Nekaj hudih konceptualnih zadreg, ki bi jih morali novinarji kot varuhi javnega interesa razrešiti z vodstvom EPK

Izginjanje programskih vodij ni metafizičen dogodek. Tu je nekaj izzivov za novinarje, ki imajo moč, da postavljajo in terjajo jasne odgovore. Spodnja zadevajo zgolj konceptualna vprašanja programskih sklopov v EPK, kot smo jih  razgrnili v prejšnjih današnjih zapisih o tem:

1.   Če vodja Terminala 12 nikoli ni bil Pandur, zakaj so nam zamolčali, da nosilni projekt EPK sploh nima svojega pravega vodje?

2.   Če je res, da vodja Terminala 12 nikoli ni bil Pandur, ali to pomeni, da je Pandur vodja MAKSa oziroma kakšnega drugega programskega sklopa?

3.   Če je res, da je Terminal 12 eden izmed štirih (ali petih) sklopov in celo nosilen in središčen, zakaj so vodjo imenovali z zamudo šele v marcu 2011?

4.   Če je res, da je biti predsednik programskega sveta in vodja programskega sklopa konflikt interesov, zakaj tega niso opazili že takoj in kdaj so?  

5.   Če je res, da je bil Pandur zgolj »kreativni vodja« Terminala 12, se s tem njegova vloga pri tem programskem sklopu zdaj izčrpa?

6.   Zakaj povezovanja Pandurja s Terminalom 12 in medijskega omenjanja njega kot vodje nikoli niso zanikali?

7.   Da ne bo še kakšnih presenečenj: lahko v EPK naštejejo, katere programske sklope izvajajo in kdo so njihovi vodje?

8.   Kakšna točno je naloga predsednika programskega sveta, v kakšni meri je njegovo delo vezano na izvajanje programov in v kakšni meri je lahko odsoten iz Maribora?

9.   12. marca 2011 so mediji poročali o tem, da je programski sklop »doživel vodstveno spremembo« (STA). Zakaj so v EPK dopustili takšen hud medijski lapsus, če dejansko te vodstvene spremembe sploh ni bilo?

10. Kako točno se imenuje sklop, ki se še danes na uradni strani imenuje "Terminal 12/MAKS - mariborsko kulturno središče", kaj točno obsega in kako razložiti besede novega vodje programskega sklopa, ki pravi, da se MAKS in Terminal 12 prepogosto mešata? Je postal Terminal 12 samostojen programski sklop?

Geneza izginjanja Pandurjeve funkcije

Na tej strani smo se že nekajkrat spraševali, zakaj je Tomaž Pandur odstopil kot vodja programskega sklopa Terminal12 in zakaj ga je nadomestil Aleš Šteger. Danes smo v Večeru zasledili prvega novinarja, ki je to vprašanje komu zastavil. K sreči samemu Štegru. Nadaljujemo zgodbo. Razumemo zadrego, da »otac na službenom putu« pač ni v Mariboru in težko opravlja funkcijo predsednika programskega sveta. Razumemo do neke mere tudi to, da nam želijo to prikriti, saj je njegova odsotnost vsaj do neke mere upravičljiva. Razumemo tudi zadrego, ker Pandur kot predsednik sveta sodeluje v programu kot producent in celo dobiva programska sredstva (te zadrege sicer v EPK ne priznajo, zato denar dobiva). Toda zgodba o tem, kako Pandur s sklopom Terminal 12 nikoli ni imel nič, je prehuda in posvem neverjetna. Domnevamo lahko, da bo naslednja zgodba izklapljanja Pandurja povezana s trditvijo, da nima nič s Pandurjevim teatrom alias Maksom. Zato, ker Maksa mogoče sploh ne bo?

Če Pandur nikoli ni bil vodja programskega sklopa MAKS/Terminal 12, kaj je potem sploh bil? Zakaj so ves čas dovoljevali vtis, da je? Podrobnejši pregled dosedanjih zapisov nesporno priča o tem, da nekdo močno blefira: vedno so ga omenjali kot vodjo projekta. Res je, da so ob tem zapisali »kreativni vodja projekta«. Glede na to, da danes le za en sklop presojajo, da ima programskega vodjo, namreč za Urbane brazde, za druge pa sploh ne, lahko v prihodnosti pričakujemo še nekaj enakovrstnih presenečenj. Tule je nekaj evidence o »the making of« programski vodja Pandur.

Poglejmo, kaj so zapisali na uradni strani EPK 20. decembra 2010. Govorijo o posebnem programskem sklopu (!) »MAKS/Terminal 12«. Govorijo o tem, koliko bo to stalo, in nato znova zapišejo: Tomaž Pandur, predsednik programskega sveta ter idejni avtor MAKSa, ki ga bo tudi programsko vodil:

Gremo dalje. V Dnevnikovem intervjuju s Čandrom je bilo postavljeno natančno vprašanje in Čander se je celo branil, češ Pandur kot vodja sklopa ni v konfliktu interesov:

Ali se vam kot programskemu direktorju ne zdi sporno, da je predsednik programskega sveta Pandur hkrati tudi vodja programskega sklopa, v okviru katerega se mu kot producentu sofinancira njegove umetniške projekte?
         Pandur trenutno ni producent, temveč idejni kreator Maksa, ki stvar vodi z najboljšimi nameni. V Sloveniji je težko doseči, da so v organih odločanja ljudje, ki ne sodelujejo v nobenem projektu; staviti moramo na osnovno etiko. In ko bo zadeva formalizirana, verjetno bo Maks javni zavod, bo moralo priti do neke jasne logike. Želim si, da bi bile razmere čiste. A v Mariboru tudi doslej za nekatere ni bilo sporno, da je bil lahko isti človek (Vladimir Rukavina, op. p.) hkrati vršilec dolžnosti generalnega direktorja EPK in direktor Narodnega doma Maribor, ki je načrtno črpal denar iz vira EPK.

Če res ne bi bil vodja, ga ne bi rabil braniti na tak način. O tem, da je Pandur idejni vodja ali celo direktor projekta Terminal 12, so pisali vsaj tukaj, tukaj, tukaj in tukaj. Ampak dajmo končno priznati: zmotili smo se. Nemogoče, da bi nas vlekli za nos. Vlekli smo se sami.

Kdo so torej vodje programskih sklopov?

Glede na halucinogenost izjav o tem, kdo so vodje programskih sklopov, posnemamo uradno stanje programskih ekip na uradni spletni strani EPK na dan 19. marec 2011 - da se spet ne bi zalotili v somnambuličnih stanjih ugibanja, kaj je res in kaj ne. Spodaj je današnja resnica. Situacija glede vodij programskih sklopov je dejansko frapantna. Le pri sklopu Urbane brazde piše "vodja programskega sklopa", tj. dr. Marta Gregorčič. Pri drugih sklopih vodje niso pribeležene, celo pri novo imenovanem vodji Terminala 12 ne (računamo torej, da bodo ta sklop preimenovali, če želijo ohraniti minimalno konsistentnost svojih izjav): Programski direktor

Mitja Čander - programski direktor Nataša Kos - pomočnica programskega direktorja za koordinacijo programa in mdnarodno sodelovanje Aleš Šteger - svetovalec za program in mednarodno povezovanje

Štegrovo prepogosto mešanje

Nadaljujemo z neverjetno vleko za nos, kakršno so si privoščili - najprej so epekajevci striktno pisali skupaj: MAKS/Terminal 12. Ali obratno: Terminal 12 /MAKS. Ali uradno: Terminal12/MAKS - mariborsko kulturno središče.

Zdaj nas po novem Šteger poučuje: »Gre za dve zadevi, ki se prepogosto mešata.« Bo manever zatajevanja menjave Pandur-Šteger, tj. reševanja vojaka Pandurja, ki ga v Mariboru vsi, ne le on, srčno pogrešamo, na ta način uspel?

No, pa poglejmo uradno spletno stran EPK, uradno kadrovsko predstavitev na dan 19. marec 2011, da vidimo, kdo jih prepogosto meša, celo združuje, in ali res sanjamo cesarjeva nova oblačila:

Pod sklop "Terminal 12 / MAKS - mariborsko kulturno središče" je podpisan Aleš Šteger. To je hkrati uradno ime sklopa! Kdo torej manipulira, saj so oboje vendar ves čas prodajali (in izumili) v isti vreči kar sami? O drugih bizarnostih glede nenadoma izginulega in novega vodje programskega sklopa Terminal 12 v nadaljevanju.

Frapantna vleka za nos: Pandur menda sploh nikoli ni bil vodja programskega sklopa Terminal 12!

Terminal 12 nima trdnega domicila. Bo že držalo, saj sploh ne vemo več, ali smo doslej  sanjali ali ne. Prepričevali so nas, da je njegov vodja Tomaž Pandur. Vsaj delali so tak vtis. Zdaj nas 19. marca 2011 prepričujejo, da nikoli ni bil. Prepričevali so nas, da je ta sklop nekaj, kar se drži MAKSa, celo pisali so skupaj MAKS/Terminal 12. Ali obratno: Terminal 12/MAKS. Zdaj vedno manj govorijo o MAKSu in vedno manj o Terminalu 12. Za začetek: novi vodja sklopa Terminal 12 (ja, opuščajo tistega MAKSa) nikoli ni bil Tomaž Pandur!

Preverimo, kaj pravi Šteger v današnjem Večeru in preverimo, če sanjamo:

          Zakaj Tomaž Pandur ni več programski vodja Terminala 12?
         "Mislim, da gre za manjši nesporazum. Tomaž Pandur je eden od soustvarjalcev programskega koncepta, predsednik programskega sveta zavoda in eden od akterjev produkcije. Nikoli pa ni bil formalno vodja programskega sklopa Terminal 12. To mesto je bilo nezasedeno, sam pa sem nastopil pred štirinajstimi dnevi."
         A vendarle, Tomaž Pandur je bil večkrat izpostavljen kot kreativni vodja. Tudi na tisti novinarski konferenci, kjer se je prvič javno predstavila programska ekipa.
         "Res je. Gre pa za dve zadevi, ki se prepogosto mešata. Eno je Maks, Mariborsko kulturno središče, drugo je Terminal 12. Slednji je eden od štirih programskih sklopov EPK z vsemi smermi umetniškega izražanja, produkcijo, ki poteka celo leto in to ne zgolj v Mariboru. Tudi v partnerskih mestih. Maks pa je kulturna institucija v nastajanju Mestne občine Maribor. Gre za institucijo, ki jo absolutno podpiram in se mi zdi velika pridobitev za Maribor in celotno regijo. Je pa bilo zanjo že od samega začetka jasno, da pred junijem, julijem 2012 ne bo zgrajena. To pomeni, da Terminal 12 kot programski sklop vsaj za prvo polovico leta nima nekega trdnega domicila, kjer bi lahko izvajali najzahtevnejše produkcije."

...

S Tomažem Pandurjem sta se že srečala, opravila 'primopredajo", se je strinjal s temi spremembami?
         "Kot sem že rekel, to je nek nesporazum."
         Pa ga razjasnimo.œ
         "Se strinjam. Tomaž Pandur je seveda bil in ostaja glavni ambasador ideje Maksa in ideje Maribor EPK, še posebej v tujini. To je nehvaležna vloga in obenem vloga, ki je ne gre podcenjevati. V zadnjem času smo brali in slišali številne obtožbe na njegov račun, pogosto deplasirane. Še posebej se mi zdi sporen in skrb zbujajoč omaložavajoč ton zoper Tomaža Pandurja kot ustvarjalca. Je vrhunski ustvarjalec, Slovenija nima drugega režiserja, ki bi danes imel na dveh elitnih odrih na različnih koncih Evrope odmevne produkcije. Če preberemo španske medije v zadnjih tednih, sta Maribor in EPK tista, ki izjemno profitirata od Tomaža Pandurju in ne obratno. To kritiki vse prehitro pozabljajo. Mislim, da projekt Maks nikoli ne bi mogel priti do točke, kot je, če ne bi imel posameznikov, ki bi se popolnoma zastavili za stvar."
         A Tomaž Pandur ni imel želje, da bi to vodil?
         "Mislim, da mu je bilo od samega začetka jasno, da gre za nezdružljive funkcije in to je zmeraj argumentiral. Biti predsednik programskega sveta in vodja programskega sklopa je nezdružljivo."
         Maks pa programsko-poslovnega načrta, ki bi po mojih ocenah moral biti napisan že zdavnaj, če bi z njim hoteli uspeti, še nima. Tomaž Pandur tega ni storil, kdo bo torej programsko stal za tem? Zavod EPK mogoče?
         "Absolutno se strinjam glede načrta, kajti to so projekti, ki so zahtevne narave, tako produkcijsko, marketinško, finančno, in terjajo čim daljši rok načrtovanja. A dejstvo je, da o vprašanju Maksa ne odloča ne zavod EPK ne Tomaž Pandur. Odloča le mestna uprava in ona je pravi sogovornik za to vprašanje. Seveda pa je to vprašanje s stališča produkcije vsebin EPK zelo pomembno."

O tem, zakaj je Pandur odstopil od te funkcije in zakaj pogrešamo pojasnilo o tem, smo že pisali. 12. marca 2011 so mediji poročali o tem, da je programski sklop »doživel vodstveno spremembo« (STA). Zakaj so v EPK dopustili takšen hud lapsus, če dejansko te vodstvene spremembe sploh ni bilo? V nadaljevanju sledi podrobnejša analiza tega blefa – vsaka druga beseda bi bila premila.

Neznosno pravljičarstvo

Prvi intervju z Zofijinimi o EPK – v časopisu za razvoj nevladnih organizacij, dostopnem na http://www.nevladna.org/. Spodnje avtorizirano besedilo se neznatno razlikuje od objavljenega v časopisu, manjka mu tudi uvod. Naj opozorimo na verjetno nehoteno spremembo stavka iz »Med prvimi smo javno podvomili v transparentnost postopkov, koherentnost programskih vizij in nenavadne kadrovske rešitve – žal močno medijsko bojkotirani.« v »Med prvimi smo javno podvomili v transparentnost postopkov, koherentnost programskih vizij in nenavadne kadrovske rešitve – žal močno medijsko bojkotirane.« Spraševala je novinarka Jasmina Cehnar:

Zakaj akcija in protest Zofijcev glede projekta EPK?

Svojega ravnanja v primeru projekta EPK ne razumemo kot kakšen poseben načrtovani protest, bolj kot spontano pridržanje zrcala in opozorilo. V ta namen smo se odločili pisati blog, saj smo zaznali, da smo v izraziti manjšini, problem pa neizmerno velik. Med prvimi smo javno podvomili v transparentnost postopkov, koherentnost programskih vizij in nenavadne kadrovske rešitve – žal močno medijsko bojkotirani. Veselimo se, da je Maribor dobil to priložnost in navijamo, da bi jo dobro izkoristil. Toda s skrivaštvom glede projekta MAKS, ki so ga vmes že preimenovali - očitno z razlogom, se projektu EPK ne piše dobro. Tudi ne s sramotnimi programskimi izhodišči, ki lahko na usta zvabijo le trpek nasmešek tistega, ki je prebral takšen infantilni diletantski prosti spis, ali glede igric okoli imenovanja generalnega direktorja.

Katere so po vašem mnenju tri največje zablode EPK v Mariboru?  

Nekatere zablode so npr. zapisane v omenjenih programskih izhodiščih in artikulirane že na idejni ravni. Prva pravi, da bo Maribor leta 2012 doživel »renesančni čudež«, »pretres« in da bo postal nekaj drugega. Recimo tej zablodi neznosno pravljičarstvo. Druga zabloda je, da bo kulturni preporod mestu dal krila in oživil gospodarstvo. Za tako smelo trditev bi si želeli najprej videti ekonomske študije. Tretja se zarisuje v pogledu opazovalca in bi ji lahko rekli politična neodvisnost kulturnikov in projekta EPK. Kot imamo priložnost opazovati zdaj,  so spone med politiki in kulturniki tolikšne, da bi smeli detektirati nove prepoznavne forme politizacije kulture in govoriti o svojstvenem fenomenu.

Menite, da je EPK zavožen projekt? Kaj je šlo narobe? Kaj, če sploh kaj, ga lahko reši?

Nikoli nismo mislili, da bo zavožen. Stopiti je treba na realna tla, zavrniti ošabna programska izhodišča, omejiti vpliv politike, novinarjem dopovedati, da je njihova profesionalna naloga  biti kritičen, ljudem naliti čistega vina in sproti kazati račune. S 50 milijoni programskih sredstev se da narediti marsikaj, vendar naj nam prihranijo z osladno retoriko.

Zofijinim ljubimcem je občina zavrnila vse tri prijavljene kulturne projekte. Mislite, da zato, ker so razmišljujoči humanisti trn v peti vladajoče občinske garniture?  

Žal nam je, da smo med kulturnimi društvi v Mariboru skorajda edini, ki še povzdignemo glas proti državi in občinskim strukturam. Seveda nas ne marajo, to so nam jasno povedali tudi v medijih. Enako obžalujemo, da so se številni kulturni producenti raje podali v projekte EPK in si kar samoiniciativno zavezali usta. Zaradi tega smo v svoji kritiki vedno bolj osamljeni, medtem ko nekateri novinarji zelo odkrito pozivajo k temu, da ta v primeru EPK ni dopustna. Če bo kaj šlo narobe, pravijo bodo takšni, kot smo mi, krivi za vse! Poslanstvo društva Zofijinih je vedno bilo širiti obzorja duha in humanistične vrednote, gojiti kritično mišljenje in treznost presoj. Če bi v primeru EPK ravnali drugače, bi zanikali svoj lasten obstoj in dejavnost, svojo zavezanost resnici in filozofsko naravo. EPK je konceptualno v veliki meri antipod vsega, kar smo počeli doslej. Zaradi njega bodo verjetno nekateri imeli moralnega mačka. Mi ga ne bomo.

Zaradi tega niste užaljeni, ampak razsvetljeni, vztrajali boste naprej, pravite Zofijci na svojem blogu. Kaj (bo) napaja(lo) vašo luč?

Nikoli nismo zaprošali za epekajevske fičnike, zato ne moremo biti užaljeni. Smo pa vedno sodili, da opravljamo za mesto koristno delo in se prijavljali na kulturne razpise občine, kjer je letni proračun resničen drobiž v primerjavi z denarci v bobnu EPK. V preteklih letih smo organizirali 250 predavanj, zdaj pa za to ni več denarja. Ves čas poskušamo biti na strani mišljenja, saj smo vendar pretežno filozofi. S poudarkom na tem, da nam je občina zavrnila vse tri kulturne projekte, smo želeli opozoriti na dvoličen in mačehovski odnos do kulture v mestu, kjer produciramo že petnajsto leto, še posebej do humanistike kot njenega integralnega dela. Po eni plati kolosalne besede o eksplozijah in špricanju kulture, po drugi plati ne dobiš nič, če nisi politično lojalno pri koritu. Žal tu ne gre le za politiko v ožjem smislu, temveč kulturne, novinarske in politične sprege. Principielne razloge smo navedli malo prej – težko bi vzeli denar in iskreno sodelovali v puhlem pravljičarstvu o »nezaslišanosti«, ki ga prinaša leto 2012.

Kaj ste želeli doseči s pismi županu, kjer ste ga najprej prosili za prostovoljni prispevek za delovanje vašega društva, ko pa ni bilo odgovora, pa mu sami poslali dvanajst centov?

Hvala za to vprašanje. Prejeli nismo nikakršnega odgovora, čeprav smo se naslovili tudi na vodilne v zavodu EPK in druge posameznike, ki pomagajo promovirati kulturo v mestu. Naša intenca je bila iskrena: te ljudi vljudno zaprositi za osebno donacijo. Na koncu nismo prejeli niti enega vljudnostnega pisma, kaj šele kakšen evro nakazila. Žalostni zaradi takega razpleta smo se odločili, da vsem doniramo mi in smo jim poslali po dvanajst simbolnih centov. Tudi na to ni bilo odziva, smo pa veseli, da lahko darujemo vsaj mi. Očitno je naša usoda biti ignoriran: tako kot v EPK napovedujejo »nezaslišanost«, se na nas lepi »neslišanost«. Če je kdo naše dejanje razumel kot provokacijo, se mu opravičujemo. V resnici smo želeli biti le edukativni. Vsi ti neodzivi nenazadnje kažejo, da imamo v svoji oceni bolj prav, kot smo slutili. 

Na Ptuju zdrahe, v Moškanjcih skupina U2

O pristnih ptujskih popustnih EPK zdrahah po tistem, ko je ptujski župan Štefan Čelan odpovedal sodelovanje s poletnim festivalom Art Ptuj in njunima nosilcema Vladom Forbicijem in Mladenom Delinom ter Art Stays. Pač pa v današnjem Večeru (16. 3. 2011)  beremo, da ptujski koordinator EPK projektov Franc Mlakar kani na letališče v Moškanjce prignati nič manj kot svetovno atrakcijo v obliki skupine U2. Če je to res, potem je ptujski EPK kompas zblaznel. Komentar je odveč.

Ekipa v Vetrinjskem dvoru se je zabarikadirala

Hudo je, če celo novinarka Melita Forstnerič Hajnšek pravi, da je hudo. Njen današnji zapis v 7D se bere kot totalna »overall« kritika projekta EPK, resda predvsem komunikacij z javnostjo. Že na naslovnici 7D se nevarno kotali napis »EPK- Ambasada razkola« in napoveduje oster zapis. Po naši skromni oceni je ta prelomen v smislu novinarskih nevarnih razmerij: kdo bo EPK sploh še branil, saj od začetnih panegirikov in piarovskih žajfnic cele plejade novinarjev nenadoma ni ostalo kaj več od dvoma, jeze, sumničavosti, skepse in kritičnosti. In to devet mesecev pred letom 2012! Poslej bomo izgubljeno naklonjenost verjetno lažje iskali kot šivanko v senu...

7DNI, sreda, 16.3.2011, stran 1, 7DNI, avtor: Melita Forstnerič Hajnšek

Dvojec
Razkol
Ekipa v Vetrinjskem dvoru se je zabarikadirala pred mediji kot kaka zasebna firma. Samo post festum dobivamo še sporočila, dan po dogodkih.

Dobrih devet mesecev pred začetkom Evropske prestolnice kulture  Maribor 2012 odštevanje ne pomeni vznemirljivega pričakovanja, ampak bojazen in nelagodje. Čeprav je dogodek milenijski in podobnega ne bodo doživele generacije, je premiera v Drami SNG Maribor, Evropa danes, pretekli mesec napovedala ves blišč in vso bedo dogodka, predvsem pa njegovo čudno recepcijo doma.
         Maribor so nemariborski mediji motrili kot kako eksotično žival. To je obča praksa. Vse pade v oči  od črnih sponzorskih limuzin pred teatrom do razporeditve gostov v parterju. Zanimiv je samo, ko je ekscesen  v dobrem ali slabem. Zato so prihajali v devetdesetih množično na Pandurjeve premiere in zato je bila tudi Evropa danes kot prva vaja za EPK polna osrednjeslovenske publike. Bogata balkanska koprodukcija z akterji mednarodnih referenc je bila poučna vaja v epekajevskem slogu in vsebini. V bistvu jo je Maribor zase opravil uspešno. V socialnem, kulturološkem smislu definitivno.
         Zadnjič je nekdo zapisal, da lokalni mediji samo ''preštevamo cigle'' na EPK. A vsebin pač še ni, da bi jih tehtali. In ekipa v Vetrinjskem dvoru se je zabarikadirala pred mediji kot kaka privatna firma. Vse, kar dobivamo, so post festum tiskovna sporočila, dan po dogodkih. Gostili so predstavnika Guimaraesa in ga skrivali pred javnostjo. Gostili so 30 ambasadorjev, predstavnikov kulturnih centrov, ki bodo sodelovali pri odpiranju kulturnih ambasad po mestu, pa smo zanje zvedeli, ko jih že davno ni bilo več, akademija EPK se sestaja tajno.
         Bolj ambasada razkola je ta čas EPK. Najhuje je, da se vse začenja z ničte točke. Zaslišanja kulturnikov s terena pogosto izdajajo totalno nepoznavanje nosilcev. Vloge, ki jih izpolnjujejo, so polne nesmiselnih birokratskih podrobnosti. Navajati morajo med drugim ''količino porabljenega goriva in maziva'' ...
         Mesto z izrazitim kulturnim potencialom, z močnimi kulturnimi institucijami, s posamezniki, ki obvladajo kulturno sceno, trenirajo za prestižno evropsko tekmo tajno in muhasto. Skrito pred mediji. Mentalna bilanca je doslej porazna. Zato tudi vse, kar prihaja iz dvorca v središču mesta, bodisi imena novih zaposlenih, bodisi nova imena v vodstvu zavoda, v glavnem naletijo na nelagodje. Obljube o vitki organiziranosti so se razblinile v hiperzbirokratiziranosti in neprepoznavnosti nosilcev. Še najbolj pa skrbi cela plejada izjemnih umetnikov in kulturnikov, ki jih je ''vlada'' EPK povsem obšla. Niti ni pomembno, ali zanje ne ve ali je korak načrten, moralna, profesionalna škoda je že storjena.

Honorarji, ki jih nočejo zamolčati

Izvorni članek Petra Raka je izzval reakcijo v kabinetu mariborskega župana, kjer so besedo »zamolčan« prebrali kot žalitev. Spodaj sta odmeva v Pismih bralcev (12. in 14. marec 2011), iz katerih lahko razberemo le eno: novinarji slabo opravljajo svoj posel, ker zaenkrat niso zahtevali ali vsaj poročali o honorarjih vodstva EPK. Kaj torej čakajo? Če je zamolčanost žalitev, je prošnja po podatkih vrlina!

Pisma bralcev in odmevi

Zamolčana pogodba s Pandurjem

V članku z zgornjim naslovom (Delo, četrtek, 10. marca 2011) je novinar z naslovom žalil tako gospoda Tomaža Pandurja kot tudi pristojne na Mestni občini Maribor (v nadaljevanju MOM). Nekaj »zamolčati« namreč pomeni »namenoma ne povedati česa«, medtem, ko na Mestni občini Maribor nismo skrivali tega podatka, temveč smo na vprašanje novinarja, ki se je tokrat prvič pojavilo, v odgovoru ta podatek tudi navedli.

Na vprašanje novinarja smo odgovorili: »Tomaž Pandur nima podpisane individualne svetovalne pogodbe z Mestno občino Maribor. Pogodba je bila podpisana s Pandur Theaters, d. o. o. (direktorica Livija Pandur), višina pogodbe za leto 2010 znaša 23.100 evrov bruto.« V nadaljevanju smo navedli vsebino, na katero se je nanašala pogodba. Novinar je v napovedi članka na naslovnici napačno povzel, da je MOM vnaprej plačala gospodu Pandurju. MOM je namreč podjetju Pandur Theaters, d. o. o., plačala za opravljeno delo.

Tatjana Štelcer, univ. dipl. med. kom.

Odnosi z javnostmi, Kabinet župana občine Maribor

+++++

Pisma bralcev in odmevi

Zamolčana pogodba s Pandurjem

Pravzaprav ne razumem zakaj se predstavniki Mestne občine Maribor čutijo užaljene (Delo, 10. marca), ker sem zapisal, da je bila pogodba s Tomažem Pandurjem zamolčana. To je pač dejstvo, v nobeni javno dostopni dokumentaciji tega podatka ni bilo mogoče zaslediti, seveda pa dopuščam možnost, da je 23.000 evrov za Mestno občino Maribor tako bagatelna vsota, da o tem nima smisla obveščati zainteresirano javnost. Prav tako ne razumem pripombe da pogodba ni bila sklenjena s Tomažem Pandurjem, pač pa s podjetjem Pandur Theaters, kjer je direktorica njegova sestra, saj to v ničemer ne spremeni dejstva, da je denar dobil Tomaž Pandur. Nikjer nisem zapisal, da je bilo 23.000 evrov izplačanih vnaprej, pač pa da je bila ta vsota že izplačana, o tem, kaj so na Mestni občini Maribor dobili za ta denar, pa glede na obrazložitev, ki so mi ji poslali, ni mogoče sklepati drugega, kot da gre zgolj za nekaj povsem neoprijemljivih tez, fraz in pobožnih želj.

Peter Rak, Delo

Delov minus za Pandurja

V današnjem Delu (14. 3. 2011) še minus za Tomaža Pandurja, kot so mu ga podelili v prilogi »Posel & denar«:

Termometer minus

Tomaž Pandur

Sto tisoč evrov za gledališki list? Pripravljanje predstave v Gradcu v Avstriji, pri čemer si nekateri protagonisti z režiserjem na čelu, sicer člani mariborske drame, poleg plače vsak dan izplačujejo še dnevnice? Pet tisoč evrov honorarja režiserju za eno samo ponovitveno vajo? Dvesto tisoč evrov za kratko gostovanje v Mehiki? Potni stroški za domnevne službene poti, pri katerih naj bi bila ista oseba v enem dnevu na treh lokacijah, ki so nekaj tisoč kilometrov vsaksebi? To je le nekaj cvetk, povezanih s Tomažem Pandurjem, ko je v 90. letih prejšnjega stoletja vodil mariborsko dramo.

Zgodovina se očitno ponavlja, tokrat res kot farsa, vsaj če sodimo po novih honorarjih, ki jih režiser spet dobiva v Mariboru, saj je očitno v projektu Evropske prestolnice kulture 2012 Pandur zaslutil izjemno priložnost ne samo za enkratni angažma, temveč kar za realizacijo lastnega mega gledališča. Ali bo center MAKS s kar 1350 sedeži v dveh dvoranah res kdaj krasil nabrežje Drave, je sicer težko napovedati, vendar kot je slišati, župan Franc Kangler trmasto vztraja pri izvedbi skoraj trideset milijonov evrov vredne naložbe, čeprav se je država oziroma ministrstvo za kulturo od tega načrta že jasno distancirala.

Očaranost s Pandurjem je očitno botrovala tudi županovi odločitvi, da ga najame kot svetovalca in mu za nekaj kratkih spisov, v katerih ni najti niti ene uporabne iztočnice, ki bi lahko služila kot relevanten argument za realizacijo takšnega megalomanskega projekta, izplača triindvajset tisočakov. Morda se v celotnem proračunu za EPK to ne sliši kakšna omembe vredna vsota, vendar je zadevo treba pogledati v luči sprenevedanja županstva, ki za nekatere manjše galerije in kulturne ustanove nikakor ne more izbrskati niti tisočaka, pa čeprav bi jim to omogočilo preživetje. Problem pa seveda ni zgolj v nekaj tisoč evrih, najbolj moteče je sprenevedanje, užaljenost ter predvsem nepripravljenost javno in jasno pojasniti, kaj se dogaja, kaj lahko meščani Maribora in državljani Slovenije leta 2012 od EPK pričakujejo oziroma kaj bodo dobili za svoj denar. Velikopoteznosti in megalomanije na plečih davkoplačevalcev smo se v dvajsetih letih tranzicije že naveličali.

Peter Rak

Ko »biti pred časom« le tri mesece kasneje pomeni predčasni odstop

Čemu vse se odpoveduje Maribor s tem, ko se je Pandur odpovedal vodenju Terminala 12? Marsičemu, kajti med programskim in arhitekturnim projektom, med Terminalom 12 in Maksom alias Pandurjevim teatrom sploh niso delali razlike! Zadnji dan novembra 2010, ko so nam prvič javno zaupali v presojo programske sklope EPK, smo slišali kolosalne napovedi o tem, da je danes dovoljeno biti pred časom. Tri mesece kasneje je Pandur res pred časom – predčasno je odstopil. Ali vsaj bil zamenjan - žal niti tega niso pojasnili. Na novem vodji Terminala 12 Alešu Štegru je uresničitev zahtevnih pravljičarskih izhodišč, velja jih ponoviti, kakor so zapisana na spletni strani EPK. Danes nam je dovoljeno biti pred časom, so zapisali v naslov:

"Danes je eden od prelomnih dni. Danes se končno pogovarjamo o programu. Danes nam je dovoljeno razmišljati kozmopolitsko, vizionarsko, biti pred časom," je poudaril kot predsednik programskega sveta in nadaljeval kot pobudnik novega mariborskega kulturnega središča.

Tomaž Pandur: "Terminal 12 nastaja kot vzorčni primer preobrazbe mesta, kot vzpostavitev vitalnega pogleda v prihodnost Maribora in regije. Objekt, ki mu je usojeno, da postane trajni arhitekturni simbol preporoda mesta ob Dravi, dopolnjujejo kavarne, restavracije, izbrane trgovine, knjižnica, razgledne terase, prostori za kreativne delavnice, razstavišča in še dolgo bi lahko naštevali. Z Mariborskim kulturnim središčem postaja Maribor evropska ”umetniška destinacija”, evropski kulturni center. Z Evropsko prestolnico kulture Maribor 2012 pa postaja MAKS središče programskega dogajanja v mestu, širši regiji in v Evropi. Terminal 12 je ustvarjalni prostor, kjer ni izključen nihče. Znotraj postindustrijskega območja Studenci, kjer je nekoč stala tovarna Merinka, bo MAKS znova osmislil desni breg reke, ga odprl in »vrnil« mestu. Z edinstvene razgledne ploščadi 25 metrov nad Dravo bo moč gledati mesto kot predstavo in obenem ugledati sebe kot ustvarjalca Maribora prihodnosti. MAKS: točka pogleda na mesto, stičišče, od koder je mogoče videti celotno mestno pokrajino, ki bo programski sedež, obenem pa agens Maribora 2012, Evropske prestolnice kulture, njegovi prebivalci pa glavni protagonisti dogajanja vseh 365 dni in noči. Program Mariborskega kulturnega središča bo vsebinsko mnogovrsten in polifon kot pogled, ki se odpira z njegove terase, obsegal bo vitalno in prebojno dogajanje, od odrskih umetnosti, glasbe, filma, literature in predavanj, preko vrhunskih razstav, multimedijske in transmedialne umetnosti, vse do izobraževalne in kongresne dejavnosti. Dve večnamenski dvorani, s premičnimi stenami, vsaka za 650 in več gledalcev, bosta umeščeni v moderno postindustrijsko arhitekturo, prostor za zahtevne glasbene in družbene dogodke ter kongresno in razstavno dejavnost, primerljivo z najpomembnejšimi tovrstnimi centri na svetu."

Somrak EPK bogov: ni Pandurja, ni njegovega teatra, je pa vsaj novi vodja Terminala 12

Novinarji ne upajo ali ne znajo zastaviti elementarnega vprašanja vodstvu EPK: je menjava Pandur-Šteger kakorkoli povezana z odsotnostjo prvega? In še: kako je lahko Pandur »neproblematično odsoten in nedosegljiv« cele mesece, hkrati pa ga zamenjujejo kot vodjo celega programskega sklopa in za nameček to drugo ni povezano s prvim? So ga torej obvestili o menjavi, se je z njo strinjal? Mar ne dobi povprečen davkoplačevalec nujno upravičenega občutka, da nam želijo odsotnost Pandurja in njegovo vlogo preprosto prikriti kot neproblematično in da rešujejo svojo in njegovo kožo z menjavami v timu? Zapis na MMC RTV Slovenija povzela zapis Dnevnika, a smo o menjavi Pandur-Šteger že pisali na sledi zapisu v Delu:

Programski sklop Terminal 12 Evropske prestolnice kulture 2012 v Mariboru je doživel vodstveno spremembo; na mesto Tomaža Pandurja je stopil Aleš Šteger.

Čeprav je na spletni strani zavoda Maribor 2012 še zmeraj navedeno, da je kreativni vodja tega projekta Tomaž Pandur, je po besedah programskega direktorja zavoda Mitje Čandra vodenje tega sklopa prevzel Aleš Šteger, poroča današnji Dnevnik. Pesnik in esejist Aleš Šteger je sicer v ekipi javnega zavoda Maribor 2012 tudi svetovalec za program in mednarodno povezovanje.

Sporni Maks
Programski sklop Terminal 12 je bil doslej neposredno povezan z gradnjo Mariborskega kulturnega središča Maks. Ker pa bi Maks ob najbolj ugodnem in hitrem gradbenem razpletu začel delovati šele v drugi polovici leta 2012, vodstvo projekta Evropska prestolnica kulture (EPK) 2012 išče alternativne uprizoritvene lokacije. Med mogočimi uprizoritvenimi prostori se omenjata nekdanja tovarna tirnih vozil na Studencih in bližnja opuščena železniška remiza, poroča časopis.

Maks kot zasebna naložba
Sicer pa naj bi bil po poročanju Dnevnika čez nekaj tednov objavljen razpis za izbor gradbeno-obrtniških del za Maksa. Investitor, podjetje ZIM, naj bi projektno dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja zbralo do 20. marca, nato naj bi še dva tedna potekalo zbiranje dokumentacije za razpis. Pogoji v njem naj se ne bi sklicevali na določila zakona o javnih naročilih.

Naročnik namreč ta projekt vidi kot zasebno , in ne kot javno naložbo. S tem bi se ZIM rad izognil pritožbenim postopkom v državni revizijski komisiji, ki utegnejo biti dolgotrajni in zapleteni. V pogodbi med občino in podjetjem ZIM je namreč določeno, da mora biti prevzem objekta najpozneje junija 2012. Da bi se lahko ta časovni načrt izpolnil, bi se morala rušitvena dela na območju nekdanje tovarne tekstila začeti najpozneje junija letos.

Mapiranje Maribora v megli

Današnji (11. 3. 2011) komentar Petra Raka o liku in vlogi Tomaža Pandurja v zgodbi EPK in gosti umetniški megli, znova v Delu:

Kultura.kom

Olimp v gosti megli

Morda je videti birokratsko suhoparno in prozaično, da se vedno znova problematizira vloga Tomaža Pandurja v projektu Evropske prestolnice kulture, še zlasti, ker skuša mož vedno znova ustvariti vtis, da živi in ustvarja v višjih, navadnim smrtnikom bolj ali manj nedoumljivih onstranskih sferah, ki nimajo nič z banalnim vsakdanjikom, ki ga med drugim sestavljajo računovodski izkazi, bilance in mukotrpno sestavljanje takšnih in drugačnih poročil. Takšna vzvišena življenjska drža bi lahko bila v današnjem času, ko vlada zgolj plenilski pragmatizem, tudi občudovanja vredna, če se ne bi ob Pandurjevem imenu venomer pojavljala povsem zemeljska, tostranska vprašanja, ki imajo še kako opraviti tudi s povsem otipljivimi zadevami. Z denarjem. In to z davkoplačevalskim.

Da ne bo pomote, Pandur si, ne glede na to, kaj si mislimo o njegovem opusu, vsekakor zasluži spoštovanje. Četudi njegov ugled v evropskem gledališkem prostoru ne odgovarja povsem projekciji, ki jo poskuša lansirati s skrbno dizajnirano podobo in (redkimi) javnimi nastopi in intervjuji, ki jih praviloma daje zgolj strogo izbranim medijem oziroma novinarjem, za katere je prepričan, da z vprašanji te podobe nikakor ne bodo omadeževali, je serija njegovih mednarodnih produkcij vsekakor dosežek. Vendar to ne more biti alibi za samovoljno, vzvišeno distanco do konkretnih vprašanj, ki se zastavljajo ob njegovem drugem mariborskem angažmaju, še posebej, ker ne manjka kritikov, ki so prepričani, da si Pandur glede na finančno, kadrovsko in organizacijsko razsulo, ki ga je zapustil po odhodu iz mariborske Drame pred petnajstimi leti, druge priložnosti v mestu pač ne zasluži.

Finančna ekstravaganca, ki si jo je nekdaj privoščil v SNG Maribor v tipično slovenskem slogu, sicer nikoli ni dobila pravega epiloga, res pa bi bilo skrajno nenavadno, če bi zdaj doživeli reprizo takšnih postopkov. Če se omejimo na finance, je denimo skrajno vprašljivo, da kot svetovalec mariborskega župana prejme 23.000 evrov za projekt, ki je sestavljen zgolj iz meglenih lepo zvenečih fraz, kot so »mreženje kulturnih institucij v regiji, državi, Evropi in svetu, mapiranje Maribora kot stičišča evropskih umetniških platform, medkulturni dialog, transnacionalno kroženje umetniških del ...«. Prav tako je zelo nenavadno, da je od EPK lani prejel 85.000 evrov za predstavo Vojna in mir, ki je uvrščena na redni repertoar zagrebškega Hrvaškega narodnega gledališča (HNK), slovenski davkoplačevalci pa naj bi ga sofinancirali zgolj zato, ker naj bi predstava prihodnje leto gostovala tudi v Mariboru.

Predvsem je nedopustna njegova ignoranca glede novega mariborskega kulturnega centra MAKS. Če mu je že uspelo prepričati naivnega mariborskega župana za skoraj trideset milijonov vreden megalomanski projekt, bi pač zdaj moral z vsemi sredstvi lobirati za projekt na nacionalnem in mednarodnem nivoju ali vsaj pripraviti konkretno programsko platformo, ki bi prepričala morebitne vlagatelje. Vendar moža že nekaj mesecev v Mariboru ni nihče videl, kot kaže, ima pomembnejše opravke drugod, med drugim pripravlja premiero v Madridu. Lepo, vendar se bo moral odločiti za eno od opcij, na dveh ali celo treh stolih pač ne more sedeti, četudi je do zdaj že ničkolikokrat dokazal svoje akrobatske sposobnosti. Če je že v Mariboru dobil drugo priložnost, bo moral izbrati povsem drugo strategijo delovanja, ki bo morala temeljiti na korektnosti, transparentnosti in pripravljenosti odgovarjati na vsa, tudi neprijetna vprašanja. Skratka, treba bo vsaj nekoliko sestopiti z umetniškega olimpa, še zlasti, ker je ta ovit v zelo gosto meglo.

Peter Rak

Kritika EPK in novinarska statistika

Pričujoči blog je edina spletna stran, namenjena kritiki EPK. Hkrati je naše društvo eden izmed redkih, če ne edini civilnodružbeni akter, ki se ji permanentno, sistematično in deklarirano posveča. Toda kakšen je prostor, odmerjen kritiki EPK v etabliranih medijih? Naša izkušnja je spodaj - nekaj suhoparnih statističnih številk o medijskem povzemanju Zofijine kritične refleksije EPK v večjih medijih po sedmih mesecih, od začetka avgusta 2010 do marca 2011. V treh rubrikah: število novinarskih poizvedb, naslovljenih na člane društva oz. društvo glede EPK, število novinarskih omemb društva v danem kontekstu, ter število omemb bloga, ki ga prebirate. Naj poudarimo, da objave na tem blogu tedensko (!) pošiljamo na adremo okoli 500 slovenskih medijev in novinarjev.

Število novinarskih vprašanj Zofijinim glede EPK:

Večer: 0
Delo: 0
Dnevnik: 0
Slovenske novice: 0
STA: 0
Žurnal24: 0
MMC RTVS: 2
Radio Maribor: 1
Radio Center: 2

Število novinarskih omemb Zofijinih glede EPK:

Večer: 0
Delo: 0
Dnevnik: 0
Slovenske novice: 0
STA: 0
Žurnal 24: 1
MMC RTVS: 2
Radio Maribor: 1
Radio Center: 2

Število omemb našega bloga:

Večer: 0
Delo: 0
Dnevnik: 0
Slovenske novice: 0
STA: 0
Žurnal 24: 0
MMC RTVS: 0
Radio Maribor: 0
Radio Center: 0

Sedem šokantnih čudes EPK

Nekatera stališča iz časopisnega zapisa Petra Raka so šokantna. Rezimirajmo, kaj smo izvedeli:

Prvič, Tomaž Pandur je prejel 23.000 evrov za svetovalne naloge župana. Pogodbe ta ni sklenil s Pandurjem osebno, temveč z njegovim podjetjem Pandur Theaters.

Drugič, Pandurja si bomo zapomnili po tem, da v letu 2010 ni želel dajati intervjujev za področje, ki ga je opravljal. Svetoval naj bi »na področjih smernic in vizije kulturnega razvoja v mestu, prepoznavnosti in identitete mesta, mreženja kulturnih institucij v regiji, državi, Evropi in svetu, mapiranja Maribora kot stičišča evropskih umetniških platform, medkulturni dialog, transnacionalno kroženje umetniških del.« Zveni krasno, toda kako je to izgledalo v resnici? Pandurja si bomo zapomnili predvsem po tem, da je svetoval izgradnjo CEUMa alias MAKSa alias Pandurjevega teatra na področju Studencev. Konspirativno voden projekt, ki so ga skrivali dolge mesece, Pandur je zanj osebno naročil projektno izvedbo pri arhitekturnem biroju Sadar-Vuga. Če karikiramo: Pandur, ki je zdaj izginil in je njegovo neodzivanje na telefon za programskega direktorja povsem neproblematično, je prejel na račun Pandur Theaters 23.000 evrov za nasvete o tem, da župan zgradi Pandurjev teater. Čudovito, pa še neproblematično!

Tretjič, Pandur je torej prejel 23.000 evrov za osnovnošolski pravljičarski spis o programskih izhodiščih EPK, natankoma tisti, zaradi katerega je po mnenju našega društva prejel naziv kulturni blefer leta. Če upoštevamo, da na mariborski občini niso želeli pojasniti, kaj točno je za ta denar Pandur storil in če upoštevamo, da je praktično edina otipljiva eksternalija prav omenjeni spis,  je to verjetno najvišja nagrada za kakšno pravljico v zgodovini slovenskega pravljičarstva.

Četrtič, skrivalnice okoli Pandurjevega teatra, ki je ves čas figuriral kot središče programskega sklopa Terminal 12, ne pojenjajo. O tem smo že pisali. Akterji se blazno pretvarjajo in ne znajo povedati niti tega, ali se z njim sploh resno računa – piše se marec 2011, o opevanem osrednjem prostoru EPK pa nihče ne želi niti govoriti!

Petič, dosedanji vodja sklopa Terminala 12 je bil Tomaž Pandur, toda zdaj nenadoma slišimo, da je to nalogo prevzel Aleš Šteger. Da je Pandur odsoten in nedosegljiv, s tem ni nikakor vzročno ali kako drugače povezano, nam zagotavljajo. Ali ni vprašanje sila preprosto: je Pandur v odsotnosti plačan za svoje delo oziroma ali v odsotnosti sploh opravlja svoje naloge?

Šestič, programski svet funkcionira nemoteno, čeprav je njegov predsednik Pandur odsoten in čeprav je njegov podpredsednik tudi odsoten, saj je vendar evropski poslanec. Odsotnost ni problematična, zagotavljajo v vodstvu zavoda  EPK. Po eni strani torej nenehno priganjanje, kaj je treba postoriti, kako zelo se mudi s projekti, po drugi pa ključne može, očitno dobro plačane (za odsotnost in v času odsotnosti?), nihče ne pogreša...

Sedmič, predsednik programskega sveta EPK prejema eno najvišjih postavk za svoj projekt Vojna in mir, a nič ne kaže, da bi se z njim kaj dogajalo. Več tukaj. Nikogar niti ne moti, ali ni to očiten konflikt interesov.

Rezimirajmo. Se zgornjemu lahko reče norčevanje? Ne, to bi bilo že norčevanje iz tega čudovitega, pustno obarvanega pojma.

23.000 evrov za neproblematično odsotnega predsednika programskega sveta

Današnji članek Petra Raka v Delu, prvi novinarski sploh, ki obravnava »prijetnejšo« plat EPK, to je honorar(je) protagonistov:

EPK: Zamolčana pogodba s Tomažem Pandurjem

Okoli Tomaža Pandurja se vse od njegovega prevzema funkcije predsednika programskega sveta v Mariboru dviga veliko prahu. Režiser je ob 85.000 evrih za predstavo Vojna in mir lani prejel še 23.000 evrov kot svetovalec mariborskega župana Franca Kanglerja.

Peter Rak, Kultura | čet, 10.03.2011 07:06

Maribor – Kadrovske rokade, odsotnost nekaterih ključnih ljudi in nedorečenost infrastrukturnih naložb so v zavodu Maribor 2012, ki pripravlja projekt Evropske prestolnice kulture (EPK) 2012, še naprej v ospredju, čeprav je do začetka izvajanja programov še manj kot deset mesecev.

Vlada je zaradi uveljavitve zakona o integriteti in preprečevanju korupcije pred kratkim zamenjala predsednika sveta zavoda Jožefa Školča ter člana Józsefa Györkösa in Stojana Pelka in na njihovo mesto imenovala Ota Lutharja, Lučko Lorber in Barbaro Koželj Podlogar. Zavod še vedno nima generalnega direktorja z vsemi pooblastili, predsednik programskega sveta Tomaž Pandur pa je že več mesecev odsoten, saj v Madridu v Teatru Espanol pripravlja predstavo Somrak bogov.

Okoli Tomaža Pandurja se vse od njegovega prevzema funkcije predsednika programskega sveta v Mariboru dviga veliko prahu, saj je menda odigral ključno vlogo pri pripravi programa za nov kulturni center Maks oziroma program Terminal 12, ki naj bi bil na mestu nekdanje predilnice Merinke na Studencih. Elaborat razen nekaj načelnih in povsem neoprijemljivih izhodišč nima nobenih konkretnih programskih smernic ali študij o upravičenosti in smiselnosti projekta, sicer pa se na zavodu Maribor 2012 s tem sploh ne ukvarjajo, saj je to pristojnost edino občine. No, niti na občini se s tem, vsaj formalno, ne ukvarjajo, saj naj bi bila usoda Maksa v rokah podjetja Zim (da je Zim v večinski občinski pristojnosti, radi spregledajo), od koder za zdaj ne znajo posredovati nobenih konkretnih podatkov o zbiranju sredstev – naložba je vredna 28 milijonov evrov – in rokih za gradnjo.

Vojna in mir – 
kje, kdaj in če sploh
Pandur pa je v igri tudi kot režiser, saj naj bi prihodnje leto na oder postavil predstavo Vojna in mir po Tolstojevih motivih, zato pa je že lani v okviru razdelitve programskih sredstev EPK prejel 85.000 evrov. Gre za koprodukcijo med podjetjem Pandur Theaters ter zagrebškima gledališčema Gavella in Hrvaškim narodnim gledališčem (HNK). V gledališču Gavella so se sodelovanju že odpovedali, izvršna producentka Sonja Kovačić pa je dejala, da so se morali za ta ukrep odločiti zaradi finančnih težav. HNK menda še ostaja v igri, vendar nam tam niso znali pojasniti, kdaj in kje naj bi bila premiera – po prvotnem scenariju je bila načrtovana v Zagrebu –, niti tega, kakšen je finančni razrez stroškov.

Kdo bo novi predsednik sveta zavoda Maribor 2012?

Medtem ko pogrešamo predsednika programskega sveta EPK, nenadoma pogrešamo še predsednika sveta zavoda, pa še koga. Vestička, ki je šla skoraj mimo in k sreči po novem projekte EPK razbremenjuje očitkov o politični obarvanosti, a hkrati za nazaj pove, da so takšni bili ab ovo:

Svet zavoda Maribor 2012 ima nove člane

Vlada Republike Slovenije je razrešila tri člane sveta javnega zavoda Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture ter na njihovo mesto imenovala tri nove člane. Do spremembe članstva v svetu javnega zavoda Maribor 2012 prihaja zaradi uveljavitve Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, po katerem so njihove siceršnje funkcije postale nezdružljive s članstvom v svetu zavoda.

Vlada Republike Slovenije je s 3. marcem 2011 razrešila g. Jožefa Školča, državnega sekretarja v Kabinetu predsednika Vlade Republike Slovenije, dr. Józsefa Györkösa, državnega sekretarja na Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, in dr. Stojana Pelka, državnega sekretarja na Ministrstvu za kulturo, kot člane sveta javnega zavoda Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture. Za nove člane sveta zavoda je s 4. marcem 2011 imenovala dr. Ota Lutharja, rednega profesorja na Univerzi v Novi Gorici, dr. Lučko Lorber, visokošolsko učiteljico z Univerze v Mariboru, in Barbaro Koželj Podlogar, generalno direktorico Direktorata za umetnost na Ministrstvu za kulturo.

Kritika EPK za frustrirance?

Če je za intelektualni gremij Družabnega družboslovja kritična drža do EPK  delo za frustrirane, kot je ušlo dr. Andreju Fištravcu včeraj ob gostovanju dr. Rastka Močnika, potem bi nas lahko bilo malce strah. Od koga bi namreč smeli pričakovati kritiko, če ne od njega? Priznajmo, pogrešamo kritično držo lokalne inteligence. Če isti mariborski (!) intelektualni gremij verjame, da je izgradnja mariborske prestolnice kulture projekt onstran dopuščanja dvoma in artikuliranja pomislekov, tako rekoč nekaj, kar terja nično stopnjo tolerance, kot se je izrazila Večerova novinarka, bi bilo to že po sebi vredno sociološke analize. Če verjame, da za to ni potrebe, tudi. Čakamo.

Skrivalnice in pišmevuhovstvo: izginil Pandur, izginja Pandurjev teater

Članek novinarke Petre Zemljič v Večeru je treba brati kot znamenje novinarskega obupa: vsi odgovorni na EPK očitno na veliko blefirajo in nihče ne želi ali zna povedati, kaj se dogaja. Bo Pandurjev hram kot osrednji EPK hram sploh zgrajen, se z njim sploh resno računa? O blefu okoli njega smo pisali na veliko (1, 2, 3). Kje so odgovori na osnovna elementarna vprašanja o projektu, poslovnem načrtu, poteku izgradnje? Imajo naši kulturni ambasadorji kaj osnovne omike in bontona? Kdo nas vleče za nos? Kako dolgo bomo ta neskončni blef še prenašali? Čas bi že bil, da se nehajo igrati skrivalnice, pa še to z našim denarjem! Še dobro, da obstaja celo akademija EPK, da lahko »akademsko« pokrije to norčevanje! Današnji pust ni noben izgovor... Še članek.

Večer, ponedeljek, 7.3.2011, stran 12, KULTURA, avtor: PETRA ZEMLJIČ

Megaprojekt, ki je vse manj mega

Gradnja kulturnega centra Maks se še ni začela, prav tako še ni programa zanj, čeprav je do začetka Evropske prestolnice kulture Maribor 2012 le še 10 mesecev

Maks je edina od načrtovanih investicij za projekt Evropska prestolnica kulture (EPK) 2012, ki je bila zamišljena v času, ko se je vedelo, da denarja ni. Kljub temu doslej načrtov še nihče ni ustavil, res pa je, da je od prvega sprejemanja in politične podpore projektu v mestnem svetu minilo že osem mesecev, a se od takrat ni zgodilo nič bistvenega. Zgolj ena dodatna razprava v mestnem svetu v decembru, čeprav je bila temeljita in ne korespondenčna kot prva, doslej ni razblinila megle, ki se kopiči okoli te naložbe. Po naših zadnjih preverjanjih je znano le, da podjetje ZIM, ki bo gradilo objekt, še zmeraj pridobiva kredit in ureja potrebno dokumentacijo za nov kulturni center na območju bivšega MTT Tabor, v Mestni občini Maribor (MOM) pa so nam odgovorili, da pogovori, kdo bodo tisti, ki bodo izpeljali jedro centra, to je programsko-poslovni načrt, še potekajo.
         Spomnimo, podjetje ZIM - v skorajda 80-odstotni lastni občine - pridobiva kredite v skupni vrednosti 28 milijonov, s katerimi naj bi do konca junija 2012 zgradil nov kulturni center. Največji minus, sedaj pravzaprav to postaja že alarm, je, da še zmeraj nimajo akta o ustanoviteljstvu in poslovnega načrta, s katerim bi pokazali, kaj bodo delali 365 dni na leto in to pet let zapored, da bi takemu megaprojektu, ki naj bi zaposlil od 200 do 500 ljudi, zagotovili javno zaupanje. Smo marca, 10 mesecev pred EPK, ki so jo hoteli otvoriti prav v Maksu. Potem so njegovo odprtje prestavili na marec, nato na junij, po neuradnih informacij pa je realni rok, če bo gradnja sploh stekla, september 2012.
         Namesto projekta uspeha vedno več vprašanj
         Če pustimo gradnjo objekta, je skrajno neresno, da potem, ko mineva že tretji mesec od potrditve na mestnem svetu, nihče ne ve, najmanj pa javnost, kaj bo ta multimodularni objekt prinesel okolju. Kje so torej argumenti, jasni in berljivi, kje je sinteza vse te kulturne energije, turističnih komponent, menedžerskih stimulacij in najrazličnejših drugih parametrov? Kakšnega resnega eleborata javnosti nikoli nihče ni predstavil.
         Če bi ga, bi to res bil projekt uspeha, sedaj pa ostaja vse več odprtih vprašanj, čas za resno delo pa je izgubljen. Maks bi se namreč junija prihodnje leto moral odpreti "na ključ", kot kakšen trgovski center, kar pa le pomeni, da mora v tistem trenutku tam delovati prav vse, od vodovoda, čistilnega servisa, dvoran, luči, akustike, kavarn, prodajaln ... Zato je najmanj, kar pričakujemo, da bi v marcu 2011 vedeli, kaj vse bomo junija 2012 tam imeli.
         A vse, kar vemo, nam je povedal Tomaž Pandur, kreativni vodja programskega sklopa Terminal 12/Maks znotraj ekipe EPK na novinarski predstavitvi 1. decembra. "Terminal 12 nastaja kot vzorčni primer preobrazbe mesta, kot vzpostavitev vitalnega pogleda v prihodnost Maribora in regije, objekt, ki mu je usojeno, da postane trajni arhitekturni simbol preporoda mesta ob Dravi," je takrat o vlogi Maksa, kjer naj bi po njegovih besedah gostili tudi svetovno mladinsko šahovsko prvenstvo, dejal Pandur. Ko smo že pri prvenstvu, spomnimo na izjavo Simona Karduma, direktorja Kina Šiška, centra urbane kulture v Ljubljani, ki je za naš časnik dejal, da ni nič narobe, če je center odprt za vse, širok koncept je dobrodošel. A so najprej nujne ključne smernice, torej ustanovitveni akt, za katerega bi občina nemudoma morala poskrbeti. In to je kar konkreten posel, ki traja vsaj leto in pol. Investicija ni samo beton, investicija so kadri, ki prinašajo vsebino.
         Tiha investicijska igra
         Kakorkoli že, Tomaža Pandurja vsaj mesec dni ni v Sloveniji oziroma Mariboru pa tudi na telefon ga je nemogoče priklicati, zato postaja vse bolj verjetna varianta, da programsko ne bo vodil Maksa, če bo ta sploh kdaj stal. Kar zadeva programski sklop Terminal 12, naj bi ga v zavodu EPK že predali drugim osebam, programski direktor Mitja Čander pa je že večkrat javno povedal, da za produkcijo sodobnih umetnosti iščejo druge prostore, kajti plan B, če Maksa ne bo, pač mora biti.
         Tiha investicijska igra pa se medtem še naprej igra, najbrž v nikogaršnjo korist. In če Maks letos ne bo obremenil mestnega proračuna in je to najcenejša varianta za mesto, ki pa jo za resno ocenjuje vse manj ljudi, bo račun za najem in izvedbo programa, ko ta pač bo, prišel v naslednjih 20 letih.

Arhitekt duha mesta brez bodočnosti: namesto Jančarstadt raje Pandurstadt

Primerjava prihoda Tomaža Pandurja z Maistrom in železnico je v svoji deplasiranosti in hkratni megalomanični avtopercepciji zabavna, a jo avtor domislice očitno jemlje zelo resno. Za »Ludus, pozorišne novine«, ki jih izdaja društvo dramskih umetnikov Srbije, je Pandur novembra 2010 povedal, da je prišel v Maribor kot režiser, ki se mora znotraj EPK spoprijeti z nečim novim, arhitekturo duha rojstnega kraja. Mesta namreč, ki ga do njegovega prihoda ni bilo na kulturni mapi sveta (hja, vidni tudi v templati tega bloga):

To je još jedan veliki posao koji vas čeka kao predsednika Saveta projekta Maribor – evropska prestonica kulture 2012. Šta ste sve osmislili za taj događaj?
Mnogo toga. Radi se o veoma složenom projektu i to je životni izazov koji se ne može odbiti, jer dešava se zaista jednom u životu da grad u kom si rođen bude u centru evropske kulture. Do tada Maribor gotovo da nije postojao na kulturnoj mapi sveta. Moj cilj je da od Maribora napravimo novu kulturnu destinaciju i da taj grad upišemo na tu mapu sveta. To je za taj grad, nakon železnice i generala Majstera koji je oslobodio taj deo Slovenije od Austrijanaca, treća istorijska prilika. Veliki izazov koji je mnogo više od režiranja jedne predstave. Radi se o režiji arhitekture duha. Verujem da se na taj način može preporoditi i grad i ljudi, i da nakon toga Maribor više nikada neće biti grad bez budućnosti.

Majhna ideja. Ob vsej neskromni samozgledanosti EPK projektantov predlagamo, da namesto že itak bizarno narcisoidnega poimenovanja projekta Jančarstadt, ki ga nameravajo izvesti v čast Dragu Jančarju (ni hec, beri tukaj), nekdo vendarle predlaga prvenstvo prvozaslužnemu za prihod evropske kulturne železnice v toto mesto in ga, vsaj začasno, s kakim projektom poimenujejo s Pandurstadt. S tem bi se ustrezno poklonili prvemu mestnemu arhitektu duha na križišču zgodovinskih priložnosti. Jancarstadt ali Pandurstadt, to je zdaj hudo filozofsko vprašanje...Še dobro, da nam v istoimenskem projektu obetajo filozofe!

Pandur o gledališkem diptihu

Kot smo zapisali, nekateri indici kažejo v smeri, da produkcije »Vojna in mir« v programih EPK ne bo. V intervjuju, katerega kurtoazijo smo napovedali že vnaprej, je Pandur konec decembra 2010 o napovedani predstavi povedal:

Vi pa boste režirali Vojno in mir. Za kakšno koprodukcijo gre, zakaj jo kot takšno vidite v letu 2012?

"Na srečo smo že takoj na začetku mojega sodelovanja z mestno občino, ministrstvom za kulturo in EPK odpravili vse morebitne zadrege pri tako imenovani koliziji interesov. V Maribor sem prišel kreativno ustvarjat na več področij in prav gledališče bi moralo biti moje najboljše orožje. Čudno bi bilo, če primariju klinike ne bi dovolili operirati, a ne?

Vojna in mir je gledališki diptih, ki ga pripravljamo že kar nekaj časa. Gre za mednarodno koprodukcijo zagrebškega HNK in dramskega gledališča Gavella s Pandur Theaters v sodelovanju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in EPK. Slovenski premieri predstav sta predvideni za pomlad leta 2012, morda celo v Terminalu MAKS, čeprav na to ob pričetku nastajanja še nismo računali. Tolstojevo epopejo postavljam kot dve predstavi, kot dve krili diptiha, ki se med seboj ogledujeta. Vojna kot mera veličine in slave vojskovodij in vladarjev, kot mera veščin in sreče generalov, kot mera uničenih življenj. In mir kot stanje duha. Kot druga stran vojne, na istem karnevalu. Kot odprta sezona lova na srečo. Končujem zadnjo verzijo scenarija in pravkar smo pričeli sestavljati igralsko zasedbo z Mileno Zupančič na čelu. In tudi zaradi sodelovanja z našo veliko igralko se projekta tako veselim."

Na straneh MK pa se predvideva financiranje Vojne in miru ter še ene predstave, Romeo in Julija, v produkciji njegovega gledališča:

21.Tomaž Pandur. Theaters, mednarodna gledališča, d.o.o., Tomšičeva 22, 2000 Maribor; večletni projekt na podpodročju Avtorski opus – Romeo in Julija - več enot; v skupni višini 10.000 € v letu 2010 ter v predvideni višini: 10.000 € v letu 2011, 10.000 € v letu 2012, 10.000 € v letu 2013.

22. Tomaž Pandur. Theaters, mednarodna gledališča, d.o.o., Tomšičeva 22, 2000 Maribor; večletni projekt na podpodročju Avtorski opus – Diptih Vojna in mir - več enot; v skupni višini 10.000 € v letu 2010 ter v predvideni višini: 10.000 € v letu 2011, 10.000 € v letu 2012, 10.000 € v letu 2013.

Predstava »Vojna in mir« umaknjena?

Novinarka in urednica Večera Petra Vidali nadaljuje z nekaj vprašanji, ki smo jih postavili na temle blogu: kaj počne predsednik programskega sveta Tomaž Pandur v tujini in ne v Mariboru, kako bo prenesel ugotovitev, da Pandurjevega teatra morebiti sploh ne bo, ali bo »spokal kufre« itd. Od novinarjev bi npr. pričakovali, da javnosti poročajo, ali je za čas odsotnosti plačan, ali so njegovi projekti v Madridu del produkcije EPK, itd.

Popolno presenečenje pa je namigovanje, da koprodukcija uprizoritve Tolstojeve Vojne in miru morebiti sploh ne bo realizirana, čeprav je za 2010 prejel iz sredstev EPK največjo vsoto 85.000 evrov? Kako razložiti takšen demanti napovedanega koproducenta iz Zagreba, gledališča Gavella, s katerim je sicer Pandur že sodeloval npr. pri predstavi Kaligula? Kakšni finančni razlogi, kdo jih je doslej sploh omenjal? Če kaj, potem bi zdaj nemudoma pričakovali odgovor, razlago ali demanti s strani vodstev EPK. Omenjeni članek:

Večer, torek, 1.3.2011, stran 15, KULTURA, avtor: Petra Vidali

---

Mrtvi kot
Ladje na tujem, ladje brez krmarjev

        Pred časom smo z naslova zavoda Evropska prestolnica kulture Maribor 2012 dobili obvestilo o aktivnostih predsednika programskega sveta zavoda Tomaža Pandurja po svetu. Se pravi, pisalo je, da režiser, ki je tudi predsednik omenjenega programskega sveta, pripravlja premiero v Madridu in uspeva z reprizami lanske predstave v Berlinu. Dobro, stvar je bila malo čudna, ampak smo ugibali, kaj so bržkone hoteli povedati. Čeprav sporočilo ni bilo tako oblikovano, je bil implicitni kontekst najbrž takšen: "Dragi bralci sporočila, obveščamo vas, da je predsednik programskega sveta upravičeno odsoten in vas prosimo za razumevanje." Razumemo res, čeprav bi nas veselila vsaj kakšna minimalna povezava teh aktivnosti z našo prestolnico kulture, ne pa da smo recimo prebrali, da bo madridska predstava morda gostovala v Ljubljani v okviru Festivala Ljubljana.
         Seveda pa bi še boljše razumeli oziroma sprejeli, če bi zraven napisali, da programski svet tudi ob odsotnosti vodje funkcionira. Mislim, programski svet ima tudi namestnika predsednika in šest članov. In programski svet pač ni še ena častna akademija oziroma to vsaj naj ne bi bil. Moral bi nadzorovati delo programskega direktorja in njegove ekipe. Vendar smo doslej o delu programskega sveta slišali le ob nekaj priložnostih: programski svet je potrdil vizijo direktorja programskega sveta (trdo delo, nedvomno, odločiti se za Maribor kot vesoljski projektil ali za kulturno sivino) in vizijo programskega direktorja; programski svet je (menda v enem dnevu) potrdil izbor projektov za leto 2010, ki jih je pripravil tedanji vršilec dolžnosti programskega direktorja; in programski svet je izdal negativno mnenje o dveh kandidatih za generalnega direktorja. Smo kaj spregledali?
         In seveda bi sporočilo še bolje sprejeli, če bi bil zraven vsaj kak post scriptum o tem, kaj se dogaja s produkcijami, ki naj bi jih pripravljal predsednik programskega sveta v okviru kulturne prestolnice. Kakšna je recimo trenutna situacija na bojnem polju Vojne in miru, velike koprodukcije, ki premiere ne bo doživela v Mariboru, potrebuje pa simultano dve dvorani in torej MAKS - Mariborsko kulturno središče? Ni prav navdušujoče, da smo morali sami, iz drugih virov, ki seveda niso bila piarovska sporočila, izvedeti, da je zagrebško gledališče Gavella že odpovedalo koprodukcijo, "zaradi finančnih razlogov". To bi programski svet moralo zanimati, se zdi, sploh, ker je projektu že lani namenil največjo vsoto, 85.000 evrov. Kot bi nas vse gotovo zanimalo, ali bomo imeli vojno ali mir, če dveh dvoran, torej MAKS-a, ne bo. Pravzaprav bi nas v takem primeru zanimalo, ali bomo sploh še imeli predsednika programskega sveta ali pa je ta svoje sodelovanje pogojil z MAKS-om. Bo popokal kufre in žalosten a pokončen zapustil sivino? Veliko vprašanj in nobenega javnega odgovora. Razumemo, da še ni mogoč, vseeno pa nas mogoče vmes ne bi bilo treba dražiti z neumestnimi ignorantskimi sporočili.