Ob robu EPK
Papirnato mesto prihodnosti
Papirnato mesto prihodnosti
Maribor se mora prebuditi. Mora postati drug. In mora postati drug med tistimi, ki narekujejo drugačnost, ki so drugi in drugačni – ki niso včeraj, ki so jutri ... Želimo, da Maribor zaživi svoj jutri. Da napne vse svoje sile. Da postane drugačen Maribor, mesto prihodnosti. Za to je nujno, da projektil naše vizije preluknja opne na naših očeh in jih odpre za nezaslišano. Nezaslišani morajo biti tako prostorski in arhitekturni projekti, ki morajo omogočati dogajanje nezaslišanega. In nezaslišan mora biti invencijski, vizionarski in energijski vložek vseh, prek katerih se bo evropska prestolnica kulture godila za vse.
S takšnim baročno alegoričnim slogom predstavlja Tomaž Pandur, predsednik programskega sveta zavoda Maribor 2012, pod naslovom Mesto prihodnosti svoja programska izhodišča Evropske prestolnice kulture (EPK). Vizionarstva je pri nas res bore malo, nedvomno je prijetno prisluhniti človeku, ki se noče sprijazniti s konformizmom in letargijo, ki obvladujeta celotni spekter družbe, vendar zgolj s takšnimi prozaičnimi spisi ni mogoče aktivirati posebnih ustvarjalnih potencialov. Podoba mesta res ni posebej bleščeča, Pandurju lahko pritrdimo, da je treba iz Maribora ťpregnati vso lenobnost, zatohlost, vso neinventivnost, preplašenost in lažno skromnost, ležernost in površnost, ves klientelizem, vso nevednost, zamerljivost in samoužaljenost, nepotizem in lažno samoljubjeŤ, vendar je domet takšnega branja levitov pač zelo skromen.
Pandurju ne gre odrekati določene karizme in promocijskih sposobnosti, vendar te temeljijo na poldrugem desetletju nomadskega gostovanja po evropskih prestolnicah, kjer je bilo mogoče s posameznimi projekti to karizmo vzdrževati in jo s premišljenim marketingom tudi potencirano projicirati nazaj v Slovenijo. Celostna preobrazba nekega miljeja je povsem drugačen podvig, ki ga ni mogoče izpeljati le z visokodonečimi frazami in spektakelskimi prijemi, prav spektakel v smislu popredmetenega pogleda na svet ter vseobsegajoča afirmacija videza pa je lasten tako njegovim posvečenim teatrskim kot tudi bolj posvetnim vsakdanjim angažmajem.
Ena temeljnih Pandurjevih zablod se zdi prepričanje, da je mogoče z izoliranimi megaprojekti, kot je petdeset milijonov evrov vreden Center uprizoritvenih umetnosti na Studencih, čez noč spremeniti mentaliteto mesta, ki mu manjkajo številne elementi sodobne urbane kulture. Značaj Maribora je še vedno determiniran s proletarsko in tudi ruralno noto, splošni nivo omike in kultiviranosti je skromen, intelektualni potencialni so šibki, študentska populacija je anemična in pasivna, večina repertoarnih in festivalskih programov se ubada s kroničnim pomanjkanjem občinstva, še zlasti takšnega, ki ga še ne krasijo sivi lasje ali pleša...
Od predsednika programskega sveta EPK bi zato pričakovali podrobno analizo stanja posameznih umetnostnih zvrsti, od povsem zapostavljene literature in publicistike, infrastrukturno podhranjene likovne oziroma vizualne scene pa vse tja do neinstitucionalne kulture. Namesto tega Pandur postreže z abstraktnim apelom, da se morajo ťmuzeji in teatri, koncertne dvorane in univerze, televizijske postaje in centri umetniškega pulziranja po vsej Evropi ozreti na točko prihodnosti, na mesto, od koder prihaja nezaslišan pretres. Ozreti se morajo na Maribor. Lepo, vendar žal ni nikjer specificirano kako naj bi se začel ta nezaslišan pretres? S tremi premierami in dvema gostujočima gledališkima predstavama na leto, ki jih Pandur napoveduje za svoj potencialni center na Studencih?
Žal ne bo šlo tako lahko, poleg tega pa EPK ne organiziramo zaradi evropske promocije, temveč zaradi nas samih. Leto 2012 je res lahko prelomnica, vendar ne v smislu vrhunca ali celo zaključka preobrazbe mesta, temveč kvečjemu kot začetek takšnega procesa. In zato bo treba čim prej storiti konkretne korake, na spletni strani zavoda pa lahko žal ob Pandurjevem spisu preberemo le nekaj let stare programske zamisli, ki so jih pripravili še v Kibli za potrebe kandidature Maribora za EPK, večina od teh pa je bodisi odpisanih ali pa je za njihovo uresničitev že zmanjkalo časa. Natura non facit saltus, narava ne dela skokov in tega dejstva nikakor ne more spremeniti nekaj getoiziranih otočkov visoke kulture, ki bi funkcionirali kot ekskluzivni implanti sredi slabo prekrvavljenega tkiva.
Vse to pa ne pomeni, da je treba Pandurja onemogočiti. Mesto vsekakor potrebuje tovrstnega fantasta, ki razmišlja velikopotezno, tudi iracionalno in utopično, in se ne obremenjuje s starimi vzorci razmišljanja; ti so v Mariboru tudi na področju kulture za mnoge še vedno glavno izhodišče, rezultat pa je, da je ob vrhunski in solidni tudi precej povprečne in balastne kulturne produkcije. Vendar Pandur za prizemljitev in predvsem za stvarno konkretizacijo najrazličnejših zamisli potrebuje ob sebi nekoga, ki bo razmišljal obenem vizionarsko in pragmatično, svetovljansko in s smislom za lokalne specifike, pa čeprav te ne dosegajo najvišjih standardov. Mitja Čander, ki ga le še formalnosti ločijo od funkcije programskega direktorja EPK, je upajmo pravi človek za to nalogo.
S takšnim baročno alegoričnim slogom predstavlja Tomaž Pandur, predsednik programskega sveta zavoda Maribor 2012, pod naslovom Mesto prihodnosti svoja programska izhodišča Evropske prestolnice kulture (EPK). Vizionarstva je pri nas res bore malo, nedvomno je prijetno prisluhniti človeku, ki se noče sprijazniti s konformizmom in letargijo, ki obvladujeta celotni spekter družbe, vendar zgolj s takšnimi prozaičnimi spisi ni mogoče aktivirati posebnih ustvarjalnih potencialov. Podoba mesta res ni posebej bleščeča, Pandurju lahko pritrdimo, da je treba iz Maribora ťpregnati vso lenobnost, zatohlost, vso neinventivnost, preplašenost in lažno skromnost, ležernost in površnost, ves klientelizem, vso nevednost, zamerljivost in samoužaljenost, nepotizem in lažno samoljubjeŤ, vendar je domet takšnega branja levitov pač zelo skromen.
Pandurju ne gre odrekati določene karizme in promocijskih sposobnosti, vendar te temeljijo na poldrugem desetletju nomadskega gostovanja po evropskih prestolnicah, kjer je bilo mogoče s posameznimi projekti to karizmo vzdrževati in jo s premišljenim marketingom tudi potencirano projicirati nazaj v Slovenijo. Celostna preobrazba nekega miljeja je povsem drugačen podvig, ki ga ni mogoče izpeljati le z visokodonečimi frazami in spektakelskimi prijemi, prav spektakel v smislu popredmetenega pogleda na svet ter vseobsegajoča afirmacija videza pa je lasten tako njegovim posvečenim teatrskim kot tudi bolj posvetnim vsakdanjim angažmajem.
Ena temeljnih Pandurjevih zablod se zdi prepričanje, da je mogoče z izoliranimi megaprojekti, kot je petdeset milijonov evrov vreden Center uprizoritvenih umetnosti na Studencih, čez noč spremeniti mentaliteto mesta, ki mu manjkajo številne elementi sodobne urbane kulture. Značaj Maribora je še vedno determiniran s proletarsko in tudi ruralno noto, splošni nivo omike in kultiviranosti je skromen, intelektualni potencialni so šibki, študentska populacija je anemična in pasivna, večina repertoarnih in festivalskih programov se ubada s kroničnim pomanjkanjem občinstva, še zlasti takšnega, ki ga še ne krasijo sivi lasje ali pleša...
Od predsednika programskega sveta EPK bi zato pričakovali podrobno analizo stanja posameznih umetnostnih zvrsti, od povsem zapostavljene literature in publicistike, infrastrukturno podhranjene likovne oziroma vizualne scene pa vse tja do neinstitucionalne kulture. Namesto tega Pandur postreže z abstraktnim apelom, da se morajo ťmuzeji in teatri, koncertne dvorane in univerze, televizijske postaje in centri umetniškega pulziranja po vsej Evropi ozreti na točko prihodnosti, na mesto, od koder prihaja nezaslišan pretres. Ozreti se morajo na Maribor. Lepo, vendar žal ni nikjer specificirano kako naj bi se začel ta nezaslišan pretres? S tremi premierami in dvema gostujočima gledališkima predstavama na leto, ki jih Pandur napoveduje za svoj potencialni center na Studencih?
Žal ne bo šlo tako lahko, poleg tega pa EPK ne organiziramo zaradi evropske promocije, temveč zaradi nas samih. Leto 2012 je res lahko prelomnica, vendar ne v smislu vrhunca ali celo zaključka preobrazbe mesta, temveč kvečjemu kot začetek takšnega procesa. In zato bo treba čim prej storiti konkretne korake, na spletni strani zavoda pa lahko žal ob Pandurjevem spisu preberemo le nekaj let stare programske zamisli, ki so jih pripravili še v Kibli za potrebe kandidature Maribora za EPK, večina od teh pa je bodisi odpisanih ali pa je za njihovo uresničitev že zmanjkalo časa. Natura non facit saltus, narava ne dela skokov in tega dejstva nikakor ne more spremeniti nekaj getoiziranih otočkov visoke kulture, ki bi funkcionirali kot ekskluzivni implanti sredi slabo prekrvavljenega tkiva.
Vse to pa ne pomeni, da je treba Pandurja onemogočiti. Mesto vsekakor potrebuje tovrstnega fantasta, ki razmišlja velikopotezno, tudi iracionalno in utopično, in se ne obremenjuje s starimi vzorci razmišljanja; ti so v Mariboru tudi na področju kulture za mnoge še vedno glavno izhodišče, rezultat pa je, da je ob vrhunski in solidni tudi precej povprečne in balastne kulturne produkcije. Vendar Pandur za prizemljitev in predvsem za stvarno konkretizacijo najrazličnejših zamisli potrebuje ob sebi nekoga, ki bo razmišljal obenem vizionarsko in pragmatično, svetovljansko in s smislom za lokalne specifike, pa čeprav te ne dosegajo najvišjih standardov. Mitja Čander, ki ga le še formalnosti ločijo od funkcije programskega direktorja EPK, je upajmo pravi človek za to nalogo.
Peter Rak (objavljeno v Delu, 17. September 2010)
Ni komentarjev:
Objavite komentar