Zanimivejši izsek o EPK v pogovoru z direktorjem Narodnega doma in vodjem Festivala Lent Vladimirjem Rukavino o tem, kam izginja Kulturni dnevnik, o Ključih mesta, ki oklepajo že odklenjeno, o pomanjkanju dialoga in planu B, ki ga ni:
Sva že pri kulturnem turizmu. Ena temeljnih kritik EPK-ja je, da je promocija Maribora v tujini bolj klavrna.
"Promoviraš lahko takrat, ko imaš program. V nasprotnem lahko promoviraš zgolj stvari, ki obstajajo."
Občinstvo jutrišnjega dne
A program je po navadi znan šele tik pred zdajci.
"Bistveni sklopi so znani že prej in mi smo imeli tri četrt programa s kandidaturo že izoblikovanega. 16 programskih sklopov, ki bi se jih dalo nadgraditi. V programske odločitve se ne spuščam in se niti ne morem. Ko pa se zgodi, da se nekatere stvari, ki so bile formirane zaradi EPK, na primer Kulturni dnevnik, rušijo, pa ne bom tiho. Moram se oglasiti, čeprav mi je najtežje, saj rečejo, 'ja, prej je bil zraven, zdaj ko ni, pa nekaj govori'. Tiho pa čisto ne morem biti. Oglasil sem se, nihče pa ni kaj dosti podprl prizadevanja, verjetno ljudje razmišljajo tudi o tem, kako bodo sami prišli skozi pri vsej stvari. "
Usoda Kulturnega dnevnika je v zraku?
"Ja. Sedaj čakamo, kaj bo rekla Mestna občina Maribor, ki je Kulturni dnevnik tri leta financirala. Zadnja beseda še ni bila rečena, in če govorimo o trajnosti, naj spomnim na nagrado Meline Mercouri, ki je usmerjena v evropsko dimenzijo, involviranost meščanov in trajnostni razvoj. Kulturni dnevnik je vse to. Zaradi napak šolskega sistema potrebujemo vzgojo za občinstvo jutrišnjega dne."
Nekaj nesoglasij je bilo v zadnjem času, nekaj ostrih besed med vami in programskim direktorjem Mitjo Čandrom, češ, naj se ne obnašajo tako, kot da so prišli na divji zahod in kot da se v tem mestu prej ni nič dogajalo, ste rekli.
"To je bil eden od očitkov. Nekatere stvari smo se z zavodom EPK dobro dogovorili. S Suzano Žilič Fišer sodelujem zelo dobro, pogovarjamo se o marketinških aktivnostih. Nekatere nove stvari se mi zdijo zelo dobre, na primer Urbane brazde so korekten projekt, ki bo temu mestu nekaj prinesel. Seveda pa se ne morem strinjati - in predvsem na to gre večina mojih pripomb - ko govorim o Ključih mesta. Mi smo to mesto odklepali zadnjih 20 let, in če nekdo pride s programskim sklopom, ki se mu reče Ključi mesta, bi jaz kot direktor največjega producenta v Mariboru, ki ima na leto 1200 dogodkov, pričakoval, da me kdo kaj vpraša. Moja kritika leti na pomanjkanje dialoga. Tudi programa ne poznam, ne velikih stvari, ki jih bodo pripeljali, ampak vse to sem Mitji Čandru že direktno povedal. Razumem ga, da ima dosti dela in probleme s sestavljanjem programa. Ampak vseeno, toliko programa pa vendarle ne bi bilo treba spreminjati, vsaj tako kaže. Tisto, kar imamo in kar je bilo dobrega, je treba nadgraditi, ne pa si izmišljevati na novo.
Če še polemiziram z Mitjo, rekel je, 'tudi če so bile nekatere stvari dobre, je prišel čas, da jih spremenimo'. Sprašujem se, zakaj. Lahko jih nadgradimo. Skupaj."
Še zmeraj za dialog z zavodom EPK
Pričakujete dialog? Kako ocenjujete dosedanje priprave malce od daleč?
"Srčno upam na dialog. Ne bom polemiziral s programom in kaj vse bodo pripeljali, to je njihova avtorska pravica. Ko pa govorijo o edukaciji, trajnostnem razvoju, takrat pa bom. Moji apeli niso negativni, skušam biti konstruktiven. Pogrešam dialog s Ključi mesta, ki počnejo podobne stvari, kot smo jih mi. Projekt Živa dvorišča je dobil zgolj 3 tisoč evrov, čeprav je to krasna reanimacija mesta. Zakaj ne naredijo kaj skupaj z gledališčem Ane Monro, kot je bilo doslej? Čeprav so ideje verjetno dobre, ni sinergije."
Omenili ste svoje marketinške aktivnosti. Po zagotovilih sedanje generalne direktorice zavoda denarja za promocijo ni.
"Ko je bila osnovna kandidatura vložena, je bilo za promocijo mišljenih sedem milijonov evrov. To je edino pravilno. Slišim, da programci razmišljajo, naj si promocija zasluži sama, kar je napačno, kajti vsaka prireditev je sestavljena iz organizacije, nastopajočih in promocije.
Za Črne maske je vprašanje, koliko ljudi bo lahko prišlo in si jih ogledalo. Poglejte, ko sem bil vršilec dolžnosti direktorja zavoda, sem se dogovoril z muzejem Guggenheim, da bi nam odstopili razstavo Kandinskega, Pollocka, Picassa. Programski svet pa je rekel, tega ne bo, in kako težko je bilo potem to sporočiti vodstvu muzeja. EPK, čeprav se strinjam z argumentom, da je že sam po sebi magnet, mora imeti še kako drugo blagovno znamko, na primer razstavo, ki traja štiri mesece. In ta mora biti res največja, kajti le velike in drage stvari se lahko prodajajo. Stala bi 2 milijona evrov in prepričan sem, da bi jo pokrili s ceno vstopnice."
Investicije v kulturo pa še danes ostajajo na trhlih tleh.
"EPK je proces in ne le leto 2012. Vedeli smo, da želimo novo umetnostno galerijo, večnamensko dvorano, knjižnico, vse to so atributi nekega regijskega središča. Tudi če bodo zgrajeni čez pet let, bom vesel. Seveda je neka priložnost zamujena, zato pa raje imejmo programe, ki jih lahko izvedemo v sedanjih kapacitetah. Ne vem, ali ta plan B obstaja že danes, a bi moral, če ne bo teh investicij.
