Nov koš vprašanj za očitno utrujene novinarje

V luči zadnjih zapisov na tej strani, za katere lahko pretežno ugotovimo, da so žal ekskluzivni in se jih ni dotaknil noben medij, si znova, kot že nekajkrat, drznemo okrepiti novinarsko domišljijo z vprašanji, za katera pričakujemo, da bodo z njimi lahko naslovili vodilne v EPK. Lahko se seveda zgodi, da se jim bodo znova zdela nepomembna. Pisali smo o zavajanju glede nagrade Meline Mercouri in napuhu vodstva, zgrajenem na tej  neresnici, pisali smo o novi gobarski sezoni novih članov v organih, o katerih ne bi vedeli prav nič, če se ne bi čudežno pojavili na novi spletni strani zavoda, pisali smo o nenadnem zapiranju sej sveta zavoda pred novinarji, s čimer so ogroženi sami novinarji – pa nič. Čudili smo se temu, da notranja revizija nepričakovano ni pokazala nepravilnosti v poslovanju zavoda, čeprav je istočasno zanjo ministrstvo za finance ugotavljalo hujše kršitve; urgentno vredno novinarske preiskave. Pisali smo o tem, da ne vemo, kaj bo zgrajeno na mestu TVT Boris Kidrič in katere uprizoritvene vsebine gredo tja, katere vsebine pa se bodo izvajale na lokaciji nove UGM na Studentcih.  O tem, kdaj bodo posamezni objekti zgrajeni in v kakšni obliki, ne sprašujemo več in ne sugeriramo več; v ta namen smo razpisali nagrado Zlata kanglica. Torej nekaj novih sugestij novinarjem za vprašanja vodstvu EPK:

• Ali vztrajate pri trditvi, da evropska prestolnica kulture Talin resnično ni prejela nagrade Meline Mercouri?
• Če več ne vztrajate, je šlo za vašo nehoteno ali hoteno napako, da bi z njo povzdignili lastne dosežke?
• Kako si razlagate dejstvo, da so nagrado Meline Mercouri doslej prejele prav vse kulturne prestolnice?
• Kako komentirate dejstvo, da se z rezultati notranje revizije ne strinja ministrstvo za finance, ki ugotavlja hujše kršitve v delovanju zdaj že bivše poslovne direktorice?
• Bo notranja in ne zunanja revizija dovolj, da bo prepričala državljane o regularnostih poslovanja?
• Kateri so novi člani organov zavoda EPK?
• Kdaj in na kateri seji se je odločalo o njihovem članstvu?
• Zakaj ta podatek ni bil posredovan javnosti in medijem?
• Zakaj je ta podatek »vzniknil« šele z novo spletno stranjo zavoda?
• Kdaj ste ali nameravate javnosti sporočiti, da ste organe obogatili z novimi člani?
• Zakaj ste v preteklosti javno trdili, da so kvote v teh organih »zapolnjene«, zdaj pa se očitno širijo?
• Zakaj zapirate seje sveta zavoda pred javnostjo in novinarji?
• Če so lahko odprte v drugih celo nacionalno pomembnih javnih zavodih, zakaj so zaprte pri vas?
• Ali ni takšno dejanjo skregano z osnovno zahtevo transparentnosti, ki mora veljati, ko gre za delitev in trošenje davkoplačevalskega denarja? Ali ni celo protizakonito?
• Kaj točno se dogaja na lokaciji TVT Boris Kidrič? Nastaja novi MAKS ali ne nastaja?
• Katere vsebine se bodo o osnovni namembnosti UGM še odvijale na novi lokaciji UGM?
• Ali zavod EPK pristaja na dejstvo, da je bila najemna pogodba za UGMAKS sklenjena protizakonito mimo javnega naročila, na kar so opozorili ustrezno organi in ministrstva? Se zavedate, kaj to pomeni za realizacijo projekta?

Novinarji že zmerom niso uspeli najti odgovora na praktično nobeno izmed vprašanj, ki smo jih sugerirali 14. aprila, torej pred mesecem in pol. Zato jih ponavljamo:

Ad afera Živadinov

• Kako natančno tečejo pogovori za dodelitev programskih in projektnih sredstev? Se o tem baranta, kot je to počel Živadinov s Čandrom? 
• Kakšne so točno pristojnosti programskega direktorja pri dodeljevanju denarja?
• Kako razumeti bizarnost, da je Živadinov proti Čandru hrumel, ker je ta odšel na MOM zagotavljati osnovna sredstva za preživetje sodelavcev in tekočih stroškov, češ izklopili nam bodo telefone? Na eni strani barantanja za astronomske vsote, na drugi strani dobesedno istočasno barantanja za preživetje?

Ad Pandurjev odstop

• Kakšna natančno je funkcija programskega sveta in ali je taka, kot jo je opisal Pandur?
• Je možno funkcijo predsednika programskega sveta opravljati na daljavo?
• Ali ni nenavadno, če programski svet vodi evropski poslanec?
• Kaj pomeni reči, da je Pandur svojo funkcijo predsednika dejansko opravil do konca? Ali programski svet sploh še potrebujemo oz. ali potrebujemo predsednika?
• Kaj pomeni Pandurjeva delitev funkcije programskega sveta na »kreativno« in »protokolarno« - češ prva je mimo, zdaj je nastopila druga, zato se poslavljam? Zakaj obe, kdaj je nastopila druga?

Ad Pandurjev honorar za svetovanje

• Kdo natančno je prejel ta honorar – Pandur v intervjuju za Večer pove, da sta dva strokovnjaka garala celo leto in prejela omenjeno plačilo? Kdo sta strokovnjaka?
• Če sta dva strokovnjaka zanj garala, zakaj je sklenjena pogodba s firmo Pandur Theaters?
• Ali drži, da potemtakem Pandur od 23.000 evrov bruto ni prejel niti fičnika, kot pokaže njegov natančen izračun izdatkov za ta strokovnjaka?
• Če je to res, zakaj so postavke v pogodbi takšne, da razkrivajo njegovo, tj. Pandurjevo opravljeno delo, npr. sestanek z Večerovo novinarko?
• Zakaj Pandur omenja delo, ki da je opravljeno za 12 mesecev, če je pogodba sklenjena in pokriva delo le za čas od junija do decembra 2010?
• Je običajno, da predsednik programskega sveta sklepa svetovalno pogodbo, saj s tem ne opravlja nadzorne funkcije?

Ad Programski sklopi

• Če vodja Terminala 12 nikoli ni bil Pandur, zakaj so nam zamolčali, da nosilni projekt EPK sploh nima svojega pravega vodje?
• Če je res, da vodja Terminala 12 nikoli ni bil Pandur, ali to pomeni, da je Pandur vodja MAKSa oziroma kakšnega drugega programskega sklopa?
• Če je res, da je Terminal 12 eden izmed štirih (ali petih) sklopov in celo nosilen in središčen, zakaj so vodjo imenovali z zamudo šele v marcu 2011?
• Če je res, da je biti predsednik programskega sveta in vodja programskega sklopa konflikt interesov, zakaj tega niso opazili že takoj in kdaj so?   
• Če je res, da je bil Pandur zgolj »kreativni vodja« Terminala 12, se s tem njegova vloga pri tem programskem sklopu zdaj izčrpa?
• Zakaj povezovanja Pandurja s Terminalom 12 in medijskega omenjanja njega kot vodje nikoli niso zanikali?
• Da ne bo še kakšnih presenečenj: lahko v EPK naštejejo, katere programske sklope izvajajo in kdo so njihovi vodje?
• Kakšna točno je naloga predsednika programskega sveta, v kakšni meri je njegovo delo vezano na izvajanje programov in v kakšni meri je lahko odsoten iz Maribora?
• 12. marca 2011 so mediji poročali o tem, da je programski sklop »doživel vodstveno spremembo« (STA). Zakaj so v EPK dopustili takšen hud medijski lapsus, če dejansko te vodstvene spremembe sploh ni bilo?
• Kako točno se imenuje sklop, ki se še danes na uradni strani imenuje "Terminal 12/MAKS - mariborsko kulturno središče", kaj točno obsega in kako razložiti besede novega vodje programskega sklopa, ki pravi, da se MAKS in Terminal 12 prepogosto mešata? Je postal Terminal 12 samostojen programski sklop?

Partljič in njegovi upi, da v EPK ni korupcije

Nova neobvezna kulturniška paberkovanja Toneta Partljiča s kulturnih strani Večera o revoltu uglednežev proti Mladinini naslovnici (ja, res smo jo potrebovali) in seveda zaskrbljujoče upanje, da korupcija v EPK umira zadnja. Kot da je ta stvar upanja. In kot da prepoznani primer, ki ga avtor afirmira, ni primer korupcije... Tako tipičen diskurz razvrednotenja koruptivnih dejanj je to, značilen za mariborske medije in njihov odnos do EPK:

Nekateri ugledni znanci so me v zadnjem času klicali, naj se vendar polemično oglasim zoper naslovnico v eni od prejšnjih številk Mladine, kjer je pisalo "Maribor, evropska prestolnica korupcije". Naslovnica je bila sicer po eni strani res žaljiva za naše mesto, ki zagotovo ni evropska prestolnica korupcije, po drugi strani pa je šlo zagotovo tudi za ironično besedno igro s sintagmo evropska prestolnica kulture. Seveda človek upa, da tudi o EPK na bodo kdaj govorili kot o korupcijski zgodbi, čeprav se je nekaj časa dogajalo, da so ljudje, ki so sedeli v začasnih vodstvih EPK, odločali tudi o lastnih projektih, o zavodih, kjer so bili šefi ipd. Tem "dvojnim" nosilcem interesov je bilo nakazanega že tudi nekaj lepega denarja.

UGM in njegove izpadle vsebine

Članek Petra Raka o ugaemovskih utopistikah. Mimogrede še posebno obvestilo: od včeraj na danes se niso pojavili novi člani organov zavoda. Da bi smeli upati na kakšen zapis novinarjev o tej pomembni zadevi, pa je seveda znova – utopistika.

Zgolj utopija?

Gradnja mariborske UGM

Delo, 26.05.2011

Po prestavljenih rokih naj bi nova mariborska moderna galerija svoja vrata odprla maja 2012

Najprej nova Umetnostna galerija Maribor (UGM) na Lentu in Mariborsko kulturno središče (MAKS) na Studencih, nato združitev UGM in MAKSA, nato zgolj UGM in ena večnamenska prireditvena dvorana in zdaj le še UGM na Studencih. Takšna je kronologija zapletov pri gradnji osrednjega objekta mariborske kulturne infrastrukture. Če bo vse potekalo po načrtih, naj bi mesto dobilo enega osrednjih centrov za izvedbo projekta Evropske prestolnice kulture (EPK) maja prihodnje leto.

Po predlogu investicijskega načrta še ni povsem odpisan niti projekt na Lentu madžarskih arhitektov Tamasa Levaia in Agnesa Joszaia, vendar se zdaj očitno ogrevajo za rešitev, po kateri bo UGM dobila domicil na drugi strani Drave, na Studencih. Kljub zatrjevanju občinskih mož, da so zaplet zakrivili v madžarskem arhitekturnem biroju, je glede tega še precej neznank. Ni zanemarljivo, da je mesto dobitnikoma prve nagrade izplačalo okoli sedemdeset tisoč evrov za projekt, ki očitno nikoli ne bo izveden.

Projekt na Studencih naj bi imel po mnenju načrtovalcev precej prednosti, saj bi bil cenejši (namesto 24 bi investicija veljala le 17 milijonov evrov), gradnjo pa bi bilo mogoče končati do maja prihodnje leto, torej bi bil operativen v času EPK, medtem ko bi se gradnja na Lentu menda zavlekla v leto 2013. Vendar omenjajo tudi precej pomanjkljivosti, saj bi na Studencih izpadle nekatere vsebine (otroški muzej, center kreativne industrije, arhitekturni center in gostinski prostori ...).

Glede na to, da rušitvena dela na območju nekdanje predilnice na Studencih že potekajo, skoraj ni dvoma, da bo nova UGM prej ali slej stala na tej lokaciji, menda so tudi na ministrstvu za kulturo nekoliko podaljšali roke za pridobitev dokumentacije, saj so sofinanciranje v višini desetih milijonov evrov pogojevali s pridobitvijo gradbenega dovoljenja do konca tega meseca. Po načrtih arhitekturnega biroja Sadar/Vuga bosta UGM in MAKS funkcionirala ločeno, delila si bosta le uporabne prostore.

Glede na izredno kratke roke za pridobitev dokumentacije, gradnjo, namestitev opreme ter zagon v zavodu Maribor 2012 pripravljajo tudi alternativne načrte za izvedbo prireditev. Sicer se zdaj intenzivno posvečajo programom; iz Bruslja so dobili pozitivno mnenje o do zdaj pripravljenem konceptu, člani komisije so podprli tudi združitev prej šestnajstih programskih sklopov v štiri osrednje, ne nazadnje je pozitivno mnenje prineslo mariborskim organizatorjem tudi poldrugi milijon evrov (nagrada Meline Mercouri), ki je pravzaprav edina neposredna in nepovratna finančna spodbuda, ki jo posamezna prestolnica kulture dobi od Evropske unije.

Peter Rak

Gobarska sezona se je začela: novi člani organov zavoda kot feniks iz pepela

Spomnimo, programski svet je na svoji seji 20. maja letos potrdil dva nova člana: Luko Novaka in Janeza Lombergarja. Kako je lahko direktor javnega zavoda RTV Slovenija član programskega sveta EPK je druga zgodba. Bolj zanimiva je naslednja: kdo točno ve, kdo so člani programskega sveta EPK? Kdo točno ve, kdo so člani sveta zavoda EPK? O tem smo se velikokrat spraševali, ker so bili osipi ogromni, uradne statistike pa nenatančne. In kakšna je situacija danes?

Odgovor: če ne bi imeli nove spletne strani EPK, ki se je zagnala včeraj, na dan mladosti, ne bi vedeli, koga imamo. Ob zagonu nove strani so kot feniks iz pepela vzniknili novi člani, za katere še nihče ni slišal v tej vlogi. Kdaj so bili potrjeni, ne ve nihče. Zakaj vznikajo kot gobe po dežju, tudi ne. Kje je meja za člane, še manj. Zakaj vznikajo z novo spletno stranjo in ne, denimo, s samo potrditvijo v organih zavoda, je uganka za milijon dolarjev.

Bizarnost, da ji ni para! Zavod EPK je vedno imel težave s štetjem članov v svojih organih. Novi član programskega sveta EPK za javnost od včeraj je, kot kaže, nenadoma dr. Jože Vogrinc. O tem ni poročal noben medij, o tem ne beremo v nobenem uradnem sporočilu za javnost. Nova člana sveta zavoda sta nenadoma Nina Hojnik in Sašo Drobnak. Ne sprašujte, kdaj so bili potrjeni. Tega ne vemo. O tem ni poročal noben medij, z zadnjih sej obeh organov ta podatek ni prišel v javnost. Pa bi bilo čudno, da bi na njej imenovali npr. Novaka in Lombergarja, Vogrinca pa bi nam po pomoti zamolčali. Ne vemo, ker nam nič ne povedo - kot da so privatna firma. Mogoče tudi zato, ker seje po novem zapirajo pred državljani.

Vse našteto vemo le po naključju, ker ima zavod EPK novo spletno stran z novim kolofonom. Bodo omledni novinarji uspeli raziskati to zgodbo?

Barikade pred mediji zdaj stalnica – čakamo na odziv novinarjev

O tem, da so se v vodstvu EPK zabarikadirali pred novinarji, je naprej pisala Večerova novinarka:

In ekipa v Vetrinjskem dvoru se je zabarikadirala pred mediji kot kaka privatna firma. Vse, kar dobivamo, so post festum tiskovna sporočila, dan po dogodkih. Gostili so predstavnika Guimaraesa in ga skrivali pred javnostjo. Gostili so 30 ambasadorjev, predstavnikov kulturnih centrov, ki bodo sodelovali pri odpiranju kulturnih ambasad po mestu, pa smo zanje zvedeli, ko jih že davno ni bilo več, akademija EPK se sestaja tajno.

Zdaj pa beremo, da bodo lahko novinarji še dalje preštevali cigle na EPK, krasni novi svet EPK bo zagotovljen, ker bodo seje sveta zavoda zapirali za javnost:

Člani svet zavoda Maribor 2012 so se včeraj odločili, da bodo zaprli sejo sveta za javnost, to pa bo po besedah njegovega predsednika dr. Ota Lutharja tudi praksa v prihodnje. Razlog? "Prisotnost medijev vpliva na dinamiko dela in morda nekdo ne bo diskutiral v okviru konkretne točke, ampak za javnost. Ne gre za nobeno skrivanje dejstev pred javnostjo, kajti mi smo nadzorni organ javnega zavoda, člani smo zelo različni in kaj hitro bi odkrili, da nekaj ni v redu," je povedal predsednik.

Spomnimo, prehod na takšno prakso je silno neobičajen za zavod, ki črpa in dela na podlagi našega denarja – odločitve bi morale biti transparentne in na očeh javnosti. Še huje, svetniki so se na prejšnji seji strinjali, da nimajo kaj skrivati. Zdaj pa se strinjajo, da imajo! Poglejmo zapis:

Odločanje o tem, kako in kdaj naj izključijo javnost s seje sveta javnega zavoda, je svetnike vznemirjalo že na začetku seje. "Vrag je vzel šalo: javnost mora biti obveščena, a hkrati potrebujemo mir," je razmišljal Srečko Meh. "Z zaprtjem seje bi dali negativno sporočilo. Treba pa je ustvariti pozitivno vzdušje; bolj ko skrivamo, slabše bo." Svetniki so se najprej strinjali s tem, da nimajo kaj skrivati, in so med drugim obravnavali tudi točko o reviziji dosedanjega poslovanja zavoda, ki ga je zahtevala Suzana Žilič Fišer, generalna direktorica zavoda Maribor 2012.

Skratka, predstavniki sveta zavoda se požvižgajo ne samo na javnost, ampak tudi na lastna stališča. Figo jim je mar  javnost delovanja in figo jim je mar »negativno sporočilo« in dejstvo, da »nimajo kaj skrivati; bolj ko skrivamo, slabše bo«. Škandal, zaradi katerega čakamo na prve protestne odzive doslej omlednih novinarjev.

Čudeži se dogajajo: revizija ni pokazala nepravilnosti

Spomnimo, zdaj že bivšo poslovno direktorico Heleno Hvalec – za nameček so nedavno celo ukinili funkcijo poslovne direktorice! – je bremenilo razdeljevanje denarja mimo javnega razpisa. O tem smo podrobno pisali v več zapisih. Hvalčeva je ves čas trdila, da je postopala pravilno in da bo revizija pokazala, da je dejansko žrtev diskreditacij programskega direktorja Mitje Čandra, zaradi česar je tudi odstopila s tega mesta.

Zdaj je, kot so ugotavljali na zadnji seji sveta zavoda,  revizija pokazala, da domnevno ni naredila nobene napake: »Revizijska hiša KPMG ugotavlja, da razen nekaj manjših in precej običajnih nepravilnosti, takšnih, ki bi dejansko vplivale na poslovanje zavoda, ni bilo. Upravo zavoda smo zato zavezali, da najpozneje do septembra odpravi vse ugotovljene nepravilnosti, je razložil Luthar in zatrdil, da iz poročila revizijske hiše izhaja, da zdaj že nekdanja poslovna direktorica zavoda Helena Hvalec ni zagrešila nobenih napak.«

Omenjen razplet znova razpira vprašanje, zakaj je odstopila Hvalčeva in zakaj so ukinili funkcijo poslovnega direktorja – morda res zaradi internih konfliktov? Ali pa vendarle držijo očitki in je revizijsko poročilo nekredibilno? Spomnimo, da je hujše kršitve zakonodaje ugotavljalo celo ministrstvo za finance:

Skupaj je tako poslovna direktorica v času svojega delovanja brez razpisa porabila okoli 111 tisoč evrov, kar so na ministrstvu za finance že označili kot “hujšo kršitev zakonodaje”. Na ministrstvu za kulturo pa pojasnjujejo, da so o spornih poslih seznanjeni le prek medijev, a na podlagi pogodbe z Mestno občino Maribor financirajo izključno program zavoda. “Naloge in pristojnosti JZ so jasne, od zavoda pa pričakujemo, da deluje zakonito in transparentno,” so dejali.

Luthar je sicer kot predsednik sveta zavoda napovedal še ustanovitev notranje programske revizijske komisije:

Sicer pa je v izogib dvomom, tako Luthar, kako se bo distribuiral denar za projekte, programski direktor napovedal oblikovanje "kompetentne notranje programske revizijske komisije", ki bo kontrolirala, komu vse bo šel denar. Izdelali bodo tudi katalog vseh projektov, za vsa sodelujoča mesta, tako da se bo za vsak projekt natančno vedelo, kdo je nosilec, kakšna so sredstva in časovnica, kakšna je vsebina in zgodovina projekta.

Vodstvo EPK nevedno ali govori neresnico: Talin je prejel nagrado Meline Mercouri

V prejšnjem včerajšnjem zapisu smo jasno dokumentirali, da so doslej prav vse Evropske prestolnice kulture prejele nagrado Meline Mercouri. Današnji Večer pa žal na sledi izjavi vodstva EPK zavaja – slednje se celo hvali, kako uspešni so, češ doslej vse kulturne prestolnice niso prejele nagrade:

Javni zavod Maribor 2012 EPK je dobil nagrado Meline Mercouri v vrednosti 1,5 milijona evrov, k čemur je botrovalo poročilo bruseljske komisije neodvisnih strokovnjakov, ki je odločala o priporočilu. Konec aprila so torej predstavniki zavoda v Bruslju uspešno opravili zadnji monitoring, kjer so pristojni komisiji predstavili napredek EPK. Denar "za trajnostne programe" bo od evropske komisije ekipa EKP dobila septembra, prav tako ga dobi portugalsko mesto Guimaraes. V zavodu EPK pozdravljajo odločitev, tudi v luči dejstva, da denarja ne dobi vsako mesto, ki je kulturna prestolnica Evrope, tako ga na primer ni prejel letošnji estonski Talin.

Žal to je izmišljeno, nedopustna neresnica ali neverjetna nevednost pa instrumentalizirani za lastno samohvalo. O tem, da je estonska prestolnica Talin prejela omenjeno nagrado, pričata vsaj dva naključno izbrana zapisa spodaj. Predlagamo, da vodstvo zavoda EPK pojasni, kdaj je bila ta nagrada Talinu odvzeta:

Tallinn 2011 Scores 1.5 Million Euros from EU

Published: 04.10.2010 12:13

Tallinn's European Capital of Culture project, Tallinn 2011, has been awarded 1.5 million euros from the European Commission to help fund its event program.

The support, which comes in the form of the Melina Mercouri prize, is routinely given to Capital of Culture host cities once the EC is satisfied with preparations for the event.

The commission decided to award the funding on the basis of a letter it received in mid-August from the Estonian minister of culture and the mayor of Tallinn in which each pledged 3.2 million euros to the project, novosti.err.ee reported.

"Armed with this information, the Commission decided to proceed with the payment of prize money," said Xavier Trussar, head of the EC's Directorate General for Education and Culture.

Tallinn 2011 has been awarded the 1.5 million Euro Melina Mercouri prize

European Commission  Directorate-General for Education and Culture has assured that Tallinn 2011 will receive the 1.5 million euro Melina Mercouri prize.

The decision is based on the  joint letter that the Minister of Culture and the Mayor of Tallinn have sent to Mr Jan Truszczyński, Director General of Education and Culture in the European Commission in August, to guarantee the funding of the programme of 2011 year with 50 million krones each.

- Considering this information, the Commission is prepared to proceed towards the award of the Melina Mercouri Prize to Tallinn 2011, wrote the culture and media director of European Commission  Directorate-General for Education and Culture Xavier Troussard.

- The positive funding decision enables the foundation to move on with our plans according to the budget, comments the member of the board Jaanus Mutli. - The prize money will be used to fund projects of the programme in 2011 and also this year, adds Mutli.

Turku was awarded the 1.5 million euros prize in June.

The "Melina Mercouri" prize, which is named after the Greek minister of culture who first initiated the title, shall be awarded to the cities designated as European Capitals of Culture by the European Commission on the condition that they have fulfilled their commitments and implemented the recommendations made by the selection and monitoring panels. 

Lepo, da Maribor prejme nagrado Meline Mercouri, toda kdo je še ni?

Je prejetje nagrade Meline Mercouri velik uspeh za mariborski EPK? Kakor se vzame. Ob obveznih čestitkah tudi s strani Zofijinih in obujenem spominu, da smo vodstvu EPK nekaj denarja darovali tudi Zofijini, a nikoli prejeli kakršnega koli odgovora, pa le nekoliko pelina: koliko je vredna samohvala epekajevcev z besedami »Sklenili so, da si zavod s svojo prizadevno ekipo zasluži denar, ki ga bo namensko porabil za programe s trajnostno komponento« v luči dejstva, da so to nagrado podelili prav vsem evropskim prestolnicam kulture, odkar jo ponujajo? Seveda, razlaga je le ena: tudi ekipe iz Pecsa, Essna, Istanbula, Turkuja, Talina in Guimaraesa so bile enake prizadevne - doslej še ni bilo ekipe, ki ne bi bila. Manjša statistika:

Za kaj točno podeljujejo nagrado? Uradno pojasnilo na strani Evropske komisije:

Pecs 2010 – prejel nagrado (glej npr. tu)

Essen 2010 – prejel nagrado (glej npr. tu)

Istanbul 2010 – prejel nagrado (glej npr. tu)

Turku 2011 – prejel nagrado (glej tu)

Talin 2011- prejel nagrado (glej tu)

Maribor 2012 – bo prejel nagrado, kot jo bo prejel tudi Guimaraes.

Za kaj točno podeljujejo nagrado? Uradno pojasnilo na strani Evropske komisije se bere:

Through its Culture programme, the EU usually makes a financial contribution of €1.5 million to each Capital of Culture, to help fund events. Since 2010, this funding has been in the form of the Melina Mercouri prize – awarded in recognition of sound preparations by the host city.

O podelitvi nagrade vsaki prestolnici in evropskih sredstvih:

The cities chosen do not perceive any kind of subsidy, although they are award-winning with the Melina Mercouri prize of EUR 1.5 million in respect of preparations for the capital, and they can benefit from the structural funds (ERDF) and the European Social Fund for urban development and improvement of infrastructure tasks. On the other hand, the participating cultural agents can apply for grants through s of the culture programme or other dependent of the Directorate-General for education and culture of the European Commission.

Gledališko-galerijski hibrid, ki spominja na nek zabaviščni prostor

Današnji komentar Petre Zemljič, ki oživlja vedno znova pozabljeno vlogo Pandurja in njegovih konfliktov interesov. Še več, v njem je prva javna omemba konflikta interesov pri članu programskega sveta Juriju Sadarju, ki prihaja iz privilegiranega arhitekturnega biroja – skratka še en nepojasnjen primer, za katerega se pa nihče ne zmeni – ne v EPK ne v javnosti. Seveda o EPK nihil nisi bene, npr. da je pravkar prejel pomembno nagrado bruseljske komisije,ki je »v poročilu med drugim zapisala, da je bila navdušena nad zavezanostjo nove ekipe k projektu, njenim elanom in ambicijami. Pohvalili so tudi izjemen napredek v preteklih mesecih.« Komentar:

Večer, torek, 24.5.2011, stran 15, KULTURA, avtor: PETRA ZEMLJIČ

MRTVI KOT
Nespodobno glasovanje

Aprila je užaljeno odšel Tomaž Pandur, predsednik programskega sveta zavoda Evropska prestolnica kulture (EPK), med drugim tudi zato ali predvsem zato, ker je, kot je zapisal, "mnoge v Sloveniji zelo motila moja dvojna vloga v EPK, predsedniška in umetniška, in ker se moj angažma v javnosti neprestano negativno interpretira in kriminilizira". O tem, da je glasoval o vsaj enem projektu EPK, v katerem sam sodeluje skorajda stoodstotno, ga takrat ni motilo, niti toliko, da bi se glasovanja zdržal in to dal jasno in javno vedeti.
         Kako bo odmeval dokument, ki dokazuje slednje, je težko napovedati, govori pa o načinu dela Tomaža Pandurja. Iz zavoda EPK so nam poslali dokument, kjer jasno piše, da je oktobra lani na korespondenčni seji dal soglasje k letnemu programu dela in finančnem načrtu za letu 2010, v katerem je Pandur.Theaters za predstavo Vojna in mir prejel 85 tisoč evrov. Kot režiser koprodukcijske predstave je podpisan Tomaž Pandur, ki je na internetni stran Pandur.Theaters naveden še kot umetniški vodja. Dovolj razlogov za izločitev pred glasovanjem?
         Pravila o tem so jasna. "Član komisije ne sme sodelovati pri odločanju o zadevah, na katere je kakorkoli poslovno ali osebno vezan, in sicer kot avtor, izvajalec, odgovorna oseba izvajalca, načrtovalec, organizator ali soorganizator", piše v pravilniku o strokovnih komisijah, in, kot pravijo na ministrstvu za kulturo, velja za vse ministrske komisije. Kako konkretno je na občinah in posledično njenih zavodih, nam do zaključka redakcije iz Mestne občine Maribor uradno niso sporočili, na podlagi informacij članov komisij pa lahko sklepamo, da so pravila podobna.
         Ponavadi je tako, da se član neke komisije, če pride do glasovanja o zadevah, kjer bi se lahko pojavil sum konflikta interesov, izloči in zapusti prostor, ne sodeluje niti v razpravi. To je že stvar občutka vsakega posameznika, niti ne zgolj dejstvo obstoja nekih pravilnikov. Pravzaprav gre za potezo, ki je vsakomur kristalno jasna, Pandurju pa očitno ni bila. Pravzaprav je njegovo početje čudno, nespodobno, saj lahko pomeni konflikt interesov in tudi sum korupcije. O tem, kaj v resnici pomeni, bo v kratkem odločila Komisija za preprečevanje korupcije, kamor je že romala prijava glede domnevnih nepravilnosti pri dodeljevanju sredstev in nezakonite dvojne funkcije.

Programski svetniki zadovoljno predli ob razkritju dela programa, o novem predsedniku niti besedice

Tragikomičnost je prava oznaka: čeprav je minilo že mesec in pol od odstopa predsednika programskega sveta Tomaža Pandurja, se je svet zavoda končno le sestal. In potem sledi presenečenje: dva nova člana, toda niti besede o odstopu predsednika in še manj o novem predsedniku. Pričakovali bi, da morda zato, ker so svetniki bili preveč zaposleni z vsebino. No, in potem preberemo Vajglov povzetek v uradnem komunikeju:

»Programski direktor nam je razkril del programa, njegovo delo pa smo v svetu podprli. O glavnini programa bomo razpravljali na junijski seji.« 

Sledi zadovoljno predenje nad razkritjem »dela programa« in malodane pričakovano normalen sklep, ker so takšne tudi okoliščine v EPK... Sicer pa spomnimo na Vajglovo obžalovanje po odstopu Pandurja; slednji je takrat namignil, da je svet opravil svoje delo, kar pomeni, da bi ga pravzaprav lahko razpustili:

Odstop Tomaža Pandurja obžaluje tudi Ivo Vajgl, ki bo do izvolitve novega predsednika vodil programski svet EPK. Po njegovem mnenju se pri kritikah na Pandurjev račun kaže tipična slovenska mentaliteta, ki vsakogar, ki izstopa iz povprečja, nemudoma onemogoči, je pojasnil za Delo. Pandur je bil po Vajglovih besedah največji potencial projekta EPK, saj je poskušal programe dvigniti na visoko raven, a je vedno znova naletel na zid nasprotovanja tistih, ki so vztrajali pri povprečnosti in množični kulturi, precej pa je tudi zavisti, da bo projekt EPK izpeljan v Mariboru, in ne v kakšnem drugem slovenskem mestu.

Kontrola mariborskega Divjega zahoda, ki je reanimacija duha mesta

Je Vladimir Rukavina upravičeno užaljen, ker se menda vodstvo zavoda EPK obnaša, kot da prihaja v Maribor kontrolirat Divji zahod, poskušajo omenjeni »reanimirati mariborsko kulturo« ali, kot sledi obrambna reakcija, »reanimirati duha mesta«? Uf, težka konceptualna distinkcija. Iz zapisa v Večeru:

Da komunikacija ni takšna, kot bi morala biti, je opozoril direktor Narodnega doma Vladimir Rukavina, predvsem med tistimi, ki so že mnogo let na mariborski kulturni sceni, in tistimi, ki so vanjo šele prišli. "Nekateri člani zavoda se obnašajo, kot da se zadnjih dvajset let v Mariboru ni dogajalo nič, kot da hodijo kontrolirat Divji zahod," je izpostavil Rukavina.  Še več, večina projektov naj bi se delala na novo, čeprav so pred njimi že obstajale podobne vsebine. Obregnil se je še ob velikokrat izpostavljeno reanimacijo mariborske kulture; zanj je to neposrečen izraz, kajti reanimiraš nekoga, ki je klinično mrtev.
         Čander je očitke vse po vrsti zavrnil, češ da ves čas govori o reanimaciji duha mesta in da v projekt želi vključiti čim več institucij, nekatere celo prvič. K temu je pritegnila tudi direktorica Pokrajinskega muzeja Mirjana Koren, saj so bili z novim vodstvom zavoda, potem ko nekaj časa niso sodelovali, ponovno povabljeni k posameznim projektom znotraj EPK. "Ni smisel EPK, da bi denar razdelili v enakih razmerjih kot doslej, zato nekateri, ki so doslej imeli prioriteto, pač izgubljajo pozornost," je še dodal Čander in poudaril, da "stvari, ki so bile včeraj, jutri ne bodo več", kajti v nekaterih segmentih, tudi če so ti bili dobri, je treba s časom naprej.

Univerza v Mariboru vidi v EPK skrajno možnost, da ustanovi umetniško akademijo?

S tem, da Univerza v Mariboru ni znala ustanoviti svoje nove članice, umetniške akademije, je seveda vse narobe in naloga, vredna vedno novega novinarskega raziskovalnega dela. S tem, da pa Univerza v Mariboru vidi v EPK skrajno možnost, da takšno članico ustanovi, pa je narobe še več od tega. Je res treba razložiti, zakaj? Iz  včerajšnjega Večera:

Potem ko sta Križman in dr. Marko Jesenšek, dekan Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, pozdravila vse večjo vključenost univerze (mimogrede, ta bo prihodnje leto praznovala, kajti minilo bo 20 let od njene svečane razglasitve) v posamezne projekte EPK, je Uroš Lobnik s Fakultete za arhitekturo pozval, da je skrajni čas, da v prihajajočem letu konkretno vzpostavijo temelje za tako želeno umetniško akademijo, med drugim pa še opozoril, da "zadeve, kar se tiče prostora v Mariboru, preveč stojijo in tudi zato kulturna dogajanja ne bodo tako vidna".

Kulturniki z očitki nad vodstvo zavoda EPK

Spor Rukavina vs. Vodstvo se nadaljuje, izpostavimo še vsaj možnost izgube državnih sredstev za osrednjo knjižnico, ker gradbeno mnenje po mnenju direktorice Mariborske knjižnice Dragice Turjak zamuja. Zapis MMC RTV SLO:

Rukavina o EPK-ju: Nekateri se obnašajo, kot da se v Mariboru pred njimi ni dogajalo nič

Sestanek zavoda Maribor 2012 in mariborskih kulturnikov

18. maj 2011 ob 18:18
Maribor, Slovenj Gradec - MMC RTV SLO/STA

Udeleženci današnjega sestanka občinskega odbora za kulturo, vodstva zavoda Maribor 2012 ter direktorjev kulturnih ustanov in kulturnih ustvarjalcev v mestu so srečanje označili za dobrodošlo, saj si v pripravah na projekt evropske prestolnice kulture (EPK) želijo več dialoga z omenjenim zavodom.

Na prvem sestanku na mariborski občini je direktor Narodnega doma Maribor Vladimir Rukavina izpostavil problem komunikacije med uveljavljenimi akterji na mariborski kulturni sceni in zavodom Maribor 2012. "Nekateri člani zavoda se obnašajo tako, kot da se v Mariboru pred njihovim prihodom ni dogajalo prav nič," je povedal in dodal, da se večina projektov EPK-ja dela popolnoma na novo, tudi če so prej že obstajale podobne vsebine.

Te očitke o podvajanju vsebin je programski direktor EPK-ja Mitja Čander odločno zavrnil in poudaril, da poskušajo v projekt vključiti čim več različnih institucij v mestu. Po njegovem mnenju zato morda tisti projekti, ki so imeli do zdaj v mestu prioritetno obravnavo, izgubljajo pozornost: "Lahko bi denar razdelili med mariborske kulturne ustvarjalce v enakih razmerjih kot doslej, a to ni smisel EPK-ja."

Mariborska kultura korupcije

Članek novinarja Herwiga Höllerja v graškem tedniku Falter o mariborski kulturi korupcije – za zadnje dvomljiveže, ki še vedno trdijo, da sta to povsem ločeni zgodbi. Zanimiva je karakterizacija fizičnega spora med Živadinovim in Čandrom, ki jo je Oto Luthar v spodnjem članku označil za perfomens: »Jeder, der Živadinov kennt, weiß, dass das Teil seiner Performance ist.«

Nadaljujmo nenavadno misel: kaj pa če je tudi kultura korupcije, ki se jo gredo, en velik perfomens? Seveda lahko takšno misel vzamete resno le, če ste satirik. Prav to je storil Sašo Hribar v svoji humoristični seriji Radia Ga-Ga: Kangler je zgolj vadil za svoj novi film. Izvajalci performensov v obliki fizičnih napadov ali koruptivnih dejanj s takšnim opravičilom na sodišču k sreči nimajo nobenih šans…Resno vprašanje je prav nasprotno: kaj pa je če razvijajoča se kultura korupcije res nekaj, kar se nam dogaja vsem na očeh? In potrebujemo EPK natankoma zato, da bi isto kulturo vsaj zakamuflirano razumeli kot kulturo?

Die Kultur der Korruption

Die Korruptionsaffäre von Maribor zeigt, dass in der Kulturhauptstadt Europas 2012 vieles im Argen liegt

Maribor ist nicht die Korruptionshauptstadt Europas und wird es wahrscheinlich nie sein“, sagte ein gewisser Janez Ujcic vergangene Woche in einer Pressekonferenz. Der Lokalpolitiker Ujcic, ein Mitglied der Marburger Stadtregierung, war zu einem verzweifelten Versuch zur Ehrenrettung seiner Stadt angetreten. Die aktuelle Kampagne in den Medien, so klagte er, hätte doch nichts mehr mit Anstand zu tun. Hier werde eine mediale Jagd auf den Bürgermeister Franc Kangler organisiert, die diesen ausschließlich in einem negativen Licht zeige.

Seit zwei Wochen und einem großangelegten Polizeieinsatz beschäftigt sich Maribor mit einer Korruptionsaffäre – Bürgermeister Kangler, Beamten und Bauunternehmern werden Dutzende Verfehlungen vorgeworfen. Die Debatte und eine extensive Berichterstattung in slowenischen Medien – in Österreich ist, bezeichnend für die Rezeption Sloweniens, dazu bislang kein Artikel erschienen – kommen zur Unzeit: 2012 ist die Stadt, gemeinsam mit fünf Kleinstädten im Nordosten Sloweniens, Kulturhauptstadt Europas – Evropska prestolnica kulture (EPK). Das Großprojekt war zuletzt nicht mit positiven Schlagzeilen verwöhnt worden – zuletzt war man vor allem mit internen Konflikten aufgefallen und mit Kulturbauten, die nun 2012 doch nicht mehr realisiert werden.

Aber wird die Korruptionsaffäre Auswirkungen auf das Kulturhauptstadtjahr haben? Das slowenische Kulturministerium beschwichtigt: „Kein Ereignis kann Vorbereitung und Ausführung des Projekts beeinflussen.“ Probleme könnte es jedoch im Protokollarischen geben. Der Grazer Bürgermeister Siegfried Nagl (ÖVP) war wiederholt mit seinem Amtskollegen aufgetreten. Angesichts einer mehr als schiefen Optik in Maribor stellt sich die Frage, ob er das in Zukunft weiterhin so bereitwillig tun wird.

Doch zurück zum Polizeieinsatz: 116 Beamte hatten am 4. Mai in und um Maribor 25 Hausdurchsuchungen durchgeführt, Dokumente an zwanzig Orten beschlagnahmt und neun Personen, darunter auch den Bürgermeister und seine Amtsleiterin, vorübergehend in Gewahrsam genommen. Über einen Beamten, der für Baubewilligungen verantwortlich ist, wurde die Untersuchungshaft verhängt, der Bürgermeister selbst kam nach 16 Stunden wieder frei. Der hemdsärmelige Rechtspopulist Kangler von der ländlich-konservativen Partei SLS, ein ehemaliger Polizist aus dem Dorf Duplek, Spitzname: „Sheriff von Duplek“, war 2006 überraschend zum Bürgermeister gewählt worden. 2010 war er mit absoluter Mehrheit im Amt bestätigt worden. Doch nun werden ihm Amtsmissbrauch und Bestechlichkeit in mehr als 15 Fällen vorgeworfen. Er selbst bestreitet alles und spricht von einem „politischen Konstrukt der Linken“. An einen Rücktritt denkt Kangler nicht. Führende Intellektuelle Maribors rund um den Philosophen Boris Vezjak hatten dies in einem offenen Brief gefordert – auch in Hinblick auf die Kulturhauptstadt.

Seit einem Auftritt in einer Polittalkshow am Tag nach der Polizeiaktion hat sich Kangler weitgehend aus der Öffentlichkeit zurückgezogen und steht für kritische Nachfragen nicht mehr zur Verfügung. Auch ein bereits schriftlich zugesagtes Interview mit dem Falter wurde kurzfristig wieder abgesagt. Für den Bürgermeister und seine zahlreichen Co-Verdächtigen gilt bis zu einer etwaigen rechtskräftigen Verurteilung die Unschuldsvermutung. Ein Prozess wird auf sich warten lassen, auch die Mühlen der slowenischen Justiz mahlen langsam: Beobachter sprechen von ein bis zwei Jahren.

Ganz neu sind die Vorwürfe freilich nicht. Auch der Falter hatte bereits 2009 (Falter 14/2009) über fragwürdige Immobiliendeals berichtet, von denen Kangler'sche Amigos profitierten – und das zum Schaden der Stadtgemeinde. Doch das wahre Ausmaß offensichtlich begründeter Verdachtsmomente wurde erst dieser Tage offenbar. Denn die Anordnung des Bezirksgerichts Maribor, auf deren Basis die Polizei am 4. Mai zur Tat schritt, hat es in sich: Auf 23 Seiten skizziert das an Medien geleakte Gerichtsdokument ein Sittenbild der Stadt, in der Korruption und Freunderlwirtschaft völlig normal zu sein scheinen. Nahezu jedes größere Projekt der Ära Kangler steht nach Ansicht der Ermittler unter Verdacht.

Kdaj, kje, kaj – tudi podžupan žálibóg ne ve nič

Že petič ali šestič na tej strani se sprašujemo, ali obstaja vsaj neki minimalni konceptualni konsenz v mestu, kaj se bo gradilo, kje se bo gradilo in kako točno se bodo objekti imenovali, če že njihovo funkcionalnost menjujejo iz dneva v dan. Že petič ali šestič ugotavljamo, da tega ne ve nihče. Zlata kanglica je podcenjevala problem in fond za nagrade je premajhen, kajti pravi odgovori so vedno bolj enigmatični. Lep primer je izmikajoča se entiteta po imenu Maks. Ta je zdaj nenadoma prostor UGM-a. Toda če je prostor UGM-a, ni več centralni kulturni prostor. Ni več Maks. Če UGM ni več Maks, kje je Maks ali kje bo nastal? Omenjali smo, da bo ta prostor, kot precej naravnost razlaga programski direktor, po novem Boris Kidrič Maks. Zdaj smo spet v dvomih. Današnji zapis v Večeru vznemirja iz več razlogov. Podžupan, sicer specialist arhitekt, ne ve, kdaj bo zgrajen bi-bil-Maks, ki to itak ni. Ne ve pa niti, kje bo tisto, kar bi moralo biti posvečeni prostor uprizoritvenih umetnosti:

Brez komentarja

Tomaž Kancler včeraj ni komentiral dogajanje okoli gradnje nove Umetnostne galerije in večnamenske dvorane, ki jo poznamo bolj po imenu Maks, na območju bivše MTT Tabor, češ da je za odgovore pristojno podjetje ZIM, ki gradi ta objekt, prav tako pa ni, kot pravi, pristojen, da odgovarja, kje bo zavod EPK imel prostor za izvajanje uprizoritvenih umetnosti. Po zadnjih informacijah naj bi bila obnova bivšega industrijskega kompleksa TVT Boris Kidrič izredno zahtevna.

Podžupana velja podučiti. Spomnimo, da je Kangler 31. decembra 2010 podpisal pogodbo za najem Maksa. V skladu s pogodbo bo občina podjetju ZIM, ki mora do junija 2012 zgraditi ta objekt, 20 let plačevala letno najemnino dveh milijonov evrov. Ta najemna pogodba je sicer nična, ker jo je občina sklenila protipravno, saj iz mnenj ministrstva za finance in računskega sodišča izhaja, da bi morala občina izpeljati javno naročilo za najem Maksa. S tem se ukvarja tudi protikorupcijska komisija.  Drugače rečeno, občina gradi Maks alias UGM protipravno, a se za to nihče ne zmeni. To pa tudi pomeni, da podžupan Kancler ne pozna določil iz pogodbe – župan Kangler je v njej postavil časovne pogoje izgradnje in tudi jasno povedal:

Pogodbene obveznosti so jasne (ZIM mora objekt dokončati do konca junija 2012, op. p.), a prepričan sem, da bomo že 15. maja naslednje leto, ko pride dalajlama, objekt otvorili in tam se bodo odvrteli glavni dogodki, tudi srečanje nobelovcev," napoveduje župan.

Še huje, Kancler sploh ne ve, kje bodo prostori za izvajanje uprizoritvenih umetnosti. Bo to UGM alias Maks ali Boris Kidrič Maks? Fantje, prekomplicirano. Če ne veste, kako naj vemo mi? Zakaj naj si s tem sploh belimo glavo? Le zato, seve, ker gre za naš denar. Ne veste, kaj počnete z našim denarjem? Odstopite, prosim.

Napadi na Maribor in miselni horizonti iskanja sovražnikov

Zgodba iz Sproščene Slovenije. Skoraj nič posebnega, na evropsko prestolnico paranoje smo že opozorili. Ker če Maribor res ni evropska prestolnica korupcije, je pač vsaj paranoje, s katero želi ubežati pred očitkom o prvem. Vel - vel. Eno ali drugo.Teorije zarot postajajo, na sledi Kanglerju, Rukavini in Pandurju, inherentna sestavina mišljenja EPK. Kdor ni z nami, je proti nam. V tem smislu sta se zgodbi z nedavnimi aretacijami mariborskih veljakov in zgodbi z napadi na EPK povsem ujeli. Sta del istega miselnega horizonta:

Maribor je, kot se za evropsko prestolnico paranoje spodobi, tarča napadov. Pravijo iz kabineta župana. Napadeni so projekti in mesto Maribor:

Kaj točno naj bi pomenilo, da je napaden Maribor? Seveda na prvi pogled nekdo uporablja zgolj neumno politično floskulo, s katero se želi ubežati politični in kazenski odgovornosti. Ne potrudi se niti povedati, kdo ga napada. Ravnokar priprti župan mesta, namesto da bi govoril o sebi, zvito premešča referenco razprave s sebe na mesto. Ni napaden on, napaden je Maribor. Niso napadena njegova sporna dejanja, napadeni so mariborski projekti. Nekdo želi, skratka, škodovati Mariboru. On se bori zanj, z dušo in srcem, zdaj pa poglejte. In res: retoričen trik, utemeljen na fantazmatiki teorij zarot in paranoidnih konstruktov, vlivanja občutkov ogroženosti in strahu, uspešno prepričuje Mariborčane. Zanje želi, če jih vprašate, nekdo škodovati Mariboru. Seveda vedo, kdo je ta: Ljubljana. Temne sile vseh baž. Predvsem  politične. In potem še novinarske.
K sreči se je Ujčič pametno zadržal in se zadovoljil z absurdnim zanikanjem: Maribor ni evropska prestolnica korupcije. Bedno zanikanje, ker je zgolj deklarativno. Več kot ducat sumov kaznivih dejanj, kazenske ovadbe zoper mestne oblastnike, menda 26 prijav župana Komisiji za preprečevanje korupcije, itd., bi seveda terjale navedbe in dokaze, da je medijska trditev napačna. Ampak tega seveda ni. V prihodnje lahko zato pričakujemo, da bo teh teorij zarot še več, glede samih dejstev pa še več zanikanj – brez navajanja protidokazov. Strategija bo uspešna, če ste uspeli občane prepričati, da so resnično ogroženi. In zdi se, da so v to že prepričani.

Kanglerjeve nečednosti in projekti EPK

Komentar Tomaža Klipšteterja v Dnevniku v tistem delu, ki govori o Kanglerjevih potencialnih kaznivih dejanjih, povezanih z EPK, tj. o MAKSu alias Pandurteatru in UGM:

Če lahko odkrijemo datum, kdaj so kriminalisti prižgali zažigalno vrvico, ki je maja 2011 sprožila veliki pok, je težje napovedati, kdaj bo Kanglerjev pregon doživel pravnomočni sodni epilog. To se že zaradi obsežnosti preiskovanih dejanj ne more zgoditi prej kot po dveh letih. Če ne bo sledil še kakšen hujši kriminalistični udarec, s katerim bi zmogli utemeljiti ponovitveno nevarnost, bo Kangler še dolgo županoval in se sestajal z najvišjimi gosti Evropske prestolnice kulture 2012 in Zimske univerzijade 2013. In se bo dogajalo, da bo kakšno protokolarno srečanje skrajšano, ker se bo županu mudilo na sodišče.

Zakaj je izmed deveterice, ki ji je bila odvzeta prostost, samo Vinko Merc, vodja urada za okolje in prostor Upravne enote Maribor, pristal v priporni celici, se je v minulih dneh spraševal marsikdo, ki je spremljal poročanje o tej kriminalistični akciji. Ne nazadnje bo osmerica, ki je na prostosti, zdaj imela veliko časa za usklajevanje svojih izgovorov.

Odgovor ponuja zakon o kazenskem postopku. Iz njega izhaja, da upravičena bojazen, da bi preiskovanec vplival na priče, ni zadosten razlog niti za to, da bi se zoper njega odredilo 48-urno pridržanje in pripor. Le nenavadno premožnemu birokratu, ki bdi nad izdajo gradbenih in uporabnih dovoljenj, so utemeljili obstoj ponovitvene nevarnosti, ki pa je ustrezen razlog za zadržanje osumljenega za rešetkami.

Seveda je smotrno postaviti tudi vprašanje, zakaj kriminalisti niso zmogli argumentirati ponovitvene nevarnosti pri Kanglerju&Co. Odgovor policije bi bil najbrž takšen, da v preiskovanih dejanjih, ki naj bi se zgodila v obdobju 2008-2010, ni mogoče najti ustreznih utemeljenih razlogov za to nevarnost.

Njihov poduk bi bržkone pravno držal vodo. Iz realno-politične perspektive pa definitivno ne. Ker je v Sloveniji povsem razvrednotena moralna odgovornost, ki bi morala politika (pri)siliti v odstop, pri Kanglerju obstaja najvišja možna stopnja ponovitvene nevarnosti. Zato ne bi bilo presenečenje, če bi se moral zagovarjati še zaradi kakšnega novega razhajanja z zakoni ali predpisi. Denimo v zvezi z zgodbo polžje prenove Trga Leona Štuklja, pri kateri je treba s povečevalnim steklom iskati zakonske podlage, ki jih občina ni kršila. Ali pri razvpitem megaprojektu Mariborskega kulturnega središča - Maks, kjer je bila najemna pogodba z investitorjem v to kulturno novogradnjo sklenjena v nasprotju z zakonom o javnem naročanju.

Spiska nečednosti s tem ni konec. Tudi afera v zvezi z novo Umetnostno galerijo Maribor bi morala zanimati kriminaliste. Madžarska arhitekta, ki sta avtorja najboljše idejne načrtovalske zasnove nove galerije, sta skupaj s svojo ekipo več kot deset mesecev delala, ne da bi jim občina nakazala evro dogovorjenega honorarja. Mariborska oblast, ki ni nikoli odkupila vseh zemljišč, na katerih naj bi se zgradila galerija, je medtem skonstruirala scenarij, po katerem naj bi bili madžarski arhitekti nesposobni opraviti svoje naloge. Zato naj bi bila občina prisiljena z njimi prekiniti sodelovanje. Županstvo je 11. aprila naposled sporočilo javnosti, da odstopa od projekta gradnje nove UGM na Lentu. Madžari pa so isti teden dobili občinski dopis, v katerem o ustavitvi projekta ni niti besede. Je pa dopis vseboval dolg spisek pripomb k njihovemu idejnemu projektu in pojasnilo, da morajo arhitekti odpraviti vse pomanjkljivosti, če želijo dobiti honorar za opravljeno delo.

"Kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti, se kaznuje z zaporom do treh let." To je definicija kaznivega dejanja goljufije. Podobnost z zgodbo madžarskih arhitektov je zgolj naključna.

Evropska prestolnica kulture, paranoje ali korupcije?

Evropska prestolnica kulture, Evropska prestolnica paranoje ali Evropska prestolnica korupcije? Verjetno vsega po malo, pa še mešano. Medijski šerifi, lokalni gospodarski veljaki, kulturniki, univerzitetniki, pomembneži vseh vrst so zainteresirano prispevali k pletenju mrež in degeneraciji moralnih in pravnih načel. Namesto tečajev iz kritične misli ali filozofije mesto zdaj krvavo potrebuje tečaje boja proti korupciji. Kakšen cinizem, da se župan predstavlja kot mož duha, kulturne omike in kot prvi politik Evropske prestolnice kulture! Kakšna sramota, da vodstvo EPK ob zadnjih dogodkih molči! Vez med degeneriranim duhom mesta in gospodarsko degeneracijo v svojih številnih formah klientelizma, nepotizma in korupcije je zdaj končno jasno zaznavna. Najhuje je, da sta duhovni in »realni« korupcijski provincializem za Mariborčane postala samoumevna. Namesto da bi ga obsodili, ga zdaj vsi po vrsti družno branijo. To je turobna mentalna slika tega mesta: dialektika gospodarja in hlapca, skorumpiranca in shiranca, kjer eden potrebuje drugega za vzpostavitev lastne identitete.

Fištravec: »Divja privatizacija EPK« povzroča slabo voljo

Fragment iz današnje Večerove kolumne dr. Andreja Fištravca:

Tako se mi zdi nujno takoj (že včeraj!) prilagoditi slabo izbran organizacijski model javnega zavoda običajni strukturi le-teh z jasno izraženimi odgovornostmi vodilnih delavcev, da se bo vsaj vedelo, kdo pije in kdo naj plačuje zapitek. Prav tako je mogoče takoj odpraviti vse tako imenovane dvotirnosti v okviru zavoda Maribor 2012 z jasnim ne dvotirnemu delu. Sedaj se namreč dogaja nekakšna "divja privatizacija EPK", kjer za program odgovorni produkcijski, programski in nadzorni delavci odobravajo in izvajajo tudi svoje lastne projekte (ali neposredno ali preko obvoznih podjetij in zasebnih zavodov), s čimer po nepotrebnem povzročajo slabo voljo med neizbranimi programskimi protagonisti in javnostjo (ki je manj slepa, kot se morda zdi na prvi pogled). Če bo odmeven odstop predsednika programskega sveta (ki je tudi sam bil takšen dvojni delavec) prvi v nizu podobnih dejanj, ki se imajo zgoditi, bo imel odstop neki organizacijsko-konstruktiven smisel za ves projekt. V nasprotnem ga bo mogoče brati samo kot izsiljeno dejanje brez resnih simbolnih posledic za koncept poslovne kulture EPK in vseh, ki smo tako ali drugače povezani z eksplozijo čiste energije.
         Prav tako je takoj treba (zelo) izboljšati komuniciranje EPK vsaj z zunanjimi javnostmi. Nesprejemljivo je, da potrebuješ močno "zvezo", če želiš objaviti novico na spletni strani EPK, četudi se ta navezuje na dejavnost prestolnice kulture. Halo!? Za samo izvedbo EPK je nujno, da se Mariborčani in Mariborčanke (da o Slovencih in Slovenkah sploh ne govorim) čutimo povezani z EPK in da dihamo kot eno z njim. Ne pa da bi se nam (bog ne daj!) začelo dozdevati (kar se v Sloveniji tako rado dogaja), da je EPK nekaj "njihovega" in da sem kot občan ali državljan del tega nehote pač po zakonitosti "naravne nesreče". Ki si je ne želim, a ko pride, jo moram tako ali drugače preživeti, ker drugače pač ne gre.
         V hlastanju za skrajnimi roki pri izvedbi projekta se kar pozablja na trajnostno naravnanost EPK in se ustvarja napačna podoba, da se EPK zaključi s koncem prihodnjega koledarskega leta. Menim, da je treba takoj za nedoločen čas podaljšati mandat delovanja javnega zavoda Maribor 2012 kot organizacijskega srca EPK. Šele tako bo mogoče v Mariboru in "vzhodni kohezijski regiji", od koder prihajajo partnerska mesta EPK, realizirati ključno obljubo in napoved EPK: konkretno socialno in kulturno preobrazbo tega dela Slovenije s pomočjo nove industrije "proizvodnje" kulturnih dobrin, ki ima v primerjavi z ostalimi industrijami vsaj take (če ne še bolj) ugodne multiplikativne "ekonomske" učinke za vsako družbo, ki se upa in zna iti kulturo na takšen način.

My name is Maks, Boris Kidrič Maks

Sprva je bil ljubkovalno in po pravici imenovan Pandurjev teater. Potem so mu raje rekli CEUM. Da bo manj sumljivo. Nakar so se spomnili imena Terminal 12/MAKS – mariborsko kulturno središče. Še ni bilo dovolj, kajti s programskim sklopom Terminal 12 niso vedeli točno, kaj bi in kdo bi bil njegov vodja – zdaj je Aleš Šteger. Zato so ga raje klicali MAKS. Vse to so multiplicirana imena za osrednji kulturni center ali prostor, ki ga zaenkrat ni – na mestu MAKSa bo menda UGM. Torej spet ne on. Kje bo torej MAKS? Če bo?

Mnenja so povsem shizofrena. Po eni razlagi bo UGM na lokaciji Pandurteatra alias MAKSa oboje: bo UGM in vseboval bo elemente centra MAKS. Bo, skratka, tako rekoč UGMAKS. Kako bo ta center deloval, po kakšnih programskih smernicah, ni prav nič jasno. Del umetnostne galerije je sicer zakoličen (prostori za sodobne likovne oziroma vizualne umetnosti, tj. 3200 kvadratnih metrov razstavnih in depojskih površin ter prostore za arhiv in knjižnico, itd.), toda v tem UGMAKSu se predvideva še neka večnamenska dvorana. Kje in kako se bo stvar odvijala, je vprašanje za nagradno igro Zlata kanglica.

V tej komediji zmešnjav se zdaj znova pojavljajo namigi po polnokrvnem središču na lokaciji TVT Boris Kidrič, nedaleč od UGMAKSa. Mitja Čander je včeraj znova ponovil to zamisel. Kaj to pomeni, ne ve nihče. Razen tega seveda, da bomo potrebovali novo ime. Prvi pet imen ni bilo pravih. Najbolj ustrezno bi seveda bilo imenovati ga Boris. Kot Boris Kidrič. Boris Kidrič bi namreč 12. aprila 2012 praznoval svoj stoti rojstni dan. Če to ne bi bil lep poklon temu partizanu in narodnemu heroju?

Poročilo MMC RTV SLO in STA:

Bo namesto MAKS-a osrednji prostor EPK-ja TVT Boris Kidrič?

Čander meni, da je to resna možnost

8. maj 2011 ob 11:42
Maribor - MMC RTV SLO/STA

Nekdanja Tovarna vozil in toplotne tehnike (TVT) Boris Kidrič bo po vsej verjetnosti postala osrednji prireditveni prostor EPK-ja 2012.

Sicer je bila ta vloga sprva namenjena Mariborskemu kulturnemu središču MAKS, a to najverjetneje ne bo pravočasno pripravljeno. Po besedah programskega direktorja EPK-ja Mitje Čandra si želijo domicilne lokacije predvsem za programski sklop Terminal 12, ki bo združeval vrhunske stvaritve z različnih umetniških področij.

Primerna infrastruktura in obseg
Po prvotnih načrtih naj bi se Terminal 12 odvijal v Maksu, ki naj bi ga zgradili na območju opuščene tovarne Merinka na desnem bregu Drave nasproti Lenta. A glede na to, da trenutno na tej lokaciji potekajo šele rušitvena dela, sporna pa je tudi najemna pogodba, na zavodu Maribor 2012 ne računajo več nanj in iščejo druge lokacije. "Zelo resna ideja je TVT Boris Kidrič. Seveda pa je odvisno od pomoči različnih deležnikov pri projektu in ali nam jo bo uspelo ustrezno opremiti," je pojasnil Čander.

Objekt je zanimiv, saj ima velik obseg in ustrezno infrastrukturo. Med drugim je v bližini železniško postajališče Studenci, kar bi obiskovalcem omogočilo dostop z vlakom.

Zanimanje univerze za lokacijo
Za TVT Boris Kidrič, ki se je razvila iz nekdanjih delavnic za popravilo vlakov, ima ambiciozne načrte tudi mariborska univerza. Po besedah novega rektorja Danijela Rebolja se je lokacija pokazala za zelo ugodno za vzpostavitev znanstveno-tehnološkega parka, ki bi ga lahko zagnali že konec letošnjega leta. Tam naj bi vzpostavili infrastrukturo za uresničevanje novih idej in povezovanje študentov z gospodarstvom.

Tovarna vozil in toplotne tehnike Boris Kidrič Maribor se je razvila iz tovarne železniških vozil oziroma delavnic Južnih železnic, ki so začele obratovati leta 1863. Po letu 1960 se je začela gradnja sodobne tovarne za izdelavo železniških vozil in toplovodnih kotlov za centralno ogrevanje, ki se je leta 1970 združila s Tovarno avtomobilov Maribor (TAM). Nazadnje se je imenovala Tovarna vozil in toplotne tehnike Maribor. Leta 1998 je bila v podjetju uvedena prisilna poravnava, leta 2009 pa se je začela likvidacija družbe.

Radio Marš vs. EPK, hiranje na obroke vs. eksplozije kulture

Kaj pa radio Marš? Kaj pomeni hiranje nekega mariborskega alternativnega radia v trenutkih hegemonije ultimativne etablacije kulture v mestu - skozi projekt EPK? Odlomek:

Etablirana kultura je O. K., neodvisna ne. EPK je mariborski vrhunec etablacije kulture, Marš je skrit vrhunec njegove zahteve po deetablaciji, zato je percipiran kot njeno maksimalno dno. V tem smislu bi lahko celo rekli: radio Marš je resnica mariborske kulture. Poglejte, kaj se dogaja z njim, in videli boste, kaj se dogaja z njo. ...Predvsem pa bi smeli od slovenskih medijev in novinarjev pričakovati nekaj požrtvovalne iskrenosti v obliki odpiranja prostora javni refleksiji o tem, kaj je kultura in kaj ni, kaj je govejega v njej in kaj ne, kaj sodi vanjo in kaj ne. Ter predvsem in ne nazadnje odpreti možnost vprašanju, ali v Mariboru po novem sledimo le še hamletovski kulturniški dilemi "biti v EPK ali sploh ne biti". Ob tem jim ne bomo nič zamerili, če se bodo razgovorili še o honorarjih in razglednih točkah režiserjev taiste šentflorjansko-shakespearjanske drame.
         EPK bo resnica mesta, so nam patetično dejali. Mogoče se panoptični kulturniški pogled, ki je razgled nad resnico mesta, ne odpira z zamišljene maksimalne centralne točke sredi Studencev. Mogoče ta pogled, ki ne potrebuje razgleda, seže le do bele stene v kleti zaprašene sobe brez oken na koncu Gosposvetske.

Kritični potenciali mesta Maribor v luči EPK

Pravijo, da korupcijski škandal Franca Kanglerja ni tesno ali sploh ne povezan s projektom EPK. Da sta to dve ločeni zgodbi, ker župana ne sumijo kaznivih dejanj v projektih EPK. Pa sta res? O tem smo pisali v prejšnjem sestavku in trdili nasprotno. Dokazi, da to ne drži, so še: v sumih kaznivih dejanj se omenjajo posli glede Pekarne in Lutkovnega gledališča. Poglejmo še en argument, zakaj je morebiti omenjena povezava bistveno bolj navzoča, kot se zdi na prvi pogled.

Če nikakor ni povezan, če EPK živi svoje življenje, potem bi kajpak pričakovali, da ogromen intelektualni potencial v njem, avtonomno sodelujoč v projektih in programih EPK, na noben način ne bo imel zadržkov podpreti zadnji apel Zofijinih po odstopu mariborskega župana. Da se bo postavil na stran javne kritike.Toda tega odziva s strani sodelujočih v EPK ni bilo, oziroma je zanemarljiv (vsa čast izjemam). Predpostavljamo lahko celo, da je večina mariborskega potenciala v projektu udeležena. Kdo bo torej zdaj še trdil, da med EPK in Kanglerjem ni povezave? Prehitro sklepanje? Seveda, marsikdo lahko poreče, da molk epekajevcev ni zvezan z dejstvom, da participirajo v projektih EPK, da so to pragmatiki, kot temu pravimo. Da bi bili inertni tudi sicer, kot se zanje, pragmatike namreč, spodobi. Da je kritična kondicija v mestu pač bedna in da dejstvo petnajstih sumov kaznivih dejanj župana nikogar ne gane. Oziroma čakajo na uradne dokaze, kot se glasi njihov lahkoten izgovor te dni. (Beden je, kajti ko bodo dokazi, bo Kangler itak odstopil, ker je to napovedal, oz. bo moral odstopiti. V tistem hipu pa torej ne bo več mogoče terjati njegovega odstopa.) 

Isti pravijo še, da intelektualna in humanistična situacija nikoli ni bila rožnata, da jo desetletja zavestno zavirajo mariborski mediji, npr. Večer (z jasno izraženo prohibicijo avtorjev in problematizacij v časopisu). Lep simptom istega: v isti akciji so ob županu priprli tudi njegovega tesnega sodelavca Ivana Hajnška, ki je mož dolgoletne urednice in novinarke kulturnih strani Večera, Melite Forstnerič Hajnšek. Zofijini smo v zadnjih desetih letih organizirali na stotine prireditev, a na njih skoraj nismo videli kakšnega novinarja Večera. Toda obveščeni in vabljeni so bili vedno in zelo ekstenzivno.

No, pravijo še, da imata molk in indolenca na desetine drugih objektivnih razlogov. Pa vendar, kako je situacijo izboljšal EPK? In kako jo namerava izboljšati? Kratek razmislek (nastal kakšen teden pred Kanglerjevim priprtjem!) za prihodnjo številko Katedre, kjer se trdi, da jo bo le še poslabšal, je mogoče prebrati spodaj:

Kritični potencial mesta

Ali obstaja kaj takšnega kot kritični potencial naroda? Ali nekega kolektiva? Morebiti nekega mesta, mogoče Maribora? S kolegi iz društva Zofijini se že desetletje in več borim za to, da bi tak potencial zrasel – imenuje se kritično mišljenje (critical thinking). V njem vidimo pomembno dimenzijo aktivnega državljanstva, ki bi jo moral prakticirati vsak med nami, in hkrati pomembno podlago demokratičnih procedur. Tovrstno mišljenje kot forma argumentiranega in logičnega izpeljevanja misli seveda še zdaleč ni edino, ki relevantno opiše kritično zavest našega državljanskega ali privatnega ravnanja. Toda kaj je tisto, kar mu stopa na pot in ga omejuje, da ga ne moremo razviti do konca? Zelo različni faktorji. V nadaljevanju zapisa si bom zastavil vprašanje, v kakšni meri je razplet dogodkov okoli Evropske prestolnice kulture v Mariboru vplival na kritični potencial mestnih intelektualcev in umetnikov. Ob tem bom predpostavil, da je koncept kritičnosti zdravorazumsko dan in ga ne bom podrobneje obravnaval ali definiral.

Naj spomnim: na tem mestu v Katedri sem že podrobno pisal o treh pozicijah kulturnih ustvarjalcev v odnosu do Evropske prestolnice kulture v Mariboru. Večkrat smo lahko prebrali, da EPK dobesedno funkcionira kot podjetje, ki novači delavce. V prvo kategorijo sodijo tako imenovani pragmatiki – to so kulturniki, ki so se projektom EPK enostavno priključili, postali mezdni delavci in zato projekta kot »insiderji« ne morejo oziroma ne želijo kritizirati. V drugo sodijo subverzivci – ti so zelo redki, njihova nakana pa je bila izpeljati projekte, v katerih bi lahko do EPK zavzeli distanco, vendar bi za to prejeli denar. Takih je zelo malo, npr. Pekarnarji, a so še ti kasneje odstopili od svojih ciljev. V tretjo sodijo antagonisti, ki ne želijo imeti ničesar ne z EPK in seveda ne z denarjem. Lahko jih preštejemo na prste ene roke. Moja teza  je zelo preprosta: če drži, da so se po nastopu projekta EPK vzpostavile tri formacije kulturnih producentov, ki so kot izobraženci v veliki meri nosilci kritičnega potenciala, kot ga mesto premore, in če je pretežna večina teh pragmatikov, je kritični potencial intelektualcev v mestu moral izjemno upasti. In sicer vsaj glede izrekanja v odnosu do dveh velikih sfer: same splošne refleksije o stanju kulture v mestu in lokalne politike, ki je speta s prvo. Skratka, če si tak potencial lahko predstavljamo kvantitativno, če bi torej obstajal izmerljiv »output«, bi takšen upad lahko tudi otipljivo izmerili.

EPK je, povedano dovolj plastično, lokalnim in manj lokalnim kulturnikom dejansko zavezal njihove kritične jezike, njihovo sposobnost in željo po javnih artikulacijah stališč. Verjetno ne nujno zgolj javnih. Nekateri med njimi so začeli kar odkrito govoriti o županovem briljantnem umu – kar bi jim sicer nikoli ne padlo na pamet. Številnih nelogičnosti, neenakopravnosti v delitvi denarja, krivic in barabij ne vidijo več, pomembno se jim zdi »delati projekt«, ob tem pa je njihov kritični potencial padel celo tako nizko, da niso pripravljeni spregovoriti niti o nizkotnih mezdnih odnosih, v katere so padli in kjer zmanjkuje denarja za sodelavce. V takšnem humusu in tolikšnem močvirju se bodo verjetno lažje zaredile vse vrste kulturniških in političnih spak, a to jih ne moti.

Če je negativna eksternalija EPK zaradi masivne participacije prej omenjenih pragmatikov zdaj nenadoma prerasla v širok poraz kritike, si poglejmo še, kaj se dogaja s produkcijo. Eno je namreč samozavezovanje jezikov, spet nekaj drugega pa je tako imenovana odgovorna kultura. So torej kulturni producenti zavezanih jezikov lahko odgovorni v tistem, kar pač počnejo? Je lahko na ta način opisan producent sploh dostojno oblikoval svoj proizvod? Prvič, odgovornost lahko izhaja samo iz neposrednega nanašanja umetnosti na realno družbeno in politično prakso, z njo mora biti v aktivnem medsebojnem odnosu. Vendar ta seveda še ne pomeni, da mora kulturnik institucionalni kontekst svojega delovanja prevzeti brez zadržka. Še huje, takšen odnos, torej med institucionalnimi pogoji, v katerih deluje, ter njegovo lastno proizvodnjo, bi moral več čas biti predmet njegovega aktivnega spraševanja. Čisto konkretno: moral bi biti reflektiran njegov odnos do institucionalnih okvirjev, ki jim pripada – umetniške in druge kulturne prakse se pač ne organizirajo kar same od sebe, temveč so mogoče rezultat natankoma političnih in ideoloških gabaritov, v katere so postavljene. Povedano drugače: kakšno vrednost sploh ima umetnost, ki je proizvedena v razmerah strogo determinirane kulturne politike, kakršno prinaša shema projekta EPK, ki pa je niti ne želimo kritizirati? Mar ni epekajevska kulturna produkcija, gledalo univerzalno, že zaradi izpričane zavezanosti jezika nekaj, kar generira kolonizirane oblike kulturnosti, ki so v svojem bistvu pohabljene za kritično dimenzijo svojega obstoja, s tem pa ne morejo pretendirati na mesto odgovornih nosilcev? V tem oziru je situacija vendarle nekoliko drugačna, saj bi kdo lahko porekel, da je potemtakem sleherna s strani države ali lokalne skupnosti financirana kultura zavezanega jezika. Ne, EPK je tu vendarle specifičen, ker je enkraten in bolj kot ne mestni projekt.

Seveda bo zgornja trditev razumljena kot provokacija. Toda če s čim, se tega izziva ne bo dalo zavreči z argumenti tipa »Tu smo in ker so nam dali denar, pač delamo projekte«.

Boris Vezjak

O pomenu ptičje hišice v Zimici za razvoj projekta EPK

Le kam pluje EPK barka? Pisali smo že o Partljičevi paraboli o Kanglerju kot kapitanu in Čandru kot oficirju barke EPK. Ja, smešna primerjava, že druga v vrsti. Videli smo jih, velmože in velžene, naslikane kot veliko srečno družino: Majda Širca, Franc Kangler, Mitja Čander, Suzana Žilič Fišer. Posadko z barke.

Toda potem sledi drama: kapitanu teče voda v žrelo. Ogrožena ni le njegova ptičja hišica, grozi mu nič manj kot petnajst kazenskih ovadb. Priprejo ga, pregledajo njegova številna domovališča (resda vsa po vrsti bolj skromna kot načrt za MAKSa). Kaj pomeni takšen preobrat za to barko? Kaj za veliko srečno družino?

Nihče ni opazil: gre znova za politični konstrukt. Velik. Za teorijo zarote. Tako kot želi nekdo uničiti projekt EPK, temne sile v ozadju, želi zdaj uničiti njega osebno. V petnajst primerih. To znese petnajst zarot. Plus EPK.

Temne sile so obsežne. Bodo člani srečne družine priskočili na pomoč? Bodo solidarni, se jim bodo postavili po robu, zaustavili valove?

Spomnimo na glas iz EPK: Kangler je človeko z osebno in politično integriteto. Sta dejala Čander in Pandur. Fejst človek, s posluhom za kulturo, ne korupcijo. Prava družina mora držati skupaj. No, velik moralni problem za EPK. Pa tudi finančni. Velik moralni problem za ministrstvo. Pa tudi finančni.

Treba je verjeti Partljiču in slediti njegovemu zaupanju, da je Kangler dober kapitan. Nenazadnje je nedolžen, dokler ni kriv. Drugega jim ne bo preostalo. Kangler je kraljevič in Maribor Trnuljčica. Zato se splača prisluhniti pravljicam, zakaj v njih se vedno vse dobro konča. Da je EPK strukturirana kot pravljičarstvo, s hudobci, temnimi silami, čudoviti (pohorskimi) posestvi sredi mogočnih gozdov in kraljeviči, ki delajo in želijo le dobro mestu, pa je kazno že iz njegovih programskih izhodišč. Lahko noč, otroci! In ja, EPK bo resnica tega mesta.

Melita F.Hajnšek: »Mediji bodo javnosti do kraja priskutili vse«

Odlomek iz članka Melite Forstnerič Hajnšek v izdaji 7D (Večer), 4. 5. 2011. Še en prijem blame the media, ki v resnici preseneča – v zapisu, ki so ga na prvi strani 7D ultrakritično oglaševali pod »EPK – ambasada razkola«, je zmogla precejšnjo dozo dvomov, zdaj pa se zdi, da znova kritizira samo sebe. Takrat je, zanimivo, vehementno kritizirala epekajevski zaničevalni odnos do medijev, zdaj kritizira medije. Razumi, kdor more. Ko novinarji kot predstavniki medijev uporabijo argument »blame the media«, in še to le dan po svetovnem dnevu svobode tiska, je pa to sploh poraz:

Ob vseh vodstveno-konceptualnih težavah EPK Maribor 2012 in nenehnih dvomih, ki jih sproža vsak nov odstop vodilnega ali vsaka javno izražena zamera tistih, ki so sanjali o višjih sredstvih za svoje projekte v okviru EPK, se vsuje v laični javnosti nova ploha absurdnih in popreproščenih lamentacij. Mediji se prehitevajo v razkrivanju nečednosti, nediscipline in politične prozaike, povezanih z Vetrinjskim dvorom. Do slavnostnega začetka bodo javnosti do kraja priskutili vse, kar je povezano z EPK. Za očiščenje zaščitne znamke bi potrebovali kake svetovne mojstre marketinških strategij. Ampak saj vemo, kakšni sovražniki znamo biti sami sebi.