bo Pandurteater vzel žalostno slovo. Zofijini smo bili med prvimi, in med kulturniki gotovo najbolj neposredni, čeprav medijsko bojkotirani, ko smo podvomili v transparentnost in smiselnost gradnje Pandurteatra. Resda na podlagi le nekaterih kriterijev: sumljivega sprejemanja odločitev in procedur, poznavajoč gradbeno žilico župana in dvomljiv sloves svetovnega režiserja, bežnega poznavanja stanja občinskih financ in laične ocene tega, ali tak teater mesto sploh zmore upravičiti kot rentabilno naložbo. Zdaj je, kot kaže, pol leta kasneje, ko so projekt po kapljicah sramežljivo zaupali javnosti in ga vrgli iz konspirativnih ozadij, dozorel dvom, ne pa še tudi spoznanje, da si ga ne moremo privoščiti. Si to spoznanje lahko privošči Tomaž Pandur, ki se je zaradi tega, in seveda prvozaslužnega politika, ki mu pojejo panegirike, tj. mariborskega župana, vrnil v Maribor? Je človek ponosa in bo odstopil z mesta predsednika programskega sveta, če se bo uresničil črni scenarij? Ker kaj bo ostalo od EPK, če se v njem odpovemo osrednjemu prostoru EPK, kot so ga oglaševali, žariščni točki življenja prestolnice, brez katere, so nam povedali, preprosto ne bo šlo? Tudi novinar Peter Rak piše o času streznitve po obisku vlade v Mariboru in seveda tem, da se bo mesto moralo centru MAKS (pa tako so se trudili s preimenovanji) odpovedati, če ga ne želijo spraviti v stečaj. Delo, 29. 1. 2011:

Obisku vlade v Podravju ob rob

EPK: prihaja čas streznitve

Premier Borut Pahor, kot kaže, ne more iz svoje kože fantasta – tako, kot je vehemetno oznanil, da je z enim zamahom rešil številna druga vprašanja, od gospodarskih, političnih in socialnih do mejnega zapleta s Hrvaško, je ob nedavnem obisku vlade v Podravju samozavestno izjavil, da je finančna konstrukcija projekta Evropske prestolnice kulture (EPK) 2012 zaprta. Kot v vseh ostalih primerih seveda tudi tokrat ni tako, prav nasprotno, od 75 milijonov evrov, kolikor jih je v igri za naložbe in program, jih bo država prispevala okoli 35 milijonov, večino denarja pa bodo morale zagotoviti iz lastnih proračunov ali s takšnimi ali drugačnimi razpisi kar občine same.
Levji delež seveda Maribor, ki bo moral s polovičnim deležem sofinancirati dva največja infrastrukturna objekta, novo moderno galerijo in knjižnico, za kar bo potreboval dvajset milijonov evrov. Sledijo še druge naložbe in seveda center MAKS, ki ga bo moralo mesto zgraditi in vzdrževati kar samo, prav tako bo treba zagotoviti nemajhna sredstva za program. Obisk vlade je tako predvsem trenutek resnice, ki pa prihaja (pre)pozno. Časa za črpanje denarja iz evropskih skladov je malo oziroma ga ni, v najboljšem primeru bo mesto prihodnje leto eno samo veliko gradbišče, najbolj ambicioznemu projektu, to je centru MAKS, pa se bodo, kot kaže, morali odpovedati, seveda če mesta ne želijo spraviti v stečaj.
Kakor koli so želje po novi infrastrukturi razumljive in legitimne in želje po novi razvojni paradigmi ambiciozne, je pač treba razumeti vlogo in položaj Maribora, regije in države. Dober primer je avstrijski Gradec, ki je po finančnem, gospodarskem in kulturnem pomenu kar nekaj stopničk nad Mariborom, vendar je nedavno direktor osrednjega muzeja Joanneum, ki se ponaša s kar 25-milijonskim letnim proračunom, dejal, da se zavedajo, da Gradec ni Dunaj ali Salzburg in da tukaj ne morejo računati na množičen obisk, temveč iščejo priložnost predvsem v regiji srednje Evrope. To je, hočeš nočeš, tudi skrajni domet Maribora (in, da ne bo pomote, tudi Ljubljane), pa četudi bi ga nekateri, tokrat kulturniški fantasti, radi uvrstili kar ob bok svetovnim kulturnim metropolam.
Dodaten zaplet je nezadovoljstvo ostalih partnerskih mest, nekatera razmišljajo celo o izstopu iz programa EPK, saj se v primerjavi z Mariborom počutijo prikrajšana in celo izigrana. V veliki meri upravičeno, saj imajo v primerjavi z nosilcem projekta zelo skromne želje, za katere jim je država pripravljena odriniti le nekaj drobiža. Prihaja torej čas streznitve, kar bi lahko bilo tudi dobrodošlo. Namesto opekam, jeklu in marmorju bi bil čas, da se odgovorni posvetijo programu. Zaenkrat zadeve potekajo zgolj na teoretični ravni, na zadnjem srečanju mestnih kulturnih ustvarjalcev pred nekaj dnevi je menda nastal pravi revolt, saj so bili deležni zgolj nekaj osnovnošolskih lekcij, ki jim jih je odpredaval kar ekonomist Bogomir Kovač, ki je sicer eden od brezštevilnih svetovalcev zavoda Maribor 2012.
Z armado takšnih in drugačnih prisklednikov, ki bodo vlekli honorarje iz sicer zelo solidnega proračuna, s katerim zavod razpolaga za svoje delovanje, seveda ne bo mogoče realizirati nič pametnega; denar se bo razpršil na najrazličnejše naslove, od tega bodo imeli še najmanj koristi kulturniki. Morda pa imenovanje generalnega direktorja oziroma direktorice zavoda – zdaj je po treh neuspelih kandidaturah v igri dr. Suzana Žilič Fišer – le ni zgolj formalizem, temveč nujen postopek, ki bo zadeve postavil na svoje mesto in bodo trenutno zelo meglene pristojnosti in odgovornosti končno jasno razdeljene.

Peter Rak