Do konca leta zaprto, naslednje leto pa sploh!

This is the end. Konec je, ta spletna stran se poslavlja. Počasi bi praznovala svoj prvi rojstni dan in smisla za nadaljevanje ni videti. Mogoče v vaših očeh, v naših ne. Čestitamo vsem, ki so zaradi tega veseli. Imajo prav, kajti težava je v njih. Sočustvujemo s tistimi, ki so žalostni. Motijo se, kajti splača se jim vztrajati. Spletna stran Zofijini in EPK je žal postala skoraj edini, vsekakor pa najbolj intenziven prostor artikulirane refleksije nastajanja mariborske evropske prestolnice kulture. Kot tudi kulturne in še kakšne patologije mesta. Se opravičujemo vsem, ki so s to smelo trditvijo užaljeni. Računamo na njih.

Pa vendar, zakaj se poslavljamo? Iz treh razlogov, ki je eden in potrojen, in ta sovpada s tremi nivoji  dokazov, da je EPK kritika nezaželena in prezirana: odziv zavoda, odziv medijev in odziv širše javnosti. Vsi trije so namreč prejkone svoje nasprotje, vztrajni ne-odzivi. In ker nismo sami sebi namen, ker naše pisanje ne more biti samozadostno,  ker nikogaršnje pisanje ne more biti, se je neizbežno porodilo fatalno vprašanje o smiselnosti nadaljnega delovanja in obstoja. Oprostite za bogokletnost, toda zakaj še vztrajati? Paradoks svoje vrste je to, kajti kulturno razsvetljeni si ne bi smeli privoščiti odsotnosti kritičnega duha. Evropska prestolnica kulture bi ga morala dvigovati. In duh je imanentno razločevalen (gr. krinein), torej kritičen. V tem oziru je kritična kondicija dokaz njegovih višin. Kam nas torej vodi ignoriranje ali celo zatiranje kritičnosti, jasno in eksplicitno zahtevano s strani vodilnih v EPK? V nerazločevanje, v sivino praznih gest in retorike. Kam vodi zahteva po prenehanju drekanja in sovražnih sesujevalcih? Do resnice same, kot so jo napovedali. EPK bo resnica tega mesta. Poglejmo si, kakšna.

Prvič.

Najprej k odzivu javnega zavoda EPK na naše zapise. Naj povemo takoj, da ne bo presenečenj: nobenega odziva ni bilo. Možnosti in izzivov veliko, naših pričakovanj tudi, celo naših dopisov in ponudb, iztegnjenih rok. Pa nič. A po vrsti. Zofijini smo se nekoč, po grenki izkušnji, odločili vodilnim kulturnim vizionarjem darovati 12 centov.  Ne za njihov žep, za skupno dobro po tistem, ko smo se nanje naslovili s pričakovanjem po (osebni) donaciji. Poslali smo jim pismo z denarjem. Vendar žal, kot se za kulturnike ne spodobi, nismo bili deležni niti vljudnostnega odgovora. Kam je šel denar, ne vemo, a v časih evropske prestolnice korupcije se to ne sprašuje. Se opravičujemo, če se je komu to zdelo odveč. Naši nameni so bili najboljši - opozoriti na to, da nekateri kulturni producenti v mestu hiramo, na drugi strani pa se gradijo palače in mastijo brki. To je bil naš majhen prispevek beračev h kulturni veličini mesta in loščenju podobe njegovih kulturniških, medijskih in intelektualnih genijev.

Vsak racionalen akter bo poskušal iz kritičnega ugovora na svoj račun pridobiti kakšno izkušnjo zase. V primeru EPK se to ni zgodilo, po vsem sodeč – očitno bodisi nekdo verjame, da ni upravičena, ali pa je dovolj nečimrn, da bi jo prepoznal kot koristno. Čeprav z nami niso komunicirali, smo epekajevcem javno ponudili, da postanemo njihov integralni del. Njihovo zrcalo. Zakaj? Ker so na svoji spletni strani začrtali prostor, češ želijo si tudi kritičnega spremljanja njihovega dela. Nismo oklevali, takoj smo jim ponudili svojo brezplačno pomoč. Pa nič. Znova brez vljudnostnega pojasnila, ki ga zahtevata vsakdanja kulturna omika in bonton. Kaj šele, da bi naše dejavnosti priključili svoji, enakorodni. Jasno, njihova je klavrno propadla in sploh ni zaživela, ker verjetno ni bila zastavljena iskreno. Naša je bila resna, ampak ji to nič ni pomagalo.

Počasi smo ugotavljali, da za vodilne v EPK preprosto ne obstajamo. Da smo odveč, mogoče celo zoprni. Po svoje razumljivo, razdrli smo tudi kakšno pikro, toda domišljamo si, da zmeraj upravičeno. In seveda drži, da nihče na svoj račun, vsaj na prvo žogo, ne želi slišati žal besede. Toda bilo je še huje. Postali smo nebodigatreba. Prebirali smo stokanja o tem, kako kritika medijev projektu EPK dela veliko škode. Torej verjetno tudi naša. Kulturna srenja se je v Mariboru razdelila med pragmatike, subverzivce (ti so vmes odmrli) in antagoniste. Ker se je intelektualno zaledje mesta skoraj v celoti priključilo projektom EPK, je kritični potencial kulturnikov začel še dodatno zamirati. Konsekvence evropske prestolnice kulture so nenadoma odkorakale v smer, ko je mesto s šibko humanistično kondicijo postalo kritično nekritično. In še postaja, vedno bolj, in to že zdaj, sredi leta 2011. V tej situaciji šikaniranja in mrkih pogledov smo se odločili reči: ne želite si refleksije in zrcala, tudi prav. Odstopamo. Upajmo, da se ta potencial znova pojavi po januarju 2013, ko bodo presahnili honorarji in bodo jeziki epekajevcev manj zavezani. In se bomo verjetno znova znašli pred krutim obličjem resnice Maribora...

Drugič.

Ja, drugi element zgodbe tvori odziv medijev. Statistika objav in omemb naše spremljave je navedena tukaj. O našem mnenju smo tedensko (!) obveščali zelo veliko število novinarjev, okoli 500. Zgolj en podatek: na naši adremi je vsaj 15 (!) različnih novinarjev zgolj iz časopisa Večer, lista medijev je zelo kompletirana. No, zahvaljujemo se vsem, ki so nas opazili. Vemo, da smo skromen blog, majhna kapljica na spletnih oceanih. Zavedamo se svoje minornosti in marginalnosti. Toda vseeno smo se nadejali posredne opaženosti, zaradi narave dogodka in svoje drže, ki je, roko na srce, bolj izjema kot pravilo. Medijskih odzivov res ni bilo veliko, sploh glede na glomaznost projekta EPK. Teh tudi nismo pričakovali od npr. lokalnega monopolista Večera, ki nas je bojkotiral ves čas in celo leto, četudi je EPK najbolj nadrobno spremljal: v njem ne boste našli niti enega povzetka ali omembe. No, z izjemo kakšnega avtorskega zapisa na strani Pogledi ali pisem bralcev v širšem kontekstu mariborskih patologij, za kar smo hvaležni. Vendar to ne velja za kulturne strani, kamor bi po naravi stvari sodili. Tja ne pašemo. Razumljivo in znano, kajti kulturna urednica je pred letom eksplicitno zabičala, da nekateri tam pač nimamo kaj iskati. Četudi že 10 let, je prikimala - no zdaj jih je 11. Popolnoma jasno, da niti kritika največje kulturne manifestacije v zgodovini mesta ni prava, če si na črnem seznamu celo desetletje. Kulturni novinarji Večera imajo vso pravico do ignorance in bojkota, vendar naj prevzamejo tudi nekaj sokrivde za mentalno stanje mesta, o katerem, kakšna ironija, tako rad optimistično govori programski direktor EPK, da o odstoplem Pandurju niti ne govorimo. Za njihovo garaško delo cenzure smo pripravljeni njihovim šefom spisati  prijazno priporočilo za ustrezno povišico k zasluženi plači, ker intenziven trud lokalnih medijskih šerifov resnično ne bi smel ostati nepoplačan.

No, resnici na ljubo je eden od razlogov za bojkot mogoče tudi naša kritičnost do medijev. Ravnanje novinarjev se nam je največkrat zdelo nemarno, celo slinasto priliznjeno, včasih prestrašeno in konformistično. Ampak tak argument je seveda subjektiven – če nekdo kritizira delo medija, ga mora ta zaradi tega izobčiti? Na tej strani smo celo ponujali vprašanja, ki bi jih po našem mnenju novinarji morali raziskati ali zastaviti. To smo storili večkrat, nazadnje npr. tule. Napadali smo pogosto piarovsko pisanje recimo Večera. Da bi hkrati objavljali piar in kritiko, bi bila seveda uredniška nedoslednost. Če so že zmogli kaj kritike, so jo položili v usta svojih novinarjev. No, v splošnem  so nas slabše spremljali tiskani mediji in bolje elektronski. Nekoliko bolje npr. RTV Slovenija. Vendar ne gre le za spremljanje naših ugotovitev – ob drzni predpostavki, da smo bili osrednje gonilo kritike EPK, nam odzivi medijev na nas zelo veliko povedo o kritiki EPK kot takšni. S tem, ko pretežno niso prepoznali niti eksplicitnih sugestij, so zanikali vse probleme, ki smo jih izpostavili in velikokrat tudi svoje profesionalno poslanstvo. Ampak to je lahko že druga, nekolikanj širša zgodba.

Tretjič.

Odziv javnosti je bil bolj pičel. Ker se pretežna večina tega odziva vrši preko filtra medijev, katerega luknjičavost smo ravnokar opisali, je bil ta ustrezno zmanjšan. Nek majhen blog pač ostaja prejkone skrit na prostranstvih medmrežja in doseže malo ljudi. Zato se lahko »javnost« tu reducira zvečine le na odzive na spletu ali v osebni komunikaciji z bralci. No, tega je bilo zelo malo (z obveznim opravičilom izjemam), skoraj vedno pa so bili odmevi dobri in prav zaradi njih nam je najbolj žal končati svojo aktivnost. Da neposrednih negativnih reakcij skoraj ni bilo, je v porastu anonimnega sovražnega govora na spletu skorajda čudež. Vendarle računamo, da bodo naši bralci razumeli dobre razloge za slovo: opozorila in kritika niso dobrodošli. O tem ne more biti dvoma. Hvala vsem komentatorjem in tistim, ki ste nas vzpodbujali. Sprotno spremljanje dogodkov, povezanih z EPK, zahteva ogromno stalnega napora. Sami bomo občasno še pisali in spremljali dogodke, vendar na strani http://www.zofijini.net/. Z glavo skozi zid pač ne gre. Poanta: naj nam nihče ne reče, da je kritika dopuščena. Seveda je, na zgoraj opisan način. V tem smislu bo taka izjava nesramno zavajanje.

Kot smo povedali, bomo dogodkom EPK še občasno sledili na svoji strani. Do konca bomo izpeljali natečaj Zlata kanglica. Toda doslednega, dnevno permanentnega spremljanja, ki jemlje ogromno časa in energije, več ne bo. Razlogi so dovolj izčrpno pojasnjeni zgoraj. Zato vabljeni k prebiranju teh strani za nazaj in k primerjavi za naprej. Upajmo, da bodo nekoč poučno branje in pomemben kažipot, uporaben arhiv o mentalnih in drugih zankah, o tem, kaj je šlo narobe, zakaj je šlo in zakaj svarila niso zalegla. »The making of EPK« je do tega trenutka razgalil simptomatiko mesta in njegovih odnosov do kulture, politizacijo kulturne sfere, patologijo mestne politike, kulturnikov in raznih stanj duha. Ideologizacija kulture je vzniknila sredi nereflektiranih manjvrednostnih kompleksov, megalomanija je indicirala majhnost, nesposobnost, grehe preteklosti in predvsem logiko zatiranj dela kulturne produkcije. Vzpostavila je ideološke, kulturne in finančne ločnice v stilu »Ali si v EPK, ali pa te ni«, ali si priden ali malopriden... Resna kritika še zmerom ni dopuščena, se ne dogaja in ni ljudi, ki bi povzdignili svoj glas ali bi jim bilo dovoljeno biti slišan. Lep simptom tega je odnos vodstva EPK do župana Kanglerja po aretacijah in kazenskih ovadbah, še bolj pred tem, splošna anemičnost občanov, indiferenca in apatija, po drugi strani pa večinska podpora županu, zrasla na podlagi iracionalizmov in teorij zarot, ter seveda zlizanost kulturnikov s politiki. No, so pa tudi epekajevci, ki so župana hvalili, a potem prepozno ugotovili, da so se močno zmotili.

In ker iskreno nikoli nismo bili proti projektu EPK, ker ne pristajajo na tezo o špilferderberjih, si želimo, da se eksplozije kulture in njeno špricanje začnejo, ter, nenazadnje, tudi srečno končajo. Pa ne pozabite na varnostne čelade in kondome!

Mojstri reanimacije »downtown«

Novinarka Večera ugotavlja, da so mojstri za reševanje na dosegu roke. Npr. dr. Štefek Grmec. In da je Čandrova napoved o reanimaciji mesta zatorej dobro utemeljena... Kajti Maribor je mesto reanimatorjev, kar čvrsto dokazuje situacija s terena in kulturniki najbrž ne potrebujejo konsultacij, ker imajo svetle zglede. Bizarna utemeljitev se bere takole:

V Mariboru je menda najvišja stopnja preživetja zaradi izjemne službe za reanimacijo in nujno medicinsko pomoč. Baje je dr. Štefek Grmec v svetovni špici reanimiranja. Torej reanimacija mesta kot izhodiščni slogan mariborske EPK, ki ga je lansiral njegov programski šef Čander in naletel na mešane odzive, vseeno ni le priložnostna floskula. Utemeljena je na očitnem poznavanju "situacije s terena". Podrobne analize prvega programskega svežnja na petdesetih straneh po prvem branju še niso mogoče, tudi nedorečenosti je še na pretek. A konstruktiven korak v "razširitev območja boja" je. Prosto po Michelu Houellebecqu.

Kateri filmski žanr je EPK?

Enostavno vprašanje. Čander se na tiskovni konferenci glede na popolno nedorečenost lokacij in širše sprašuje - glej video prispevek iz dnevnika RTVS -, v kakšnem žanru človek živi v EPK: ali v trilerju, češkem filmu, groteski, psihodrami?

Ne, to je seveda avtentičen mariborski žanr v produkciji RTS, torej recimo mu »naša-mala-epeka-mariborska-klinika žanr«. Oziroma pristna lokalna črna komedija o Velikem Dupleku, kot pravi EPK hišnik. Mogoče bomo po nečem le pustili tako želeni EPK pečat, pa tudi če bomo travo jedli! Ciniki, ki bi jih bilo bolje ne citirati, dodajajo: najdražji film v slovenski zgodovini, budžet 24 milijonov evrov. Nič čudnega, kajti že Pandur je obljubil, da bodo v tej predstavi pristne zvezde sami Mariborčani, pogled nase bo spektakularen, statiste, sploh pa zvezde, pa je treba dobro plačati, in to dovolj elegantno iz njihovih žepov:

».... najbolj spektakularen pogled na mesto, ki si ga lahko predstavljamo, omogoča tudi vzpostavitev nove točke pogleda na mesto, ki tako postane predstava zase, meščani in meščanke Maribora pa edini protagonisti in avtentične zvezde Evropske prestolnice kulture.«

Medijske statistike

Pa dajmo povedati znova, pričujoči blog je namenjen kritiki EPK. Hkrati je naše društvo eden izmed redkih, če ne edini civilnodružbeni akter, ki se ji permanentno, sistematično in deklarirano posveča. Toda kakšen je prostor, odmerjen kritiki EPK v etabliranih medijih? Naša izkušnja je spodaj - nekaj suhoparnih statističnih številk o medijskem povzemanju Zofijine kritične refleksije EPK v večjih medijih po sedmih mesecih, od začetka avgusta 2010 do marca 2011. V treh rubrikah: število novinarskih poizvedb, naslovljenih na člane društva oz. društvo glede EPK, število novinarskih omemb društva v danem kontekstu, ter število omemb bloga, ki ga prebirate. Naj poudarimo, da objave na tem blogu tedensko (!) pošiljamo na adremo okoli 500 slovenskih medijev in novinarjev.

Število novinarskih vprašanj Zofijinim glede EPK:

Večer: 0
Delo: 0
Dnevnik: 0
Slovenske novice: 0
STA: 0
Žurnal24: 0
MMC RTVS: 1

TV Slovenija: 2
Radio Maribor: 2
Radio Center: 2

Število novinarskih omemb Zofijinih glede EPK:

Večer: 0
Delo: 0
Dnevnik: 0
Slovenske novice: 0
STA: 0
Žurnal 24: 1
MMC RTVS: 2

TV Slovenija: 2
Radio Maribor: 1
Radio Center: 2

Število omemb našega bloga:

Večer: 0
Delo: 0
Dnevnik: 0
Slovenske novice: 0
STA: 0
Žurnal 24: 0
MMC RTVS: 0

TV Slovenija: 0
Radio Maribor: 0

Potemkinova vas: osrednji prostor EPK bo mogoče montažen

Od Pandurteatra s specialnim razgledom na mesto do montažne mobilne hišice – kot se za megalomanijo spodobi, so se zdaj želje glede osrednjega prizorišča EPK skrčile v svoje nasprotje, na minimum. Dobesedno. Sprva je kazalo, da »začasnost« in »nekje« referirata na iskanje nove lokacije na neznanem kraju, zdaj je izpadlo, da je treba oba atributa razumeti dobesedno: glavno prizorišče bo tako rekoč mobilno in kot so danes namignili – montažno:

Montažna osrednja lokacija?
Največ odprtih vprašanj je pri lokacijah. Po Čandrovih besedah si želijo osrednji prireditveni prostor le za programski sklop Terminal 12, tudi če bo šlo za montažno rešitev, za preostalo pa bodo uporabili že razpoložljivo kulturno infrastrukturo ter prazne in opuščene prostore v mestu, ki so v občinski ali zasebni lasti. Za zdaj še ni znano, kje bo osrednja lokacija. Do zdaj sta propadli že ideji za gradnjo novega kulturnega središča Maks in obnovo nekdanje tovarne TVT Boris Kidrič.

Čakamo na slovo Kanglerja, MAKS je propadel!

Intervju s Kanglerjem, naslov v Večeru 22. marca 2011:

»Svoj mandat sem vezal na Maksa«

Naslov v Večeru, 29. junija 2011:

»Centra Maks ne bo«

O tem, da Maksa verjetno ne bo, da bo le UGM, smo že neštetokrat pisali, nazadnje tule. Problem za Kanglerja, ki kar na želi odstopiti, kajti na izgradnjo Maksa je vezal svoj mandat. Takole je povedal 22. marca letos:

Verjetno ste prehitro pozabili, da sem tudi sam izvedbo projekta Maks vezal na svoj mandat in s celim obrazom, ne s polovičnim, stopil pred volilce. Javno sem naznanil, da vežem svoj mandat na izvedbo Maksa. To je dokaz več, da Mariborčani zaupajo njemu in meni.

Nismo pozabili in prav je, da si župan želi, da ne pozabljamo. Toda Maksa ne bo. Po zadnji seji sveta zavoda je njegov predsednik dr. Oto Luthar jasno povedal:

Ideja Maksa je propadla in ne bomo imeli spomenika tako kot Gradec. Investicije ni problem zgraditi, problem je vzdrževanje in produkcija, je bil jasen Luthar.

Zahtevajmo Kanglerjev cel obraz! Za tiste, ki mislijo, da bi župan Maribora moral držati svojo obljubo in odstopiti (jasno, med njimi je bolj malo članov mestnega sveta), še vedno velja Zofijina peticija za njegov odstop. Mimogrede, vmes so sumi kaznivih dejanj postali kazenske ovadbe, in to ne prve... Bodo zdaj končno tudi epekajevci zahtevali njegov odhod? Ali pa nas bo Kangler končno presenetil in držal svojo obljubo?

                  

Kangler versus Čander o tem, kdaj se sme na dopust

Očitno so razmere med občino in vodstvom EPK zelo zaostrene. Kangler postavlja ultimate, želi programe, Čander mu ponuja 250 programov takoj in še 80 do septembra. Žal pa ne benti dovolj na glas zaradi občinskih izigravanj glede infrastrukturnih objektov.... Zavod v tej godlji od Pahorja terja nič manj kot državnega sekretarja za koordinacijo med ministrstvi in EPK-jem. Nasprotovanje enih drugim se otipljivo kaže v njihovi oceni, kdo in kdaj si zasluži dopust:

Scena 1

“Dokler program ne bo na moji mizi, naj pozabijo na lepe počitnice. Nedopustno je, da kot župan še vedno ne vem, kaj nas čaka prihodnje leto,” je pred dnevi dejal Franc Kangler in od programskega direktorja Evropske prestolnice kulture (EPK) Mitje Čandra pisno zahteval celoten program. “To jemljem kot komunikacijski šum. Prijazno sem mu odgovoril, da bom v skladu s sklepi sveta zavoda glavnino programa poslal v roku, to je 22. junija, dokončno pa ga bom zaključil septembra,” je odgovoril Čander.

Scena 2

“Delali smo veliko in imamo tri četrtine programa. Zdaj pa si zaslužim dopust,” je včeraj po seji sveta zavoda Maribor 2012 pojasnil Mitja Čander, programski direktor.

Nova misteriozna obogatitev EPK: »neko začasno prizorišče, ki pa zaenkrat še ni znano«, bo centralna lokacija EPK

Igra iskanja infrastrukturnih identitet, »kje je kaj«, »kaj je kaj«, skratka EPK prizorišč in objektov, ki jih kar ne moremo identificirati, kje da bodo in kateri bodo, kaj šele kdaj bodo, je danes spet dosegla tragikomičen zasuk. Poglejmo vest STA z zaprte seje sveta zavoda, ki so jo danes objavili, in kaj v njej trdijo:

Kar zadeva lokacije, naj bi tako kot glavni prizorišči služili nova umetnostna galerija v Mariboru in še neko začasno prizorišče, ki pa zaenkrat še ni znano. Preureditev nekdanje tovarne TVT Boris Kidrič naj bi se izkazala za predrago, zato nanjo ne računajo več, prav tako naj bi se mesto odpovedalo tudi Maksu in naj bi tako na območju nekdanje tovarne Merinka zgradilo le galerijo.

Ergo: vse, kar verjetno imamo od EPK objektov, je UGM, s katerim so zamenjali MAKS in mu manipulativno včasih napačno pravijo - MAKS. Spet drugič namigujejo, da bo UGM prevzel še druge funkcije, da bo torej UGMAKS. Če vzamemo resno zgornjo dikcijo, in zdi se, da je točna, potem pač MAKSa ne bo. Bo UGM. In potem še en obrat, o katerem smo neštetokrat pisali: nič ne bo niti z lokacijo TVT Boris Kidrič. Skratka, nič ne bo z MAKSom, nič ne bo s TVT Boris Kidrič, ostaja le UGM. Kako bo glavno prizorišče EPK sploh lahko umetnostna galerija? Vprašanje za Zlato kanglico. Žal nagradna igra ni predvidela veleumne nove formulacije za novi infrastrukturni objekt, ki ga hitchcockovsko misteriozno uvajajo takole: »neko začasno prizorišče, ki pa zaenkrat še ni znano«. Časa je še veliko, začasnost je zagotovljena, neznanost tudi....in govorijo o centralnem prizorišču EPK! Še celotna novica STA:

Svet zavoda EPK z manjšimi pripombami na načrtovani program

Maribor, 28. junija (STA) - Svet zavoda Maribor 2012, ki je najvišji organ v slovenskih pripravah na Evropsko prestolnico kulture (EPK), se je na današnji seji seznanil s programom za prihodnje leto. Po besedah predsednika sveta zavoda Ota Lutharja gre za "vsebinsko bogat program", ki pa ga je treba še "žanrsko urediti" in "časovno umestiti". Kljub temu so ga podprli.

Svet zavoda je danes dal tudi soglasje k aktu o sistematizaciji delovnih mest v zavodu Maribor 2012, ki po besedah generalne direktorice zavoda Suzane Žilič Fišer predstavlja podlago za organiziranost tega zavoda.

"Dejstvo, da se ta akt sprejema pol leta pred pričetkom projekta, pove marsikaj o okoliščinah, v katerih EPK nastaja," je po seji sveta zavoda, ki je trajala dve uri dlje kot načrtovano, dejal programski direktor EPK Mitja Čander. Izpostavil je predvsem finančno negotovost in nejasnost glede lokacij, ki močno otežujeta priprave.

Kljub temu so po Čandrovih besedah pripravili "ambiciozen, a hkrati širok program". Kot je dejal, so na mizi tri četrtine programa, dokončno podobo pa naj bi dobil septembra. V vmesnem času bodo poskušali upoštevati pomisleke, ki jih je izrazil svet zavoda.

Ta je poleg žanrske ureditve in časovne umestitve projektov predlagal še zagotovitev sledljivosti in podatek o mreženju projektov. "Ugotoviti je treba, kaj od tistih prvih idej iz let 2005 in 2006 se je ohranilo ter kateri so tisti projekti, ki potekajo v koordinaciji vseh šestih mest," je povedal Luthar.

"Glede na to, kar smo dobili zdaj, sem prepričan, da bomo sredi septembra dejansko imeli pred sabo zelo konsistenten dokument, ki bo tozadevno urejen in kjer bo lahko vsak, že štiri in pol mesece pred pričetkom leta 2012, vedel, kdaj se bo kaj dogajalo, kdo bo to koordiniral in koliko bo posamična stvar stala," je menil.

Člani sveta zavoda so izrazili zaskrbljenost nad finančno negotovostjo. Ker niso dobili odgovora na majsko pismo predsedniku vlade, so se odločili, da mu ponovno pišejo. V tem pismu ne bodo terjali le naglega sestanka na temo državnega sofinanciranja EPK ampak tudi imenovanje državnega sekretarja za koordinacijo projekta, ki bo zadevo medresorsko usklajeval, predvsem kar zadeva finance. To naj bi se pokazalo za nujno, potem ko so se morali iz sveta zavoda umakniti člani vlade.

Tudi Čander je izpostavil, da je zdaj zadnji čas, da se položijo karte na mizo, saj je program nemogoče docela izdelati brez točnega zneska razpoložljivih sredstev in brez znanih lokacij. "Na mizi imamo dober program, zdaj pa je čas, da mesto in država pokažeta svoje ambicije," je poudaril.

Kar zadeva lokacije, naj bi tako kot glavni prizorišči služili nova umetnostna galerija v Mariboru in še neko začasno prizorišče, ki pa zaenkrat še ni znano. Preureditev nekdanje tovarne TVT Boris Kidrič naj bi se izkazala za predrago, zato nanjo ne računajo več, prav tako naj bi se mesto odpovedalo tudi Maksu in naj bi tako na območju nekdanje tovarne Merinka zgradilo le galerijo.

Igranje slepih miši brez meja: primer Mariborske knjižnice

Kot smo ravnokar zapisali, sta za financiranje UGM in Mariborske knjižnice Rotovž s strani države pogoj projektna in gradbena dokumentacija. Teh pa ni. Mariborska občina torej sama sebi koplje jamo. Hkrati pa danes beremo, kako puščice letijo v drugo smer – na mariborski občini se kakor bojijo, da (vseh) sredstev ne bodo dobili. Seveda jih ne bodo, če ne izpolnijo pogoja!

In potem presenečenje: skupaj s Kanglerjem še sveže kazensko ovadena direktorica občinske uprave Milica Simonič Steiner svari, da bi za ta sredstva jasneje definirali, za kakšen namen bodo šla iz proračuna... Skrb, ki bi ji morala predhoditi skrb za projektno dokumentacijo in uresničitev pogojev za njihovo pridobitev. Mestno občino torej bolj briga, kaj mora početi država, bolj malo pa, kaj bi morala storiti sama... Odlomek:

Osrednja enota Mariborske knjižnice na Rotovškem trgu se bo med obnovo preselila na nadomestno lokacijo v prostore Andreanuma na Slovenski ulici 17, ki sodijo v sklop mariborske nadškofije.

Kot je pojasnila direktorica Mariborske knjižnice Dragica Turjak, so te dni začeli priprave na selitev na nadomestno lokacijo, čeprav še vedno ni jasno, kdaj se bo začela gradnja na Rotovškem trgu.

Gradbeno dovoljenje za prvo fazo obnove namreč še vedno ni izdano. Trenutno poteka sklepanje pogodb o začasni služnosti z lastniki sosednjih zgradb in na občini pričakujejo, da bo ta postopek v naslednjih dneh končan.

Bo država držala obljubo?
Veliko bolj zaskrbljeni so zaradi obljubljenega sofinanciranja države. Pri načrtovanem rebalansu državnega proračuna se namreč daje prednost gradnji nove Umetnostne galerije Maribor, zato se na mariborski občini bojijo, da bo deset milijonov evrov, kolikor jim je za obnovo Mariborske knjižnice obljubila država, šlo kam drugam. Zaradi tega dejstva je mariborski mestni svet na seji pozval vlado, da v ta namen odpre posebno proračunsko postavko.

"Dokler so sredstva v proračunski rezervi, so prosta in jih lahko razvrstijo kamor koli znotraj proračuna. Ni torej garancije, da se bodo leta 2012 prenašala ravno za ta projekt," je pojasnila direktorica občinske uprave Milica Simonič Steiner.

O programu za zaprtimi vrati

24. junija smo skupaj z drugimi poročali o novem predsedniku programskega sveta, Janezu Lombergarju. Danes, 28. junija, o njem poroča tiskani Večer.

Kar vznemirja v zapisu, povzetem po STA in izjavi za javnost, ni nekam predvidljiva naklonjenost programu, ki jo je izrazil svet, temveč suhoparna napoved na koncu, da se danes sestane tudi svet zavoda, ki bo razpravljal o istem - programu namreč - in to za zaprtimi vrati.

Ker smo pred časom že jasno namignili, da je takšno ravnanje nedopustno, lahko počasi ugotavljamo, da je za novinarje postalo povsem sprejemljivo in ga bodo, zdaj tako kaže, sprejeli brez glasu protesta.

Ministrica, ki jo je zaznamoval tudi EPK

Kulturna ministrica Majda Širca je odšla, njeno zapuščino med drugim ocenjujejo tudi z vatli EPK.  Na MMC RTV SLO takole:

Obdobje njenega ministrovanja so zaznamovali tudi številni zapleti pri pripravi na Evropsko prestolnico kulture 2012, katere nosilec je Maribor s partnerskimi mesti.

Skupna ladja, o kateri smo poročali, je zdaj dodobra načeta in slika z nje sodi le še v družinske albume: na njej so bili Kangler, ki je bil sprva aretiran zaradi sumov storitve kaznivih dejanj, zdaj je ovaden in celo fintirano ponuja odstop, Širca je odstopila v resnici, ostaja le še vodstvo zavoda EPK:

Pri projektu EPK mestna občina Maribor in država "stopata z roko v roki in se podpirata," je ministrica Majda Širca predstavila ključno ugotovitev s sestanka, na katerem je tekla beseda o investicijah projekta EPK in težavah, ki so nastale znotraj delovanja zavoda Maribor 2012.

Povedano preprosteje: projekt EPK izgublja še enega partnerja v državi – kdo bo nadomestil ministrico, zaenkrat še ni znano. Je pa ob tik ob njenem odhodu prišlo do vnovičnega zapleta med njo in Kanglerjem zaradi menda neoddane dokumentacije, o čemer je pisal Žurnal24 in česar lahko sklepamo, da konec junija 2011 sramotno stojita tako projekt UGM kot projekt Mariborske knjižnice:

Mariborski župan Franc Kangler je ta teden v intervjuju za Žurnal24 namreč izjavil, da do tega trenutka ni od države dobil niti centa za gradnjo infrastrukture za Evropsko prestolnico kulture (EPK), kar je zmotilo ministrstvo za kulturo. Kot so pojasnili na ministrstvu, od MOM še vedno čakajo obljubljeno dokumentacijo za projekta Umetnostna galerija Maribor (UGM) in Mariborska knjižnica na Rotovškem trgu; oba naj bi z desetimi milijoni evrov sofinancirala država. “Poleg primerljive finančne participacije je bil pogoj, da MOM razglasi galerijo za javno kulturno infrastrukturo ter za oba projekta zagotovi vso potrebno projektno in gradbeno dokumentacijo. Rok za galerijo je bil do konca maja, za knjižnico in trg pa do konca marca,” so dodali na ministrstvu Majde Širca.

Ampak, kot rečeno, kdo bi se še vznemirjal? Ministrica je odstopila, župan pa ima veliko drugih pomembnejših političnih in osebnih težav...

Ključ do resnice tega mesta je Vinag

Malo za šalo, ker se očitno šalijo z nami, je tu EPK silogizem za domačo vinsko in kulinarično rabo, skratka za osmislitev akademije okusa, kot ji pravijo, za kulturo, ki jo pojemo in popijemo. (V zameno računamo na kakšno gratis karto.) Kaj imata namreč skupnega Kultura in Resnica? Tisto, iz česar včasih po čudežu nastane vino. Tu so zahtevane sestavine, pardon premise, očitno vse v horizontu metafizike okusa in kulture projektantov EPK:

1. V vinu je kultura. (iz spletne strani EPK)

2. V vinu je resnica. (stari latinski pregovor)

3. Torej je resnica pomešana s kulturo v mediju vina. (iz prvih dveh premis)

4. EPK bo resnica tega mesta. (končna trditev ustvarjalcev EPK)

5. Torej za dostop do EPK-kulture in resnice nujno rabimo vino. (iz prejšnjih premis)

6. Kultura je kak vino pir piješ. (hišnik EPK)

7. Torej za eksplozije kulture potrebujemo sod vina (ali pira):

Direktor TV Slovenija bo vodil programski svet EPK

Programski svet zavoda EPK ima novega predsednika, po odstoplem Tomažu Pandurju se je na to mesto zavihtel direktor TV Slovenija Janez Lombergar. Odločitev je presenetljiva, kajti Lombergar opravlja službo na drugem javnem zavodu, na RTV Slovenija, kjer skrbi in odgovarja za programe televizije, član sveta pa je postal pretekli mesec. Kaj to pomeni za frekvenco poročil o EPK na javni radioteleviziji in kakšna bodo ta, še zlasti zaradi obubožanega imidža projekta EPK, bomo kmalu videli. Problem pa utegne biti tudi nasproten. Zapis na MMC RTV SLO, kjer nas v podnaslovu obveščajo še o tem, da je programski direktor projekta Mitja Čander. Ja, to je res ekskluzivna in čisto sveža informacija:

Lombergar nasledil Pandurja na čelu programskega sveta EPK-ja

Programski direktor projekta je Mitja Čander

24. junij 2011 ob 17:14
Maribor - MMC RTV SLO/STA

Potem ko je z mesta predsednika programskega sveta EPK-ja aprila "zaradi nezaupanja ter blatenja v javnosti in medijih" odstopil Tomaž Pandur, je zdaj na njegovo mesto stopil Janez Lombergar.

Na današnji seji programskega sveta EPK-ja so za novega predsednika programskega sveta imenovali Janeza Lombergarja. Lombergar je bil na seji, ki jo je vodil namestnik predsednika Ivo Vajgl, soglasno potrjen od vseh članov sveta, so sporočili iz zavoda Maribor 2012.

Člani sveta so se na seji seznanili tudi z glavnimi izhodišči programa v sklopu EPK-ja 2012, ki jih je predstavil programski direktor Mitja Čander. Člani so temeljne usmeritve teh izhodišč tudi podprli.

Pred javno razgrnitvijo celotnega programa EPK-ja pričakujejo jasnejšo razporeditev nosilnih in presežnih projektov, ki bodo prispevali h kakovostni izvedbi celotnega projekta.

Po besedah Vajgla je Čander s sodelavci pripravil program, ki je "impresiven", tako po številu domačih in tujih umetnikov kot po sodobnih in zanimivih tematskih usmeritvah. Gre za neke vrste sintezo ustvarjalnosti v Mariboru in partnerskih mestih, pri čemer poskuša program biti čim bolj inkluziven, kar mu uspeva z vključevanjem ponudbe in povezav kulturnih institucij v širšem evropskem prostoru.

Programski svet je izpostavil nujnost, da se natančneje opredelijo nosilne teme in dogodki v posameznih mesecih, da postane presežni del kulturne ponudbe Maribora razumljivejši ter lažje predstavljiv.

Ključi mesta in ključi do dialoga

Zanimivejši izsek o EPK v pogovoru z direktorjem Narodnega doma in vodjem Festivala Lent Vladimirjem Rukavino o tem, kam izginja Kulturni dnevnik, o Ključih mesta, ki oklepajo že odklenjeno, o pomanjkanju dialoga in planu B, ki ga ni:

Sva že pri kulturnem turizmu. Ena temeljnih kritik EPK-ja je, da je promocija Maribora v tujini bolj klavrna. 
         "Promoviraš lahko takrat, ko imaš program. V nasprotnem lahko promoviraš zgolj stvari, ki obstajajo."
         Občinstvo jutrišnjega dne
         A program je po navadi znan šele tik pred zdajci.
         "Bistveni sklopi so znani že prej in mi smo imeli tri četrt programa s kandidaturo že izoblikovanega. 16 programskih sklopov, ki bi se jih dalo nadgraditi. V programske odločitve se ne spuščam in se niti ne morem. Ko pa se zgodi, da se nekatere stvari, ki so bile formirane zaradi EPK, na primer Kulturni dnevnik, rušijo, pa ne bom tiho. Moram se oglasiti, čeprav mi je najtežje, saj rečejo, 'ja, prej je bil zraven, zdaj ko ni, pa nekaj govori'. Tiho pa čisto ne morem biti. Oglasil sem se, nihče pa ni kaj dosti podprl prizadevanja, verjetno ljudje razmišljajo tudi o tem, kako bodo sami prišli skozi pri vsej stvari. "
         Usoda Kulturnega dnevnika je v zraku?
          "Ja. Sedaj čakamo, kaj bo rekla Mestna občina Maribor, ki je Kulturni dnevnik tri leta financirala. Zadnja beseda še ni bila rečena, in če govorimo o trajnosti, naj spomnim na nagrado Meline Mercouri, ki je usmerjena v evropsko dimenzijo, involviranost meščanov in trajnostni razvoj. Kulturni dnevnik je vse to. Zaradi napak šolskega sistema potrebujemo vzgojo za občinstvo jutrišnjega dne."
         Nekaj nesoglasij je bilo v zadnjem času, nekaj ostrih besed med vami in programskim direktorjem Mitjo Čandrom, češ, naj se ne obnašajo tako, kot da so prišli na divji zahod in kot da se v tem mestu prej ni nič dogajalo, ste rekli. 
          "To je bil eden od očitkov. Nekatere stvari smo se z zavodom EPK dobro dogovorili. S Suzano Žilič Fišer sodelujem zelo dobro, pogovarjamo se o marketinških aktivnostih. Nekatere nove stvari se mi zdijo zelo dobre, na primer Urbane brazde so korekten projekt, ki bo temu mestu nekaj prinesel. Seveda pa se ne morem strinjati - in predvsem na to gre večina mojih pripomb - ko govorim o Ključih mesta. Mi smo to mesto odklepali zadnjih 20 let, in če nekdo pride s programskim sklopom, ki se mu reče Ključi mesta, bi jaz kot direktor največjega producenta v Mariboru, ki ima na leto 1200 dogodkov, pričakoval, da me kdo kaj vpraša. Moja kritika leti na pomanjkanje dialoga. Tudi programa ne poznam, ne velikih stvari, ki jih bodo pripeljali, ampak vse to sem Mitji Čandru že direktno povedal. Razumem ga, da ima dosti dela in probleme s sestavljanjem programa. Ampak vseeno, toliko programa pa vendarle ne bi bilo treba spreminjati, vsaj tako kaže. Tisto, kar imamo in kar je bilo dobrega, je treba nadgraditi, ne pa si izmišljevati na novo.
         Če še polemiziram z Mitjo, rekel je, 'tudi če so bile nekatere stvari dobre, je prišel čas, da jih spremenimo'. Sprašujem se, zakaj. Lahko jih nadgradimo. Skupaj."
         Še zmeraj za dialog z zavodom EPK
         Pričakujete dialog? Kako ocenjujete dosedanje priprave malce od daleč?
          "Srčno upam na dialog. Ne bom polemiziral s programom in kaj vse bodo pripeljali, to je njihova avtorska pravica. Ko pa govorijo o edukaciji, trajnostnem razvoju, takrat pa bom. Moji apeli niso negativni, skušam biti konstruktiven. Pogrešam dialog s Ključi mesta, ki počnejo podobne stvari, kot smo jih mi. Projekt Živa dvorišča je dobil zgolj 3 tisoč evrov, čeprav je to krasna reanimacija mesta. Zakaj ne naredijo kaj skupaj z gledališčem Ane Monro, kot je bilo doslej? Čeprav so ideje verjetno dobre, ni sinergije."
         Omenili ste svoje marketinške aktivnosti. Po zagotovilih sedanje generalne direktorice zavoda denarja za promocijo ni. 
          "Ko je bila osnovna kandidatura vložena, je bilo za promocijo mišljenih sedem milijonov evrov. To je edino pravilno. Slišim, da programci razmišljajo, naj si promocija zasluži sama, kar je napačno, kajti vsaka prireditev je sestavljena iz organizacije, nastopajočih in promocije.
         Za Črne maske je vprašanje, koliko ljudi bo lahko prišlo in si jih ogledalo. Poglejte, ko sem bil vršilec dolžnosti direktorja zavoda, sem se dogovoril z muzejem Guggenheim, da bi nam odstopili razstavo Kandinskega, Pollocka, Picassa. Programski svet pa je rekel, tega ne bo, in kako težko je bilo potem to sporočiti vodstvu muzeja. EPK, čeprav se strinjam z argumentom, da je že sam po sebi magnet, mora imeti še kako drugo blagovno znamko, na primer razstavo, ki traja štiri mesece. In ta mora biti res največja, kajti le velike in drage stvari se lahko prodajajo. Stala bi 2 milijona evrov in prepričan sem, da bi jo pokrili s ceno vstopnice."
         Investicije v kulturo pa še danes ostajajo na trhlih tleh. 
         "EPK je proces in ne le leto 2012. Vedeli smo, da želimo novo umetnostno galerijo, večnamensko dvorano, knjižnico, vse to so atributi nekega regijskega središča. Tudi če bodo zgrajeni čez pet let, bom vesel. Seveda je neka priložnost zamujena, zato pa raje imejmo programe, ki jih lahko izvedemo v sedanjih kapacitetah. Ne vem, ali ta plan B obstaja že danes, a bi moral, če ne bo teh investicij.

Posledice kulturne eksplozije so že vidne

No, Posledice kulturne eksplozije so že vidne je odprta stran na Facebooku z vedno založenim arhivom dokazov, kakšno razdejanje lahko naredi ena ušiva eksplozija EPK po Mariboru. Avtorji so zaenkrat neznani. Zbirka fotografij je tule.

Je Pandur zahteval 70.000 evrov?

Današnji Večer poroča o tem, kaj da je prignalo vselej odsotnega Pandurja v elektronsko odpoved režiji inavguralnega EPK dogodka, kot so ga razglašali, opere Črne maske:

Po odstopu Tomaža Pandurja, ki je zahteval menda previsok avtorski honorar za režijo (70 tisoč evrov), je zadnje tedne stopil na sceno filmski režiser Janez Miki Burger, ki ga je, kot je dejal včeraj, pritegnil zlasti libreto njemu ljubega ruskega dramatika Leonida Andrejeva.

O honorarju v višini 70.000 evrov se je precej šušljalo in tudi namigovalo. Koliko bo torej prejel Burger? A kot se vedno znova dogaja, nemarni novinarji niso uspeli doslej raziskati resnice niti enega epekajevskega honorarja, z izjemo Pandurjeve svetovalne pogodbe. Zdaj pa prvič beremo, eksplicitno, da je razlog odpovedi prav višina honorarja! Res ali ne?

Al' bere se »je zahteval menda previsok avtorski honorar« al' »je menda zahteval previsok avtorski honorar«, z resnično bistveno pomensko razliko, je drugo, tudi vznemirljivo vprašanje.

Pandur se je kar po elektronski pošti odpovedal režiji

»Ni več skrivnost, da bo opera Črne maske Marija Kogoja, ki naj bi jo režiral Tomaž Pandur, dirigiral Uroš Lajovic, scenografsko pa postavil Marko Japelj, sredi januarja otvorila EPK 2012. Ker bo plod sodelovanja z ljubljansko Opero, bo to največji slovenski projekt, opozarja Rošker, v katerem se bo združil kadrovski in finančni potencial obeh institucij, tretji koproducent pa bo EPK. Finančna konstrukcija projekta bo znana, ko bodo podpisane vse pogodbe s sodelujočimi, zagotavlja direktor, ki projekt in otvoritev EPK vidi kot priznanje za mariborsko operno hišo.«

Citat iz Večera 16. marca letos. Takrat se je zelo mudilo z vsem, ker zamujajo. No, danes, 22. junija 2011, o zamudi ni več govora, slabega pol leta pred premiero Črnih mask pa so končno povedali, da Pandurja v tej zgodbi ni. Ker se je, pazite, od samega projekta EPK oddaljil... Danes na MMC RTV SLO beremo:

Sprva se je kot režiserja Črnih mask omenjalo Tomaža Pandurja, ki pa se je od celotnega projekta EPK v zadnjem času oddaljil. Pred tedni je tako poslal elektronsko sporočilo, v katerem je pojasnil, da sodelovanje pri Črnih maskah odpoveduje zaradi drugih obveznosti v tujini.

Kot vse kaže, pa nanj ne računajo niti v EPK. Sicer ne bi misteriozno ukinili in vrgli proč nič manj kot programska izhodišča EPK, ki jih je Pandur spisal in bil nanja zelo ponosen. Skratka: EPK po novem deluje brez programskih izhodišč, ampak koga bi motila takšna malenkost? Še celotna vest na MMC:

Kogojeve Črne maske za začetek EPK-ja 2012

Združitev mariborske in ljubljanske opere

22. junij 2011 ob 15:52
Maribor - MMC RTV SLO/STA

Začetek Evropske prestolnice kulture bo ne le eden izmed vrhuncev projekta, ampak tudi priložnost za slovensko opero, da se uveljavi v tujini. Kogojeve Črne maske bo režiral Janez Burger.

Za uprizoritev opere slovenskega skladatelja Marija Kogoja z naslovom Črne maske se bosta mariborska in ljubljanska opera združili z zavodom Maribor 2012. Premiera opere 14. januarja 2012 bo hkrati slovensko odprtje Evropske prestolnice kulture.

Začetek EPK-ja je prava priložnost za takšno vseslovensko produkcijo, je povedal ravnatelj SNG Opera in balet Ljubljana Mitja Bervar. Projekt s takšnim umetniškim in ob povezovanju obeh opernih hiš v Sloveniji tudi velikim simbolnim pomenom je po mnenju direktorja SNG Maribor Danila Roškerja tudi dobra priložnost za uveljavitev slovenske opere v tujini. "Prepričan sem, da bomo naredili pravi 'made in Slovenia' produkt, ki ga bomo lahko tržili tudi drugod."

Revidirana različica partiture v nemščini
K preseganju državnih in jezikovnih meja bo pripomogla tudi revidirana različica partiture, s katero se je Uroš Lajovic ukvarjal več let. Zanjo je dosegel sporazum s Kogojevimi dediči in Društvom slovenskih skladateljev. Tako je dvodelna in več kot 800 strani dolga partitura pred nekaj dnevi lahko šla v tisk. Lajovcu, tudi dirigentu pri projektu, se zdi uprizoritev opere nadvse primerna priložnost, saj imajo Črne maske nadnacionalen pomen.

Pandurja bo nadomestil Burger
Režijo zapletene zgodbe o Lorenzu, ki ga preganjajo lastni arhetipski demoni, nato pa se njegov razum zlomi in odpre absolutni zavesti, bo prevzel Janez Burger. Filmski režiser pravi, da je vajen velikih produkcij, dodatno pa ga je navdušil tudi umetniški izziv opere ob tako pomembni priložnosti. V zgodbi prepoznava večno in univerzalno temo podzavestnega iskanja boga, pa kakor koli ga že imenujemo.

Sprva se je kot režiserja Črnih mask omenjalo Tomaža Pandurja, ki pa se je od celotnega projekta EPK v zadnjem času oddaljil. Pred tedni je tako poslal elektronsko sporočilo, v katerem je pojasnil, da sodelovanje pri Črnih maskah odpoveduje zaradi drugih obveznosti v tujini.

Med ustvarjalci najdemo tudi druga velika imena. Scenografijo bo zasnoval Numen, kostume Alan Hranitelj, koreografijo pa Edward Clug.

In finančni stroški?
Po besedah programskega direktorja EPK-ja Mitje Čandra bo izvedba zahtevala približno 720.000 evrov, od katerih bo EPK prispeval 300.000 evrov, preostalo pa naj bi zagotovili operni hiši. Mariborski premieri bo sledila še ljubljanska.

Kaj se dogaja v mariborski operi, smo že ugibali, tudi o zelo nenadnem odhodu direktorja Kastelica. Kot kaže, so zamenjali tudi scenografa... Zdaj je že jasno, da Pandurja v Mariboru ne bo tako pogosto, navzlic predstavi Vojna in mir, ki jo še dolguje že zaradi financiranja. In navzlic njegovi obljubi ob odstopu, da bo še dalje programsko tvorno sodeloval pri EPK.

Rukavina: 1200 prireditev na leto, vendar brez dialoga z zavodom EPK

Kaj točno se dogaja na relaciji med direktorjem Narodnega doma in festivala Lent ter zavodom EPK? Ne morejo preseči starih zamer? Vladimir Rukavina v intervjuju v današnjem Delu ugotavlja, da festival Lent ostaja brez epekajevskih sredstev, letos in naslednje leto, osrednji kulturni festival v mestu se bo torej verjetno odvijal mimo EPK. Rukavina se sprašuje o tem, kje je program EPK in zakaj številne kulturne ustanove v mestu ostajajo zunaj integralnega koncepta zavoda Maribor 2012. Odlomek:

Spisek sponzorjev in donatorjev festivala je sicer zelo dolg, vendar vse stoji in pade z vložkom NKBM, ki zagotavlja levji delež sredstev.
O tem ni dvoma. Vendar ne kaže pozabiti, da je v najboljših letih festival Lent zbral toliko sponzorskih sredstev kot festival Ljubljana in Cankarjev dom skupaj, torej lahko rečem, da smo bili izjemno uspešni. Zdaj so drugi časi; težko priznam, ampak trenutno smo v fazi preživetja, navsezadnje je Zavod Maribor 2012, s katerim bi si želeli boljšega sodelovanja, zdaj naš konkurent pri iskanju sponzorskih sredstev.
Očitno je precej kratkih stikov med vami in organizatorji EPK, v preteklih mesecih smo slišali tudi kar precej povišanih tonov.

Še vedno ne poznam programa EPK, niti ne vem, kaj pričakujejo od nas. Eden od predvidenih programskih sklopov so Ključi mesta, vendar mi odklepamo to mesto že dve desetletji, a pravega dialoga še nismo vzpostavili. Kar nekaj let sem v okviru začasnega sekretariata pro bono vodil zadeve, imeli smo tudi nekaj zelo konkretnih projektov, denimo veliko razstavo Vasilija Kandinskega, Jacksona Pollocka in Pabla Picassa, za katero sem še zdaj prepričan, da bi predstavljala velik magnet za obiskovalce in bi lahko stroške, okoli dva milijona evrov, pokrili s prodajo vstopnic. Vendar smo se morali vodstvu muzeja Guggenheim lepo zahvaliti in odstopiti od dogovora.

Glede na to, da očitno še dolgo ne bo nove stavbe UGM, Kandinskega, Pollocka in Picassa pravza prav niti ne bi imeli kam umestiti.

Z nekaterimi modifikacijami bi lahko projekt izvedli tudi v stari stavbi. Vendar to nikakor ni edina težava. Ko sem vodil začasni sekretariat oziroma zasedal funkcijo v. d. generalnega direktorja Zavoda Maribor 2012, je bilo okoli petinšestdeset odstotkov programa že fiksiranega, petintrideset odstotkov pa je ostalo manevrskega prostora. Zdaj se je spremenil celoten program, vse se piše na novo. V redu, to je pristojnost novega vodstva, vendar ne kaže pozabiti, da je Narodni dom največji producent v mestu, na leto imamo okoli tisoč dvesto prireditev in bi si želeli partnerski dialog. Bomo videli. Še vedno lahko naredimo soliden EPK, vse seveda še ni zamujeno, precej pa zagotovo.

Zgodba o odpovedi EPK razburila Kanglerja

Rebalans proračuna države lahko menda ogrozi projekt EPK. Nekateri danes govorijo celo o odpovedi EPK, generalni direktor EPK Mitja Čander zgolj o krčenju sredstev.

Najbolj so pohiteli na protežiranem EPK mediju, RTS,  v temle prispevku. Kangler napoveduje nič manj kot odvetniško bitko proti vladi in odškodninske tožbe – ob predpostavki, da bo projekt EPK pogorel. Napihnjena reakcija, nedvomno. Zapis na SIOLu:

Oster odziv v Mariboru na napoved rebalansa državnega proračuna

Kangler bo tožil, če odpade EPK

Maribor - V Mariboru še vedno ostro odmevajo besede ministrice za kulturo Majde Širca ki je včeraj izrazila zaskrbljenost zaradi predlaganega rebalansa proračuna in možnosti, da odpade celo projekt EPK.

Rebalans proračuna po mnenju Majde Širca drastično posega v kulturo, med drugim naj bi bil ogrožena tudi Evropska prestolnica kulture prihodnje leto.

Predlagan rebalans proračuna predvideva za 38 milijonov evrov manj sredstev za kulturo. To je nesprejemljivo, meni ministrica Širca, saj nam v tem primeru za programe, investicije in projekte ne ostane skoraj nič sredstev. Pri tem ni izjema niti Evropska prestolnica kulture. Mariborski župan Franc Kangler zato že razmišlja o ostrih protiukrepih.

Ironična igra besed, nevarna za blagovno znamko

Generalna direktorica EPK, po novem tudi s funkcijo poslovne direktorice, v današnjem Večeru zaskrbljeno o nevarnosti »ironične igre besed«, skriti v kratici EPK. O tem, da Maribor ni evropska prestolnica korupcije, kot je najprej trdil tednik Mladina, temveč kulture. Zanimivost: generalna direktorica v podpisu ni uporabila svoje funkcije ali nanjo aludirala. Nikoli nismo prebrali nobenega odmeva s strani vodstva javnega zavoda EPK na izvorni članek v Mladini. Naš komentar: smo ga že nekajkrat podali, nazadnje na tem mestu. Esencialna dilema: ali je projekt EPK res na tako trhlih nogah, da ga ogroža ironična igra besed? In če je, so tega res krive te besede?

Večer, četrtek, 16.6.2011, stran 23, PODLISTEK, PISMA BRALCEV, avtor: Dr. Suzana Žilič Fišer, Maribor

---

Pisma bralcev
Premislek ob razmišljanjih o EPK

Ob dejstvu, da že nekaj let ponovno živim v Sloveniji, da sem že nekaj časa del mesta in da sem vpeta v najpomembnejši kulturni projekt v državi, me navdaja skrb ob razmišljanjih, ki naziv projekta Evropska prestolnica kulture (EPK) zlorabljajo za namen slikovite predstavite drugega dogajanja. Naziv EPK si je mesto Maribor zagotovo prislužilo, vsekakor zaradi v preteklosti najbolj zaslužnih posameznikov, ki so del različnih kulturnih zgodb, zaradi volje vodstva mesta v različnih obdobjih, da dobi mesto novo kakovost bivanja. Naziv EPK je navsezadnje častni naziv, je mednarodno uveljavljena blagovna znamka, ki jo je precej nevarno skruniti, saj je precej več kot lokalna ali nacionalna politična zgodba, precej več kot kulturniška razprtija, več kot kakršnakoli lokalna afera. EPK je naziv, ki pomeni vključevanje, mobilizacijo prav na vseh ravneh, ne le na polju umetnosti. Predstavlja povezovanje na področju kreativnosti, kulture nasploh, pa tudi izobraževanja in gospodarstva. Kot takšna je zgodba povezana s tisoči institucij, množico ustvarjalnih posameznikov in širšo zavestjo, da je prostor, v katerem živimo, izjemen. Prav ta zgodba, ki povezuje manjše in večje kulturne institucije v Mariboru in partnerskih mestih, ki na različne načine povezuje skorajda vse izobraževalne institucije v državi, zgodba, ki išče sinergijo z gospodarstvom, je zgodba, ki presega razmišljanja dnevnega dogajanja in dnevnih afer. Projekt prestolnice kulture deluje večplastno in izjemno raznoliko. Četudi ironična igra besed, ko kje korupcijo zamenjamo za kulturo, je to za širši prostor zelo nevarno početje. Ne nazadnje gre za mednarodni projekt, mednarodno zaščiteno blagovno znamko, ki v širšem prostoru predstavlja visoka pričakovanja in navsezadnje pozitivno gibanje državljanov. Tudi to je bil namen ob ustanovitvi EPK - European Capital of Culture! Šlo je za težnjo k pomoči mestom pri preobrazbah v bolj odprto, bolj multikulturno, bolj evropsko mesto. Upam le, da bomo evropska pričakovanja znali upravičiti!
         Mnoge težave v okolju sejejo dvom in žanjejo nezaupanje do projektov v Sloveniji, še posebno tistih v Mariboru. Razumem naostrenost okolja, ki ga seva tako širše kot ožje politično okolje, vendar je prav projekt Evropska prestolnica kulture priložnost, da najdemo skupno pozitivno zgodbo. Še zmeraj verjamem v projekt, kot verjamem v posameznike, ki ga ustvarjajo, verjamem v meščane, ki so in morajo biti del projekta, prav tako verjamem v vse institucije na področju kulture, ki se trudijo predstaviti najboljše. Verjamem, da vsi že s cinizmom, včasih tudi samoironijo sprejemamo naše delo, ko prepričujemo drug drugega, da živimo projekt, ki je v širšem družbenem interesu, ki nosi pozitivne učinke in ki ga, prav v teh turobnih časih, krvavo resno potrebujemo. Loteva se me občutek, da nam moči in volje zmanjkuje, a prav z razumnim pogledom ponovno vidim, da je to priložnost, ki je ne smemo zamuditi, ne le zaradi leta 2012, temveč in predvsem zaradi prihodnjega obdobja, prihodnjih generacij, ki si zaslužijo novo kakovost bivanja. Družbena odgovornost je prav na vseh posameznikih v državi, na vseh institucijah, ki morajo doumeti, da je izogibanje tej dani priložnosti precej večje zlo, kot če te priložnosti, da postanemo EPK, sploh ne bi iskali.

Podžupan Ujčič o prenapihnjenih projektih EPK

Kot vse kaže, na relaciji mariborska občina in zavod EPK vedno bolj škripa. Podžupan Janez Ujčič v današnjem Večeru postavlja številne dvome o prenapihnjenih programih in dolgih bradah iz preteklosti, zaradi česar da bo občina težko zmogla sofinanciranje. In potem še večna tema TVT Boris Kidrič, za katerega nihče ne ve, ali je kot nova rezervna lokacija MAKSa in realizacije njemu namenjenih projektov sploh v igri ali ne. Škandal brez primere! Odlomek iz intervjuja z Ujčičem:

Zaključni račun občine za leto 2010 kaže 16 milijonov evrov minusa, kako bo občina izpeljala vse načrtovane projekte? Tukaj so tudi Evropska prestolnica kulture in investicije, od katerih pa nobena ne bo dokončana letos.
         "EPK ima več brad iz preteklosti. Je seveda odlična priložnost za mesto in Slovenijo, vendar ko gledam teh 90 projektov, večji še pridejo, ocenjujem, da so nekatere stvari napihnjene. Zdaj čakamo, da bo programski direktor Mitja Čander dal na mizo še drugi paket projektov. Da vidimo, ali je ta projekt vreden toliko, da bo Maribor z njim trajno pridobil."
         Ste lahko konkretni in navedete en projekt, ki je po vaše napihnjen.
         "Tega nimam tukaj, ampak nekateri projekti so preambiciozno zastavljeni v tem smislu, da je ob programu, ki je zamišljen v TVT, obremenjena tudi tehnika. Ko smo primerjali podatke, so bili prvi predlogi dvakrat višji od tega, kar se da na trgu dobiti. A ne vidim problema v konceptualnem izzivu tega EPK, ampak v času, ki ga nimamo na voljo. Kje je promocija? Kje je vloga turizma? Kdo je odgovoren za to? Na koncu upam, da bodo stvari izpeljane strokovno, profesionalno, ampak zadnji čas je za popolno streznitev. Mi še danes nimamo programa."
         Programski direktor vam lahko vrne žogico z odgovorom, da je težko pripraviti program, če še ni jasno, kje se bo ta izvajal.
         "Zdaj smo pa tam, kjer smo. Ali ga bomo izvajali v TVT Boris Kidrič in za kolikšno ceno, to je vprašanje. Potem je treba to še opremiti, vzdrževati .... Vse bi bilo v redu, če bi imeli projekte, ki se bodo potem tam izvajali. Kako naj torej pomagamo? Naj kar rečemo, fantje, pojdite v to, in kar bo, bo? Leta 2013 bo Maribor sicer prestolnica mladih, potem pa bi univerza tam imela svoj tehnološki park. Vse je torej možno narediti, vendar bi EPK sedaj s svojimi sredstvi nosil odgovornost za začetek prenove."
         Usklajenosti med MOM in zavodom EPK ni na primer tudi pri objektu v Tkalskem prehodu, ki ga občina prodaja, zavod pa bi vanj postavil alternativno tržnico.
         "Usklajenost oziroma neusklajenost je vedno odsev realnih razmerij v občini. Verjetno ne pričakujete, da bom proti županu, da bom rekel, da nima prav. Prepričan sem, da ima kljub raznim pritiskom še zmeraj veliko energije in političnega posluha, da se zna v pravem trenutku obrniti v pravo smer."

Kdo bo torej režiser Črnih mask in zakaj odhaja Kastelic?

Popolna štala: še 2. junija letos je STA poročala, da bo po izjavi zavoda EPK otvoritvena predstava EPK Črne maske komponista Marija Kogoja, ki nastaja v koprodukciji mariborske in ljubljanske opere, februarja 2012 uprizorjena še v Ljubljani. Da jo bo režiral Tomaž Pandur, so dejali, premiera bo 13. januarja 2012 v Mariboru. Skratka, čez pol leta. Sitnica.

Danes je vse drugače: kot vse kaže, nam dobro skrivajo podatek, da Pandur Črnih mask sploh ne bo režiral. Spomnimo, 26. aprila letos smo zapisali:

Dnevnikov zapis o programski betonski konstrukciji znova preseneča s tem, kaj točno šteje za EPK financiran (ali sponzoriran) projekt in kaj ne. Npr. kar dve predstavi Tomaža Pandruja se obetata v letu 2012, januarja premiera Črnih mask Marija Kogoja, junija Tolstojeve Vojne in miru. Čeprav doslej nismo vedeli, da so Črne maske koprodukcija EPK, tega ne pokaže niti natančno prebiranje uradnih strani zavoda, nas je za to dejstvo ob prebiranju medijev za nazaj razsvetil direktor SNG Mariboru Danilo Rošker v tem intervjuju. To pomeni, da bi Pandur, ako bi ostal na čelu programskega sveta, bil v kar dvojnem interesnem konfliktu, ne le zaradi sofinanciranja Vojne in miru, temveč tudi Črnih mask (razen če termin koprodukcija tu ne zajema finančne soudeležbe). Kar bi pomenilo dvojno delo za protikorupcijsko komisijo. Pandurjev honorar 70.000 evrov pustimo ob strani, saj javnost in njeni psi čuvaji niso uspeli razvozlati niti prejšnjega - dveh tako težavnih nalog pa od njih ni dostojno pričakovati, pa še prazniki so. Pustimo ob strani tudi malenkostno dejstvo, da premiera Vojne in miru sploh ne bo v Mariboru, temveč pol leta prej v Zagrebu, medtem ko za mariborsko premiero obetajo - in to naj bi bil kao dober razlog za zamudo - drugačno postavitev!

SNG Maribor je znova brez umetniškega direktorja Opere. Neposredno po predstavitvi dveh prihodnjih sezon in dve leti pred iztekom mandata se poslavlja Janko Kastelic, ki je vodenje mariborske Opere prevzel septembra 2008, in sicer od Karin Kamenšek, ki je na tej funkciji vztrajala le eno sezono. Kot je slišati, naj bi prihajalo do trenj med Kastelicem ter člani orkestra in opernega zbora, in ker so bila nesoglasja očitno preveč obremenjujoča za nadaljnje delo, Kastelic v začetku avgusta zapušča svoj položaj.

Direktor SNG Maribor Danilo Rošker je potrdil, da gre za sporazumno odločitev o predčasnem koncu mandata, mariborska Opera pa naj bi kmalu dobila novega direktorja; po nekaterih informacijah naj bi to bil dirigent iz Francije. Kastelic svoje odločitve za odhod iz Maribora ni želel natančneje komentirati, menda pa se vrača na Dunaj.

Dirigent, zborovodja, pianist, organist in skladatelj Janko Kastelic je svojo glasbeno pot začel v Torontu, v ljubljanski Operi je tri sezone zasedal mesto korepetitorja, sledili so angažmaji v Nacionalni operi v Parizu ter v Dunajski državni operi, sodeloval je na različnih festivalih, kot sta Klangbogen Festival na Dunaju in Salzburški festival, bil je tudi dirigent zasedbe TU Orchester Wien, s katerim je pripravil koncerte s pretežno francoskim klasičnim repertoarjem.

V Mariboru je v treh letih temeljito spremenil do tedaj predvsem italijansko obarvan repertoar, in sicer zlasti z deli francoskih skladateljev. Velika novost so bili angažmaji slovenskih gledaliških režiserjev mlajše in srednje generacije; ti so sicer v javnosti in pri kritikih poželi mešane odzive, vendar je Kastelic prepričan, da je v tem obdobju mariborska Opera dosegla veliko estetskih prebojev in razširila svoj program, kar sta opazila tudi mednarodno občinstvo in strokovna kritika.

Kastelic je še pred odhodom pripravil repertoar za dve prihodnji sezoni mariborske Opere, ki sta glede na to, da bo Maribor prihodnje leto nosil naslov evropska prestolnica kulture, še posebej ambiciozni. V SNG Maribor bodo sezono EPK začeli prav z opero – s Črnimi maskami Marija Kogoja.

Do zdaj je bil v igri za režijo Tomaž Pandur, vendar se režiser po umiku z mesta predsednika programskega sveta EPK očitno umika tudi iz tega projekta – precej prahu je namreč dvignila njegova zahteva po honorarju v višini sedemdeset tisoč evrov. Kot kaže, bo režijo Črnih mask zdaj prevzel Janez Burger, sicer filmski režiser, ki je velik uspeh doživel lani s filmom Circus Fantasticus. 

Pekarnarji o visoko dvignjeni art zastavi in cirkusu izza ograje

V Pekarni pravijo, da so ostali brez projekta galerije na Koroški 18. Ni bil uvrščen v program EPK 2012. Pri tem ni štelo, so zapisali, da gre za edino galerijo v mestu, ki pokriva striktno mlajšo generacijo umetnikov, ki jo obenem vodi mlada umetnica; ni štelo, da so dogodki dobro obiskani; ni štelo, da gre za odprt prostor/koncept, ki kombinira tako prostor kot fasado in umetnicam in umetnikom daje proste roke pri postavitvi; ni štelo, da osmišlja(mo) gotovo najbolj degradirano glavno ulico in javni prostor v mestu; ni štelo, da želimo ob razstavah skozi umetnost obujati in generirati obrtniško dejavnost, po kateri je ulica znana; ni štelo, da izplačujemo celo mizerne razstavnine, kolikor je pač v okviru javnega sofinanciranja tovrstnih dejavnosti mogoče. So pa bili vsaj prijazni: "Želimo vam veliko uspehov v prihodnje!" O reanimaciji, trajnosti, vzpodbujanju mladih umetnikov, nevladja ter podobnem tokrat niso izgubljali besed. Tako pravijo.

Še dopis ali komentar na strani Pekarne:

Spoštovane,

hvala za odgovor. "Programske usmeritve art direktorja EPK" in "finančne okvirje" sicer poznamo le kot izjave iz medijev, njihovo materializacijo pa zaenkrat lahko zasledujemo večinoma le skozi obilico govoric in slabo uresničenih praks - naj gre za sofinanciranja, transparentnost postopkov ali - bodimo direktni - številčnost zaposlenih (in njihov profil) znotraj zavoda MB 2012.

Moj komentar želi biti manj kulturniški (da, govorice in dilanja so stvar navadnega, vsakodnevnega kulturniškega življenja): prijazno vas prosim, da napišete vsaj par stavkov konkretnejšo obrazložitev, ki bo vezana na naš elaborat ali kaj podobnega. Težko mi / vam bo namreč kogarkoli prepričati, da program neinstitucionalne galerije, ki praktično edina znotraj tega mesta prakticira odprtost v vseh svojih parametrih in se ne šlepa na okvir insitucije, ni del programskih usmeritev art direktorja EPK... pri čemer je v našem primeru itak govora o, za EPK, mizernih sredstvih.

Eden od temeljev (mogoče celo najpomembnejši, kadar govorimo o trajnosti) EPK je javno-nevladno partnerstvo in jačanje slednjega bi moral biti smisel celotne zgodbe! Če pa govorimo o jačanju prvega, ali pa le jačanju drugega skozi paradigmo prvega (kot njegovega resursa in kvazi podaljška, ki za majhen denar opravlja delo prvega - javno funkcijo ali pa celo skozi "programske usmeritve" dokončno briše osnovne in že pred časom (!) izborjene distinkcije znotraj umetnostnega polja), potem pa je govora o enodimenzionalnosti pristopa, da ne rečem, da gre za uzurpacijo s strani točno določene institucionalne - kulturne (in s tem politične!) paradigme. O slednji vemo vse: deregulacija ueber alles.

Z vašo odločitvijo se torej nikakor ne morem strinjati.

Naj vam tudi sam zaželim uspehov. Potrebni bodo predvsem na vaši strani. Še dolgo skupno obdobje je pred vsemi, ki v tem mestu delujemo in ustvarjamo. Vsaj nekateri se ne moremo sprijazniti z vlogo lahko spregledljivih ustvarjalcev, ki bi jih naj izza ograje razveseljevala visoko dvignjena art zastava in pripadajoči cirkus.

Gregor Kosi, direktor / Pekarna - magdalenske mreže / www.pekarna.org  

Spopad s pametjo, obsojen na kulturno zmago

Komentar, prebran na Radiu Maribor v oddaji Mariborski feljton o tem,  zakaj da je Maribor morebiti nekaj takšnega kot prestolnica nekulture:

Je Maribor evropska prestolnica kulture? Ali pa je, kot se glasi znana naslovnica, zgolj evropska prestolnica korupcije? V tej razliki, kaj da je Maribor, kulturna prestolnica ali korupcijska prestolnica, bi smeli iskati resnico. Je eno, je drugo, je oboje? Je mesto vredno časti ali pohval, je vredno zgražanj in sramu? Smo ponosni na svojega župana, smo ponosni na EPK? Vas je kaj strah živeti v Mariboru?

Ste prešteli število prijav na protikorupcijski komisiji, sproženih zaradi mariborske občine? Ali, recimo zaradi mariborske univerze? Spremljate aretacije v primeru Elektra Maribor? Naj nadaljujem? Da to ni korupcija? Če iščemo resnico, se raje zatecimo  k drugim, ki nas lahko opazujejo bolj objektivno. Poglejmo, kaj o Mariboru piše npr. nam sosednji Graz, nekoč tudi evropska prestolnica kulture. Dolg članek o Mariboru v graškem tedniku, ki so ga naši mediji, jasno, spregledali, nosi naslov Kultura korupcije. In kritično opisuje  številne nečedne domnevno korupcijske posle, v katere se je zapletel mariborski župan – seveda pred aretacijami. Ob tem navaja, drugače bi težko šlo, tudi nečedne posle, povezane z našim EPK. Recimo zgodbo, kako je mariborska občina ogoljufala madžarska arhitekta, ki sta zmagala na mednarodnem natečaju za izgradnjo projekta UGM.

Bojim se, da imam avstrijski novinar prav. Kultura korupcije, ustrezen izraz je to, ni kaj, se ne dogaja zgolj v coni denarja. Dogaja se tudi v glavah. Poskusimo jo misliti  širše. Lahko bila ena taka mentalna degeneriranost - beseda korupcija namreč etimološko pomeni razkroj, razpad, gnitje, smrt. Kultura korupcije je zato nekultura, saj je po svojem bistvu zanikanje kulture. Ker v naših medijih strahovito primanjkuje dvoma na račun EPK, tiste kritične osebke se celo preganja in izganja, naj pojasnim, kaj imam s tem v mislih. Najmanj nekulturno  je, da pol leta pred začetkom Evropske prestolnice kulture ne vemo, kje bodo kakšni objekti zgrajeni. Npr. kje bo stal Maks in kakšen bo. Tudi ne, kdaj bodo zgrajeni. Vemo le, da bodo plačani iz našega žepa in da bomo MAKS odplačevali 20 let, ne da bi nas za to kaj vprašali. Še koga zanima, da so pogodbe okoli tega sklenjene protizakonito? Da protikorupcijska komisija za MAKS zahteva uvedbo postopkovnega prekrška? Da nihče ne ve, kje se bo odvijal gledališki program EPK, ker bo v MAKSu po novem umetnostna galerija?

Gremo dalje. Mentalna nekultura je zame samohvalisanje mariborskih kulturnikov, češ prejeli smo prestižno nagrado Meline Mercouri. Da te ne dobi vsak. Ne bo držalo. To nagrado so prejele prav vse dosedanje evropske prestolnice kulture. Če izpolnite minimalne pogoje, jo pač dobite. Čemu laganje?

Nekulturno je, če v organih zavoda EPK sedijo ljudje, ki potem kar sebi financirajo projekte. Nekulturno je, ko kot gobe po dežju vznikajo novi in novi člani v organih zavoda, pa nam tega sploh ne povedo. Mentalna nekultura je, če seje sveta zavoda zapirajo za javnost  in medije. Namesto transparentnosti se skrivajo. Kot da niso javni zavod, bolj ali manj izključno financiran iz našega denarja. Groteskno je, da notranja revizija v EPK pokaže, da ni bilo nepravilnosti pri deljenju denarja mimo razpisov. A glej ga zlomka, ministrstvo za finance ugotavlja hujše kršitve. Lahko bi še dolgo našteval take ocvirke kulture. Res dolgo.

Kdo bi lahko rekel, da so to zgolj manjše napakice in da jih ni veliko. Ne drži, preveč jih je in njihova narava kaže na sistemski problem. Da skratka smemo govoriti o mariborski nekulturi. O kateri, žal, mediji in novinarji pretežno molčijo. Še huje, nekateri kulturniki one, ki so kritični, označijo za tiste, ki kar naprej drekajo. Resnica jih ne zanima, kritika tudi ne. Radi bi sadili rožice, govorili o uspehu Maribora in slikali krasni novi mariborski svet. Kritika je zasovražena.  In srž mentalne nekulture je ravno v tej prepovedanosti kritike – znaki korupcije, tiste prave, jih ne zanimajo. Vse to počnejo in se imajo za evropske prestolonaslednike kulture!

Butalci so se dolgo nazaj skregali s pametjo in v hudem spopadu z njo zmagali. Bili so ponosni. Kot kaže, bomo tudi v Mariboru znova eni sami zmagovalci.