Zofijini in EPK

Do konca leta zaprto, naslednje leto pa sploh!

2011-07-01T08:46:00.002+02:00

This is the end. Konec je, ta spletna stran se poslavlja. Počasi bi praznovala svoj prvi rojstni dan in smisla za nadaljevanje ni videti. Mogoče v vaših očeh, v naših ne. Čestitamo vsem, ki so zaradi tega veseli. Imajo prav, kajti težava je v njih. Sočustvujemo s tistimi, ki so žalostni. Motijo se, kajti splača se jim vztrajati. Spletna stran Zofijini in EPK je žal postala skoraj edini, vsekakor pa najbolj intenziven prostor artikulirane refleksije nastajanja mariborske evropske prestolnice kulture. Kot tudi kulturne in še kakšne patologije mesta. Se opravičujemo vsem, ki so s to smelo trditvijo užaljeni. Računamo na njih.

Pa vendar, zakaj se poslavljamo? Iz treh razlogov, ki je eden in potrojen, in ta sovpada s tremi nivoji dokazov, da je EPK kritika nezaželena in prezirana: odziv zavoda, odziv medijev in odziv širše javnosti. Vsi trije so namreč prejkone svoje nasprotje, vztrajni ne-odzivi. In ker nismo sami sebi namen, ker naše pisanje ne more biti samozadostno, ker nikogaršnje pisanje ne more biti, se je neizbežno porodilo fatalno vprašanje o smiselnosti nadaljnega delovanja in obstoja. Oprostite za bogokletnost, toda zakaj še vztrajati? Paradoks svoje vrste je to, kajti kulturno razsvetljeni si ne bi smeli privoščiti odsotnosti kritičnega duha. Evropska prestolnica kulture bi ga morala dvigovati. In duh je imanentno razločevalen (gr. krinein), torej kritičen. V tem oziru je kritična kondicija dokaz njegovih višin. Kam nas torej vodi ignoriranje ali celo zatiranje kritičnosti, jasno in eksplicitno zahtevano s strani vodilnih v EPK? V nerazločevanje, v sivino praznih gest in retorike. Kam vodi zahteva po prenehanju drekanja in sovražnih sesujevalcih? Do resnice same, kot so jo napovedali. EPK bo resnica tega mesta. Poglejmo si, kakšna.

Prvič.

Najprej k odzivu javnega zavoda EPK na naše zapise. Naj povemo takoj, da ne bo presenečenj: nobenega odziva ni bilo. Možnosti in izzivov veliko, naših pričakovanj tudi, celo naših dopisov in ponudb, iztegnjenih rok. Pa nič. A po vrsti. Zofijini smo se nekoč, po grenki izkušnji, odločili vodilnim kulturnim vizionarjem darovati 12 centov. Ne za njihov žep, za skupno dobro po tistem, ko smo se nanje naslovili s pričakovanjem po (osebni) donaciji. Poslali smo jim pismo z denarjem. Vendar žal, kot se za kulturnike ne spodobi, nismo bili deležni niti vljudnostnega odgovora. Kam je šel denar, ne vemo, a v časih evropske prestolnice korupcije se to ne sprašuje. Se opravičujemo, če se je komu to zdelo odveč. Naši nameni so bili najboljši - opozoriti na to, da nekateri kulturni producenti v mestu hiramo, na drugi strani pa se gradijo palače in mastijo brki. To je bil naš majhen prispevek beračev h kulturni veličini mesta in loščenju podobe njegovih kulturniških, medijskih in intelektualnih genijev.

Vsak racionalen akter bo poskušal iz kritičnega ugovora na svoj račun pridobiti kakšno izkušnjo zase. V primeru EPK se to ni zgodilo, po vsem sodeč – očitno bodisi nekdo verjame, da ni upravičena, ali pa je dovolj nečimrn, da bi jo prepoznal kot koristno. Čeprav z nami niso komunicirali, smo epekajevcem javno ponudili, da postanemo njihov integralni del. Njihovo zrcalo. Zakaj? Ker so na svoji spletni strani začrtali prostor, češ želijo si tudi kritičnega spremljanja njihovega dela. Nismo oklevali, takoj smo jim ponudili svojo brezplačno pomoč. Pa nič. Znova brez vljudnostnega pojasnila, ki ga zahtevata vsakdanja kulturna omika in bonton. Kaj šele, da bi naše dejavnosti priključili svoji, enakorodni. Jasno, njihova je klavrno propadla in sploh ni zaživela, ker verjetno ni bila zastavljena iskreno. Naša je bila resna, ampak ji to nič ni pomagalo.

Počasi smo ugotavljali, da za vodilne v EPK preprosto ne obstajamo. Da smo odveč, mogoče celo zoprni. Po svoje razumljivo, razdrli smo tudi kakšno pikro, toda domišljamo si, da zmeraj upravičeno. In seveda drži, da nihče na svoj račun, vsaj na prvo žogo, ne želi slišati žal besede. Toda bilo je še huje. Postali smo nebodigatreba. Prebirali smo stokanja o tem, kako kritika medijev projektu EPK dela veliko škode. Torej verjetno tudi naša. Kulturna srenja se je v Mariboru razdelila med pragmatike, subverzivce (ti so vmes odmrli) in antagoniste. Ker se je intelektualno zaledje mesta skoraj v celoti priključilo projektom EPK, je kritični potencial kulturnikov začel še dodatno zamirati. Konsekvence evropske prestolnice kulture so nenadoma odkorakale v smer, ko je mesto s šibko humanistično kondicijo postalo kritično nekritično. In še postaja, vedno bolj, in to že zdaj, sredi leta 2011. V tej situaciji šikaniranja in mrkih pogledov smo se odločili reči: ne želite si refleksije in zrcala, tudi prav. Odstopamo. Upajmo, da se ta potencial znova pojavi po januarju 2013, ko bodo presahnili honorarji in bodo jeziki epekajevcev manj zavezani. In se bomo verjetno znova znašli pred krutim obličjem resnice Maribora...

Drugič.

Ja, drugi element zgodbe tvori odziv medijev. Statistika objav in omemb naše spremljave je navedena tukaj. O našem mnenju smo tedensko (!) obveščali zelo veliko število novinarjev, okoli 500. Zgolj en podatek: na naši adremi je vsaj 15 (!) različnih novinarjev zgolj iz časopisa Večer, lista medijev je zelo kompletirana. No, zahvaljujemo se vsem, ki so nas opazili. Vemo, da smo skromen blog, majhna kapljica na spletnih oceanih. Zavedamo se svoje minornosti in marginalnosti. Toda vseeno smo se nadejali posredne opaženosti, zaradi narave dogodka in svoje drže, ki je, roko na srce, bolj izjema kot pravilo. Medijskih odzivov res ni bilo veliko, sploh glede na glomaznost projekta EPK. Teh tudi nismo pričakovali od npr. lokalnega monopolista Večera, ki nas je bojkotiral ves čas in celo leto, četudi je EPK najbolj nadrobno spremljal: v njem ne boste našli niti enega povzetka ali omembe. No, z izjemo kakšnega avtorskega zapisa na strani Pogledi ali pisem bralcev v širšem kontekstu mariborskih patologij, za kar smo hvaležni. Vendar to ne velja za kulturne strani, kamor bi po naravi stvari sodili. Tja ne pašemo. Razumljivo in znano, kajti kulturna urednica je pred letom eksplicitno zabičala, da nekateri tam pač nimamo kaj iskati. Četudi že 10 let, je prikimala - no zdaj jih je 11. Popolnoma jasno, da niti kritika največje kulturne manifestacije v zgodovini mesta ni prava, če si na črnem seznamu celo desetletje. Kulturni novinarji Večera imajo vso pravico do ignorance in bojkota, vendar naj prevzamejo tudi nekaj sokrivde za mentalno stanje mesta, o katerem, kakšna ironija, tako rad optimistično govori programski direktor EPK, da o odstoplem Pandurju niti ne govorimo. Za njihovo garaško delo cenzure smo pripravljeni njihovim šefom spisati prijazno priporočilo za ustrezno povišico k zasluženi plači, ker intenziven trud lokalnih medijskih šerifov resnično ne bi smel ostati nepoplačan.

No, resnici na ljubo je eden od razlogov za bojkot mogoče tudi naša kritičnost do medijev. Ravnanje novinarjev se nam je največkrat zdelo nemarno, celo slinasto priliznjeno, včasih prestrašeno in konformistično. Ampak tak argument je seveda subjektiven – če nekdo kritizira delo medija, ga mora ta zaradi tega izobčiti? Na tej strani smo celo ponujali vprašanja, ki bi jih po našem mnenju novinarji morali raziskati ali zastaviti. To smo storili večkrat, nazadnje npr. tule. Napadali smo pogosto piarovsko pisanje recimo Večera. Da bi hkrati objavljali piar in kritiko, bi bila seveda uredniška nedoslednost. Če so že zmogli kaj kritike, so jo položili v usta svojih novinarjev. No, v splošnem so nas slabše spremljali tiskani mediji in bolje elektronski. Nekoliko bolje npr. RTV Slovenija. Vendar ne gre le za spremljanje naših ugotovitev – ob drzni predpostavki, da smo bili osrednje gonilo kritike EPK, nam odzivi medijev na nas zelo veliko povedo o kritiki EPK kot takšni. S tem, ko pretežno niso prepoznali niti eksplicitnih sugestij, so zanikali vse probleme, ki smo jih izpostavili in velikokrat tudi svoje profesionalno poslanstvo. Ampak to je lahko že druga, nekolikanj širša zgodba.

Tretjič.

Odziv javnosti je bil bolj pičel. Ker se pretežna večina tega odziva vrši preko filtra medijev, katerega luknjičavost smo ravnokar opisali, je bil ta ustrezno zmanjšan. Nek majhen blog pač ostaja prejkone skrit na prostranstvih medmrežja in doseže malo ljudi. Zato se lahko »javnost« tu reducira zvečine le na odzive na spletu ali v osebni komunikaciji z bralci. No, tega je bilo zelo malo (z obveznim opravičilom izjemam), skoraj vedno pa so bili odmevi dobri in prav zaradi njih nam je najbolj žal končati svojo aktivnost. Da neposrednih negativnih reakcij skoraj ni bilo, je v porastu anonimnega sovražnega govora na spletu skorajda čudež. Vendarle računamo, da bodo naši bralci razumeli dobre razloge za slovo: opozorila in kritika niso dobrodošli. O tem ne more biti dvoma. Hvala vsem komentatorjem in tistim, ki ste nas vzpodbujali. Sprotno spremljanje dogodkov, povezanih z EPK, zahteva ogromno stalnega napora. Sami bomo občasno še pisali in spremljali dogodke, vendar na strani http://www.zofijini.net/. Z glavo skozi zid pač ne gre. Poanta: naj nam nihče ne reče, da je kritika dopuščena. Seveda je, na zgoraj opisan način. V tem smislu bo taka izjava nesramno zavajanje.

Kot smo povedali, bomo dogodkom EPK še občasno sledili na svoji strani. Do konca bomo izpeljali natečaj Zlata kanglica. Toda doslednega, dnevno permanentnega spremljanja, ki jemlje ogromno časa in energije, več ne bo. Razlogi so dovolj izčrpno pojasnjeni zgoraj. Zato vabljeni k prebiranju teh strani za nazaj in k primerjavi za naprej. Upajmo, da bodo nekoč poučno branje in pomemben kažipot, uporaben arhiv o mentalnih in drugih zankah, o tem, kaj je šlo narobe, zakaj je šlo in zakaj svarila niso zalegla. »The making of EPK« je do tega trenutka razgalil simptomatiko mesta in njegovih odnosov do kulture, politizacijo kulturne sfere, patologijo mestne politike, kulturnikov in raznih stanj duha. Ideologizacija kulture je vzniknila sredi nereflektiranih manjvrednostnih kompleksov, megalomanija je indicirala majhnost, nesposobnost, grehe preteklosti in predvsem logiko zatiranj dela kulturne produkcije. Vzpostavila je ideološke, kulturne in finančne ločnice v stilu »Ali si v EPK, ali pa te ni«, ali si priden ali malopriden... Resna kritika še zmerom ni dopuščena, se ne dogaja in ni ljudi, ki bi povzdignili svoj glas ali bi jim bilo dovoljeno biti slišan. Lep simptom tega je odnos vodstva EPK do župana Kanglerja po aretacijah in kazenskih ovadbah, še bolj pred tem, splošna anemičnost občanov, indiferenca in apatija, po drugi strani pa večinska podpora županu, zrasla na podlagi iracionalizmov in teorij zarot, ter seveda zlizanost kulturnikov s politiki. No, so pa tudi epekajevci, ki so župana hvalili, a potem prepozno ugotovili, da so se močno zmotili.

In ker iskreno nikoli nismo bili proti projektu EPK, ker ne pristajajo na tezo o špilferderberjih, si želimo, da se eksplozije kulture in njeno špricanje začnejo, ter, nenazadnje, tudi srečno končajo. Pa ne pozabite na varnostne čelade in kondome!

Mojstri reanimacije »downtown«

2011-07-01T01:27:00.001+02:00

Novinarka Večera ugotavlja, da so mojstri za reševanje na dosegu roke. Npr. dr. Štefek Grmec. In da je Čandrova napoved o reanimaciji mesta zatorej dobro utemeljena... Kajti Maribor je mesto reanimatorjev, kar čvrsto dokazuje situacija s terena in kulturniki najbrž ne potrebujejo konsultacij, ker imajo svetle zglede. Bizarna utemeljitev se bere takole:

V Mariboru je menda najvišja stopnja preživetja zaradi izjemne službe za reanimacijo in nujno medicinsko pomoč. Baje je dr. Štefek Grmec v svetovni špici reanimiranja. Torej reanimacija mesta kot izhodiščni slogan mariborske EPK, ki ga je lansiral njegov programski šef Čander in naletel na mešane odzive, vseeno ni le priložnostna floskula. Utemeljena je na očitnem poznavanju "situacije s terena". Podrobne analize prvega programskega svežnja na petdesetih straneh po prvem branju še niso mogoče, tudi nedorečenosti je še na pretek. A konstruktiven korak v "razširitev območja boja" je. Prosto po Michelu Houellebecqu.

Kateri filmski žanr je EPK?

2011-07-01T01:25:00.000+02:00

Enostavno vprašanje. Čander se na tiskovni konferenci glede na popolno nedorečenost lokacij in širše sprašuje - glej video prispevek iz dnevnika RTVS -, v kakšnem žanru človek živi v EPK: ali v trilerju, češkem filmu, groteski, psihodrami?

Ne, to je seveda avtentičen mariborski žanr v produkciji RTS, torej recimo mu »naša-mala-epeka-mariborska-klinika žanr«. Oziroma pristna lokalna črna komedija o Velikem Dupleku, kot pravi EPK hišnik. Mogoče bomo po nečem le pustili tako želeni EPK pečat, pa tudi če bomo travo jedli! Ciniki, ki bi jih bilo bolje ne citirati, dodajajo: najdražji film v slovenski zgodovini, budžet 24 milijonov evrov. Nič čudnega, kajti že Pandur je obljubil, da bodo v tej predstavi pristne zvezde sami Mariborčani, pogled nase bo spektakularen, statiste, sploh pa zvezde, pa je treba dobro plačati, in to dovolj elegantno iz njihovih žepov:

».... najbolj spektakularen pogled na mesto, ki si ga lahko predstavljamo, omogoča tudi vzpostavitev nove točke pogleda na mesto, ki tako postane predstava zase, meščani in meščanke Maribora pa edini protagonisti in avtentične zvezde Evropske prestolnice kulture.«

Medijske statistike

2011-07-01T01:23:00.002+02:00

Pa dajmo povedati znova, pričujoči blog je namenjen kritiki EPK. Hkrati je naše društvo eden izmed redkih, če ne edini civilnodružbeni akter, ki se ji permanentno, sistematično in deklarirano posveča. Toda kakšen je prostor, odmerjen kritiki EPK v etabliranih medijih? Naša izkušnja je spodaj - nekaj suhoparnih statističnih številk o medijskem povzemanju Zofijine kritične refleksije EPK v večjih medijih po sedmih mesecih, od začetka avgusta 2010 do marca 2011. V treh rubrikah: število novinarskih poizvedb, naslovljenih na člane društva oz. društvo glede EPK, število novinarskih omemb društva v danem kontekstu, ter število omemb bloga, ki ga prebirate. Naj poudarimo, da objave na tem blogu tedensko (!) pošiljamo na adremo okoli 500 slovenskih medijev in novinarjev.

Število novinarskih vprašanj Zofijinim glede EPK:

Večer: 0
Delo: 0
Dnevnik: 0
Slovenske novice: 0
STA: 0
Žurnal24: 0
MMC RTVS: 1

TV Slovenija: 2
Radio Maribor: 2
Radio Center: 2

Število novinarskih omemb Zofijinih glede EPK:

Večer: 0
Delo: 0
Dnevnik: 0
Slovenske novice: 0
STA: 0
Žurnal 24: 1
MMC RTVS: 2

TV Slovenija: 2
Radio Maribor: 1
Radio Center: 2

Število omemb našega bloga:

Večer: 0
Delo: 0
Dnevnik: 0
Slovenske novice: 0
STA: 0
Žurnal 24: 0
MMC RTVS: 0

TV Slovenija: 0
Radio Maribor: 0

Potemkinova vas: osrednji prostor EPK bo mogoče montažen

2011-06-30T18:56:00.000+02:00

Od Pandurteatra s specialnim razgledom na mesto do montažne mobilne hišice – kot se za megalomanijo spodobi, so se zdaj želje glede osrednjega prizorišča EPK skrčile v svoje nasprotje, na minimum. Dobesedno. Sprva je kazalo, da »začasnost« in »nekje« referirata na iskanje nove lokacije na neznanem kraju, zdaj je izpadlo, da je treba oba atributa razumeti dobesedno: glavno prizorišče bo tako rekoč mobilno in kot so danes namignili – montažno:

Montažna osrednja lokacija?
Največ odprtih vprašanj je pri lokacijah. Po Čandrovih besedah si želijo osrednji prireditveni prostor le za programski sklop Terminal 12, tudi če bo šlo za montažno rešitev, za preostalo pa bodo uporabili že razpoložljivo kulturno infrastrukturo ter prazne in opuščene prostore v mestu, ki so v občinski ali zasebni lasti. Za zdaj še ni znano, kje bo osrednja lokacija. Do zdaj sta propadli že ideji za gradnjo novega kulturnega središča Maks in obnovo nekdanje tovarne TVT Boris Kidrič.

Čakamo na slovo Kanglerja, MAKS je propadel!

2011-06-30T10:41:00.003+02:00

Intervju s Kanglerjem, naslov v Večeru 22. marca 2011:

»Svoj mandat sem vezal na Maksa«

Naslov v Večeru, 29. junija 2011:

»Centra Maks ne bo«

O tem, da Maksa verjetno ne bo, da bo le UGM, smo že neštetokrat pisali, nazadnje tule. Problem za Kanglerja, ki kar na želi odstopiti, kajti na izgradnjo Maksa je vezal svoj mandat. Takole je povedal 22. marca letos:
Verjetno ste prehitro pozabili, da sem tudi sam izvedbo projekta Maks vezal na svoj mandat in s celim obrazom, ne s polovičnim, stopil pred volilce. Javno sem naznanil, da vežem svoj mandat na izvedbo Maksa. To je dokaz več, da Mariborčani zaupajo njemu in meni.
Nismo pozabili in prav je, da si župan želi, da ne pozabljamo. Toda Maksa ne bo. Po zadnji seji sveta zavoda je njegov predsednik dr. Oto Luthar jasno povedal:

Ideja Maksa je propadla in ne bomo imeli spomenika tako kot Gradec. Investicije ni problem zgraditi, problem je vzdrževanje in produkcija, je bil jasen Luthar.
Zahtevajmo Kanglerjev cel obraz! Za tiste, ki mislijo, da bi župan Maribora moral držati svojo obljubo in odstopiti (jasno, med njimi je bolj malo članov mestnega sveta), še vedno velja Zofijina peticija za njegov odstop. Mimogrede, vmes so sumi kaznivih dejanj postali kazenske ovadbe, in to ne prve... Bodo zdaj končno tudi epekajevci zahtevali njegov odhod? Ali pa nas bo Kangler končno presenetil in držal svojo obljubo?

Kangler versus Čander o tem, kdaj se sme na dopust

2011-06-30T10:00:00.006+02:00

Očitno so razmere med občino in vodstvom EPK zelo zaostrene. Kangler postavlja ultimate, želi programe, Čander mu ponuja 250 programov takoj in še 80 do septembra. Žal pa ne benti dovolj na glas zaradi občinskih izigravanj glede infrastrukturnih objektov.... Zavod v tej godlji od Pahorja terja nič manj kot državnega sekretarja za koordinacijo med ministrstvi in EPK-jem. Nasprotovanje enih drugim se otipljivo kaže v njihovi oceni, kdo in kdaj si zasluži dopust:

Scena 1

“Dokler program ne bo na moji mizi, naj pozabijo na lepe počitnice. Nedopustno je, da kot župan še vedno ne vem, kaj nas čaka prihodnje leto,” je pred dnevi dejal Franc Kangler in od programskega direktorja Evropske prestolnice kulture (EPK) Mitje Čandra pisno zahteval celoten program. “To jemljem kot komunikacijski šum. Prijazno sem mu odgovoril, da bom v skladu s sklepi sveta zavoda glavnino programa poslal v roku, to je 22. junija, dokončno pa ga bom zaključil septembra,” je odgovoril Čander.

Scena 2

“Delali smo veliko in imamo tri četrtine programa. Zdaj pa si zaslužim dopust,” je včeraj po seji sveta zavoda Maribor 2012 pojasnil Mitja Čander, programski direktor.

Nova misteriozna obogatitev EPK: »neko začasno prizorišče, ki pa zaenkrat še ni znano«, bo centralna lokacija EPK

2011-06-28T18:38:00.003+02:00

Igra iskanja infrastrukturnih identitet, »kje je kaj«, »kaj je kaj«, skratka EPK prizorišč in objektov, ki jih kar ne moremo identificirati, kje da bodo in kateri bodo, kaj šele kdaj bodo, je danes spet dosegla tragikomičen zasuk. Poglejmo vest STA z zaprte seje sveta zavoda, ki so jo danes objavili, in kaj v njej trdijo:

Kar zadeva lokacije, naj bi tako kot glavni prizorišči služili nova umetnostna galerija v Mariboru in še neko začasno prizorišče, ki pa zaenkrat še ni znano. Preureditev nekdanje tovarne TVT Boris Kidrič naj bi se izkazala za predrago, zato nanjo ne računajo več, prav tako naj bi se mesto odpovedalo tudi Maksu in naj bi tako na območju nekdanje tovarne Merinka zgradilo le galerijo.

Ergo: vse, kar verjetno imamo od EPK objektov, je UGM, s katerim so zamenjali MAKS in mu manipulativno včasih napačno pravijo - MAKS. Spet drugič namigujejo, da bo UGM prevzel še druge funkcije, da bo torej UGMAKS. Če vzamemo resno zgornjo dikcijo, in zdi se, da je točna, potem pač MAKSa ne bo. Bo UGM. In potem še en obrat, o katerem smo neštetokrat pisali: nič ne bo niti z lokacijo TVT Boris Kidrič. Skratka, nič ne bo z MAKSom, nič ne bo s TVT Boris Kidrič, ostaja le UGM. Kako bo glavno prizorišče EPK sploh lahko umetnostna galerija? Vprašanje za Zlato kanglico. Žal nagradna igra ni predvidela veleumne nove formulacije za novi infrastrukturni objekt, ki ga hitchcockovsko misteriozno uvajajo takole: »neko začasno prizorišče, ki pa zaenkrat še ni znano«. Časa je še veliko, začasnost je zagotovljena, neznanost tudi....in govorijo o centralnem prizorišču EPK! Še celotna novica STA:

Svet zavoda EPK z manjšimi pripombami na načrtovani program

Maribor, 28. junija (STA) - Svet zavoda Maribor 2012, ki je najvišji organ v slovenskih pripravah na Evropsko prestolnico kulture (EPK), se je na današnji seji seznanil s programom za prihodnje leto. Po besedah predsednika sveta zavoda Ota Lutharja gre za "vsebinsko bogat program", ki pa ga je treba še "žanrsko urediti" in "časovno umestiti". Kljub temu so ga podprli.

Svet zavoda je danes dal tudi soglasje k aktu o sistematizaciji delovnih mest v zavodu Maribor 2012, ki po besedah generalne direktorice zavoda Suzane Žilič Fišer predstavlja podlago za organiziranost tega zavoda.

"Dejstvo, da se ta akt sprejema pol leta pred pričetkom projekta, pove marsikaj o okoliščinah, v katerih EPK nastaja," je po seji sveta zavoda, ki je trajala dve uri dlje kot načrtovano, dejal programski direktor EPK Mitja Čander. Izpostavil je predvsem finančno negotovost in nejasnost glede lokacij, ki močno otežujeta priprave.

Kljub temu so po Čandrovih besedah pripravili "ambiciozen, a hkrati širok program". Kot je dejal, so na mizi tri četrtine programa, dokončno podobo pa naj bi dobil septembra. V vmesnem času bodo poskušali upoštevati pomisleke, ki jih je izrazil svet zavoda.

Ta je poleg žanrske ureditve in časovne umestitve projektov predlagal še zagotovitev sledljivosti in podatek o mreženju projektov. "Ugotoviti je treba, kaj od tistih prvih idej iz let 2005 in 2006 se je ohranilo ter kateri so tisti projekti, ki potekajo v koordinaciji vseh šestih mest," je povedal Luthar.

"Glede na to, kar smo dobili zdaj, sem prepričan, da bomo sredi septembra dejansko imeli pred sabo zelo konsistenten dokument, ki bo tozadevno urejen in kjer bo lahko vsak, že štiri in pol mesece pred pričetkom leta 2012, vedel, kdaj se bo kaj dogajalo, kdo bo to koordiniral in koliko bo posamična stvar stala," je menil.

Člani sveta zavoda so izrazili zaskrbljenost nad finančno negotovostjo. Ker niso dobili odgovora na majsko pismo predsedniku vlade, so se odločili, da mu ponovno pišejo. V tem pismu ne bodo terjali le naglega sestanka na temo državnega sofinanciranja EPK ampak tudi imenovanje državnega sekretarja za koordinacijo projekta, ki bo zadevo medresorsko usklajeval, predvsem kar zadeva finance. To naj bi se pokazalo za nujno, potem ko so se morali iz sveta zavoda umakniti člani vlade.

Tudi Čander je izpostavil, da je zdaj zadnji čas, da se položijo karte na mizo, saj je program nemogoče docela izdelati brez točnega zneska razpoložljivih sredstev in brez znanih lokacij. "Na mizi imamo dober program, zdaj pa je čas, da mesto in država pokažeta svoje ambicije," je poudaril.

Igranje slepih miši brez meja: primer Mariborske knjižnice

2011-06-28T16:16:00.002+02:00

Kot smo ravnokar zapisali, sta za financiranje UGM in Mariborske knjižnice Rotovž s strani države pogoj projektna in gradbena dokumentacija. Teh pa ni. Mariborska občina torej sama sebi koplje jamo. Hkrati pa danes beremo, kako puščice letijo v drugo smer – na mariborski občini se kakor bojijo, da (vseh) sredstev ne bodo dobili. Seveda jih ne bodo, če ne izpolnijo pogoja!

In potem presenečenje: skupaj s Kanglerjem še sveže kazensko ovadena direktorica občinske uprave Milica Simonič Steiner svari, da bi za ta sredstva jasneje definirali, za kakšen namen bodo šla iz proračuna... Skrb, ki bi ji morala predhoditi skrb za projektno dokumentacijo in uresničitev pogojev za njihovo pridobitev. Mestno občino torej bolj briga, kaj mora početi država, bolj malo pa, kaj bi morala storiti sama... Odlomek:

Osrednja enota Mariborske knjižnice na Rotovškem trgu se bo med obnovo preselila na nadomestno lokacijo v prostore Andreanuma na Slovenski ulici 17, ki sodijo v sklop mariborske nadškofije.

Kot je pojasnila direktorica Mariborske knjižnice Dragica Turjak, so te dni začeli priprave na selitev na nadomestno lokacijo, čeprav še vedno ni jasno, kdaj se bo začela gradnja na Rotovškem trgu.

Gradbeno dovoljenje za prvo fazo obnove namreč še vedno ni izdano. Trenutno poteka sklepanje pogodb o začasni služnosti z lastniki sosednjih zgradb in na občini pričakujejo, da bo ta postopek v naslednjih dneh končan.

Bo država držala obljubo?
Veliko bolj zaskrbljeni so zaradi obljubljenega sofinanciranja države. Pri načrtovanem rebalansu državnega proračuna se namreč daje prednost gradnji nove Umetnostne galerije Maribor, zato se na mariborski občini bojijo, da bo deset milijonov evrov, kolikor jim je za obnovo Mariborske knjižnice obljubila država, šlo kam drugam. Zaradi tega dejstva je mariborski mestni svet na seji pozval vlado, da v ta namen odpre posebno proračunsko postavko.

"Dokler so sredstva v proračunski rezervi, so prosta in jih lahko razvrstijo kamor koli znotraj proračuna. Ni torej garancije, da se bodo leta 2012 prenašala ravno za ta projekt," je pojasnila direktorica občinske uprave Milica Simonič Steiner.

O programu za zaprtimi vrati

2011-06-28T07:38:00.001+02:00

24. junija smo skupaj z drugimi poročali o novem predsedniku programskega sveta, Janezu Lombergarju. Danes, 28. junija, o njem poroča tiskani Večer.

Kar vznemirja v zapisu, povzetem po STA in izjavi za javnost, ni nekam predvidljiva naklonjenost programu, ki jo je izrazil svet, temveč suhoparna napoved na koncu, da se danes sestane tudi svet zavoda, ki bo razpravljal o istem - programu namreč - in to za zaprtimi vrati.

Ker smo pred časom že jasno namignili, da je takšno ravnanje nedopustno, lahko počasi ugotavljamo, da je za novinarje postalo povsem sprejemljivo in ga bodo, zdaj tako kaže, sprejeli brez glasu protesta.

Ministrica, ki jo je zaznamoval tudi EPK

2011-06-28T07:25:00.007+02:00

Kulturna ministrica Majda Širca je odšla, njeno zapuščino med drugim ocenjujejo tudi z vatli EPK. Na MMC RTV SLO takole:

Obdobje njenega ministrovanja so zaznamovali tudi številni zapleti pri pripravi na Evropsko prestolnico kulture 2012, katere nosilec je Maribor s partnerskimi mesti.

Skupna ladja, o kateri smo poročali, je zdaj dodobra načeta in slika z nje sodi le še v družinske albume: na njej so bili Kangler, ki je bil sprva aretiran zaradi sumov storitve kaznivih dejanj, zdaj je ovaden in celo fintirano ponuja odstop, Širca je odstopila v resnici, ostaja le še vodstvo zavoda EPK:

Pri projektu EPK mestna občina Maribor in država "stopata z roko v roki in se podpirata," je ministrica Majda Širca predstavila ključno ugotovitev s sestanka, na katerem je tekla beseda o investicijah projekta EPK in težavah, ki so nastale znotraj delovanja zavoda Maribor 2012.

Povedano preprosteje: projekt EPK izgublja še enega partnerja v državi – kdo bo nadomestil ministrico, zaenkrat še ni znano. Je pa ob tik ob njenem odhodu prišlo do vnovičnega zapleta med njo in Kanglerjem zaradi menda neoddane dokumentacije, o čemer je pisal Žurnal24 in česar lahko sklepamo, da konec junija 2011 sramotno stojita tako projekt UGM kot projekt Mariborske knjižnice:

Mariborski župan Franc Kangler je ta teden v intervjuju za Žurnal24 namreč izjavil, da do tega trenutka ni od države dobil niti centa za gradnjo infrastrukture za Evropsko prestolnico kulture (EPK), kar je zmotilo ministrstvo za kulturo. Kot so pojasnili na ministrstvu, od MOM še vedno čakajo obljubljeno dokumentacijo za projekta Umetnostna galerija Maribor (UGM) in Mariborska knjižnica na Rotovškem trgu; oba naj bi z desetimi milijoni evrov sofinancirala država. “Poleg primerljive finančne participacije je bil pogoj, da MOM razglasi galerijo za javno kulturno infrastrukturo ter za oba projekta zagotovi vso potrebno projektno in gradbeno dokumentacijo. Rok za galerijo je bil do konca maja, za knjižnico in trg pa do konca marca,” so dodali na ministrstvu Majde Širca.

Ampak, kot rečeno, kdo bi se še vznemirjal? Ministrica je odstopila, župan pa ima veliko drugih pomembnejših političnih in osebnih težav...

Ključ do resnice tega mesta je Vinag

2011-06-24T21:27:00.002+02:00

Malo za šalo, ker se očitno šalijo z nami, je tu EPK silogizem za domačo vinsko in kulinarično rabo, skratka za osmislitev akademije okusa, kot ji pravijo, za kulturo, ki jo pojemo in popijemo. (V zameno računamo na kakšno gratis karto.) Kaj imata namreč skupnega Kultura in Resnica? Tisto, iz česar včasih po čudežu nastane vino. Tu so zahtevane sestavine, pardon premise, očitno vse v horizontu metafizike okusa in kulture projektantov EPK:

1. V vinu je kultura. (iz spletne strani EPK)

2. V vinu je resnica. (stari latinski pregovor)

3. Torej je resnica pomešana s kulturo v mediju vina. (iz prvih dveh premis)

4. EPK bo resnica tega mesta. (končna trditev ustvarjalcev EPK)

5. Torej za dostop do EPK-kulture in resnice nujno rabimo vino. (iz prejšnjih premis)

6. Kultura je kak ~~vino~~ pir piješ. (hišnik EPK)

7. Torej za eksplozije kulture potrebujemo sod vina (ali pira):

Direktor TV Slovenija bo vodil programski svet EPK

2011-06-24T20:13:00.004+02:00

Programski svet zavoda EPK ima novega predsednika, po odstoplem Tomažu Pandurju se je na to mesto zavihtel direktor TV Slovenija Janez Lombergar. Odločitev je presenetljiva, kajti Lombergar opravlja službo na drugem javnem zavodu, na RTV Slovenija, kjer skrbi in odgovarja za programe televizije, član sveta pa je postal pretekli mesec. Kaj to pomeni za frekvenco poročil o EPK na javni radioteleviziji in kakšna bodo ta, še zlasti zaradi obubožanega imidža projekta EPK, bomo kmalu videli. Problem pa utegne biti tudi nasproten. Zapis na MMC RTV SLO, kjer nas v podnaslovu obveščajo še o tem, da je programski direktor projekta Mitja Čander. Ja, to je res ekskluzivna in čisto sveža informacija:

Lombergar nasledil Pandurja na čelu programskega sveta EPK-ja

Programski direktor projekta je Mitja Čander

24. junij 2011 ob 17:14
Maribor - MMC RTV SLO/STA

Potem ko je z mesta predsednika programskega sveta EPK-ja aprila "zaradi nezaupanja ter blatenja v javnosti in medijih" odstopil Tomaž Pandur, je zdaj na njegovo mesto stopil Janez Lombergar.

Na današnji seji programskega sveta EPK-ja so za novega predsednika programskega sveta imenovali Janeza Lombergarja. Lombergar je bil na seji, ki jo je vodil namestnik predsednika Ivo Vajgl, soglasno potrjen od vseh članov sveta, so sporočili iz zavoda Maribor 2012.

Člani sveta so se na seji seznanili tudi z glavnimi izhodišči programa v sklopu EPK-ja 2012, ki jih je predstavil programski direktor Mitja Čander. Člani so temeljne usmeritve teh izhodišč tudi podprli.

Pred javno razgrnitvijo celotnega programa EPK-ja pričakujejo jasnejšo razporeditev nosilnih in presežnih projektov, ki bodo prispevali h kakovostni izvedbi celotnega projekta.

Po besedah Vajgla je Čander s sodelavci pripravil program, ki je "impresiven", tako po številu domačih in tujih umetnikov kot po sodobnih in zanimivih tematskih usmeritvah. Gre za neke vrste sintezo ustvarjalnosti v Mariboru in partnerskih mestih, pri čemer poskuša program biti čim bolj inkluziven, kar mu uspeva z vključevanjem ponudbe in povezav kulturnih institucij v širšem evropskem prostoru.

Programski svet je izpostavil nujnost, da se natančneje opredelijo nosilne teme in dogodki v posameznih mesecih, da postane presežni del kulturne ponudbe Maribora razumljivejši ter lažje predstavljiv.

Ključi mesta in ključi do dialoga

2011-06-24T16:37:00.004+02:00

Zanimivejši izsek o EPK v pogovoru z direktorjem Narodnega doma in vodjem Festivala Lent Vladimirjem Rukavino o tem, kam izginja Kulturni dnevnik, o Ključih mesta, ki oklepajo že odklenjeno, o pomanjkanju dialoga in planu B, ki ga ni:

Sva že pri kulturnem turizmu. Ena temeljnih kritik EPK-ja je, da je promocija Maribora v tujini bolj klavrna.
         "Promoviraš lahko takrat, ko imaš program. V nasprotnem lahko promoviraš zgolj stvari, ki obstajajo."
         Občinstvo jutrišnjega dne
         A program je po navadi znan šele tik pred zdajci.
         "Bistveni sklopi so znani že prej in mi smo imeli tri četrt programa s kandidaturo že izoblikovanega. 16 programskih sklopov, ki bi se jih dalo nadgraditi. V programske odločitve se ne spuščam in se niti ne morem. Ko pa se zgodi, da se nekatere stvari, ki so bile formirane zaradi EPK, na primer Kulturni dnevnik, rušijo, pa ne bom tiho. Moram se oglasiti, čeprav mi je najtežje, saj rečejo, 'ja, prej je bil zraven, zdaj ko ni, pa nekaj govori'. Tiho pa čisto ne morem biti. Oglasil sem se, nihče pa ni kaj dosti podprl prizadevanja, verjetno ljudje razmišljajo tudi o tem, kako bodo sami prišli skozi pri vsej stvari. "
         Usoda Kulturnega dnevnika je v zraku?
          "Ja. Sedaj čakamo, kaj bo rekla Mestna občina Maribor, ki je Kulturni dnevnik tri leta financirala. Zadnja beseda še ni bila rečena, in če govorimo o trajnosti, naj spomnim na nagrado Meline Mercouri, ki je usmerjena v evropsko dimenzijo, involviranost meščanov in trajnostni razvoj. Kulturni dnevnik je vse to. Zaradi napak šolskega sistema potrebujemo vzgojo za občinstvo jutrišnjega dne."
         Nekaj nesoglasij je bilo v zadnjem času, nekaj ostrih besed med vami in programskim direktorjem Mitjo Čandrom, češ, naj se ne obnašajo tako, kot da so prišli na divji zahod in kot da se v tem mestu prej ni nič dogajalo, ste rekli.
          "To je bil eden od očitkov. Nekatere stvari smo se z zavodom EPK dobro dogovorili. S Suzano Žilič Fišer sodelujem zelo dobro, pogovarjamo se o marketinških aktivnostih. Nekatere nove stvari se mi zdijo zelo dobre, na primer Urbane brazde so korekten projekt, ki bo temu mestu nekaj prinesel. Seveda pa se ne morem strinjati - in predvsem na to gre večina mojih pripomb - ko govorim o Ključih mesta. Mi smo to mesto odklepali zadnjih 20 let, in če nekdo pride s programskim sklopom, ki se mu reče Ključi mesta, bi jaz kot direktor največjega producenta v Mariboru, ki ima na leto 1200 dogodkov, pričakoval, da me kdo kaj vpraša. Moja kritika leti na pomanjkanje dialoga. Tudi programa ne poznam, ne velikih stvari, ki jih bodo pripeljali, ampak vse to sem Mitji Čandru že direktno povedal. Razumem ga, da ima dosti dela in probleme s sestavljanjem programa. Ampak vseeno, toliko programa pa vendarle ne bi bilo treba spreminjati, vsaj tako kaže. Tisto, kar imamo in kar je bilo dobrega, je treba nadgraditi, ne pa si izmišljevati na novo.
         Če še polemiziram z Mitjo, rekel je, 'tudi če so bile nekatere stvari dobre, je prišel čas, da jih spremenimo'. Sprašujem se, zakaj. Lahko jih nadgradimo. Skupaj."
         Še zmeraj za dialog z zavodom EPK
         Pričakujete dialog? Kako ocenjujete dosedanje priprave malce od daleč?
          "Srčno upam na dialog. Ne bom polemiziral s programom in kaj vse bodo pripeljali, to je njihova avtorska pravica. Ko pa govorijo o edukaciji, trajnostnem razvoju, takrat pa bom. Moji apeli niso negativni, skušam biti konstruktiven. Pogrešam dialog s Ključi mesta, ki počnejo podobne stvari, kot smo jih mi. Projekt Živa dvorišča je dobil zgolj 3 tisoč evrov, čeprav je to krasna reanimacija mesta. Zakaj ne naredijo kaj skupaj z gledališčem Ane Monro, kot je bilo doslej? Čeprav so ideje verjetno dobre, ni sinergije."
         Omenili ste svoje marketinške aktivnosti. Po zagotovilih sedanje generalne direktorice zavoda denarja za promocijo ni.
          "Ko je bila osnovna kandidatura vložena, je bilo za promocijo mišljenih sedem milijonov evrov. To je edino pravilno. Slišim, da programci razmišljajo, naj si promocija zasluži sama, kar je napačno, kajti vsaka prireditev je sestavljena iz organizacije, nastopajočih in promocije.
         Za Črne maske je vprašanje, koliko ljudi bo lahko prišlo in si jih ogledalo. Poglejte, ko sem bil vršilec dolžnosti direktorja zavoda, sem se dogovoril z muzejem Guggenheim, da bi nam odstopili razstavo Kandinskega, Pollocka, Picassa. Programski svet pa je rekel, tega ne bo, in kako težko je bilo potem to sporočiti vodstvu muzeja. EPK, čeprav se strinjam z argumentom, da je že sam po sebi magnet, mora imeti še kako drugo blagovno znamko, na primer razstavo, ki traja štiri mesece. In ta mora biti res največja, kajti le velike in drage stvari se lahko prodajajo. Stala bi 2 milijona evrov in prepričan sem, da bi jo pokrili s ceno vstopnice."
         Investicije v kulturo pa še danes ostajajo na trhlih tleh.
         "EPK je proces in ne le leto 2012. Vedeli smo, da želimo novo umetnostno galerijo, večnamensko dvorano, knjižnico, vse to so atributi nekega regijskega središča. Tudi če bodo zgrajeni čez pet let, bom vesel. Seveda je neka priložnost zamujena, zato pa raje imejmo programe, ki jih lahko izvedemo v sedanjih kapacitetah. Ne vem, ali ta plan B obstaja že danes, a bi moral, če ne bo teh investicij.

Posledice kulturne eksplozije so že vidne

2011-06-24T15:28:00.000+02:00

No, Posledice kulturne eksplozije so že vidne je odprta stran na Facebooku z vedno založenim arhivom dokazov, kakšno razdejanje lahko naredi ena ušiva eksplozija EPK po Mariboru. Avtorji so zaenkrat neznani. Zbirka fotografij je tule.

Je Pandur zahteval 70.000 evrov?

2011-06-23T07:05:00.001+02:00

Današnji Večer poroča o tem, kaj da je prignalo vselej odsotnega Pandurja v elektronsko odpoved režiji inavguralnega EPK dogodka, kot so ga razglašali, opere Črne maske:

Po odstopu Tomaža Pandurja, ki je zahteval menda previsok avtorski honorar za režijo (70 tisoč evrov), je zadnje tedne stopil na sceno filmski režiser Janez Miki Burger, ki ga je, kot je dejal včeraj, pritegnil zlasti libreto njemu ljubega ruskega dramatika Leonida Andrejeva.
O honorarju v višini 70.000 evrov se je precej šušljalo in tudi namigovalo. Koliko bo torej prejel Burger? A kot se vedno znova dogaja, nemarni novinarji niso uspeli doslej raziskati resnice niti enega epekajevskega honorarja, z izjemo Pandurjeve svetovalne pogodbe. Zdaj pa prvič beremo, eksplicitno, da je razlog odpovedi prav višina honorarja! Res ali ne?

Al' bere se »je zahteval menda previsok avtorski honorar« al' »je menda zahteval previsok avtorski honorar«, z resnično bistveno pomensko razliko, je drugo, tudi vznemirljivo vprašanje.

Pandur se je kar po elektronski pošti odpovedal režiji

2011-06-22T17:55:00.000+02:00

»Ni več skrivnost, da bo opera Črne maske Marija Kogoja, ki naj bi jo režiral Tomaž Pandur, dirigiral Uroš Lajovic, scenografsko pa postavil Marko Japelj, sredi januarja otvorila EPK 2012. Ker bo plod sodelovanja z ljubljansko Opero, bo to največji slovenski projekt, opozarja Rošker, v katerem se bo združil kadrovski in finančni potencial obeh institucij, tretji koproducent pa bo EPK. Finančna konstrukcija projekta bo znana, ko bodo podpisane vse pogodbe s sodelujočimi, zagotavlja direktor, ki projekt in otvoritev EPK vidi kot priznanje za mariborsko operno hišo.«

Citat iz Večera 16. marca letos. Takrat se je zelo mudilo z vsem, ker zamujajo. No, danes, 22. junija 2011, o zamudi ni več govora, slabega pol leta pred premiero Črnih mask pa so končno povedali, da Pandurja v tej zgodbi ni. Ker se je, pazite, od samega projekta EPK oddaljil... Danes na MMC RTV SLO beremo:

Sprva se je kot režiserja Črnih mask omenjalo Tomaža Pandurja, ki pa se je od celotnega projekta EPK v zadnjem času oddaljil. Pred tedni je tako poslal elektronsko sporočilo, v katerem je pojasnil, da sodelovanje pri Črnih maskah odpoveduje zaradi drugih obveznosti v tujini.
Kot vse kaže, pa nanj ne računajo niti v EPK. Sicer ne bi misteriozno ukinili in vrgli proč nič manj kot programska izhodišča EPK, ki jih je Pandur spisal in bil nanja zelo ponosen. Skratka: EPK po novem deluje brez programskih izhodišč, ampak koga bi motila takšna malenkost? Še celotna vest na MMC:
Kogojeve Črne maske za začetek EPK-ja 2012
Združitev mariborske in ljubljanske opere
22. junij 2011 ob 15:52
Maribor - MMC RTV SLO/STA
Začetek Evropske prestolnice kulture bo ne le eden izmed vrhuncev projekta, ampak tudi priložnost za slovensko opero, da se uveljavi v tujini. Kogojeve Črne maske bo režiral Janez Burger.
Za uprizoritev opere slovenskega skladatelja Marija Kogoja z naslovom Črne maske se bosta mariborska in ljubljanska opera združili z zavodom Maribor 2012. Premiera opere 14. januarja 2012 bo hkrati slovensko odprtje Evropske prestolnice kulture.
Začetek EPK-ja je prava priložnost za takšno vseslovensko produkcijo, je povedal ravnatelj SNG Opera in balet Ljubljana Mitja Bervar. Projekt s takšnim umetniškim in ob povezovanju obeh opernih hiš v Sloveniji tudi velikim simbolnim pomenom je po mnenju direktorja SNG Maribor Danila Roškerja tudi dobra priložnost za uveljavitev slovenske opere v tujini. "Prepričan sem, da bomo naredili pravi 'made in Slovenia' produkt, ki ga bomo lahko tržili tudi drugod."
Revidirana različica partiture v nemščini
K preseganju državnih in jezikovnih meja bo pripomogla tudi revidirana različica partiture, s katero se je Uroš Lajovic ukvarjal več let. Zanjo je dosegel sporazum s Kogojevimi dediči in Društvom slovenskih skladateljev. Tako je dvodelna in več kot 800 strani dolga partitura pred nekaj dnevi lahko šla v tisk. Lajovcu, tudi dirigentu pri projektu, se zdi uprizoritev opere nadvse primerna priložnost, saj imajo Črne maske nadnacionalen pomen.
Pandurja bo nadomestil Burger
Režijo zapletene zgodbe o Lorenzu, ki ga preganjajo lastni arhetipski demoni, nato pa se njegov razum zlomi in odpre absolutni zavesti, bo prevzel Janez Burger. Filmski režiser pravi, da je vajen velikih produkcij, dodatno pa ga je navdušil tudi umetniški izziv opere ob tako pomembni priložnosti. V zgodbi prepoznava večno in univerzalno temo podzavestnega iskanja boga, pa kakor koli ga že imenujemo.
Sprva se je kot režiserja Črnih mask omenjalo Tomaža Pandurja, ki pa se je od celotnega projekta EPK v zadnjem času oddaljil. Pred tedni je tako poslal elektronsko sporočilo, v katerem je pojasnil, da sodelovanje pri Črnih maskah odpoveduje zaradi drugih obveznosti v tujini.
Med ustvarjalci najdemo tudi druga velika imena. Scenografijo bo zasnoval Numen, kostume Alan Hranitelj, koreografijo pa Edward Clug.
In finančni stroški?
Po besedah programskega direktorja EPK-ja Mitje Čandra bo izvedba zahtevala približno 720.000 evrov, od katerih bo EPK prispeval 300.000 evrov, preostalo pa naj bi zagotovili operni hiši. Mariborski premieri bo sledila še ljubljanska.
Kaj se dogaja v mariborski operi, smo že ugibali, tudi o zelo nenadnem odhodu direktorja Kastelica. Kot kaže, so zamenjali tudi scenografa... Zdaj je že jasno, da Pandurja v Mariboru ne bo tako pogosto, navzlic predstavi Vojna in mir, ki jo še dolguje že zaradi financiranja. In navzlic njegovi obljubi ob odstopu, da bo še dalje programsko tvorno sodeloval pri EPK.

Rukavina: 1200 prireditev na leto, vendar brez dialoga z zavodom EPK

2011-06-20T07:55:00.000+02:00

Kaj točno se dogaja na relaciji med direktorjem Narodnega doma in festivala Lent ter zavodom EPK? Ne morejo preseči starih zamer? Vladimir Rukavina v intervjuju v današnjem Delu ugotavlja, da festival Lent ostaja brez epekajevskih sredstev, letos in naslednje leto, osrednji kulturni festival v mestu se bo torej verjetno odvijal mimo EPK. Rukavina se sprašuje o tem, kje je program EPK in zakaj številne kulturne ustanove v mestu ostajajo zunaj integralnega koncepta zavoda Maribor 2012. Odlomek:

Spisek sponzorjev in donatorjev festivala je sicer zelo dolg, vendar vse stoji in pade z vložkom NKBM, ki zagotavlja levji delež sredstev.
O tem ni dvoma. Vendar ne kaže pozabiti, da je v najboljših letih festival Lent zbral toliko sponzorskih sredstev kot festival Ljubljana in Cankarjev dom skupaj, torej lahko rečem, da smo bili izjemno uspešni. Zdaj so drugi časi; težko priznam, ampak trenutno smo v fazi preživetja, navsezadnje je Zavod Maribor 2012, s katerim bi si želeli boljšega sodelovanja, zdaj naš konkurent pri iskanju sponzorskih sredstev.
Očitno je precej kratkih stikov med vami in organizatorji EPK, v preteklih mesecih smo slišali tudi kar precej povišanih tonov.

Še vedno ne poznam programa EPK, niti ne vem, kaj pričakujejo od nas. Eden od predvidenih programskih sklopov so Ključi mesta, vendar mi odklepamo to mesto že dve desetletji, a pravega dialoga še nismo vzpostavili. Kar nekaj let sem v okviru začasnega sekretariata pro bono vodil zadeve, imeli smo tudi nekaj zelo konkretnih projektov, denimo veliko razstavo Vasilija Kandinskega, Jacksona Pollocka in Pabla Picassa, za katero sem še zdaj prepričan, da bi predstavljala velik magnet za obiskovalce in bi lahko stroške, okoli dva milijona evrov, pokrili s prodajo vstopnic. Vendar smo se morali vodstvu muzeja Guggenheim lepo zahvaliti in odstopiti od dogovora.

Glede na to, da očitno še dolgo ne bo nove stavbe UGM, Kandinskega, Pollocka in Picassa pravza prav niti ne bi imeli kam umestiti.

Z nekaterimi modifikacijami bi lahko projekt izvedli tudi v stari stavbi. Vendar to nikakor ni edina težava. Ko sem vodil začasni sekretariat oziroma zasedal funkcijo v. d. generalnega direktorja Zavoda Maribor 2012, je bilo okoli petinšestdeset odstotkov programa že fiksiranega, petintrideset odstotkov pa je ostalo manevrskega prostora. Zdaj se je spremenil celoten program, vse se piše na novo. V redu, to je pristojnost novega vodstva, vendar ne kaže pozabiti, da je Narodni dom največji producent v mestu, na leto imamo okoli tisoč dvesto prireditev in bi si želeli partnerski dialog. Bomo videli. Še vedno lahko naredimo soliden EPK, vse seveda še ni zamujeno, precej pa zagotovo.

Zgodba o odpovedi EPK razburila Kanglerja

2011-06-16T09:20:00.002+02:00

Rebalans proračuna države lahko menda ogrozi projekt EPK. Nekateri danes govorijo celo o odpovedi EPK, generalni direktor EPK Mitja Čander zgolj o krčenju sredstev.

Najbolj so pohiteli na protežiranem EPK mediju, RTS, v temle prispevku. Kangler napoveduje nič manj kot odvetniško bitko proti vladi in odškodninske tožbe – ob predpostavki, da bo projekt EPK pogorel. Napihnjena reakcija, nedvomno. Zapis na SIOLu:

Oster odziv v Mariboru na napoved rebalansa državnega proračuna
Kangler bo tožil, če odpade EPK
Maribor - V Mariboru še vedno ostro odmevajo besede ministrice za kulturo Majde Širca ki je včeraj izrazila zaskrbljenost zaradi predlaganega rebalansa proračuna in možnosti, da odpade celo projekt EPK.
Rebalans proračuna po mnenju Majde Širca drastično posega v kulturo, med drugim naj bi bil ogrožena tudi Evropska prestolnica kulture prihodnje leto.

Predlagan rebalans proračuna predvideva za 38 milijonov evrov manj sredstev za kulturo. To je nesprejemljivo, meni ministrica Širca, saj nam v tem primeru za programe, investicije in projekte ne ostane skoraj nič sredstev. Pri tem ni izjema niti Evropska prestolnica kulture. Mariborski župan Franc Kangler zato že razmišlja o ostrih protiukrepih.

Ironična igra besed, nevarna za blagovno znamko

2011-06-16T07:26:00.001+02:00

Generalna direktorica EPK, po novem tudi s funkcijo poslovne direktorice, v današnjem Večeru zaskrbljeno o nevarnosti »ironične igre besed«, skriti v kratici EPK. O tem, da Maribor ni evropska prestolnica korupcije, kot je najprej trdil tednik Mladina, temveč kulture. Zanimivost: generalna direktorica v podpisu ni uporabila svoje funkcije ali nanjo aludirala. Nikoli nismo prebrali nobenega odmeva s strani vodstva javnega zavoda EPK na izvorni članek v Mladini. Naš komentar: smo ga že nekajkrat podali, nazadnje na tem mestu. Esencialna dilema: ali je projekt EPK res na tako trhlih nogah, da ga ogroža ironična igra besed? In če je, so tega res krive te besede?

Večer, četrtek, 16.6.2011, stran 23, PODLISTEK, PISMA BRALCEV, avtor: Dr. Suzana Žilič Fišer, Maribor

Pisma bralcev
Premislek ob razmišljanjih o EPK

Ob dejstvu, da že nekaj let ponovno živim v Sloveniji, da sem že nekaj časa del mesta in da sem vpeta v najpomembnejši kulturni projekt v državi, me navdaja skrb ob razmišljanjih, ki naziv projekta Evropska prestolnica kulture (EPK) zlorabljajo za namen slikovite predstavite drugega dogajanja. Naziv EPK si je mesto Maribor zagotovo prislužilo, vsekakor zaradi v preteklosti najbolj zaslužnih posameznikov, ki so del različnih kulturnih zgodb, zaradi volje vodstva mesta v različnih obdobjih, da dobi mesto novo kakovost bivanja. Naziv EPK je navsezadnje častni naziv, je mednarodno uveljavljena blagovna znamka, ki jo je precej nevarno skruniti, saj je precej več kot lokalna ali nacionalna politična zgodba, precej več kot kulturniška razprtija, več kot kakršnakoli lokalna afera. EPK je naziv, ki pomeni vključevanje, mobilizacijo prav na vseh ravneh, ne le na polju umetnosti. Predstavlja povezovanje na področju kreativnosti, kulture nasploh, pa tudi izobraževanja in gospodarstva. Kot takšna je zgodba povezana s tisoči institucij, množico ustvarjalnih posameznikov in širšo zavestjo, da je prostor, v katerem živimo, izjemen. Prav ta zgodba, ki povezuje manjše in večje kulturne institucije v Mariboru in partnerskih mestih, ki na različne načine povezuje skorajda vse izobraževalne institucije v državi, zgodba, ki išče sinergijo z gospodarstvom, je zgodba, ki presega razmišljanja dnevnega dogajanja in dnevnih afer. Projekt prestolnice kulture deluje večplastno in izjemno raznoliko. Četudi ironična igra besed, ko kje korupcijo zamenjamo za kulturo, je to za širši prostor zelo nevarno početje. Ne nazadnje gre za mednarodni projekt, mednarodno zaščiteno blagovno znamko, ki v širšem prostoru predstavlja visoka pričakovanja in navsezadnje pozitivno gibanje državljanov. Tudi to je bil namen ob ustanovitvi EPK - European Capital of Culture! Šlo je za težnjo k pomoči mestom pri preobrazbah v bolj odprto, bolj multikulturno, bolj evropsko mesto. Upam le, da bomo evropska pričakovanja znali upravičiti!
Mnoge težave v okolju sejejo dvom in žanjejo nezaupanje do projektov v Sloveniji, še posebno tistih v Mariboru. Razumem naostrenost okolja, ki ga seva tako širše kot ožje politično okolje, vendar je prav projekt Evropska prestolnica kulture priložnost, da najdemo skupno pozitivno zgodbo. Še zmeraj verjamem v projekt, kot verjamem v posameznike, ki ga ustvarjajo, verjamem v meščane, ki so in morajo biti del projekta, prav tako verjamem v vse institucije na področju kulture, ki se trudijo predstaviti najboljše. Verjamem, da vsi že s cinizmom, včasih tudi samoironijo sprejemamo naše delo, ko prepričujemo drug drugega, da živimo projekt, ki je v širšem družbenem interesu, ki nosi pozitivne učinke in ki ga, prav v teh turobnih časih, krvavo resno potrebujemo. Loteva se me občutek, da nam moči in volje zmanjkuje, a prav z razumnim pogledom ponovno vidim, da je to priložnost, ki je ne smemo zamuditi, ne le zaradi leta 2012, temveč in predvsem zaradi prihodnjega obdobja, prihodnjih generacij, ki si zaslužijo novo kakovost bivanja. Družbena odgovornost je prav na vseh posameznikih v državi, na vseh institucijah, ki morajo doumeti, da je izogibanje tej dani priložnosti precej večje zlo, kot če te priložnosti, da postanemo EPK, sploh ne bi iskali.

Podžupan Ujčič o prenapihnjenih projektih EPK

2011-06-15T11:12:00.002+02:00

Kot vse kaže, na relaciji mariborska občina in zavod EPK vedno bolj škripa. Podžupan Janez Ujčič v današnjem Večeru postavlja številne dvome o prenapihnjenih programih in dolgih bradah iz preteklosti, zaradi česar da bo občina težko zmogla sofinanciranje. In potem še večna tema TVT Boris Kidrič, za katerega nihče ne ve, ali je kot nova rezervna lokacija MAKSa in realizacije njemu namenjenih projektov sploh v igri ali ne. Škandal brez primere! Odlomek iz intervjuja z Ujčičem:

Zaključni račun občine za leto 2010 kaže 16 milijonov evrov minusa, kako bo občina izpeljala vse načrtovane projekte? Tukaj so tudi Evropska prestolnica kulture in investicije, od katerih pa nobena ne bo dokončana letos.
         "EPK ima več brad iz preteklosti. Je seveda odlična priložnost za mesto in Slovenijo, vendar ko gledam teh 90 projektov, večji še pridejo, ocenjujem, da so nekatere stvari napihnjene. Zdaj čakamo, da bo programski direktor Mitja Čander dal na mizo še drugi paket projektov. Da vidimo, ali je ta projekt vreden toliko, da bo Maribor z njim trajno pridobil."
         Ste lahko konkretni in navedete en projekt, ki je po vaše napihnjen.
         "Tega nimam tukaj, ampak nekateri projekti so preambiciozno zastavljeni v tem smislu, da je ob programu, ki je zamišljen v TVT, obremenjena tudi tehnika. Ko smo primerjali podatke, so bili prvi predlogi dvakrat višji od tega, kar se da na trgu dobiti. A ne vidim problema v konceptualnem izzivu tega EPK, ampak v času, ki ga nimamo na voljo. Kje je promocija? Kje je vloga turizma? Kdo je odgovoren za to? Na koncu upam, da bodo stvari izpeljane strokovno, profesionalno, ampak zadnji čas je za popolno streznitev. Mi še danes nimamo programa."
         Programski direktor vam lahko vrne žogico z odgovorom, da je težko pripraviti program, če še ni jasno, kje se bo ta izvajal.
         "Zdaj smo pa tam, kjer smo. Ali ga bomo izvajali v TVT Boris Kidrič in za kolikšno ceno, to je vprašanje. Potem je treba to še opremiti, vzdrževati .... Vse bi bilo v redu, če bi imeli projekte, ki se bodo potem tam izvajali. Kako naj torej pomagamo? Naj kar rečemo, fantje, pojdite v to, in kar bo, bo? Leta 2013 bo Maribor sicer prestolnica mladih, potem pa bi univerza tam imela svoj tehnološki park. Vse je torej možno narediti, vendar bi EPK sedaj s svojimi sredstvi nosil odgovornost za začetek prenove."
         Usklajenosti med MOM in zavodom EPK ni na primer tudi pri objektu v Tkalskem prehodu, ki ga občina prodaja, zavod pa bi vanj postavil alternativno tržnico.
         "Usklajenost oziroma neusklajenost je vedno odsev realnih razmerij v občini. Verjetno ne pričakujete, da bom proti županu, da bom rekel, da nima prav. Prepričan sem, da ima kljub raznim pritiskom še zmeraj veliko energije in političnega posluha, da se zna v pravem trenutku obrniti v pravo smer."

Kdo bo torej režiser Črnih mask in zakaj odhaja Kastelic?

2011-06-14T08:50:00.005+02:00

Popolna štala: še 2. junija letos je STA poročala, da bo po izjavi zavoda EPK otvoritvena predstava EPK Črne maske komponista Marija Kogoja, ki nastaja v koprodukciji mariborske in ljubljanske opere, februarja 2012 uprizorjena še v Ljubljani. Da jo bo režiral Tomaž Pandur, so dejali, premiera bo 13. januarja 2012 v Mariboru. Skratka, čez pol leta. Sitnica.

Danes je vse drugače: kot vse kaže, nam dobro skrivajo podatek, da Pandur Črnih mask sploh ne bo režiral. Spomnimo, 26. aprila letos smo zapisali:

Dnevnikov zapis o programski betonski konstrukciji znova preseneča s tem, kaj točno šteje za EPK financiran (ali sponzoriran) projekt in kaj ne. Npr. kar dve predstavi Tomaža Pandruja se obetata v letu 2012, januarja premiera Črnih mask Marija Kogoja, junija Tolstojeve Vojne in miru. Čeprav doslej nismo vedeli, da so Črne maske koprodukcija EPK, tega ne pokaže niti natančno prebiranje uradnih strani zavoda, nas je za to dejstvo ob prebiranju medijev za nazaj razsvetil direktor SNG Mariboru Danilo Rošker v tem intervjuju. To pomeni, da bi Pandur, ako bi ostal na čelu programskega sveta, bil v kar dvojnem interesnem konfliktu, ne le zaradi sofinanciranja Vojne in miru, temveč tudi Črnih mask (razen če termin koprodukcija tu ne zajema finančne soudeležbe). Kar bi pomenilo dvojno delo za protikorupcijsko komisijo. Pandurjev honorar 70.000 evrov pustimo ob strani, saj javnost in njeni psi čuvaji niso uspeli razvozlati niti prejšnjega - dveh tako težavnih nalog pa od njih ni dostojno pričakovati, pa še prazniki so. Pustimo ob strani tudi malenkostno dejstvo, da premiera Vojne in miru sploh ne bo v Mariboru, temveč pol leta prej v Zagrebu, medtem ko za mariborsko premiero obetajo - in to naj bi bil kao dober razlog za zamudo - drugačno postavitev!

SNG Maribor je znova brez umetniškega direktorja Opere. Neposredno po predstavitvi dveh prihodnjih sezon in dve leti pred iztekom mandata se poslavlja Janko Kastelic, ki je vodenje mariborske Opere prevzel septembra 2008, in sicer od Karin Kamenšek, ki je na tej funkciji vztrajala le eno sezono. Kot je slišati, naj bi prihajalo do trenj med Kastelicem ter člani orkestra in opernega zbora, in ker so bila nesoglasja očitno preveč obremenjujoča za nadaljnje delo, Kastelic v začetku avgusta zapušča svoj položaj.

Direktor SNG Maribor Danilo Rošker je potrdil, da gre za sporazumno odločitev o predčasnem koncu mandata, mariborska Opera pa naj bi kmalu dobila novega direktorja; po nekaterih informacijah naj bi to bil dirigent iz Francije. Kastelic svoje odločitve za odhod iz Maribora ni želel natančneje komentirati, menda pa se vrača na Dunaj.

Dirigent, zborovodja, pianist, organist in skladatelj Janko Kastelic je svojo glasbeno pot začel v Torontu, v ljubljanski Operi je tri sezone zasedal mesto korepetitorja, sledili so angažmaji v Nacionalni operi v Parizu ter v Dunajski državni operi, sodeloval je na različnih festivalih, kot sta Klangbogen Festival na Dunaju in Salzburški festival, bil je tudi dirigent zasedbe TU Orchester Wien, s katerim je pripravil koncerte s pretežno francoskim klasičnim repertoarjem.

V Mariboru je v treh letih temeljito spremenil do tedaj predvsem italijansko obarvan repertoar, in sicer zlasti z deli francoskih skladateljev. Velika novost so bili angažmaji slovenskih gledaliških režiserjev mlajše in srednje generacije; ti so sicer v javnosti in pri kritikih poželi mešane odzive, vendar je Kastelic prepričan, da je v tem obdobju mariborska Opera dosegla veliko estetskih prebojev in razširila svoj program, kar sta opazila tudi mednarodno občinstvo in strokovna kritika.

Kastelic je še pred odhodom pripravil repertoar za dve prihodnji sezoni mariborske Opere, ki sta glede na to, da bo Maribor prihodnje leto nosil naslov evropska prestolnica kulture, še posebej ambiciozni. V SNG Maribor bodo sezono EPK začeli prav z opero – s Črnimi maskami Marija Kogoja.

Do zdaj je bil v igri za režijo Tomaž Pandur, vendar se režiser po umiku z mesta predsednika programskega sveta EPK očitno umika tudi iz tega projekta – precej prahu je namreč dvignila njegova zahteva po honorarju v višini sedemdeset tisoč evrov. Kot kaže, bo režijo Črnih mask zdaj prevzel Janez Burger, sicer filmski režiser, ki je velik uspeh doživel lani s filmom Circus Fantasticus.

Pekarnarji o visoko dvignjeni art zastavi in cirkusu izza ograje

2011-06-13T20:54:00.004+02:00

V Pekarni pravijo, da so ostali brez projekta galerije na Koroški 18. Ni bil uvrščen v program EPK 2012. Pri tem ni štelo, so zapisali, da gre za edino galerijo v mestu, ki pokriva striktno mlajšo generacijo umetnikov, ki jo obenem vodi mlada umetnica; ni štelo, da so dogodki dobro obiskani; ni štelo, da gre za odprt prostor/koncept, ki kombinira tako prostor kot fasado in umetnicam in umetnikom daje proste roke pri postavitvi; ni štelo, da osmišlja(mo) gotovo najbolj degradirano glavno ulico in javni prostor v mestu; ni štelo, da želimo ob razstavah skozi umetnost obujati in generirati obrtniško dejavnost, po kateri je ulica znana; ni štelo, da izplačujemo celo mizerne razstavnine, kolikor je pač v okviru javnega sofinanciranja tovrstnih dejavnosti mogoče. So pa bili vsaj prijazni: "Želimo vam veliko uspehov v prihodnje!" O reanimaciji, trajnosti, vzpodbujanju mladih umetnikov, nevladja ter podobnem tokrat niso izgubljali besed. Tako pravijo.

Še dopis ali komentar na strani Pekarne:

Spoštovane,
hvala za odgovor. "Programske usmeritve art direktorja EPK" in "finančne okvirje" sicer poznamo le kot izjave iz medijev, njihovo materializacijo pa zaenkrat lahko zasledujemo večinoma le skozi obilico govoric in slabo uresničenih praks - naj gre za sofinanciranja, transparentnost postopkov ali - bodimo direktni - številčnost zaposlenih (in njihov profil) znotraj zavoda MB 2012.
Moj komentar želi biti manj kulturniški (da, govorice in dilanja so stvar navadnega, vsakodnevnega kulturniškega življenja): prijazno vas prosim, da napišete vsaj par stavkov konkretnejšo obrazložitev, ki bo vezana na naš elaborat ali kaj podobnega. Težko mi / vam bo namreč kogarkoli prepričati, da program neinstitucionalne galerije, ki praktično edina znotraj tega mesta prakticira odprtost v vseh svojih parametrih in se ne šlepa na okvir insitucije, ni del programskih usmeritev art direktorja EPK... pri čemer je v našem primeru itak govora o, za EPK, mizernih sredstvih.
Eden od temeljev (mogoče celo najpomembnejši, kadar govorimo o trajnosti) EPK je javno-nevladno partnerstvo in jačanje slednjega bi moral biti smisel celotne zgodbe! Če pa govorimo o jačanju prvega, ali pa le jačanju drugega skozi paradigmo prvega (kot njegovega resursa in kvazi podaljška, ki za majhen denar opravlja delo prvega - javno funkcijo ali pa celo skozi "programske usmeritve" dokončno briše osnovne in že pred časom (!) izborjene distinkcije znotraj umetnostnega polja), potem pa je govora o enodimenzionalnosti pristopa, da ne rečem, da gre za uzurpacijo s strani točno določene institucionalne - kulturne (in s tem politične!) paradigme. O slednji vemo vse: deregulacija ueber alles.
Z vašo odločitvijo se torej nikakor ne morem strinjati.
Naj vam tudi sam zaželim uspehov. Potrebni bodo predvsem na vaši strani. Še dolgo skupno obdobje je pred vsemi, ki v tem mestu delujemo in ustvarjamo. Vsaj nekateri se ne moremo sprijazniti z vlogo lahko spregledljivih ustvarjalcev, ki bi jih naj izza ograje razveseljevala visoko dvignjena art zastava in pripadajoči cirkus.
Gregor Kosi, direktor / Pekarna - magdalenske mreže / www.pekarna.org

Spopad s pametjo, obsojen na kulturno zmago

2011-06-13T08:37:00.000+02:00

Komentar, prebran na Radiu Maribor v oddaji Mariborski feljton o tem, zakaj da je Maribor morebiti nekaj takšnega kot prestolnica nekulture:

Je Maribor evropska prestolnica kulture? Ali pa je, kot se glasi znana naslovnica, zgolj evropska prestolnica korupcije? V tej razliki, kaj da je Maribor, kulturna prestolnica ali korupcijska prestolnica, bi smeli iskati resnico. Je eno, je drugo, je oboje? Je mesto vredno časti ali pohval, je vredno zgražanj in sramu? Smo ponosni na svojega župana, smo ponosni na EPK? Vas je kaj strah živeti v Mariboru?

Ste prešteli število prijav na protikorupcijski komisiji, sproženih zaradi mariborske občine? Ali, recimo zaradi mariborske univerze? Spremljate aretacije v primeru Elektra Maribor? Naj nadaljujem? Da to ni korupcija? Če iščemo resnico, se raje zatecimo k drugim, ki nas lahko opazujejo bolj objektivno. Poglejmo, kaj o Mariboru piše npr. nam sosednji Graz, nekoč tudi evropska prestolnica kulture. Dolg članek o Mariboru v graškem tedniku, ki so ga naši mediji, jasno, spregledali, nosi naslov Kultura korupcije. In kritično opisuje številne nečedne domnevno korupcijske posle, v katere se je zapletel mariborski župan – seveda pred aretacijami. Ob tem navaja, drugače bi težko šlo, tudi nečedne posle, povezane z našim EPK. Recimo zgodbo, kako je mariborska občina ogoljufala madžarska arhitekta, ki sta zmagala na mednarodnem natečaju za izgradnjo projekta UGM.

Bojim se, da imam avstrijski novinar prav. Kultura korupcije, ustrezen izraz je to, ni kaj, se ne dogaja zgolj v coni denarja. Dogaja se tudi v glavah. Poskusimo jo misliti širše. Lahko bila ena taka mentalna degeneriranost - beseda korupcija namreč etimološko pomeni razkroj, razpad, gnitje, smrt. Kultura korupcije je zato nekultura, saj je po svojem bistvu zanikanje kulture. Ker v naših medijih strahovito primanjkuje dvoma na račun EPK, tiste kritične osebke se celo preganja in izganja, naj pojasnim, kaj imam s tem v mislih. Najmanj nekulturno je, da pol leta pred začetkom Evropske prestolnice kulture ne vemo, kje bodo kakšni objekti zgrajeni. Npr. kje bo stal Maks in kakšen bo. Tudi ne, kdaj bodo zgrajeni. Vemo le, da bodo plačani iz našega žepa in da bomo MAKS odplačevali 20 let, ne da bi nas za to kaj vprašali. Še koga zanima, da so pogodbe okoli tega sklenjene protizakonito? Da protikorupcijska komisija za MAKS zahteva uvedbo postopkovnega prekrška? Da nihče ne ve, kje se bo odvijal gledališki program EPK, ker bo v MAKSu po novem umetnostna galerija?

Gremo dalje. Mentalna nekultura je zame samohvalisanje mariborskih kulturnikov, češ prejeli smo prestižno nagrado Meline Mercouri. Da te ne dobi vsak. Ne bo držalo. To nagrado so prejele prav vse dosedanje evropske prestolnice kulture. Če izpolnite minimalne pogoje, jo pač dobite. Čemu laganje?

Nekulturno je, če v organih zavoda EPK sedijo ljudje, ki potem kar sebi financirajo projekte. Nekulturno je, ko kot gobe po dežju vznikajo novi in novi člani v organih zavoda, pa nam tega sploh ne povedo. Mentalna nekultura je, če seje sveta zavoda zapirajo za javnost in medije. Namesto transparentnosti se skrivajo. Kot da niso javni zavod, bolj ali manj izključno financiran iz našega denarja. Groteskno je, da notranja revizija v EPK pokaže, da ni bilo nepravilnosti pri deljenju denarja mimo razpisov. A glej ga zlomka, ministrstvo za finance ugotavlja hujše kršitve. Lahko bi še dolgo našteval take ocvirke kulture. Res dolgo.

Kdo bi lahko rekel, da so to zgolj manjše napakice in da jih ni veliko. Ne drži, preveč jih je in njihova narava kaže na sistemski problem. Da skratka smemo govoriti o mariborski nekulturi. O kateri, žal, mediji in novinarji pretežno molčijo. Še huje, nekateri kulturniki one, ki so kritični, označijo za tiste, ki kar naprej drekajo. Resnica jih ne zanima, kritika tudi ne. Radi bi sadili rožice, govorili o uspehu Maribora in slikali krasni novi mariborski svet. Kritika je zasovražena. In srž mentalne nekulture je ravno v tej prepovedanosti kritike – znaki korupcije, tiste prave, jih ne zanimajo. Vse to počnejo in se imajo za evropske prestolonaslednike kulture!

Butalci so se dolgo nazaj skregali s pametjo in v hudem spopadu z njo zmagali. Bili so ponosni. Kot kaže, bomo tudi v Mariboru znova eni sami zmagovalci.

Vedo akademiki preveč ali ravno prav?

2011-06-10T08:26:00.003+02:00

Novinarka Večera se danes sprašuje, le kaj bi lahko imeli proti Akademiji EPK, ko pa je vendar sestavljena iz brezmadežnih članov? Napačno vprašanje, kdo pa ima kaj proti njim osebno? Na tej strani smo se npr. že spraševali, kakšna je njihova namembnost in ali je smiselna. Glede na to, da so modreci v Mariboru, torej filozofi, na zelo slabem glasu in odrinjeni od pozornosti, bi se smeli vprašati, od kod samoumevnost argumentiranja »ad auctoritatem«, brezprizivnega pozivanja na taisto modrost modrecev in k hvaležnosti za njihovo navzočnost, to pot akademikov, zahtevo po odsotnosti vseh dvomov? Ampak takšna vprašanja se postavlja seveda le v »družbah brez prestiža in smisla za dodano vrednost« - glej spodaj.

Resnično drži, kot ugotavlja avtorica, da akademiki vedo več in preveč. Češ, program še ni sprejet, oni pa ga že poznajo, hvalijo, interpretirajo. Nedoslednost, za katero je težko ugotoviti, v kakšni meri so zanji krivi oni – verjetno je za to deloma kriva ekipa iz Vetrinjskega dvorca. Po drugi strani pa izjave akademikov o grandioznosti programa, o tem, da se mora kritika na račun EPK nehati, otipljivo razkrivajo, da akademiki vedó ravno prav – bati se je namreč, da so tukaj zaradi zgolj piarovskih učinkov. Zahteva po tem, da moramo vsi brezprizivno podpreti program EPK in da se morajo slabe novice nehati (sic!) implicira, da se EPK ne sme kritizirati. Kakšno posvetovalno telo pa je akademija, če bo delo EPK zgolj hvalila in pozivala k odsotnosti dvomov? Je to sploh njena naloga?

Večer, petek, 10.6.2011, stran 12, KULTURA, avtor: MELITA FORSTNERIČ HAJNŠEK

MRTVI KOT
Akademiki vedo (naj)več

V Akademiji Evropske prestolnice kulture Maribora 2012 kot posvetovalnem, nekakšnem prestižnem telesu zavoda, intelektualnem gremiju, ki daje težo sicer pregovorno "vitki" organiziranosti zavoda, so mnoga slovensko in mednarodno najuglednejša imena, eminentne osebnosti slovenskega intelektualnega umetniškega življenja. V njem so resnični akademiki, torej člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti, in drugi ugledneži, ki s svojim imenom in delom lahko prispevajo k ugledu in veljavi sleherne nacionalne institucije, projekta ali programa. Za EPK pa so jih poklicali, da bi intelektualno nadgradili in dodatno konceptualizirali zamisli zavoda Maribor 2012. Akademija EPK je bila ustanovljena lani decembra na pobudo programskega direktorja Mitje Čandra. In tudi Tomaža Pandurja, tedaj še predsednika programskega sveta zavoda. Člani Akademije EPK so svetovno znana pianistka Dubravka Tomšič Srebotnjak, vrhunska igralka Milena Zupančič, filozof dr. Mladen Dolar, akademik, pesnik Tomaž Šalamun, akademik, slovenist Matjaž Kmecl, akademik, pisatelj Drago Jančar, pesnik Andrej Brvar, zgodovinar in slovenist ddr. Igor Grdina in svetovno znani oblikovalec Oskar Kogoj.
         V družbah brez prestiža in smisla za dodano vrednost je vsak tak korpus izbrancev vnaprej obsojen na kritike z vseh strani in tipične utilitaristične pomisleke v slogu, kaj nam je tega treba - ob vseh osemdesetih (sic!) v javnem zavodu EPK v Vetrinjskem dvoru. A če bi iskali - kot je politična moda ta čas - tukajšnje društvo modrecev s kredibilnostjo in resnično veljavo, pa tudi ideološko pisano in ustvarjalno polivalentno, boljšega nabora zagotovo ne bi našli. Resnično gre za deveterico zaslužnih, brez rezerve spoštovanja vrednih in zvečine tudi mednarodno uveljavljenih imen.
         Zgolj zlonamernežem in poklicnim nergačem bi bilo tako ugledno telo lahko problematično. Drugače pa je, ko motrimo z distance zadnje srečanje vodstva zavoda EPK z epekajevimi akademiki. Navzoča je bila "literarna sekcija" - torej predvsem literati, drugi del je zaradi službenih obveznosti izostal. A temu ne gre pripisovati kakšnega usodnega pomena. Čeprav je tudi res, da je četverica, ki je bila v Mariboru pretekli petek, tesneje povezana s programskih šefom Čandrom, kot uglednim založnikom. V somišljenikih tega profila ima seveda več podpore in z njimi najlaže najdeva skupni jezik in zlasti konsenz, ki ga v teh razhajkanih časih krvavo potrebuje. Navzoči so bili Jančar, Brvar, Šalamun in Grdina. Zaželeni umetniki težko najdejo proste termine za dolgo pot na severovzhod.
         Kot beremo v poročilih z dogodka, so "člani akademije pohvalili izjemen program in pozvali odgovorne na vseh ravneh, da projekt podprejo". Lepo, a malce nekdo vendarle prehiteva po desni. Ali je svet zavoda že sprejel, preučil 90 projektov, za katere so namenili menda 5 milijonov evrov? Kolikor vem, jih ni. Menda je Čander akademikom predstavil "zaenkrat znani program". Tudi če je tako, je vendarle prejudiciranje vsako javno izjavljanje o nečem, česar ne pozna še nihče. Prvi mož Vetrinjskega dvora je omenjal september kot mesec javne objave konkretnega programskega koncepta. A očitno nekje v medprostoru in za posvečene že obstaja. Če javno govorijo o "programu, ki da je izjemen in ambiciozen". Kar je lahko spodbudno, a če tudi vsi drugi poklicani in vpleteni vedo, o kakšnih programih je beseda.
         "Program, ki so nam ga predstavili organizatorji, je izjemen. Po eni strani gre za velike prireditve, velike evropske umetniške korpuse in posameznike, po drugi strani pa gre za micelij, drobno razpršenost kulturnega programa za prebivalstvo, za ljudi celotne Slovenije," je po srečanju povedal Jančar. "Menim, da je zadnji trenutek, da celotna slovenska javnost absolutno podpre projekt EPK. Slabe novice se morajo nehati. Čas je, da omogočimo organizatorjem, da ta program izpeljejo," je dejal. Jančar je prepričan, da bo zavod to zmogel, a le če bo imel ustrezno politično, finančno in podporo ljudi v tem mestu. "Arbitri, ki v mestu odločajo o realizaciji tega programa, se premalo zavedajo njegove dragocenosti. Program je grandiozen, bogat in na evropskem nivoju. Občina in država, pomagajte nam ga realizirati v čim večji meri!"pa je pozval Andrej Brvar.
         Ko bomo tudi neposvečeni poznali 90 veličastnih izbranih projektov, se bomo lahko strinjali z akademiki EPK, dotlej pa se lahko tolažimo z amaterskimi epekajevskimi filmčki o brazdah, ključih, hišnikih in pikah nogavičkah "na dotik". In zaman čakamo na blagovno znamko EPK v mariborskem turizmu.

Natečaji, rezervirani za fakulteto generalne direktorice in njene študente

2011-06-08T21:44:00.003+02:00

Kaj počne komunikacija agencija ZADRGA v EPK? To se sprašujemo vse od takrat, ko smo ugotovili čudne posle na relaciji med Zadrgo in takrat še poslovno direktorico zavoda EPK, torej denarne posle mimo razpisa. Potem ugotovimo naslednje: Matjaž Germ je recimo sodelavec v programskem sklopu Življenje na dotik, sicer pa je član ožje ekipe Zadrge.

In potem ugotovimo, da je maja letos Zadrga (!) razpisala in izvedla natečaj za logo za majice v imenu EPK na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko (FERI). Po drugi strani pa je Programski sklop EPK razpisal natečaj za video posnetek. Poglejmo:

»Razglašen je bil tudi zmagovalec natečaja Kreativna bitka vol. 1 za logo T-Shirt na temo EPK, ki ga je razpisala agencija za kreativne komunikacije Zadrga.«
»Na zaključni prireditvi je bil med drugim razglašen tudi zmagovalni video posnetek natečaja Kreativna bitke vol. 2, ki ga je razpisal programski sklop EPK Življenje na dotik.«

V čem je problem? Prvič v tem, kar smo že navedli: od kdaj lahko takšne natečaje razpisuje zunanja agencija? Ali ima ta sklenjeno pogodbo z zavodom, in to za izvedbo česa?

Drugič, na natečaju za logo majic in videov so lahko tekmovali seveda zgolj študenti FERI-ja. Ali ni to čista diskriminacija vseh drugih državljanov, še zlasti če upoštevamo, da so temu sledile nagrade? Čigav je projekt EPK? Privaten ali ne?

Tretjič, kako je možno, da sta natečaja izvedena prav na fakulteti in prav na Inštitutu za medijske komunikacije, ki ga vodi generalna direktorica dr. Suzana Žilič Fišer!? Tako rekoč na njeni hišni fakulteti in hišnem inštitutu! Ne, naključij ni, je le privatizacija EPK zgodb.

Četrtič, nagrade v obeh razpisih (v celoti spodaj) so, milo rečeno, zanimive. Kakšne, naj preveri bralec:

Kreativna bitka vol.1

T-SHIRT ZA VELIKO NAGRADO ZADRGE

Facebook stran bitke

KAJ: Ustvarite najbolj izvirno, odštekano in kreativno majico (T-shirt).Ustvarjajte v parih in zmagajte ter se predvsem zabavajte!

KDAJ: Kadarkoli. Rok za oddajo je 31.5.2011.

ZAKAJ: Ker bosta nagrajenca v svojo zbirko ZMAG zapisala še ENO zmago in ker se bosta na zid kreativnih borcev vpisala kot prva zmagovalca. Morda zato, ker si bosta na svojih tekočih računih razdelila 300 EUR in se dobro zapisala kreativni ekipi agencije Zadrga, kjer bosta v vpisana v program mesečnih poletno/jesenskih praks!

KDO LAHKO TEKMUJE? Tekmujejo lahko vsi redni ali izredni študenti medijskih komunikacij vključno z absolventi. Diplomanti, študentje brez diplome in brez statusa ne morejo tekmovati .

PRAVILA IGRE: Ekipo naj sestavljata dva člana. Oblikovalec in snovalec. Pozor: Ekipe katerih člani so že razporejeni v programa IGK ali RTV, morajo biti sestavljene iz po enega člana iz vsakega programa. Zaradi druženja seveda, in bolj napete igre.;)

KAJ ODDATI? Oddati je potrebno pdf. datoteko z izdelkom. Uporaba programov za oblikovanje ni definirana, je pa priporočljivo uporabljati programe družine Adobe (doooh .Na majico morate umestiti tudi logotip Evropske prestolnice kulture 2012 ( v prilogi spodaj).

Vse izdelke oddate na naslov info@zadrga.si

KDO BO ZMAGAL: Strokovna žirija v sestavi Igor Primčič (FERI), Marko Ivanišin (FERI) in Matjaž Germ (ZADRGA) bo izbrala zmagovalca na podlagi naslednjih kriterijev:

Relevantnost ideje in izdelka glede na razpisano temo,

Kreativna iskrivost ideje,

Izvedbena odličnost in

Faktor x (posebna dodana vrednost, ki ponavadi žirijo vrže iz stola)

KAJ JE TOREJ NAGRADA: Zmagovalna ekipa (2 člana) bo prejela 300 EUR simbolične nagrade in možnost opravljanja poletne prakse na mariborski oglaševalski agenciji ZADRGA.

KAJ ŠE!

Zmagovalca bosta proglašena in nagrajena na zaključnem večeru medijskega dne. Žirija si pridržuje, da poleg glavne nagrade podeli tudi nekaj posebnih priznanj in omemb. To je to. Akcija!

NO, SEVEDA, NENAZADNJE, TEMA RAZPISA:

Transcript: »Maribor bo leta 2012, kot že predobro veste, Evropska prestolnica kulture! Ne, počakajte za trenutek, to se sliši preveč nenavadno. Torej, Evropska prestolnica kulture 2012 bo… London? No, seveda, London JE prestolnica kulture, toda uradno BO evropska prestolnica kulture.. Maribor! Naš Maribor?? Da, Maribor od Dravi, mesto Viol in vinske trte bo evropska prestolnica kulture. Uff.. Naslednje leto boste torej študirali, žurali in bili cool na očeh evropske kulturne javnosti. No, če pa zadevo obrnemo tako, pa vrag vzame šalo. Čas je, da postanemo na to ponosni!

Ustvarite, oblikujte, zasnujte majico (T-shirt), ki bo izražala glas in občutek evropske prestolnice kulture v očeh mladih, kreativnih ustvarjalcev, ki živijo ali študirajo v Mariboru.

Sledite urbanim trendom, izdelek naj bo sporočilno širok. Uporabljate lahko angleški jezik, če boste sporočali tekstovno. Predstavljajte si, da želite vsem svojim kolegom iz Evrope kar najbolj jasno sporočiti, da bo EPK 2012 pri nas in jih povabiti na obisk.

Izrazite torej svoj pogled na kulturo, svoje videnje Maribora v središču Evropske pozornosti in seveda dodajte izdelku svoj poseben pečat.

Ilustrirajte, rišite, zapišite, dajte svoji ideji formo, barvo in obliko. Bodite hudomušni, nagajivi a hkrati elegantni, ponosni in iskrivi.

Namig: Najboljše ideje so povsem preproste, potek njihovega ustvarjanja pa je vedno zelo kompleksen.

Kreativna bitka vol.1(PDF)

Priloga – EPK logo (PDF)

Kratek opis:

Ulice Maribora bo v letu 2012 preplavila kultura, umetnost, kreativnost, refleksija socialnih, družbenih, ekoloških in drugih vprašanj. Ampak še pred tem cunamijem kultiviranosti in ozaveščenosti bi radi skozi vaše oči, ki živijo to mesto in so del tega mesta, odkrili čim več mrtvih kotov, črnih lis, razbitih vogalov, nevidnih in skritih lokacij, radi bi skozi mlade oči, ki vidijo drugo in drugače, na novo mapirali Maribor in sestavili mozaik lepote, ki se skriva v razbitem, uničenem, neobdelanem, grobem in – zakaj ne? – v grdem. Ali zato, da bomo videli, kar je za nas zdaj nevidno, ali zato, da bomo videli mesto skozi drugo, vašo perspektivo, ali zato, da tem temnim, neobstoječim lisam skupaj z vami (in vašimi sugestijami kaj in kako, ki so lahko zelo tankočutno ali povsem neposredno podane skozi video material) spremenimo namembnost, jih ujamemo v zaris vsakdana in mestnega utripa.

Nagrada: tri avtorji najboljših posnetkov bodo deležni unikatne digitalne EPK izkušnje na programskem sklopu Življenje na dotik. Udeležili se bodo lahko popotniško – novinarskega projekta, v sklopu katerega bodo z ostalimi udeleženci projekta odpotovali po sosednjih državah Slovenije, kjer bodo lovili kratke intervjuje z zanimivimi, drugačnimi, znanimi osebnostmi, kulturniki, humanisti, filozofi in drugimi pogumnimi, drugače mislečimi posamezniki. Projekt se bo nadaljeval in nadgradil v letu 2012, saj že v letošnjem letu predstavlja odlično odskočno desko za nadaljnje sodelovanje. Po potovanju se bodo imeli možnost priključiti tudi ekipi Življenje na Dotik (ŽnD) pri nadaljnem ustvarjanju spletnega portala ŽnD.

Žirijo bodo sestavljali Suzana Žilič Fišer, Miha Černec, Jaka Polutnik in urednik Zoran Medved.

Kreativna bitka vol.2

Natečaj: Kratki video posnetki z mobilnimi telefoni na temo EPK Maribor 2012:

Kaj: kratki video posnetki (do 5 minut, spodnje omejitve ni), posneti z mobilnimi telefoni na temo EPK Maribor 2012.

Rok oddaje: Filme je potrebno oddati do 30.5. do 15 ure v fizični obliki v prostor G2-M.31 (medetaža v objektu G2, kabinet Jake Polutnika).

Udeleženci: študenti FERI-ja 1. in 2. bolonjske stopnje, posamezniki ali skupine.

Tehnične zahteve: Filmi morajo biti pripravljeni v standardu MPEG4, koded H.264, resolucije do 480×360, bitna hitrost do 1024kbps, bitna hitrost za zvok 128kbps.

Kratek opis:

Žirijo bodo sestavljali Suzana Žilič Fišer, Miha Černec, Jaka Polutnik in urednik Zoran Medved.

Dule in Naša mala EPK klinika

2011-06-08T21:41:00.007+02:00

Ne, ni Dušan Semolič in ni Urška Čepin. Ne, to je Dule v produkciji programskih sklopov EPK. Ker gre za močno kvaliteto in zahtevno umetniško vsebino, kar dveh sklopov. Po Zlatku Zahoviču kot promotorju EPK smo dočakali še visokokvaliteten »EPK humor« v podobi rednih mesečnih srečanj s »hišnikom Maribora« ali »hišnikom EPK« (ne morejo se odločiti, ali prvo ali drugo). »Naša mala klinika po epekajevsko« v podobi Dušana Vaupotiča Duleta je videti takšnale protomariborska Vinko Šimek karikatura:

http://www.youtube.com/watch?v=qYWXn85bBU0&feature=player_embedded

Dule sicer uspe zastaviti nekaj relevantnih vprašanj, ki pa žal niso vredna smešenja: kaj bomo imeli od EPK, kaj bo od tega imela delavka v Sparu? Naša omiljena Duletova, namenjena kritikom: »Samo naj se pazi tisti, ker tu na EPK-ju smo sami sposobni!« Ja, smo opazili. Humor po epekajevsko, upajmo da dobro honoriran, seveda niti slučajno ne zadene in smeši samih protagonistov EPK-ja neposredno in konkretno. Ne grizi roke, ki te hrani? Dule, a smo mi proti EPK? No, na tej strani zbiramo material tudi za te potrebe in je na voljo. Recimo nekaj direktnih predlogov hišniku EPK za pristne komične skeče in čisto vest:

Zlata kanglica
Programska nostradamusovska izhodišča
Usodna privlačnost ničnih pogodb
Gobarska sezona EPK
Revizijski čudeži
Novinarske barikade
Drekači znova na delu
Pecunia non olet

in še na desetine drugih...

O, ti moj EPK - še vedno brez prospektov in brošur...

2011-06-07T15:49:00.002+02:00

Empirična izkušnja, kaj lahko dobite na sedežu zavoda EPK, ko zaprosite za brošuro o EPK, prospekt ali letak...:

Večer, torek, 7.6.2011, stran 17, MARIBOR IN OKOLICA, avtor: Zora Štok

DEŽURNI REPORTER
Čigav neki je EPK?

Ideja o Mariboru kot evropski prestolnici kulture sega še v čas županovanja Borisa Soviča. Dovolj je bilo torej časa za zorenje mnogih zamisli in njih izpeljavo, za piljenje programa, potem ko je Evropa potrdila kandidaturo našega mesta, in za dodelavo programa, s katerim se bo Maribor dostojno promoviral kot EPK. Kot so to že storile kulturne prestolnice pred njim. Čas se je hitro obračal, do prevzema prestola je še dobrih šest mesecev, program že dobiva vedno bolj jasne obrise in tu in tam kakšnega Mariborčana celo zanima, kaj vse se bo dogajalo.
         A glej ga, zlomka. Tisti, ki si zaželi vsaj v kakšnem prospektu ali brošuri kaj prebrati, naleti na prvo oviro že v samem središču mesta. In to že v Naskovem dvorcu, obnovljenem tudi za namene EPK, predvsem pa zlahka dostopnem za vse, ki bi o EPK želeli izvedeti kaj več. A vrag je vedno v podrobnostih. V takšnih, kot je prijazen pozdrav na primer. Očitno nihče iz ekipe EPK nekemu mladeniču, ki v pisarni v pritličju tako vneto tipka po računalniku, da ob mrmrajočem odgovoru obiskovalkama niti pogleda z ekrana ne dvigne, ni povedal, da sodi k osnovnemu bontonu odzdraviti na prijazno izrečen Dober dan in vprašati, ali morda lahko pomaga. Ker sicer mi ni jasno, zakaj potem sploh sedi tam, v pritličju Naskovega dvorca, za vrati z oznako Maribor - EPK.
         Toliko časa si je sicer vzel, da je obiskovalki kar med tipkanjem napotil nadstropje višje, "tam, na koncu verande, je tajništvo, tam vam bodo pomagali", je bil namreč njegov odgovor na prošnjo, da pravzaprav želita samo prospekt v zvezi z EPK.
         No, potem sploh do konca verande ni bilo potrebno. Prijazno dekle je najprej vprašalo, kako lahko pomaga, odgovoru, da potrebujemo le kakršenkoli prospekt o EPK z logotipom, pa je sledilo vprašanje: Od kod pa sta? In pojasnilo, da prospektov še ni, samo kakšna brošura je na razpolago. A odgovor ene od obiskovalk, da je pač samo Mariborčanka, ki želi prospekt o EPK z logotipom, ni bil dovolj, da bi brošuro tudi dobila. Mora povedati, od kod je, sicer je ne dobi.
         Obiskovalki sta seveda ostali brez besed. Mesto, ki se kiti z nazivom EPK, še pol leta pred prevzemom tega naslova za svoje meščane nima prospektov, brošur, letakov, česar koli že. Kot da kdo od vodilnih (ne govorimo o pripravi samega programa, v tem zapisu gre za odnos mesta do meščanov) še nikdar ni bil v kakšni EPK. Namesto da bi že pred vhodom v Naskov dvorec postavili stojala s prospekti, brošurami, letaki in podobnim materialom in tako dogajanje približali mimoidočim, še za tistega, ki se sam odloči vstopiti in poprositi za kaj takega, nimajo ničesar. Niti ne pojasnijo, zakaj tega še ni. Oziroma, obiskovalki sta prijazno pojasnilo in tudi brošuro dobili od mladeniča, ki ima tudi sam veliko opravka z EPK, a daleč od tega, da bi to bilo njegovo delo. Je pa pokazal, kako bi morali ravnati tisti, ki se zadržujejo v Naskovem dvorcu pod oznako EPK.
         Kaj naj torej naredimo, ko nas nekdo poprosi za nekaj gradiva v zvezi z EPK? Kličemo tiste, ki jih poznamo, in vemo, da delajo pri tem projektu? Kaže, da bo treba početi prav to, namesto da bi nas na vsakem koraku zasipavali s podatki o tej naši ljubi kulturni prestolnici. O, ti moj Maribor ...

Enigmatični člani programskega sveta

2011-06-06T23:48:00.001+02:00

Nekajkrat smo že poročali o enigmatičnih novih članih organov zavoda EPK. Zdaj se enigma še kar nadaljuje. O tem, kdo so novi člani, smo skrivnostno izvedeli le iz kolofonov na spletni strani. Če bi verjeli diskurzu v javnosti, ti novi člani dejansko sploh ne obstajajo. En primer: dr. Jože Vogrinc bi v skladu s tem ne smel biti član programskega sveta EPK – mediji ga ne omenjajo, novinarjem se fučka preverba, programski direktor ga ne omenja, deležni nismo nobenih pojasnil – ena sama ignoranca. Še en otipljiv dokaz je vprašanje Mitji Čandru v današnjem intervjuju na MMC RTV SLO, kjer Vogrinca znova spregleda(jo):

Mariborski župan je namesto Tomaža Pandurja in Simona Karduma v programski svet zavoda Maribor 2012 - EPK imenoval direktorja TV Slovenija Janeza Lombergarja in urednika Luko Novaka. Ste zadovoljni s tem izborom?
Tomaževega odstopa mi je zelo žal. Čas bo pokazal, da je dal EPK-ju izjemen pečat, po dolgem zastoju ne le v pripravah, ampak tudi konceptualizaciji, je vnesel v projekt evropsko ambicijo. Brez nje gotovo ne bi bili, kjer smo. Sam sem zasnoval programsko vizijo prav v sodelovanju z njim in sedanjimi vodji programskih sklopov. Nova člana dobro poznam po njunem delu in ju zelo spoštujem. Za avtonomijo projekta je nujna kredibilnost članov programskega sveta. Sedanja sestava jo brez dvoma zagotavlja.

Čander dvomi, da bo UGMAKS nared pred septembrom 2012, pa še takrat bo čudež

2011-06-06T23:42:00.001+02:00

Iz intervjuja s programskim direktorjem zavoda EPK zvemo marsikaj zanimivega. Recimo naslednje: razen njega skoraj nihče ne omenja lokacije TVT Boris Kidrič, ki naj bi vase posrkala bistvo programa bivšega Pandurteatra oziroma Terminala 12 (mimogrede, kdo ga sploh še omenja?). Zdaj vsi mečkajo le o UGM alias MAKSu, ki pa ne more učinkovito pokriti dveh namembnosti. Razen tega Čander dvomi, da bo lokacija nared pred septembrom 2012. Spomnimo, Kangler vedno znova vztraja, da bo to sredi maja, ko prihaja v Maribor dalajlama. Pravijo...

Kaj se dogaja s prizorišči dogodkov?
Mnoga prizorišča so seveda znana, kljub temu pa se tukaj utegne pojaviti zelo nevarna prepreka za uspešno izvedbo EPK-ja. Sam ne verjamem, da bo UGM/MAKS zgrajen oziroma usposobljen pravočasno. Po najbolj optimističnih scenarijih bi lahko realno zaživel septembra, kar pa bi bil skorajda čudež. Spomnimo se samo ljubljanske opere. EPK in njegov umetniško prestižni sklop Terminal 12 se nahajata v hudi nevarnosti, da se lahko zlomi ambiciozni program uprizoritvenih in vizualnih umetnosti, saj SNG ne more absorbirati vsega zaradi redne sezone in svojih obveznosti, sedanja stavba UGM-ja pa utegne biti celo prodana.

Zavod se ni dolžan ukvarjati z infrastrukturo, zanjo odgovarja mesto in posredno tudi država. Ker vseskozi delujemo aktivno, smo podali po našem mnenju ne le predlog za rezervno rešitev realnih težav, ampak tudi opcijo za emblematično zgodbo EPK-ja kot revitalizacije mesta, ki se lahko poveže tudi z načrti univerze, ključnega momenta prihodnosti. Tukaj mislim na TVT Boris Kidrič. Težav z lokacijami je sicer še nekaj, a so realno lažje obvladljive.

Kaj počnejo akademiki EPK?

2011-06-06T19:44:00.001+02:00

Vprašanje programskemu direktorju EPK se je glasilo:

Na kakšen način pri sestavljanju programa sodeluje Akademija EPK, katere člani so številni ugledni predstavniki in "svetovni ambasadorji" slovenske kulture?

In njegov odgovor:

Članici in člane akademije zelo spoštujem in večinoma tudi osebno dovolj dobro poznam, da začutim njihove dejanske reakcije onkraj uglajenosti. Ko sem jim predstavil obstoječi programski načrt, sem začutil njihovo iskreno navdušenje in pripravljenost za aktivno soudeležbo. To mi daje pomembno oporo za dokončanje zastavljenega.

Če lahko vzamemo odgovor kot indikativen, potem živ bog ne ve, kaj počnejo akademiki. Prav noben od teh stavkov nam o funkciji akademikov ne pove nič. Toda predpostavimo, da je to nekakšno svetovalno telo, ki duplicira obstoječi programski svet in s tem že po sebi pomeni težavo. Če bi ti člani kakorkoli sodelovali pri ustvarjanju programa, bi bili takoj v interesnem konfliktu. Ne morajo namreč opravljati obeh nalog - na podoben način ne, kot člani programskega sveta. Kaj torej?

Eni pa še kar naprej drekajo

2011-06-04T18:21:00.003+02:00

Tone Partljič v iskanju sovražnikov na spletni strani EPK:

Kakšno zadoščenje imajo tisti, ki že zdaj drekajo, sramotijo, pljuvajo na to našo kulturno sanjo, na to svežo in za Maribor vseeno novo in drugačno "pot" v jutri, pa seveda ne vem. Vem le to, da bi ti podrekali tudi najboljši rezultat, ampak z njimi se zanesenjaki s sijem nad Pohorjem in Kalvarijo zdaj ne bomo ukvarjali.

Tudi srednje rezerviran bralec bo lahko zgornje vrstice z lahkoto povezal z dvema motivoma, na katera smo na teh strani že opozorili: prvi je Kanglerjeva teza o napadih na Maribor, kulminacijo doživlja te tedne po njegovi aretaciji, drugi je enodimenzionalizacija kritične perspektive, ki se kritični javnosti v Mariboru sistematično dogaja po vzpostavitvi projekta EPK. Povedano enostavno, mentalno obubožano mesto doživlja z antikritiko še en udarec.

Jančar zahteva, da se nehajo slabe novice

2011-06-04T18:12:00.002+02:00

Še ena prošnja k molku kritične javnosti in medijev: akademik EPK in sicer, Drago Jančar, del za te namene ustanovljenega intelektualnega gremija, verjetno zadovoljen tudi nad programom izvedbe, imenovanim Jančarstadt, zahteva nič manj kot odsotnost kritičnih »slabih novic«.

Mislim, da je zadnji trenutek, da celotna slovenska javnost absolutno podpre program EPK. Slabe novice se morajo nehati. Čas je, da omogočimo organizatorjem, da ta program izpeljejo," je še dejal.
Zahteva, da se prenehajo slabe novice, spominja na nemogočo zahtevo predsednika države nedavno tega. Seveda je taka zahteva po sebi miselni lapsus. Predpostavlja namreč, da so slabe novice stvar premišljene intence kritične javnosti in ne tistih, ki dajejo razlog za slabe novice. Zahteva po prenehanju slabih novic je obrambna zaščitniška gesta, ki ne dovoljuje ne le slabih novic, temveč niti pomisli, da je v EPK kaj narobe. Še huje, akterjem posredno pripiše »onemogočanje« izpeljave programa, kar spet kliče k teoriji zarote.

Madžarska arhitekta: »To je ultimat občine.«

2011-06-03T20:15:00.002+02:00

Mariborska občina se še dalje požvižga na mnenje protikorupcijske komisije in državno revizijsko komisijo, uspela je pretentati ministrstvo za kulturo (in ministrstvo za kulturo se je pustilo pretentati), blefira, da dela dva projekta, a dejansko dela enega: UGMAKS je enkrat UGM, drugič je MAKS, denarci tečejo enkrat z enega naslova, enkrat z drugega, a zdaj gre za en objekt, programi pa itak nikogar ne zanimajo. Še vedno čakamo, kateri slovenski novinar bo naredil obsežnejši intervju s prevaranima madžarskima arhitektoma. Današnji zapis Večera:

Večer, petek, 3.6.2011, stran 12, KULTURA, avtor: PETRA ZEMLJIČ

Cenejša varianta požegnana, neznank še nekajFinančna konstrukcija nove moderne galerije zapisana, kako bo z opremo in programom prireditvene dvorane Maks naj bi bilo znano v naslednjih dneh

          Odločitev župana Franca Kanglerja, da največji naložbi v mariborsko kulturno infrastrukturo, center Maks (Mariborski kulturni center) in novo umetnostno galerijo (UGM), združi v eno lokacijo na območju bivše MTT Tabor tik ob Dravi, so v ponedeljek požegnali še mestni svetniki. Očitno je dogovor med vodstvom UGM, občino in ministrstvom za kulturo, kjer so več čas dvomili o pravočasnosti novega projekta in ki je nastal v arhitekturnem biroju Sadar/Vuga), dobil politično zeleno luč. Se s tem le zaključuje infrastrukturni pretres v Mariboru, in bodo novi prostori v času Evropske prestolnice kulture (EPK) 2012, seveda če bodo zgrajeni, omogočili izpeljavo nekaterih programov?
         V mariborski občini pravijo, da je razlogov za umestitev UGM v Maks, več. Najpomembnejši je racionalizacija stroškov - z združitvijo obeh projektov bodo po njihovih ocenah prihranili okoli 15 milijonov evrov. Da bo nova UGM dobila prostor na desnem in ne na levem bregu Drave, stane torej manj, pravijo v občinski projektni pisarni; nova varianta je ocenjena na dobrih 17 milijonov (prvotna na 24), hitrejši pa naj bi bili izvedbeni roki. Potem ko naj bi prvotni načrt na Lentu bil izvedljiv februarja 2013, nova različica že zmeraj predvideva otvoritev objekta v maju 2012.
         Sicer pa na občini še zmeraj del odgovornosti pripisujejo madžarskima arhitektoma in neuspešnim pogajanjem za pripravo projektne dokumentacije, medtem ko Madžari nasprotno zatrjujejo, da je občina spreminjala prvotne dogovore. Kako se rešil zaplet, je zaenkrat težko napovedovati. "Madžarska arhitekta sta dobila plačano avtorsko nagrado v višini 40 tisoč evrov. Pripravljalna dela in idejna zasnova, ki so jo izdelali, so skupaj vredni 210 tisoč evrov. Podizvajalcem je bil znesek v skupni višini okrog 97 tisoč evrov že poravnan, madžarskim arhitektom pa bo, ko bodo podpisali še zadnji aneks, s katerim prekinjamo poslovno sodelovanje," so nam zatrdili na občini.
         Sporni aneks
           A madžarska arhitekta še zmeraj trdno stojita na nasprotnem bregu. "40 tisoč evrov je bila najina nagrada za zmago na mednarodnem arhitekturnem natečaju v marcu 2010, z njo sva kasneje dobila bančno garancijo, ki je stala 42 tisoč evrov. Eno leto sva delala brez plačila in sedaj želijo, da sprejmeva aneks, ki popolnoma spreminja prvotno pogodbo?! Njihovi pogoji so, da dobiva manjše plačilo, kot je navedeno v originalni pogodbi. Morava se strinjati še z ustavitvijo projekta zaradi skupnih interesov, prav tako ne smeva ničesar več zahtevati. To je ultimat občine, čeprav so naše pogoje pred tem že sprejeli," pravita arhitekta Tamás Lévai and Ágnes Jószai.
         Seveda bomo nadaljevanje zgodbe na Lentu še spremljali, dokumentacija za pridobitev gradbenega dovoljenja za Maks na desnem bregu Drave pa je vložena. "Sledile bodo še dopolnitve oziroma spremembe te dokumentacije za potrebe UGM", še pravijo na občini. V ministrstvu za kulturo so bili skopi z odgovori, na vprašanje o združitvi odgovarjajo zgolj takole: "UGM je investicija, ki jo podpira ministrstvo za kulturo, Maks je občinski projekt". O finančni injekciji, ki bo Mariborčanom za UGM prinesla deset milijonov evropskih sredstev, pa, da je "gradnja UGM predvidena za prihodnje leto in bo zato potreben rebalans sredstev v skladu z ostalimi potrebami".
         V projektni pisarni MOM zatrjujejo, da bo v letošnjem letu občina za UGM prispevala milijon evrov, ministrstvo za kulturo pa sedem, v letu 2012 pa občina 6,5 milijonov, država pa slabe tri milijone evrov. Preden bo začeli črpati sredstva, mora občina pridobiti še odločbo o sofinanciranju projekta, ki jo izda vladna služba za lokalno samoupravo in regionalno politiko.
         Maks že zmeraj brez programa
          MOM bo torej podpisala pogodbo o sofinanciranju s podjetjem ZIM, ki gradi Maks in s katerim ima občina podpisano pogodbo o najemu Maksa za 20 let. Na občini zatrjujejo, da je najemna pogodba, ki je tačas na državni revizijski komisiji (ker občina ni izvedla javnega razpisa za najem objekta, ki še ni zgrajen), "veljavna in ne ogroža realizacije projekta". Po njej bi za dobrih 4 tisoč kvadratnih metrov, kjer bo domoval Maks plačevala letno najemnino 1,5 milijona, od ZIM-a pa mora kupiti še zemljišče za gradnjo UGM, za kar bo odštela dober pol milijon evrov. Kdaj se bo začela gradnja, se še ne ve, direktor ZIM-a Matjaž Knez nam je le zatrdil, da zaenkrat potekajo zgolj rušitvena dela.
         Kaj točno bo nudil Maks, še zmeraj ni znano, občina pa zatrjuje, da se bo o programu odločalo v naslednjih dneh. Opremo zanj, ki jo je s podpisom v pismu o nameri obljubila ministrica za kulturo Majda Širca, pa je očitno še zmeraj aktualna. Čeprav v kulturnem ministrstvu pravijo, da pisma župan Kangler še zmeraj ni podpisal, lahko projekt Maks kandidira za sredstva za opremo na razpisih.
         O tem, kaj vse bo nudila nova galerija in na kakšen način si bo delila prostore z Maksom, smo povprašali direktorico Bredo Kolar Sluga, a žal na naše klice in elektronsko pošto ni odgovorila.

Beden novinarski propagandizem MMC RTV SLO

2011-06-02T18:11:00.003+02:00

Kako razumeti naslov naslednje zgodbe:

Ja, dobro smo prebrali, »Da bi del blišča EPK-ja padel tudi na Ljubljano...« je cenena smešnica, cinična puščica, uperjena proti domnevni nakani Mitje Rotovnika le zato, ker je pripravljen sodelovati z zavodom EPK. V besedilu nima nobene opore, izkazuje novinarsko vrednostno sodbo in je s tem dvakrat nedopustna. V svojem bistvu je žaljiva.

Je manira novinarskega neprofesionalizma, kakršnega najdemo na MMC RTV SLO v izobilju. Le kaj na to poreče Janez Lombergar, novopečeni član programskega sveta EPK? Kar je, mimogrede, potencialno konfliktna interesna vloga.

Protikorupcijska komisija predlaga uvedbo prekrškovnega postopka za MAKS

2011-06-02T10:39:00.006+02:00

Klemenčičeva protikorupcijska komisija je zadevo MAKS, danes bi torej verjetno morali reči UGM ali UGMAKS, s predlogom za uvedbo prekrškovnega postopka odstopila državni revizijski komisiji. O tem, kako domače, diletantsko in ignorantsko so na občini postopali ob sklenitvi dvajsetletne najemne pogodbe mimo javnega razpisa, smo že večkrat pisali (glej v iskalniku na strani). Današnji članek iz Večera, ki še zmerom pušča odprto vprašanje, ali bo mariborska občina še kar vztrajala v protizakonitem ravnanju ali ne:

Večer, četrtek, 2.6.2011, stran 15, KULTURA, avtor: PETRA ZEMLJIČ

Maks na revizijsko komisijo
Podpis o najemu kulturnega središa bo, če bo tako odločila revizijska komisija, mariborsko občino oziroma župan stal nekaj sto evrov

"Komisija je v zadevi Maks poslala državni revizijski komisiji predlog za uvedbo prekrškovnega postopka," so nam včeraj sporočili iz Komisije za preprečevanje korupcije. Več informacij o vsebini predloga nam niso razkrili, saj bi s tem, kot so zapisali, ovirali učinkovito izvedbo postopka. Prijava je romala na protikorupcijsko komisijo, potem so se javno pojavili dvomi o zakonitosti pogodbe za 20-letni najem Maksa (Mariborsko kulturno središče na območju bivše MTT Tabor) med mariborsko občino in podjetjem ZIM, ki mora do 20. maja 2012 zgraditi ta objekt, občina pa bi zanj 20 let plačevala letno najemnino dveh milijonov evrov. Pogodba je bila podpisana decembra lani.
V Večeru smo že objavili mnenje dr. Vesne Kranjc s Pravne fakultete Univerze v Mariboru, da bi morala občina takšen posel oddati po postopku javnega naročanja, da bi morala izpeljati javno naročilo za najem Maksa pa sta pritrdila tudi ministrstvo za finance in računsko sodišče, saj je najemno pogodbo dopustno skleniti brez predhodnega razpisa le v primeru, če se najema obstoječo zgradbo. Vse navedeno pa je ves čas zavračala direktorica Milica Simonič Steiner, češ da so pogodbo z ZIM pregledali pravni strokovnjaki in jo označili za veljavno.
Iz mariborske občine so nam včeraj odgovorili, da o uvedbi postopka niso bili obveščeni, to nam je zatrdil tudi direktor ZIM-a Matjaž Knez, zato komentarja obeh podpisnikov, s strani občine je to župan Franc Kangler, nismo dobili. Je pa praksa državne revizisjke komisije takšna, da pozove vse vpletene k oddaji dokumentov, ki jih pač zahteva, časa, da se izreče o zadevi oziroma v tem konkretnem primeru o najemni pogodbi, pa ima najmanj dve leti. Potem se lahko odloči zgolj za opomin ali pa odgovorni osebi, ki je tak dokument podpisala, izreče globo. V zakonu o javnem naročanju pa je zapisano, da bo mariborski župan za tak podpis, če bo mnenje revizijske komisije, ki je obvezujoče, pač takšno, odštel od 500 do 2 tisoč evrov.

So na občini kršili še zakon o javnih financah?

2011-06-02T10:39:00.002+02:00

Trg Leona Štuklja naj bi nastajal tudi s pomočjo črpanja denarja iz postavke »Mreža EPK«. Toda kako! Današnji Večer:

Horvat pa je med domnevnimi nepravilnostmi izpostavil še, da "so dela potekala brez zagotovljenih finančnih virov in brez zakonitega postopka oddaje del posameznim izvajalcem". Opozicija dvomi, da so se sredstva za obnovo v letu 2010 porabljala ustrezno. Ker je bilo za investicijo lani v proračunu zagotovljenih le še 200.000 evrov, z Vodovodom pa je bila podpisana pogodba za skoraj milijon evrov, sestavljavci gradiva menijo, da se je denar črpal iz posebne postavke Mreža EPK, kar pa ni v skladu z zakonom o javnih financah.

Kangler: Zofijini so krivi za odhod Pandurja

2011-06-01T23:08:00.002+02:00

Po nekaterih doslej zbranih podatkih je društvo bizarnega imena Zofijini ljubimci iz Maribora krivo, da je predsednik programskega sveta zavoda EPK, sicer genialen umetnik Tomaž Pandur in avtor misteriozno izginulih programskih izhodišč EPK, odstopil s tega mesta. Približno tako se glasi obtožba župana Franca Kanglerja, izrečena na seji mestnega sveta, ki je potekala 30. maja 2011. Podatke še preverjamo.

Drzna trditev je bila izrečena dan pred vabilom gospoda župana »na razgovor«, objavljenem tukaj. Uspešno iskanje sovražnikov in teorij zarot proti EPK se nadaljuje – očitno le vsega ni kriva Ljubljana. Kako je mogoče medijsko bojkotiranim in tudi sicer nepomembnim članom društva Zofijini ljubimci pripisati takšno strahovito moč navzlic porazni statistiki medijskih prezentacij, je vprašanje za milijon dolarjev. V vsakem primeru so lahko na doseženo ponosni.

Wanted: programska izhodišča izginila v noč

2011-05-30T18:45:00.006+02:00

Pozor, iščejo se programska izhodišča EPK. Na novi spletni strani zavoda so izginila. Na njej v direktoriju Program kraljujejo zgolj še »Nove programske smernice«, ki jih je spisal Mitja Čander. Kaj se je zgodilo z besedilom Tomaža Pandurja, ki velja za temeljni in opevani programatski tekst projekta? A so se mu odpovedali? Pojasnila zaželena.

Da bi bila stvar še bolj čudna, sta na začetni strani zavoda EPK v angleški verziji v kvadratu poudarjeni obe besedili, Pandurjevo in Čandrovo. Čeprav jih je žal potem mogoče dokaj težko najti le v arhivu vesti, torej pod nobenih od glavnih direktorijev. V kvadratku so zapisali oboje: »Mitja Čander: The reanimation of the town« in »Tomaz Pandur: The city of future«.

Zakaj bi nas moralo to zanimati? Programska izhodišča so izjemno dragocen dokument. Neverjetno beden sicer in vreden Zofijine letne nagrade za kulturnega bleferja leta njegovemu avtorju. Pridevnik »dragocen« je tu treba razumeti dobesedno. Če so namreč programska izhodišča izginila, smo davkoplačevalci prikrajšani za 23.000 evrov. Spomnimo, sporni honorar Pandurju v višini 23.000 evrov je bil nakazan tudi zaradi izdelave istih izhodišč.

Še huje, če nova spletna stran zavoda javnosti več ne ponuja izhodišč, bi morali protestirati člani programskega sveta. Pandur je namreč (tudi) ob odstopu opozoril na njihovo ključnost:

»Programski svet EPK je pod mojim vodstvom v manj kot enem letu kreativno izoblikoval programska izhodišča EPK in sedanjemu programskemu vodstvu omogočil stvaritev avtorskega programskega koncepta, ki gre sedaj v realizacijo. Ker je mnoge v Sloveniji zelo motila moja dvojna vloga v EPK, predsedniška in umetniška, in ker se moj angažma v javnosti neprestano negativno interpretira in kriminalizira, sem se odločil, da z današnjim dnem odstopim kot predsednik in kot član Programskega sveta EPK Maribor 2012 in da se v prihodnje posvetim svojemu ustvarjalnemu delu. Prepričan sem, da lahko z njim bolje in učinkoviteje prispevam k uspešnosti in mednarodni prepoznavnosti Evropske prestolnice kulture Maribor 2012,« je zapisal Pandur.

Vendarle pa lahko javnost pomirimo. Ta ključen dokument EPK vendarle ni izgubljen, ker smo ga Zofijini shranili za naše potomce; zaenkrat obstaja sicer skrit tudi v slepem črevesu arhiva. Prav tako v arhivu vestičk angleške verzije k sreči najdemo njihov prevod. Za vsak primer spodaj objavljamo obe verziji - preventivno pred morebitnimi novimi izginotji. Slovenska je nadgrajena z razlago za lažje razumevanje:

Nova Nostradamusova programska izhodišča za EPK 2012

Maribor, 31.8.2010. Nova, revidirana Nostradamusova programska izhodišča Evropske prestolnice kulture Maribor 2012, odkrita s pomočjo vnovničnega branja njegovih kvartin, podprtega z računalniško podporo. Temeljno besedilo z manifestom o ultimativni kulturni resnici Maribora je dostopno na tem mestu. Zaradi lažjega razumevanja enigmatičnih verzov smo te opremili z vmesnimi naslovi in ter veselimi mislimi novega in starega vladarja. V kvartini 12 pod spretno prikritim naslovom »Mariborsko kulturo bomo približali civilizaciji« namreč beremo:

»V letu 2012 in sedem mesecev,
bo z neba prišel veliki Kralj groze.
Vstajenje velikega kralja Angolmoisa.
Prej in potem bo veselo vladal Mars.«

Bistvo nostradamusovske operacije EPK je zvito skrito že v besedi Nostradamus - njenem branju v latinščini. Nostra damus, qua damus (kar bomo dali, bomo dali iz naših žepov).

I.Himnični program in budnica za edino pravo mesto prihodnosti: »jaz verjamem, to kar tudi rečem«

V Mariboru imamo enkratno in neponovljivo priložnost, da izčrpan brezizgledni čas ~~in vero v naše rekanje~~ osmislimo na novo, da najdemo smer naše prihodnosti in jo pričnemo bivati enkratno in neponovljivo naše. Prihodnost smo mi, a le, če znamo ~~gledati v stekleno kroglo~~ biti in ustvarjati prihodnje v nas. Prebuditi in biti moramo drzno, velikopotezno in vizionarsko v nas. Če smo se kaj naučili iz preteklosti, je to dejstvo, da je zgodovina bila zmeraj na strani drznih velikopoteznih vizionarjev ~~in manipulantov~~. Naša vizija je obenem naša smer, in ta kaže v čas, ki prihaja. Kaže v čas, ki je, a še nerojen. Kaže čas, ki je hipotetičen čas, ki je, ker lahko je. In če bo, bo rasel iz ~~vojaškega~~ časovnega projektila, ki predstavlja leto 2012. Brez strahu, to ni uničevalni projektil. Tistega, ki ga ~~finančno oropa~~ zadene, oživi iz spanca. Maribor se mora prebuditi. Mora postati drug ~~Saint-Rémy-de-Provence~~. In mora postati drug med tistimi, ki narekujejo drugačnost. Ki so drugi in drugačni – ki niso včeraj, ki so jutri. To so velike prestolnice. Velike po ~~megalomanskem~~ vizionarskem duhu, ki premika ustvarjalno energijo po ožilju mesta, ki deli celice mesta, ~~Pandurjeve~~ njegove sanje in njegova ~~finančna~~ stremljenja. Naše stremljenje je, da zaživimo naš jutri, danes in tukaj. Naš cilj je prepoznanje spečih možnosti ~~v vaših denarnicah~~, odstreti prikritost nastajajočega in ga soustvarjati, razumeti našo usodo kot neizkoriščeno možnost, biti prihodnji, ki ~~sem, ki~~ sem.

II.Renesančni toti čudež tukaj in zdaj: »moji občutki so ganljivi«

Pomislimo na mesteca s po par deset tisoč prebivalci, v katerih se je zgodil ~~ganljivi~~ renesančni čudež. Pomislimo na mesta, ki so s svojimi dosežki na polju vednosti, življenjske omike, ki so s svojo kulturo in odprtostjo za zmeraj spremenile obličje sveta. Pomislimo na genialne posameznike, ~~na Tomaža Pandurja,~~ ki so z vztrajnostjo svojih vizij dosegli ključne spremembe v načinu, kako razumemo človeka in svet. Na vizionarske ustvarjalce, razsvetljene ~~francoske~~ vladarje in ~~Franca~~ politike, ki so imeli čut za nezaslišano možnost. Nastopi čas, ko je možno so-odločiti in živeti lastno prihodnost. Sedaj, danes in tukaj, je ta čas. Leto 2012 je ta čas. Za tiste, ki spijo in ki jih je strah presežnega, se je prihodnost že zdavnaj dogodila. Za nas pa obstaja kot ~~nečujna~~ nezaslišana možnost.

III.Seizmologi na sledi novega odkritja: »v parku ne raste nobena šalata«

Ena največjih ugank človeštva je ~~kazenska ovadba~~, kako se generira razvoj. Razvoj je zmeraj nepredvidljiv, največja odkritja, ki so spremenila obličje Zemlje in naše predstave o vesolju, se niso rojevale tam, kjer se je bilo nabralo največ ekonomskega kapitala in institucionalne ubranosti, marveč zmeraj nepredvidljivo, iz robnih pozicij. Zgodovina razvoja ~~SNG Maribor~~ je zgodovina genialnih ~~finančnih~~ sunkov s strani. Usoda velikih svetovnih metropol je, da so absorbtivne in da hitro prepoznavajo in posvojijo substancialne sunke na polju znanosti in umetnosti, sunke vednosti. Sami sunki pa nastajajo praviloma ~~na tujih računih~~ obrobju.

IV.Previdno pri rokovanju z elektriko: »na bregu leve in desne Drave«

Obrobje se lahko le v trenutku sunka spremeni v epicenter neke radikalne ~~nečujne~~ nezaslišane spremembe. V letu 2012, ko bo ~~toto~~ naše mesto prestolovalo evropski kulturi, mora doživeti nezaslišan premik ~~rečne struge~~. Ne premik, ampak pretres. Z roba se mora Maribor preseliti v sam epicenter spremembe. ~~Elektro Maribor opozarja uporabnike:~~ Pretreslo nas bo in oživelo. ~~Finančni~~ Pretres se bo odvijal na različnih nivojih, spreminjal in spremenil bo obličje tega mesta daleč v prihodnost: spremembo na ravni zavesti mesta, aktivacije njegovih ustvarjalnih energij in vzpostavitve pogojev za spremembo, bodisi kot redefinicijo obstoječih ali kot vzpostavitev novih infrastrukturnih možnosti. ~~Nateg~~ Premik mora biti takšen, da ne bo premaknil le Maribora ~~in Panonske nižine~~, pretres mora biti nezaslišanih dimenzij. Čutiti ga morajo po širšem področju ~~srednje Evrope~~ evropske kulture in umetnosti, ki mu bo Maribor prestoloval.

V. Eksplozivne točke prihodnosti: »mi mamo na vseh trgih viréles, zato vse najdete na interneti«

Muzeji in teatri, koncertne dvorane in univerze, literarne hiše in razstavišča, ~~filozofi, humanisti in naivni družboslovci,~~ feljtoni in spletni portali, televizijske postaje in centri umetniškega pulziranja po vsej Evropi se morajo ozreti na ~~bioenergetsko~~ točko prihodnosti, na mesto ~~Duplek~~, od koder prihaja neka nezaslišan pretres. Ozreti se morajo na ~~nič nas ni strah, če umetniki so z nami~~ Maribor.

VI.Nepoklicni meteorologi tudi o duhovni prevetritvi: »mojo srce danes žari«

Da bi prišlo do radikalnega sunka, je potrebno iz tega mesta pregnati vso ~~bleferstvo~~ lenobnost, zatohlost, vso neinventivnost, vso preplašenost in lažno skromnost, vso ležernost in površnost, ves ~~občinski~~ klientelizem, vso nevedenje, vso zamerljivost in samoužaljenost, ves nepotizem in vso lažno samoljubje. Maribor potrebuje vrsto doslej ~~nečujnih~~ nezaslišanih možnosti. Nezaslišanih vsebin. In nezaslišanih ~~afer~~ dogodkov. Ti bodo generirani tako iz ~~davkoplačevalskega~~ vsebinskega potenciala, ki ga premore Maribor in preostala partnerska mesta, kot seveda v najširši evropski in globalni perspektivi. Globalna perspektiva pomeni perspektivo, ki izvira iz specifične vizije, nikakor poljubnosti: vedeti, kdo, zakaj, kako v najširšem miselnem kontekstu.

VII.Pirotehnika nebrzdane ustvarjalnosti: »prosim, da se v živo spominjate«

Naj ne bo nikoli preslišano. Naj ne bo nikoli ~~v živo~~ pozabljeno. Naj nas omreži ~~vireles~~ in aktivira v nas vse ustvarjalne sile. Zato še enkrat ponavljamo: evropska prestolnica kulture naj ne bo zazrta v preteklost, njen končni cilj je nezaslišana sprememba, je drugačna prihodnost, ki temelji na vednosti in nebrzdani ustvarjalnosti. Le ~~časnik s težo~~ vednost proizvaja nove vsebine, takšne, ki ne ugasnejo kot silvestrski ognjemet in se razkadijo kot senzacionalistična vest na naslovnici včerajšnjih časnikov, marveč take, ki premorejo dolgoročno strukturno vitalnost in redefinirajo način, kako bivamo ~~z nekaj sto evri na mesec~~.

VIII.Maribor bo projektil, ki leti nazaj v prihodnost: »borci so se preko borbe borili«

Da bi Maribor bil zares evropska kulturna prestolnica in ne samozadostna promenada ~~z izrezljanimi vevericami in medvedi na drevesih~~ nam vsem znanih duhov preteklosti, bo moral Maribor postati drzen in vizionarski, projektil, usmerjen v jutri, ~~svetilnik~~ seizmograf še neobstoječega premika, brodolom povprečnosti in vizija prebujenih in ustvarjalnih. Prepoznati, aktivirati in usmeriti moramo vse sile, vse naše sanje, vse naše energije ~~na vrhu sveta~~. Prepoznati in zaupati moramo v naše strahove in za vedno spremeniti njihovo temačno podobo v svetlobo možnosti njihove spremembe. Maribor mora dati ~~Pandurteater~~ vizionarski impulz, spodbudo, premik svetovom kulture in umetnosti, katerim za eno leto sme prestolovati.

IX.Živčni sistem človeka zapleten kot orakelj: »na tem mestu čutim pozitiven srčni utrip«

Ponavljamo: evropska prestolnica kulture naj ne poskuša povzemati in ponavljati obstoječega, se pravi preteklosti, kot se spleta v aktualnem trenutku, marveč naj zgradi mestu manjkajoči ~~petnajsti~~ trinajsti oziroma nulti par živcev, živec, ki v ~~Francu~~ človeku usmerja njegovo prihodnost. Maribor mora leta 2012 postati mesto ~~kanglerizmov~~ možnosti, ugibanj, izjemnih intelektualnih sil, zbranih v točko, usmerjeno v jutri. Ne le platforma sedanjosti, ne le analiza in obračun s preteklostjo, marveč tudi ~~Nostradamusov~~ orakelj, ki s svojimi prerokbami usmerja ~~finančni~~ tok zgodovine. Misli so sile in zgodovina je njihov neizbežni ~~srčni utrip~~ preplet. Zato je tako pomembno biti tam ~~na Studencih~~, kjer misli vznikajo in oblikujejo prve obrise tega, kar bo jutri ~~nezaslišana~~ realnost.

X.Nevrologija trinajstega para živcev in očesnih open: »zahvaljujem se gostom, da so nas pogostili tukaj v Mariboru«

Da bi v tkivu našega ~~gostitelja~~ mesta zrasel trinajsti par živcev, ~~gre mi na~~ živec, ki v človeku usmerja njegovo prihodnost, bo Maribor postal drugačno mesto, drugačno telo, ki nam prihaja naproti iz najbolj drzne prihodnosti, katere neizbežni del smo, če to nezaslišano in zmeraj prisotno možnost prepoznamo kot našo. Telo, ki odkriva nezaslišana dejanja svojih ~~frankensteinovskih~~ uspavanih delov, telo, ki se zaveda, da je stvar njegovega duhovnega in intelektualnega preživetja, da ~~s kijem~~ prebije opno, ki ga uspava, da strga popkovino, ki ga veže na ponavljanja starih ~~populističnih~~ vzorcev in napak, telo, ki je usmerjeno in narejeno za preseganje horizontov znanega in že doseženega. Za to je potrebno, da vsi deli telesa našega mesta delujejo harmonično, gnani z vizijo metamorfoze. Ponavljamo: ~~kreditna~~ sprememba mora biti nepovratna. Po letu 2012 Maribor ne sme nikoli več biti mesto brez jasne prihodnosti. Maribor naj nikoli več ne objokuje svoje usode. Želimo, da Maribor zaživi svoj jutri. Da napne vse svoje sile. Da postane drugačen Maribor, mesto prihodnosti. Za to je potrebno, da projektil naše vizije preluknja ~~naše denarnice~~ opna na naših očeh in jih odpre za nezaslišano ~~demagogijo~~. Nezaslišani morajo biti tako prostorski in arhitekturni ~~projektili~~ projekti, ki morajo omogočati dogajanje nezaslišanega. In nezaslišan mora biti invencijski, vizionarski in energijski vložek vseh, preko katerih se bo evropska prestolnica kulture godila ~~predvsem za nas~~ za vse.

Napotila:

Nova programska izhodišča Evropske prestolnice kulture Maribor 2012:
http://www.maribor2012.info/index.php?ptype=3&ntype=1&id=170

Kanglerizmi:
http://www.politikis.si/?p=5135

Tomaz Pandur: The city of future

New conceptual starting point of the European Capital of Culture
30. 8. 2010 We have gained a unique and unrepeatable opportunity in Maribor to conceptualize an exhausted and hopeless time from the start in order to find the direction of our future and start living in our own unique, unrepeatable way. We are the future, but only if we know how to be, and how to create a future within us. We need to wake up and be bold, ambitious and visionary. If we learned anything from the past, it is the fact that history has only been on the side of ambitious visionaries. Our vision is simultaneously our direction, pointing towards the time to come. It points towards the time, which exists, but is still unborn. It points towards the time, which is hypothetical, which is because it can be. And if it will be, it will grow out of the time missile that represents the year 2012. Have no fear it is not a destructive missile. The one, who is hit by it, awakens from a deep sleep. Maribor needs to wake up. It must alter. And it must become different among those, who dictate otherness. Who are other and different - who are not yesterday, who are tomorrow. Those are huge capitals. Huge because of their visionary spirit that moves creative energy around the networks of the city, that divides the city, its dreams and aspirations. Our aspiration is to start living our tomorrow, here and now. Our goal is to recognize sleeping potentials, to reveal the latency of the existing and to co-create it, to understand our destiny as an untapped possibility, to be the next, who is.

Let's think of small towns with ten and more thousand inhabitants, which experienced a renaissance miracle. Let's think of the cities, which forever changed the face of the world with their achievements in the field of knowledge, life manners, culture and openness. Let's think of genius individuals, who through their persistence achieved key changes in the way we see man and the world. Visionary creators, enlightened rulers and politicians who had a sense for unprecedented possibility. There comes a time, when it's possible to co-decide and live your own future. Now, today and here is that time. The year 2012 is that time. For those who are sleeping and are afraid of the exceeded, the future has already happened long ago. But for us it exists like an unprecedented possibility.

One of the greatest mysteries of human kind is how to generate development. Development is always unpredictable; the greatest discoveries that changed the face of the earth and our vision of the universe were usually not given birth there where the biggest economic capital and institutional harmony was accumulated, but always unpredictably from periphery positions. The history of development is the history of genial shocks from the sidelines. The destiny of the world's great metropolises is that they are absorbent and quickly recognize and adopt the substantial shocks in the field of science and art, shocks of knowledge. As a rule the shocks occur on the periphery.

The periphery can at the moment of shock change into the epicenter of some radical changes. In the year 2012, when Maribor becomes the European capital of culture, it must experience an incredible shift. Not a shift, more like turmoil. Maribor should move from the periphery into the very epicenter of change. We will experience turmoil and we will be revived. A shift that will take place at various levels and will change the face of this city well into the future: a change in level of perception in the city, activate its creative energies and set the conditions for change, either as a redefinition of the existing or as the establishment of new infrastructure opportunities. The shift must be such that it will not only move Maribor; the turmoil must be of unprecedented dimensions. It must be felt in the wider European culture and arts, which Maribor will throne. Museums and theatres, concert halls and universities, literary houses and exhibition centers, feuilletons and web portals, TV stations and canters of artistic pulsation all around Europe must look at the future, at the city, where some unprecedented turmoil comes from. They must look at Maribor.

In order to achieve a radical shock it is necessary to banish all idleness, stuffiness, all uninventiveness, all false modesty and intimidation, all casualness and superficiality, all clientelism, all ignorance, all resentfulness and self-offence, all nepotism and all false self-love. Maribor deserves a variety of until now unprecedented possibilities. Unprecedented content and unprecedented events. These will be generated thus from content potential, which Maribor and the remaining partner cities are capable of, as of course in a broader European and a global perspective. Global perspective is a perspective originating from specific vision that is by no means arbitrary: to know who, why, how in the broadest possible sense.

It should never be overheard. It should never be forgotten. Let it seduce us and activate all creative forces within us. Therefore we repeat once again: the European Capital of Culture should not be just looking back into the past, its ultimate goal is unprecedented change, a different future based on knowledge and unbridled creativity. Only knowledge produces new content that does not extinguish like New Year's fireworks and blow away like sensational news on the front pages of yesterday's newspapers, but is capable of a long-term structural vitality and redefines the way we live.
To be truly the European Capital of Culture and not a self-sufficient promenade of known spirits of the past, Maribor will have to become bold and visionary, a missile directed towards tomorrow, a seismograph of still non-existing shift, a shipwreck of mediocrity and a vision of the awakened and creative. We need to recognize, activate and orientate all our forces, our dreams, all our energy. We need to recognize and trust in our fears and forever alter their dark image into the light of possibilities of their change. Maribor must offer a visionary pulse, stimulation, shift to the worlds of culture and art, which for one year it is allowed to throne.

We repeat: European Capital of Culture should not try only to summarize and repeat the current, that is to say the past, as it interweaves in an actual moment, but should build a city's missing thirteen or null pair of nerves, the nerve that in man directs his future. Maribor should in year 2012 become a city of possibilities, speculation, exceptional intellectual forces gathered at a point, focused on tomorrow. Not only a platform of the present time, not only an analysis and a settlement with the past, but also an oracle whose prophecies direct the flow of history. Thoughts are forces and history is their inevitable intertwining. Therefore it is so important to be there, where thoughts germinate and form the first outlines of what will be tomorrow a reality.

In order to make the tissue of our city grow thirteen pairs of nerves, the nerve which in man orientates his future, Maribor will have to become a different city, a different body, which is coming towards us from the most daring future, of which we are an inevitable part, if that unprecedented and always present possibility is recognized as our own. A body which discovers the unprecedented activities of its sleeping parts, a body which is aware that it is a matter of its spiritual and intellectual survival to tear a membrane that makes it sleepy and an umbilical cord that makes it repeat old patterns and mistakes; a body which is orientated and made for exceeding the horizons of the known and achieved. Therefore it is necessary for all parts of our city to act harmoniously, driven by the vision of the metamorphoses. We repeat: the change must be irreversible. After year 2012 Maribor should never again be a city without a defined future. Maribor should never again lament its destiny. We want Maribor to start living its tomorrow. To do it's utmost. To become a different Maribor - a city of future. Therefore it is necessary for the missile of our vision to punch the membrane in our eyes and open them for the unprecedented. Unprecedented must be the spatial and architectural projects that enable the happening of the unprecedented. And unprecedented must be the inventive, visionary and energy input of everyone who will make the European Capital of Culture happen.

Kolofoni na dan 30.5.2011 – razlika je očitna

2011-05-30T17:47:00.000+02:00

Zavod EPK ima od 25. maja 2011 novo spletno stran, kot smo že pisali. Žal ima tudi staro spletno stran – angleška verzija še vedno teče po starem. Kdaj bodo to popravili, žal niso navedli.

Stvar je problematična, ker se zatakne že pri uradnem kolofonu, ki navaja člane zavoda. Z njim se je zatikalo že prej. Toda poročali smo o enigmatični gobarski sezoni novih članov, nenadnem prirastku, ki ne zanima novinarjev, da bi o tem poročali. Toda pozor: gobarska sezona se je začela na slovenski verziji, v angleški je še vse po starem. Spodaj so posnetki obeh kolofonov, slovenskega in angleškega, na dan 30. 5. 2011.

Nov koš vprašanj za očitno utrujene novinarje

2011-05-29T08:49:00.004+02:00

V luči zadnjih zapisov na tej strani, za katere lahko pretežno ugotovimo, da so žal ekskluzivni in se jih ni dotaknil noben medij, si znova, kot že nekajkrat, drznemo okrepiti novinarsko domišljijo z vprašanji, za katera pričakujemo, da bodo z njimi lahko naslovili vodilne v EPK. Lahko se seveda zgodi, da se jim bodo znova zdela nepomembna. Pisali smo o zavajanju glede nagrade Meline Mercouri in napuhu vodstva, zgrajenem na tej neresnici, pisali smo o novi gobarski sezoni novih članov v organih, o katerih ne bi vedeli prav nič, če se ne bi čudežno pojavili na novi spletni strani zavoda, pisali smo o nenadnem zapiranju sej sveta zavoda pred novinarji, s čimer so ogroženi sami novinarji – pa nič. Čudili smo se temu, da notranja revizija nepričakovano ni pokazala nepravilnosti v poslovanju zavoda, čeprav je istočasno zanjo ministrstvo za finance ugotavljalo hujše kršitve; urgentno vredno novinarske preiskave. Pisali smo o tem, da ne vemo, kaj bo zgrajeno na mestu TVT Boris Kidrič in katere uprizoritvene vsebine gredo tja, katere vsebine pa se bodo izvajale na lokaciji nove UGM na Studentcih. O tem, kdaj bodo posamezni objekti zgrajeni in v kakšni obliki, ne sprašujemo več in ne sugeriramo več; v ta namen smo razpisali nagrado Zlata kanglica. Torej nekaj novih sugestij novinarjem za vprašanja vodstvu EPK:

Ali vztrajate pri trditvi, da evropska prestolnica kulture Talin resnično ni prejela nagrade Meline Mercouri?
Če več ne vztrajate, je šlo za vašo nehoteno ali hoteno napako, da bi z njo povzdignili lastne dosežke?
Kako si razlagate dejstvo, da so nagrado Meline Mercouri doslej prejele prav vse kulturne prestolnice?
Kako komentirate dejstvo, da se z rezultati notranje revizije ne strinja ministrstvo za finance, ki ugotavlja hujše kršitve v delovanju zdaj že bivše poslovne direktorice?
Bo notranja in ne zunanja revizija dovolj, da bo prepričala državljane o regularnostih poslovanja?
Kateri so novi člani organov zavoda EPK?
Kdaj in na kateri seji se je odločalo o njihovem članstvu?
Zakaj ta podatek ni bil posredovan javnosti in medijem?
Zakaj je ta podatek »vzniknil« šele z novo spletno stranjo zavoda?
Kdaj ste ali nameravate javnosti sporočiti, da ste organe obogatili z novimi člani?
Zakaj ste v preteklosti javno trdili, da so kvote v teh organih »zapolnjene«, zdaj pa se očitno širijo?
Zakaj zapirate seje sveta zavoda pred javnostjo in novinarji?
Če so lahko odprte v drugih celo nacionalno pomembnih javnih zavodih, zakaj so zaprte pri vas?
Ali ni takšno dejanjo skregano z osnovno zahtevo transparentnosti, ki mora veljati, ko gre za delitev in trošenje davkoplačevalskega denarja? Ali ni celo protizakonito?
Kaj točno se dogaja na lokaciji TVT Boris Kidrič? Nastaja novi MAKS ali ne nastaja?
Katere vsebine se bodo o osnovni namembnosti UGM še odvijale na novi lokaciji UGM?
Ali zavod EPK pristaja na dejstvo, da je bila najemna pogodba za UGMAKS sklenjena protizakonito mimo javnega naročila, na kar so opozorili ustrezno organi in ministrstva? Se zavedate, kaj to pomeni za realizacijo projekta?

Novinarji že zmerom niso uspeli najti odgovora na praktično nobeno izmed vprašanj, ki smo jih sugerirali 14. aprila, torej pred mesecem in pol. Zato jih ponavljamo:

Ad afera Živadinov

Kako natančno tečejo pogovori za dodelitev programskih in projektnih sredstev? Se o tem baranta, kot je to počel Živadinov s Čandrom?
Kakšne so točno pristojnosti programskega direktorja pri dodeljevanju denarja?
Kako razumeti bizarnost, da je Živadinov proti Čandru hrumel, ker je ta odšel na MOM zagotavljati osnovna sredstva za preživetje sodelavcev in tekočih stroškov, češ izklopili nam bodo telefone? Na eni strani barantanja za astronomske vsote, na drugi strani dobesedno istočasno barantanja za preživetje?

Ad Pandurjev odstop

Kakšna natančno je funkcija programskega sveta in ali je taka, kot jo je opisal Pandur?
Je možno funkcijo predsednika programskega sveta opravljati na daljavo?
Ali ni nenavadno, če programski svet vodi evropski poslanec?
Kaj pomeni reči, da je Pandur svojo funkcijo predsednika dejansko opravil do konca? Ali programski svet sploh še potrebujemo oz. ali potrebujemo predsednika?
Kaj pomeni Pandurjeva delitev funkcije programskega sveta na »kreativno« in »protokolarno« - češ prva je mimo, zdaj je nastopila druga, zato se poslavljam? Zakaj obe, kdaj je nastopila druga?

Ad Pandurjev honorar za svetovanje

Kdo natančno je prejel ta honorar – Pandur v intervjuju za Večer pove, da sta dva strokovnjaka garala celo leto in prejela omenjeno plačilo? Kdo sta strokovnjaka?
Če sta dva strokovnjaka zanj garala, zakaj je sklenjena pogodba s firmo Pandur Theaters?
Ali drži, da potemtakem Pandur od 23.000 evrov bruto ni prejel niti fičnika, kot pokaže njegov natančen izračun izdatkov za ta strokovnjaka?
Če je to res, zakaj so postavke v pogodbi takšne, da razkrivajo njegovo, tj. Pandurjevo opravljeno delo, npr. sestanek z Večerovo novinarko?
Zakaj Pandur omenja delo, ki da je opravljeno za 12 mesecev, če je pogodba sklenjena in pokriva delo le za čas od junija do decembra 2010?
Je običajno, da predsednik programskega sveta sklepa svetovalno pogodbo, saj s tem ne opravlja nadzorne funkcije?

Ad Programski sklopi

Če vodja Terminala 12 nikoli ni bil Pandur, zakaj so nam zamolčali, da nosilni projekt EPK sploh nima svojega pravega vodje?
Če je res, da vodja Terminala 12 nikoli ni bil Pandur, ali to pomeni, da je Pandur vodja MAKSa oziroma kakšnega drugega programskega sklopa?
Če je res, da je Terminal 12 eden izmed štirih (ali petih) sklopov in celo nosilen in središčen, zakaj so vodjo imenovali z zamudo šele v marcu 2011?
Če je res, da je biti predsednik programskega sveta in vodja programskega sklopa konflikt interesov, zakaj tega niso opazili že takoj in kdaj so?
Če je res, da je bil Pandur zgolj »kreativni vodja« Terminala 12, se s tem njegova vloga pri tem programskem sklopu zdaj izčrpa?
Zakaj povezovanja Pandurja s Terminalom 12 in medijskega omenjanja njega kot vodje nikoli niso zanikali?
Da ne bo še kakšnih presenečenj: lahko v EPK naštejejo, katere programske sklope izvajajo in kdo so njihovi vodje?
Kakšna točno je naloga predsednika programskega sveta, v kakšni meri je njegovo delo vezano na izvajanje programov in v kakšni meri je lahko odsoten iz Maribora?
12. marca 2011 so mediji poročali o tem, da je programski sklop »doživel vodstveno spremembo« (STA). Zakaj so v EPK dopustili takšen hud medijski lapsus, če dejansko te vodstvene spremembe sploh ni bilo?
Kako točno se imenuje sklop, ki se še danes na uradni strani imenuje "Terminal 12/MAKS - mariborsko kulturno središče", kaj točno obsega in kako razložiti besede novega vodje programskega sklopa, ki pravi, da se MAKS in Terminal 12 prepogosto mešata? Je postal Terminal 12 samostojen programski sklop?

Partljič in njegovi upi, da v EPK ni korupcije

2011-05-28T07:58:00.004+02:00

Nova neobvezna kulturniška paberkovanja Toneta Partljiča s kulturnih strani Večera o revoltu uglednežev proti Mladinini naslovnici (ja, res smo jo potrebovali) in seveda zaskrbljujoče upanje, da korupcija v EPK umira zadnja. Kot da je ta stvar upanja. In kot da prepoznani primer, ki ga avtor afirmira, ni primer korupcije... Tako tipičen diskurz razvrednotenja koruptivnih dejanj je to, značilen za mariborske medije in njihov odnos do EPK:

Nekateri ugledni znanci so me v zadnjem času klicali, naj se vendar polemično oglasim zoper naslovnico v eni od prejšnjih številk Mladine, kjer je pisalo "Maribor, evropska prestolnica korupcije". Naslovnica je bila sicer po eni strani res žaljiva za naše mesto, ki zagotovo ni evropska prestolnica korupcije, po drugi strani pa je šlo zagotovo tudi za ironično besedno igro s sintagmo evropska prestolnica kulture. Seveda človek upa, da tudi o EPK na bodo kdaj govorili kot o korupcijski zgodbi, čeprav se je nekaj časa dogajalo, da so ljudje, ki so sedeli v začasnih vodstvih EPK, odločali tudi o lastnih projektih, o zavodih, kjer so bili šefi ipd. Tem "dvojnim" nosilcem interesov je bilo nakazanega že tudi nekaj lepega denarja.

UGM in njegove izpadle vsebine

2011-05-27T22:45:00.002+02:00

Članek Petra Raka o ugaemovskih utopistikah. Mimogrede še posebno obvestilo: od včeraj na danes se niso pojavili novi člani organov zavoda. Da bi smeli upati na kakšen zapis novinarjev o tej pomembni zadevi, pa je seveda znova – utopistika.

Zgolj utopija?

Gradnja mariborske UGM

Delo, 26.05.2011

Po prestavljenih rokih naj bi nova mariborska moderna galerija svoja vrata odprla maja 2012

Najprej nova Umetnostna galerija Maribor (UGM) na Lentu in Mariborsko kulturno središče (MAKS) na Studencih, nato združitev UGM in MAKSA, nato zgolj UGM in ena večnamenska prireditvena dvorana in zdaj le še UGM na Studencih. Takšna je kronologija zapletov pri gradnji osrednjega objekta mariborske kulturne infrastrukture. Če bo vse potekalo po načrtih, naj bi mesto dobilo enega osrednjih centrov za izvedbo projekta Evropske prestolnice kulture (EPK) maja prihodnje leto.

Po predlogu investicijskega načrta še ni povsem odpisan niti projekt na Lentu madžarskih arhitektov Tamasa Levaia in Agnesa Joszaia, vendar se zdaj očitno ogrevajo za rešitev, po kateri bo UGM dobila domicil na drugi strani Drave, na Studencih. Kljub zatrjevanju občinskih mož, da so zaplet zakrivili v madžarskem arhitekturnem biroju, je glede tega še precej neznank. Ni zanemarljivo, da je mesto dobitnikoma prve nagrade izplačalo okoli sedemdeset tisoč evrov za projekt, ki očitno nikoli ne bo izveden.

Projekt na Studencih naj bi imel po mnenju načrtovalcev precej prednosti, saj bi bil cenejši (namesto 24 bi investicija veljala le 17 milijonov evrov), gradnjo pa bi bilo mogoče končati do maja prihodnje leto, torej bi bil operativen v času EPK, medtem ko bi se gradnja na Lentu menda zavlekla v leto 2013. Vendar omenjajo tudi precej pomanjkljivosti, saj bi na Studencih izpadle nekatere vsebine (otroški muzej, center kreativne industrije, arhitekturni center in gostinski prostori ...).

Glede na to, da rušitvena dela na območju nekdanje predilnice na Studencih že potekajo, skoraj ni dvoma, da bo nova UGM prej ali slej stala na tej lokaciji, menda so tudi na ministrstvu za kulturo nekoliko podaljšali roke za pridobitev dokumentacije, saj so sofinanciranje v višini desetih milijonov evrov pogojevali s pridobitvijo gradbenega dovoljenja do konca tega meseca. Po načrtih arhitekturnega biroja Sadar/Vuga bosta UGM in MAKS funkcionirala ločeno, delila si bosta le uporabne prostore.

Glede na izredno kratke roke za pridobitev dokumentacije, gradnjo, namestitev opreme ter zagon v zavodu Maribor 2012 pripravljajo tudi alternativne načrte za izvedbo prireditev. Sicer se zdaj intenzivno posvečajo programom; iz Bruslja so dobili pozitivno mnenje o do zdaj pripravljenem konceptu, člani komisije so podprli tudi združitev prej šestnajstih programskih sklopov v štiri osrednje, ne nazadnje je pozitivno mnenje prineslo mariborskim organizatorjem tudi poldrugi milijon evrov (nagrada Meline Mercouri), ki je pravzaprav edina neposredna in nepovratna finančna spodbuda, ki jo posamezna prestolnica kulture dobi od Evropske unije.

Peter Rak

Gobarska sezona se je začela: novi člani organov zavoda kot feniks iz pepela

2011-05-26T11:18:00.004+02:00

Spomnimo, programski svet je na svoji seji 20. maja letos potrdil dva nova člana: Luko Novaka in Janeza Lombergarja. Kako je lahko direktor javnega zavoda RTV Slovenija član programskega sveta EPK je druga zgodba. Bolj zanimiva je naslednja: kdo točno ve, kdo so člani programskega sveta EPK? Kdo točno ve, kdo so člani sveta zavoda EPK? O tem smo se velikokrat spraševali, ker so bili osipi ogromni, uradne statistike pa nenatančne. In kakšna je situacija danes?

Odgovor: če ne bi imeli nove spletne strani EPK, ki se je zagnala včeraj, na dan mladosti, ne bi vedeli, koga imamo. Ob zagonu nove strani so kot feniks iz pepela vzniknili novi člani, za katere še nihče ni slišal v tej vlogi. Kdaj so bili potrjeni, ne ve nihče. Zakaj vznikajo kot gobe po dežju, tudi ne. Kje je meja za člane, še manj. Zakaj vznikajo z novo spletno stranjo in ne, denimo, s samo potrditvijo v organih zavoda, je uganka za milijon dolarjev.

Bizarnost, da ji ni para! Zavod EPK je vedno imel težave s štetjem članov v svojih organih. Novi član programskega sveta EPK za javnost od včeraj je, kot kaže, nenadoma dr. Jože Vogrinc. O tem ni poročal noben medij, o tem ne beremo v nobenem uradnem sporočilu za javnost. Nova člana sveta zavoda sta nenadoma Nina Hojnik in Sašo Drobnak. Ne sprašujte, kdaj so bili potrjeni. Tega ne vemo. O tem ni poročal noben medij, z zadnjih sej obeh organov ta podatek ni prišel v javnost. Pa bi bilo čudno, da bi na njej imenovali npr. Novaka in Lombergarja, Vogrinca pa bi nam po pomoti zamolčali. Ne vemo, ker nam nič ne povedo - kot da so privatna firma. Mogoče tudi zato, ker seje po novem zapirajo pred državljani.

Vse našteto vemo le po naključju, ker ima zavod EPK novo spletno stran z novim kolofonom. Bodo omledni novinarji uspeli raziskati to zgodbo?

Barikade pred mediji zdaj stalnica – čakamo na odziv novinarjev

2011-05-26T10:41:00.000+02:00

O tem, da so se v vodstvu EPK zabarikadirali pred novinarji, je naprej pisala Večerova novinarka:

In ekipa v Vetrinjskem dvoru se je zabarikadirala pred mediji kot kaka privatna firma. Vse, kar dobivamo, so post festum tiskovna sporočila, dan po dogodkih. Gostili so predstavnika Guimaraesa in ga skrivali pred javnostjo. Gostili so 30 ambasadorjev, predstavnikov kulturnih centrov, ki bodo sodelovali pri odpiranju kulturnih ambasad po mestu, pa smo zanje zvedeli, ko jih že davno ni bilo več, akademija EPK se sestaja tajno.

Zdaj pa beremo, da bodo lahko novinarji še dalje preštevali cigle na EPK, krasni novi svet EPK bo zagotovljen, ker bodo seje sveta zavoda zapirali za javnost:

Člani svet zavoda Maribor 2012 so se včeraj odločili, da bodo zaprli sejo sveta za javnost, to pa bo po besedah njegovega predsednika dr. Ota Lutharja tudi praksa v prihodnje. Razlog? "Prisotnost medijev vpliva na dinamiko dela in morda nekdo ne bo diskutiral v okviru konkretne točke, ampak za javnost. Ne gre za nobeno skrivanje dejstev pred javnostjo, kajti mi smo nadzorni organ javnega zavoda, člani smo zelo različni in kaj hitro bi odkrili, da nekaj ni v redu," je povedal predsednik.

Spomnimo, prehod na takšno prakso je silno neobičajen za zavod, ki črpa in dela na podlagi našega denarja – odločitve bi morale biti transparentne in na očeh javnosti. Še huje, svetniki so se na prejšnji seji strinjali, da nimajo kaj skrivati. Zdaj pa se strinjajo, da imajo! Poglejmo zapis:

Odločanje o tem, kako in kdaj naj izključijo javnost s seje sveta javnega zavoda, je svetnike vznemirjalo že na začetku seje. "Vrag je vzel šalo: javnost mora biti obveščena, a hkrati potrebujemo mir," je razmišljal Srečko Meh. "Z zaprtjem seje bi dali negativno sporočilo. Treba pa je ustvariti pozitivno vzdušje; bolj ko skrivamo, slabše bo." Svetniki so se najprej strinjali s tem, da nimajo kaj skrivati, in so med drugim obravnavali tudi točko o reviziji dosedanjega poslovanja zavoda, ki ga je zahtevala Suzana Žilič Fišer, generalna direktorica zavoda Maribor 2012.

Skratka, predstavniki sveta zavoda se požvižgajo ne samo na javnost, ampak tudi na lastna stališča. Figo jim je mar javnost delovanja in figo jim je mar »negativno sporočilo« in dejstvo, da »nimajo kaj skrivati; bolj ko skrivamo, slabše bo«. Škandal, zaradi katerega čakamo na prve protestne odzive doslej omlednih novinarjev.

Čudeži se dogajajo: revizija ni pokazala nepravilnosti

2011-05-26T10:39:00.002+02:00

Spomnimo, zdaj že bivšo poslovno direktorico Heleno Hvalec – za nameček so nedavno celo ukinili funkcijo poslovne direktorice! – je bremenilo razdeljevanje denarja mimo javnega razpisa. O tem smo podrobno pisali v več zapisih. Hvalčeva je ves čas trdila, da je postopala pravilno in da bo revizija pokazala, da je dejansko žrtev diskreditacij programskega direktorja Mitje Čandra, zaradi česar je tudi odstopila s tega mesta.

Zdaj je, kot so ugotavljali na zadnji seji sveta zavoda, revizija pokazala, da domnevno ni naredila nobene napake: »Revizijska hiša KPMG ugotavlja, da razen nekaj manjših in precej običajnih nepravilnosti, takšnih, ki bi dejansko vplivale na poslovanje zavoda, ni bilo. Upravo zavoda smo zato zavezali, da najpozneje do septembra odpravi vse ugotovljene nepravilnosti, je razložil Luthar in zatrdil, da iz poročila revizijske hiše izhaja, da zdaj že nekdanja poslovna direktorica zavoda Helena Hvalec ni zagrešila nobenih napak.«

Omenjen razplet znova razpira vprašanje, zakaj je odstopila Hvalčeva in zakaj so ukinili funkcijo poslovnega direktorja – morda res zaradi internih konfliktov? Ali pa vendarle držijo očitki in je revizijsko poročilo nekredibilno? Spomnimo, da je hujše kršitve zakonodaje ugotavljalo celo ministrstvo za finance:

Skupaj je tako poslovna direktorica v času svojega delovanja brez razpisa porabila okoli 111 tisoč evrov, kar so na ministrstvu za finance že označili kot “hujšo kršitev zakonodaje”. Na ministrstvu za kulturo pa pojasnjujejo, da so o spornih poslih seznanjeni le prek medijev, a na podlagi pogodbe z Mestno občino Maribor financirajo izključno program zavoda. “Naloge in pristojnosti JZ so jasne, od zavoda pa pričakujemo, da deluje zakonito in transparentno,” so dejali.

Luthar je sicer kot predsednik sveta zavoda napovedal še ustanovitev notranje programske revizijske komisije:

Sicer pa je v izogib dvomom, tako Luthar, kako se bo distribuiral denar za projekte, programski direktor napovedal oblikovanje "kompetentne notranje programske revizijske komisije", ki bo kontrolirala, komu vse bo šel denar. Izdelali bodo tudi katalog vseh projektov, za vsa sodelujoča mesta, tako da se bo za vsak projekt natančno vedelo, kdo je nosilec, kakšna so sredstva in časovnica, kakšna je vsebina in zgodovina projekta.

Vodstvo EPK nevedno ali govori neresnico: Talin je prejel nagrado Meline Mercouri

2011-05-25T10:16:00.009+02:00

V prejšnjem včerajšnjem zapisu smo jasno dokumentirali, da so doslej prav vse Evropske prestolnice kulture prejele nagrado Meline Mercouri. Današnji Večer pa žal na sledi izjavi vodstva EPK zavaja – slednje se celo hvali, kako uspešni so, češ doslej vse kulturne prestolnice niso prejele nagrade:

Javni zavod Maribor 2012 EPK je dobil nagrado Meline Mercouri v vrednosti 1,5 milijona evrov, k čemur je botrovalo poročilo bruseljske komisije neodvisnih strokovnjakov, ki je odločala o priporočilu. Konec aprila so torej predstavniki zavoda v Bruslju uspešno opravili zadnji monitoring, kjer so pristojni komisiji predstavili napredek EPK. Denar "za trajnostne programe" bo od evropske komisije ekipa EKP dobila septembra, prav tako ga dobi portugalsko mesto Guimaraes. V zavodu EPK pozdravljajo odločitev, tudi v luči dejstva, da denarja ne dobi vsako mesto, ki je kulturna prestolnica Evrope, tako ga na primer ni prejel letošnji estonski Talin.

Žal to je izmišljeno, nedopustna neresnica ali neverjetna nevednost pa instrumentalizirani za lastno samohvalo. O tem, da je estonska prestolnica Talin prejela omenjeno nagrado, pričata vsaj dva naključno izbrana zapisa spodaj. Predlagamo, da vodstvo zavoda EPK pojasni, kdaj je bila ta nagrada Talinu odvzeta:

Tallinn 2011 Scores 1.5 Million Euros from EU
Published: 04.10.2010 12:13
Tallinn's European Capital of Culture project, Tallinn 2011, has been awarded 1.5 million euros from the European Commission to help fund its event program.
The support, which comes in the form of the Melina Mercouri prize, is routinely given to Capital of Culture host cities once the EC is satisfied with preparations for the event.

The commission decided to award the funding on the basis of a letter it received in mid-August from the Estonian minister of culture and the mayor of Tallinn in which each pledged 3.2 million euros to the project, novosti.err.ee reported.

"Armed with this information, the Commission decided to proceed with the payment of prize money," said Xavier Trussar, head of the EC's Directorate General for Education and Culture.

Tallinn 2011 has been awarded the 1.5 million Euro Melina Mercouri prize
European Commission Directorate-General for Education and Culture has assured that Tallinn 2011 will receive the 1.5 million euro Melina Mercouri prize.
The decision is based on the joint letter that the Minister of Culture and the Mayor of Tallinn have sent to Mr Jan Truszczyński, Director General of Education and Culture in the European Commission in August, to guarantee the funding of the programme of 2011 year with 50 million krones each.

- Considering this information, the Commission is prepared to proceed towards the award of the Melina Mercouri Prize to Tallinn 2011, wrote the culture and media director of European Commission Directorate-General for Education and Culture Xavier Troussard.

- The positive funding decision enables the foundation to move on with our plans according to the budget, comments the member of the board Jaanus Mutli. - The prize money will be used to fund projects of the programme in 2011 and also this year, adds Mutli.
Turku was awarded the 1.5 million euros prize in June.

The "Melina Mercouri" prize, which is named after the Greek minister of culture who first initiated the title, shall be awarded to the cities designated as European Capitals of Culture by the European Commission on the condition that they have fulfilled their commitments and implemented the recommendations made by the selection and monitoring panels.

Lepo, da Maribor prejme nagrado Meline Mercouri, toda kdo je še ni?

2011-05-24T13:45:00.002+02:00

Je prejetje nagrade Meline Mercouri velik uspeh za mariborski EPK? Kakor se vzame. Ob obveznih čestitkah tudi s strani Zofijinih in obujenem spominu, da smo vodstvu EPK nekaj denarja darovali tudi Zofijini, a nikoli prejeli kakršnega koli odgovora, pa le nekoliko pelina: koliko je vredna samohvala epekajevcev z besedami »Sklenili so, da si zavod s svojo prizadevno ekipo zasluži denar, ki ga bo namensko porabil za programe s trajnostno komponento« v luči dejstva, da so to nagrado podelili prav vsem evropskim prestolnicam kulture, odkar jo ponujajo? Seveda, razlaga je le ena: tudi ekipe iz Pecsa, Essna, Istanbula, Turkuja, Talina in Guimaraesa so bile enake prizadevne - doslej še ni bilo ekipe, ki ne bi bila. Manjša statistika:

Za kaj točno podeljujejo nagrado? Uradno pojasnilo na strani Evropske komisije:

Pecs 2010 – prejel nagrado (glej npr. tu)
Essen 2010 – prejel nagrado (glej npr. tu)
Istanbul 2010 – prejel nagrado (glej npr. tu)
Turku 2011 – prejel nagrado (glej tu)
Talin 2011- prejel nagrado (glej tu)
Maribor 2012 – bo prejel nagrado, kot jo bo prejel tudi Guimaraes.

Za kaj točno podeljujejo nagrado? Uradno pojasnilo na strani Evropske komisije se bere:

Through its Culture programme, the EU usually makes a financial contribution of €1.5 million to each Capital of Culture, to help fund events. Since 2010, this funding has been in the form of the Melina Mercouri prize – awarded in recognition of sound preparations by the host city.

O podelitvi nagrade vsaki prestolnici in evropskih sredstvih:

The cities chosen do not perceive any kind of subsidy, although they are award-winning with the Melina Mercouri prize of EUR 1.5 million in respect of preparations for the capital, and they can benefit from the structural funds (ERDF) and the European Social Fund for urban development and improvement of infrastructure tasks. On the other hand, the participating cultural agents can apply for grants through s of the culture programme or other dependent of the Directorate-General for education and culture of the European Commission.

Gledališko-galerijski hibrid, ki spominja na nek zabaviščni prostor

2011-05-24T08:08:00.003+02:00

Današnji komentar Petre Zemljič, ki oživlja vedno znova pozabljeno vlogo Pandurja in njegovih konfliktov interesov. Še več, v njem je prva javna omemba konflikta interesov pri članu programskega sveta Juriju Sadarju, ki prihaja iz privilegiranega arhitekturnega biroja – skratka še en nepojasnjen primer, za katerega se pa nihče ne zmeni – ne v EPK ne v javnosti. Seveda o EPK nihil nisi bene, npr. da je pravkar prejel pomembno nagrado bruseljske komisije,ki je »v poročilu med drugim zapisala, da je bila navdušena nad zavezanostjo nove ekipe k projektu, njenim elanom in ambicijami. Pohvalili so tudi izjemen napredek v preteklih mesecih.« Komentar:

Večer, torek, 24.5.2011, stran 15, KULTURA, avtor: PETRA ZEMLJIČ

MRTVI KOT
Nespodobno glasovanje

Aprila je užaljeno odšel Tomaž Pandur, predsednik programskega sveta zavoda Evropska prestolnica kulture (EPK), med drugim tudi zato ali predvsem zato, ker je, kot je zapisal, "mnoge v Sloveniji zelo motila moja dvojna vloga v EPK, predsedniška in umetniška, in ker se moj angažma v javnosti neprestano negativno interpretira in kriminilizira". O tem, da je glasoval o vsaj enem projektu EPK, v katerem sam sodeluje skorajda stoodstotno, ga takrat ni motilo, niti toliko, da bi se glasovanja zdržal in to dal jasno in javno vedeti.
         Kako bo odmeval dokument, ki dokazuje slednje, je težko napovedati, govori pa o načinu dela Tomaža Pandurja. Iz zavoda EPK so nam poslali dokument, kjer jasno piše, da je oktobra lani na korespondenčni seji dal soglasje k letnemu programu dela in finančnem načrtu za letu 2010, v katerem je Pandur.Theaters za predstavo Vojna in mir prejel 85 tisoč evrov. Kot režiser koprodukcijske predstave je podpisan Tomaž Pandur, ki je na internetni stran Pandur.Theaters naveden še kot umetniški vodja. Dovolj razlogov za izločitev pred glasovanjem?
         Pravila o tem so jasna. "Član komisije ne sme sodelovati pri odločanju o zadevah, na katere je kakorkoli poslovno ali osebno vezan, in sicer kot avtor, izvajalec, odgovorna oseba izvajalca, načrtovalec, organizator ali soorganizator", piše v pravilniku o strokovnih komisijah, in, kot pravijo na ministrstvu za kulturo, velja za vse ministrske komisije. Kako konkretno je na občinah in posledično njenih zavodih, nam do zaključka redakcije iz Mestne občine Maribor uradno niso sporočili, na podlagi informacij članov komisij pa lahko sklepamo, da so pravila podobna.
         Ponavadi je tako, da se član neke komisije, če pride do glasovanja o zadevah, kjer bi se lahko pojavil sum konflikta interesov, izloči in zapusti prostor, ne sodeluje niti v razpravi. To je že stvar občutka vsakega posameznika, niti ne zgolj dejstvo obstoja nekih pravilnikov. Pravzaprav gre za potezo, ki je vsakomur kristalno jasna, Pandurju pa očitno ni bila. Pravzaprav je njegovo početje čudno, nespodobno, saj lahko pomeni konflikt interesov in tudi sum korupcije. O tem, kaj v resnici pomeni, bo v kratkem odločila Komisija za preprečevanje korupcije, kamor je že romala prijava glede domnevnih nepravilnosti pri dodeljevanju sredstev in nezakonite dvojne funkcije.

         To glasovanje kaže na celotne epekajevske kolobocije v zadnjem letu, še posebej pa na eno. Medtem ko so na mednarodnem arhitekturnem natečaju za novo Umetnostno galerijo na Lentu zmagali madžarski arhitekti, je na skrivaj pri arhitekturnem biroju Sadar-Vuga nastal načrt za zloglasni center Maks, režiser Pandur pa je na skrivaj podpisal še pogodbo o svetovanju z mariborsko občino. Sedaj mariborska občina krivce, da galerije na Lentu ne bo, išče na Madžarskem, pri tem pa pozablja ali skriva, da do tega ne bi prišlo, če ne bi Pandurjev Maks pred letom dni sprožil popolne investicijske zmešnjave v Mariboru.
         Zmešnjava gor ali dol, občinarji so se odpovedali galeriji na Lentu, šli na drugo stran Drave v nove načrte. Namesto da bi kompleks bivšega MTT Tabor preuredili v sodobni teatrski kompleks, iščejo druge industrijske lokacije za časa EPK, kot je na primer TVT Boris Kidrič. Še zmeraj bi nam namreč s prenovo MTT-ja v rokah ostala industrijska dediščina, za katero bi se dalo dobiti tudi evropski denar. Ne, raje smo zrušili obstoječe zgradbe, načrte dali biroju, ki je že od začetka povezan s Tomažem Pandurjem, Jurij Sadar pa med drugim sedi tudi v omenjenem programskem svetu. Tako tačas nastaja nek gledališko-galerijski hibrid, ki skupaj s poročno dvorano prej spominja na nek zabaviščni prostor.
         Pandurja in Maksa pa ni več. Zavodu EPK in ljudem, ki tam delajo, lahko po vsem viharju ostane le grenki priokus, verjetno so si celo oddahnili, da Tomaža Pandurja ni več. Potem ko jim je lahkotno zakockal najmanj eno prizorišče, jim je njegova vizija in strategija prinesla zgolj opomin, kako naj se ne dela več.

Programski svetniki zadovoljno predli ob razkritju dela programa, o novem predsedniku niti besedice

2011-05-21T09:45:00.006+02:00

Tragikomičnost je prava oznaka: čeprav je minilo že mesec in pol od odstopa predsednika programskega sveta Tomaža Pandurja, se je svet zavoda končno le sestal. In potem sledi presenečenje: dva nova člana, toda niti besede o odstopu predsednika in še manj o novem predsedniku. Pričakovali bi, da morda zato, ker so svetniki bili preveč zaposleni z vsebino. No, in potem preberemo Vajglov povzetek v uradnem komunikeju:

»Programski direktor nam je razkril del programa, njegovo delo pa smo v svetu podprli. O glavnini programa bomo razpravljali na junijski seji.«

Sledi zadovoljno predenje nad razkritjem »dela programa« in malodane pričakovano normalen sklep, ker so takšne tudi okoliščine v EPK... Sicer pa spomnimo na Vajglovo obžalovanje po odstopu Pandurja; slednji je takrat namignil, da je svet opravil svoje delo, kar pomeni, da bi ga pravzaprav lahko razpustili:

Odstop Tomaža Pandurja obžaluje tudi Ivo Vajgl, ki bo do izvolitve novega predsednika vodil programski svet EPK. Po njegovem mnenju se pri kritikah na Pandurjev račun kaže tipična slovenska mentaliteta, ki vsakogar, ki izstopa iz povprečja, nemudoma onemogoči, je pojasnil za Delo. Pandur je bil po Vajglovih besedah največji potencial projekta EPK, saj je poskušal programe dvigniti na visoko raven, a je vedno znova naletel na zid nasprotovanja tistih, ki so vztrajali pri povprečnosti in množični kulturi, precej pa je tudi zavisti, da bo projekt EPK izpeljan v Mariboru, in ne v kakšnem drugem slovenskem mestu.

Kontrola mariborskega Divjega zahoda, ki je reanimacija duha mesta

2011-05-20T07:31:00.002+02:00

Je Vladimir Rukavina upravičeno užaljen, ker se menda vodstvo zavoda EPK obnaša, kot da prihaja v Maribor kontrolirat Divji zahod, poskušajo omenjeni »reanimirati mariborsko kulturo« ali, kot sledi obrambna reakcija, »reanimirati duha mesta«? Uf, težka konceptualna distinkcija. Iz zapisa v Večeru:

Da komunikacija ni takšna, kot bi morala biti, je opozoril direktor Narodnega doma Vladimir Rukavina, predvsem med tistimi, ki so že mnogo let na mariborski kulturni sceni, in tistimi, ki so vanjo šele prišli. "Nekateri člani zavoda se obnašajo, kot da se zadnjih dvajset let v Mariboru ni dogajalo nič, kot da hodijo kontrolirat Divji zahod," je izpostavil Rukavina. Še več, večina projektov naj bi se delala na novo, čeprav so pred njimi že obstajale podobne vsebine. Obregnil se je še ob velikokrat izpostavljeno reanimacijo mariborske kulture; zanj je to neposrečen izraz, kajti reanimiraš nekoga, ki je klinično mrtev.
Čander je očitke vse po vrsti zavrnil, češ da ves čas govori o reanimaciji duha mesta in da v projekt želi vključiti čim več institucij, nekatere celo prvič. K temu je pritegnila tudi direktorica Pokrajinskega muzeja Mirjana Koren, saj so bili z novim vodstvom zavoda, potem ko nekaj časa niso sodelovali, ponovno povabljeni k posameznim projektom znotraj EPK. "Ni smisel EPK, da bi denar razdelili v enakih razmerjih kot doslej, zato nekateri, ki so doslej imeli prioriteto, pač izgubljajo pozornost," je še dodal Čander in poudaril, da "stvari, ki so bile včeraj, jutri ne bodo več", kajti v nekaterih segmentih, tudi če so ti bili dobri, je treba s časom naprej.

Univerza v Mariboru vidi v EPK skrajno možnost, da ustanovi umetniško akademijo?

2011-05-20T07:30:00.002+02:00

S tem, da Univerza v Mariboru ni znala ustanoviti svoje nove članice, umetniške akademije, je seveda vse narobe in naloga, vredna vedno novega novinarskega raziskovalnega dela. S tem, da pa Univerza v Mariboru vidi v EPK skrajno možnost, da takšno članico ustanovi, pa je narobe še več od tega. Je res treba razložiti, zakaj? Iz včerajšnjega Večera:

Potem ko sta Križman in dr. Marko Jesenšek, dekan Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, pozdravila vse večjo vključenost univerze (mimogrede, ta bo prihodnje leto praznovala, kajti minilo bo 20 let od njene svečane razglasitve) v posamezne projekte EPK, je Uroš Lobnik s Fakultete za arhitekturo pozval, da je skrajni čas, da v prihajajočem letu konkretno vzpostavijo temelje za tako želeno umetniško akademijo, med drugim pa še opozoril, da "zadeve, kar se tiče prostora v Mariboru, preveč stojijo in tudi zato kulturna dogajanja ne bodo tako vidna".

Kulturniki z očitki nad vodstvo zavoda EPK

2011-05-18T19:55:00.002+02:00

Spor Rukavina vs. Vodstvo se nadaljuje, izpostavimo še vsaj možnost izgube državnih sredstev za osrednjo knjižnico, ker gradbeno mnenje po mnenju direktorice Mariborske knjižnice Dragice Turjak zamuja. Zapis MMC RTV SLO:

Rukavina o EPK-ju: Nekateri se obnašajo, kot da se v Mariboru pred njimi ni dogajalo nič

Sestanek zavoda Maribor 2012 in mariborskih kulturnikov

18. maj 2011 ob 18:18
Maribor, Slovenj Gradec - MMC RTV SLO/STA

Udeleženci današnjega sestanka občinskega odbora za kulturo, vodstva zavoda Maribor 2012 ter direktorjev kulturnih ustanov in kulturnih ustvarjalcev v mestu so srečanje označili za dobrodošlo, saj si v pripravah na projekt evropske prestolnice kulture (EPK) želijo več dialoga z omenjenim zavodom.

Na prvem sestanku na mariborski občini je direktor Narodnega doma Maribor Vladimir Rukavina izpostavil problem komunikacije med uveljavljenimi akterji na mariborski kulturni sceni in zavodom Maribor 2012. "Nekateri člani zavoda se obnašajo tako, kot da se v Mariboru pred njihovim prihodom ni dogajalo prav nič," je povedal in dodal, da se večina projektov EPK-ja dela popolnoma na novo, tudi če so prej že obstajale podobne vsebine.

Te očitke o podvajanju vsebin je programski direktor EPK-ja Mitja Čander odločno zavrnil in poudaril, da poskušajo v projekt vključiti čim več različnih institucij v mestu. Po njegovem mnenju zato morda tisti projekti, ki so imeli do zdaj v mestu prioritetno obravnavo, izgubljajo pozornost: "Lahko bi denar razdelili med mariborske kulturne ustvarjalce v enakih razmerjih kot doslej, a to ni smisel EPK-ja."

Kaj bo z mariborsko kulturo po 2012?
Branimir Ritonja iz Fotokluba Maribor se je vprašal, kaj bo z mariborsko kulturo po tem, ko se bo projekt EPK v štajerski prestolnici končal. Čander je omenil priporočilo Evropske unije sodelujočim državam, da se delež javnih sredstev po letu EPK-ja ne spusti na delež pred EPK-jem. "Leto 2012 je tudi priložnost, da kakovostni programi okrepijo svoj položaj na nacionalni ravni in tako lažje uspejo na različnih razpisih," je dodal.

Direktorica Mariborske knjižnice Dragica Turjak je izpostavila problem zamujanja investicijskih načrtov za EPK, v okviru katerih se obljublja tudi prenova osrednje enote knjižnice. "Zamujamo s pridobitvijo gradbenega dovoljenja, zato obstaja nevarnost, da izgubimo deset milijonov državnih sredstev," je opozorila.

Glede infrastrukture je zaskrbljena tudi generalna direktorica zavoda Maribor 2012 Suzana Žilič Fišer, a je povedala, da na tem področju nimajo nobenih pristojnosti, saj je to zadeva občine. "Žal ali pa tudi na srečo se z gradbeništvom ne ukvarjamo," je povedala. Mariborski podžupan Janez Ujčič je zagotovil, da občinske službe intenzivno delajo na tem, zato še vedno računajo na začetek gradnje nove knjižnice na Rotovškem trgu v poletnih mesecih letošnjega leta.

Partnerska mesta želijo sestanek z vlado zaradi sredstev
V Slovenj Gradcu je na današnjem sestanku predstavnikov šestih partnerskih mest in zavoda Maribor 2012 slovenjgraški župan Matjaž Zanoškar povedal, da so v "njegovem" mestu pripravljeni na projekt EPK 2012. Partnerji pri projektu EPK so napovedali sestanek z vlado in opozorili na nujnost zagotavljanja dodatnih sredstev, po sestanku pa so odprli prenovljene prostore Koroške galerije likovnih umetnosti in Koroškega pokrajinskega muzeja ter obnovljeno rojstno hišo skladatelja samospevov Huga Wolfa.

Z vlado bi partnerska mesta po besedah Zanoškarja rada našla skupne točke glede virov, iz katerih bi partnerji še lahko črpali sredstva za načrtovane projekte. Tudi programskega direktorja EPK-ja Mitjo Čandra ob siceršnjem zadovoljstvu z dobrim sodelovanjem med partnerskimi mesti skrbi, da predvidenih sredstev iz drugih virov ni. Partnerji, ki niso v enaki meri zadovoljni z izvedbo EPK-ja, so zaskrbljeni glede načrtovanih investicijskih projektov.

Glavnina programa bo znana junija
Partnerji se po Čandrovih besedah zavedajo, da so trenutno težki časi, a bi si vendarle želeli večje spodbude, da bi mesta lahko uresničila vsaj del celotne zgodbe. Ob tem je posebej izpostavil še neuresničene načrte nosilnega mesta Maribora.

Čander ocenjuje, da je zastavljeni program EPK-ja zelo ambiciozen in dober. Znova je napovedal, da bodo junija predstavili glavnino programa, podrobno pa bodo o njem spregovorili septembra. Za primerjavo je dodal, da imajo slovenska partnerska mesta EPK-ja za program v letih 2011/2012 na voljo 24,3 milijona evrov, Guimaraes na Portugalskem, ki bo EPK isto leto kot Maribor in partnerska mesta, pa ima na voljo 25 milijonov evrov.

B. Ti.

Mariborska kultura korupcije

2011-05-18T12:37:00.015+02:00

Članek novinarja Herwiga Höllerja v graškem tedniku Falter o mariborski kulturi korupcije – za zadnje dvomljiveže, ki še vedno trdijo, da sta to povsem ločeni zgodbi. Zanimiva je karakterizacija fizičnega spora med Živadinovim in Čandrom, ki jo je Oto Luthar v spodnjem članku označil za perfomens: »Jeder, der Živadinov kennt, weiß, dass das Teil seiner Performance ist.«

Nadaljujmo nenavadno misel: kaj pa če je tudi kultura korupcije, ki se jo gredo, en velik perfomens? Seveda lahko takšno misel vzamete resno le, če ste satirik. Prav to je storil Sašo Hribar v svoji humoristični seriji Radia Ga-Ga: Kangler je zgolj vadil za svoj novi film. Izvajalci performensov v obliki fizičnih napadov ali koruptivnih dejanj s takšnim opravičilom na sodišču k sreči nimajo nobenih šans…Resno vprašanje je prav nasprotno: kaj pa je če razvijajoča se kultura korupcije res nekaj, kar se nam dogaja vsem na očeh? In potrebujemo EPK natankoma zato, da bi isto kulturo vsaj zakamuflirano razumeli kot kulturo?

Die Kultur der Korruption

Die Korruptionsaffäre von Maribor zeigt, dass in der Kulturhauptstadt Europas 2012 vieles im Argen liegt

Maribor ist nicht die Korruptionshauptstadt Europas und wird es wahrscheinlich nie sein“, sagte ein gewisser Janez Ujcic vergangene Woche in einer Pressekonferenz. Der Lokalpolitiker Ujcic, ein Mitglied der Marburger Stadtregierung, war zu einem verzweifelten Versuch zur Ehrenrettung seiner Stadt angetreten. Die aktuelle Kampagne in den Medien, so klagte er, hätte doch nichts mehr mit Anstand zu tun. Hier werde eine mediale Jagd auf den Bürgermeister Franc Kangler organisiert, die diesen ausschließlich in einem negativen Licht zeige.

Seit zwei Wochen und einem großangelegten Polizeieinsatz beschäftigt sich Maribor mit einer Korruptionsaffäre – Bürgermeister Kangler, Beamten und Bauunternehmern werden Dutzende Verfehlungen vorgeworfen. Die Debatte und eine extensive Berichterstattung in slowenischen Medien – in Österreich ist, bezeichnend für die Rezeption Sloweniens, dazu bislang kein Artikel erschienen – kommen zur Unzeit: 2012 ist die Stadt, gemeinsam mit fünf Kleinstädten im Nordosten Sloweniens, Kulturhauptstadt Europas – Evropska prestolnica kulture (EPK). Das Großprojekt war zuletzt nicht mit positiven Schlagzeilen verwöhnt worden – zuletzt war man vor allem mit internen Konflikten aufgefallen und mit Kulturbauten, die nun 2012 doch nicht mehr realisiert werden.

Aber wird die Korruptionsaffäre Auswirkungen auf das Kulturhauptstadtjahr haben? Das slowenische Kulturministerium beschwichtigt: „Kein Ereignis kann Vorbereitung und Ausführung des Projekts beeinflussen.“ Probleme könnte es jedoch im Protokollarischen geben. Der Grazer Bürgermeister Siegfried Nagl (ÖVP) war wiederholt mit seinem Amtskollegen aufgetreten. Angesichts einer mehr als schiefen Optik in Maribor stellt sich die Frage, ob er das in Zukunft weiterhin so bereitwillig tun wird.

Doch zurück zum Polizeieinsatz: 116 Beamte hatten am 4. Mai in und um Maribor 25 Hausdurchsuchungen durchgeführt, Dokumente an zwanzig Orten beschlagnahmt und neun Personen, darunter auch den Bürgermeister und seine Amtsleiterin, vorübergehend in Gewahrsam genommen. Über einen Beamten, der für Baubewilligungen verantwortlich ist, wurde die Untersuchungshaft verhängt, der Bürgermeister selbst kam nach 16 Stunden wieder frei. Der hemdsärmelige Rechtspopulist Kangler von der ländlich-konservativen Partei SLS, ein ehemaliger Polizist aus dem Dorf Duplek, Spitzname: „Sheriff von Duplek“, war 2006 überraschend zum Bürgermeister gewählt worden. 2010 war er mit absoluter Mehrheit im Amt bestätigt worden. Doch nun werden ihm Amtsmissbrauch und Bestechlichkeit in mehr als 15 Fällen vorgeworfen. Er selbst bestreitet alles und spricht von einem „politischen Konstrukt der Linken“. An einen Rücktritt denkt Kangler nicht. Führende Intellektuelle Maribors rund um den Philosophen Boris Vezjak hatten dies in einem offenen Brief gefordert – auch in Hinblick auf die Kulturhauptstadt.

Seit einem Auftritt in einer Polittalkshow am Tag nach der Polizeiaktion hat sich Kangler weitgehend aus der Öffentlichkeit zurückgezogen und steht für kritische Nachfragen nicht mehr zur Verfügung. Auch ein bereits schriftlich zugesagtes Interview mit dem Falter wurde kurzfristig wieder abgesagt. Für den Bürgermeister und seine zahlreichen Co-Verdächtigen gilt bis zu einer etwaigen rechtskräftigen Verurteilung die Unschuldsvermutung. Ein Prozess wird auf sich warten lassen, auch die Mühlen der slowenischen Justiz mahlen langsam: Beobachter sprechen von ein bis zwei Jahren.

Ganz neu sind die Vorwürfe freilich nicht. Auch der Falter hatte bereits 2009 (Falter 14/2009) über fragwürdige Immobiliendeals berichtet, von denen Kangler'sche Amigos profitierten – und das zum Schaden der Stadtgemeinde. Doch das wahre Ausmaß offensichtlich begründeter Verdachtsmomente wurde erst dieser Tage offenbar. Denn die Anordnung des Bezirksgerichts Maribor, auf deren Basis die Polizei am 4. Mai zur Tat schritt, hat es in sich: Auf 23 Seiten skizziert das an Medien geleakte Gerichtsdokument ein Sittenbild der Stadt, in der Korruption und Freunderlwirtschaft völlig normal zu sein scheinen. Nahezu jedes größere Projekt der Ära Kangler steht nach Ansicht der Ermittler unter Verdacht.

Die Polizei hatte zudem, was bislang unbekannt war, bereits seit 2008 ermittelt. Damals hatte der investigative Journalist Tomaž Klipšteter in der Tageszeitung Dnevnik eine Artikelserie veröffentlicht, die sich mit dem Verkauf eines vier Hektar großen Areals in bester Lage beschäftigte. Die Stadtgemeinde hatte überraschend umgewidmet, profitiert hatte eine mit dem Bürgermeister mehrfach verbandelte Baufirma namens MTB. Am 26. Februar 2008 tauchte ein Insider bei der Polizei auf. Dieser wusste von einem Gespräch zwischen Kangler und einem Unternehmer zu berichten, das sich auf eine neue Privatwohnung des Bürgermeisters bezog. „Willst du das ganze Leben Schulden zahlen?“, habe der Unternehmer gefragt. Und Kangler habe erwidert: „Die Schuld wurde mit dem Puppentheater getilgt, danach wird alles normal weitergehen.“ Kangler hatte seine neue Wohnung zuvor bei MTB gekauft. Diese Firma hatte auch den Puppentheater-Auftrag bekommen – die Kosten waren aber aus ungeklärten Gründen um 4,7 Millionen Euro höher als erwartet ausgefallen.

Seit Februar 2009 hatten Ermittler zudem die Telefone von Kangler und zahlreichen Co-Verdächtigen abgehört. Das Gerichtsdokument zitiert mehr als 70 Telefonate aus den Jahren 2009 und 2010, die auf Dutzende Machenschaften verwiesen. Eine kleine Auswahl: So ist von zwei weiteren Immobilien Kanglers die Rede – eine soll der Bürgermeister deutlich unter ihrem Wert gekauft haben, bei seinem neuen Häuschen in einem idyllischen Wald kümmerte sich MTB unter anderem um neue Fenster. Ein befreundeter Unternehmer, der nunmehr das städtische Abfallunternehmen leitet, installierte in einem Vogelhäuschen eine Videokamera. Diese sollte ein weiteres Haus des Bürgermeisters in Duplek überwachen. Nach einer Durchsuchung des Vogelhäuschens beschlagnahmten Beamte die Kamera. Die Rede ist aber auch vom Verkauf eines Grundstücks an die Serbisch-Orthodoxe Kirche zum Schnäppchenpreis – gegen Unterstützung im Wahlkampf. Oder von Rechtswidrigkeiten bei der Errichtung einer Seilbahn.

Manche der inkriminierten Handlungen haben explizit mit der Kulturhauptstadt zu tun. So interessierte sich die Polizei für die Erneuerung des Off-Kulturzentrums Pekarna, die 2012 hätte finalisiert werden sollen. Und auch in Bezug auf eine Subvention für den städtischen Kulturveranstalter Narodni Dom, der auch das sommerliche Lentfestival veranstaltet, orten Ermittler ein Verbrechen: Eine 90.000-Euro Finanzspritze aus Kulturhauptstadtmitteln sei 2009 nur durch Amtsmissbrauch zustande gekommen. Narodni-Dom-Chef Vladimir Rukavina, er gilt als Amigo des Bürgermeisters und hatte 2009 durch ein mysteriöses Straßenbauprojekt an die 200.000 Euro verdient (Falter 03/2010), bestreitet das: „Es ging um eine völlig normale Prozedur.“

Bis Anfang 2011 hatte Rukavina in Personalunion auch die Geschäfte der EPK-Betreibergesellschaft geführt. Eine definitive Ernennung zum Generaldirektor scheiterte am Programmrat, Rukavina trat im Jänner zurück. Im April tat es ihm Tomaž Pandur gleich, der international renommierte Theaterregisseur hatte zuvor den Programmrat geleitet und soll 2012 „Krieg und Frieden“ in Maribor inszenieren. Wenige Tage nach Pandurs Rücktritt generierte ein weiterer Streit slowenienweite Schlagzeilen. EPK-Programmdirektor Mitja Cander hatte dem exzentrischen Theateravantgardisten Dragan Živadinov einen nach Živadinovs Ermessen zu geringen Beitrag für die Koproduktion einer Weltraumoper geboten: Der Avantgardist schleuderte einen Sessel gegen die Wand und beendete seine Zusammenarbeit mit der Kulturhauptstadt.

Der Laibacher Zeithistoriker Oto Luthar, seit März Vorsitzender des Aufsichtsrates der EPK-Betreibergesellschaft, sieht diese internen Auseinandersetzungen gelassen: „Jeder, der Živadinov kennt, weiß, dass das Teil seiner Performance ist.“ Insgesamt seien die Konflikte in und um EPK – so meint Luthar – aber Symptom für die Entwicklung Sloweniens: „Wir haben zu sehr an den Mythos geglaubt, dass Slowenien besser dasteht als andere Transitionsländer. Bei Großprojekten wie der Kulturhauptstadt wird aber deutlich, dass viele Dinge nicht so laufen, wie sie sollten.“ Das sehe man etwa auch daran, wie langsam der Rechtsstaat im Fall Kangler funktioniere. Problematisch sei aber, erklärt Luthar, dass die EPK-Betreibergesellschaft zu spät gegründet worden sei. Hierfür liege die politische Verantwortung in Maribor und seinen Partnergemeinden.

Wohl auch deshalb lassen die offiziellen Pressetexte der Kulturhauptstadt 2012 bislang programmatisch keine allzu großen Würfe erkennen. Die Rede ist von 300 bis 400 Veranstaltungen, davon, dass die Bevölkerung in das Programm involviert werden solle. Ein Special werde dem Schriftsteller Drago Jancar, geboren 1948 in Maribor, gewidmet, genannt wird auch die Weltmeisterschaft im Jugendschach. Und obwohl es in Pressetexten noch versprochen wird: Das von Bürgermeister Kangler zuletzt forcierte Mariborsko kulturno središce (MAKS), ein multifunktionales Kulturzentrum, wird 2012 höchstwahrscheinlich nicht realisiert werden.

Die für 2012 geplanten Bauvorhaben könnten demnächst aber auch zu weiteren Fällen für den Staatsanwalt werden. Etwa der Neubau der städtischen Kunstgalerie Maribor UGM: Die Budapester Architekten Tarka Ltd hatten im März 2010 den Wettbewerb gewonnen. Sie unterschrieben einen Vertrag und arbeiten seit damals am Projekt, ohne jedoch bezahlt zu werden. Architekt Tamás Lévai schreibt von Erpressungsversuchen einer Ingenieursfirma, mit der man auf Geheiß der Stadtgemeinde Maribor habe arbeiten müssen.

Während die Ungarn munter, unbezahlt und ohne Aussicht auf Realisierung weiter planten, präferierte Bürgermeister Kangler vergangenes Jahr dann plötzlich einen Vierzig-Millionen-Euro-Kulturtempel namens MAKS, den ihm Regisseur Tomaž Pandur schmackhaft gemacht hatte. Formal betreibt eine städtische Tochtergesellschaft das Projekt, die Stadt unterschreibt mit ihr einen Mietvertrag. Aus der Sicht des slowenischen Rechnungshofes ist dieser Vertrag rechtswidrig, vergangene Woche beschäftigte sich die staatliche Antikorruptionskommission mit der Causa. Ob MAKS je realisiert wird, ist unklar.

In der kleinen Kunstszene Maribors hat man den Glauben an einen nachhaltigen Effekt der Kulturhauptstadt aufgegeben. Als ironischen Kommentar über eine Hysterie im Vorfeld produzierte die Künstlergruppe son:DA vergangenes Jahres Sticker mit der Aufschrift „Maribor is the future“. Was von 2012 bleiben wird? „Das Wort ‚elaborat‘“, sagt Miha Horvat von son:DA. Die gesamte Marburger Kulturszene verwende derzeit dieses im Slowenischen eher seltene Wort für Projektentwürfe, die man bei der Kulturhauptstadt hatte einreichen können. „Dieses Wort ist jetzt wegen der EPK da. Das ist verrückt.“

Kdaj, kje, kaj – tudi podžupan žálibóg ne ve nič

2011-05-18T07:09:00.003+02:00

Že petič ali šestič na tej strani se sprašujemo, ali obstaja vsaj neki minimalni konceptualni konsenz v mestu, kaj se bo gradilo, kje se bo gradilo in kako točno se bodo objekti imenovali, če že njihovo funkcionalnost menjujejo iz dneva v dan. Že petič ali šestič ugotavljamo, da tega ne ve nihče. Zlata kanglica je podcenjevala problem in fond za nagrade je premajhen, kajti pravi odgovori so vedno bolj enigmatični. Lep primer je izmikajoča se entiteta po imenu Maks. Ta je zdaj nenadoma prostor UGM-a. Toda če je prostor UGM-a, ni več centralni kulturni prostor. Ni več Maks. Če UGM ni več Maks, kje je Maks ali kje bo nastal? Omenjali smo, da bo ta prostor, kot precej naravnost razlaga programski direktor, po novem Boris Kidrič Maks. Zdaj smo spet v dvomih. Današnji zapis v Večeru vznemirja iz več razlogov. Podžupan, sicer specialist arhitekt, ne ve, kdaj bo zgrajen bi-bil-Maks, ki to itak ni. Ne ve pa niti, kje bo tisto, kar bi moralo biti posvečeni prostor uprizoritvenih umetnosti:

Brez komentarja
Tomaž Kancler včeraj ni komentiral dogajanje okoli gradnje nove Umetnostne galerije in večnamenske dvorane, ki jo poznamo bolj po imenu Maks, na območju bivše MTT Tabor, češ da je za odgovore pristojno podjetje ZIM, ki gradi ta objekt, prav tako pa ni, kot pravi, pristojen, da odgovarja, kje bo zavod EPK imel prostor za izvajanje uprizoritvenih umetnosti. Po zadnjih informacijah naj bi bila obnova bivšega industrijskega kompleksa TVT Boris Kidrič izredno zahtevna.

Podžupana velja podučiti. Spomnimo, da je Kangler 31. decembra 2010 podpisal pogodbo za najem Maksa. V skladu s pogodbo bo občina podjetju ZIM, ki mora do junija 2012 zgraditi ta objekt, 20 let plačevala letno najemnino dveh milijonov evrov. Ta najemna pogodba je sicer nična, ker jo je občina sklenila protipravno, saj iz mnenj ministrstva za finance in računskega sodišča izhaja, da bi morala občina izpeljati javno naročilo za najem Maksa. S tem se ukvarja tudi protikorupcijska komisija. Drugače rečeno, občina gradi Maks alias UGM protipravno, a se za to nihče ne zmeni. To pa tudi pomeni, da podžupan Kancler ne pozna določil iz pogodbe – župan Kangler je v njej postavil časovne pogoje izgradnje in tudi jasno povedal:

Pogodbene obveznosti so jasne (ZIM mora objekt dokončati do konca junija 2012, op. p.), a prepričan sem, da bomo že 15. maja naslednje leto, ko pride dalajlama, objekt otvorili in tam se bodo odvrteli glavni dogodki, tudi srečanje nobelovcev," napoveduje župan.
Še huje, Kancler sploh ne ve, kje bodo prostori za izvajanje uprizoritvenih umetnosti. Bo to UGM alias Maks ali Boris Kidrič Maks? Fantje, prekomplicirano. Če ne veste, kako naj vemo mi? Zakaj naj si s tem sploh belimo glavo? Le zato, seve, ker gre za naš denar. Ne veste, kaj počnete z našim denarjem? Odstopite, prosim.

Napadi na Maribor in miselni horizonti iskanja sovražnikov

2011-05-17T15:58:00.001+02:00

Zgodba iz Sproščene Slovenije. Skoraj nič posebnega, na evropsko prestolnico paranoje smo že opozorili. Ker če Maribor res ni evropska prestolnica korupcije, je pač vsaj paranoje, s katero želi ubežati pred očitkom o prvem. Vel - vel. Eno ali drugo.Teorije zarot postajajo, na sledi Kanglerju, Rukavini in Pandurju, inherentna sestavina mišljenja EPK. Kdor ni z nami, je proti nam. V tem smislu sta se zgodbi z nedavnimi aretacijami mariborskih veljakov in zgodbi z napadi na EPK povsem ujeli. Sta del istega miselnega horizonta:

Maribor je, kot se za evropsko prestolnico paranoje spodobi, tarča napadov. Pravijo iz kabineta župana. Napadeni so projekti in mesto Maribor:

Kaj točno naj bi pomenilo, da je napaden Maribor? Seveda na prvi pogled nekdo uporablja zgolj neumno politično floskulo, s katero se želi ubežati politični in kazenski odgovornosti. Ne potrudi se niti povedati, kdo ga napada. Ravnokar priprti župan mesta, namesto da bi govoril o sebi, zvito premešča referenco razprave s sebe na mesto. Ni napaden on, napaden je Maribor. Niso napadena njegova sporna dejanja, napadeni so mariborski projekti. Nekdo želi, skratka, škodovati Mariboru. On se bori zanj, z dušo in srcem, zdaj pa poglejte. In res: retoričen trik, utemeljen na fantazmatiki teorij zarot in paranoidnih konstruktov, vlivanja občutkov ogroženosti in strahu, uspešno prepričuje Mariborčane. Zanje želi, če jih vprašate, nekdo škodovati Mariboru. Seveda vedo, kdo je ta: Ljubljana. Temne sile vseh baž. Predvsem politične. In potem še novinarske.
K sreči se je Ujčič pametno zadržal in se zadovoljil z absurdnim zanikanjem: Maribor ni evropska prestolnica korupcije. Bedno zanikanje, ker je zgolj deklarativno. Več kot ducat sumov kaznivih dejanj, kazenske ovadbe zoper mestne oblastnike, menda 26 prijav župana Komisiji za preprečevanje korupcije, itd., bi seveda terjale navedbe in dokaze, da je medijska trditev napačna. Ampak tega seveda ni. V prihodnje lahko zato pričakujemo, da bo teh teorij zarot še več, glede samih dejstev pa še več zanikanj – brez navajanja protidokazov. Strategija bo uspešna, če ste uspeli občane prepričati, da so resnično ogroženi. In zdi se, da so v to že prepričani.

Kanglerjeve nečednosti in projekti EPK

2011-05-14T07:25:00.002+02:00

Komentar Tomaža Klipšteterja v Dnevniku v tistem delu, ki govori o Kanglerjevih potencialnih kaznivih dejanjih, povezanih z EPK, tj. o MAKSu alias Pandurteatru in UGM:

Če lahko odkrijemo datum, kdaj so kriminalisti prižgali zažigalno vrvico, ki je maja 2011 sprožila veliki pok, je težje napovedati, kdaj bo Kanglerjev pregon doživel pravnomočni sodni epilog. To se že zaradi obsežnosti preiskovanih dejanj ne more zgoditi prej kot po dveh letih. Če ne bo sledil še kakšen hujši kriminalistični udarec, s katerim bi zmogli utemeljiti ponovitveno nevarnost, bo Kangler še dolgo županoval in se sestajal z najvišjimi gosti Evropske prestolnice kulture 2012 in Zimske univerzijade 2013. In se bo dogajalo, da bo kakšno protokolarno srečanje skrajšano, ker se bo županu mudilo na sodišče.

Zakaj je izmed deveterice, ki ji je bila odvzeta prostost, samo Vinko Merc, vodja urada za okolje in prostor Upravne enote Maribor, pristal v priporni celici, se je v minulih dneh spraševal marsikdo, ki je spremljal poročanje o tej kriminalistični akciji. Ne nazadnje bo osmerica, ki je na prostosti, zdaj imela veliko časa za usklajevanje svojih izgovorov.

Odgovor ponuja zakon o kazenskem postopku. Iz njega izhaja, da upravičena bojazen, da bi preiskovanec vplival na priče, ni zadosten razlog niti za to, da bi se zoper njega odredilo 48-urno pridržanje in pripor. Le nenavadno premožnemu birokratu, ki bdi nad izdajo gradbenih in uporabnih dovoljenj, so utemeljili obstoj ponovitvene nevarnosti, ki pa je ustrezen razlog za zadržanje osumljenega za rešetkami.

Seveda je smotrno postaviti tudi vprašanje, zakaj kriminalisti niso zmogli argumentirati ponovitvene nevarnosti pri Kanglerju&Co. Odgovor policije bi bil najbrž takšen, da v preiskovanih dejanjih, ki naj bi se zgodila v obdobju 2008-2010, ni mogoče najti ustreznih utemeljenih razlogov za to nevarnost.

Njihov poduk bi bržkone pravno držal vodo. Iz realno-politične perspektive pa definitivno ne. Ker je v Sloveniji povsem razvrednotena moralna odgovornost, ki bi morala politika (pri)siliti v odstop, pri Kanglerju obstaja najvišja možna stopnja ponovitvene nevarnosti. Zato ne bi bilo presenečenje, če bi se moral zagovarjati še zaradi kakšnega novega razhajanja z zakoni ali predpisi. Denimo v zvezi z zgodbo polžje prenove Trga Leona Štuklja, pri kateri je treba s povečevalnim steklom iskati zakonske podlage, ki jih občina ni kršila. Ali pri razvpitem megaprojektu Mariborskega kulturnega središča - Maks, kjer je bila najemna pogodba z investitorjem v to kulturno novogradnjo sklenjena v nasprotju z zakonom o javnem naročanju.

Spiska nečednosti s tem ni konec. Tudi afera v zvezi z novo Umetnostno galerijo Maribor bi morala zanimati kriminaliste. Madžarska arhitekta, ki sta avtorja najboljše idejne načrtovalske zasnove nove galerije, sta skupaj s svojo ekipo več kot deset mesecev delala, ne da bi jim občina nakazala evro dogovorjenega honorarja. Mariborska oblast, ki ni nikoli odkupila vseh zemljišč, na katerih naj bi se zgradila galerija, je medtem skonstruirala scenarij, po katerem naj bi bili madžarski arhitekti nesposobni opraviti svoje naloge. Zato naj bi bila občina prisiljena z njimi prekiniti sodelovanje. Županstvo je 11. aprila naposled sporočilo javnosti, da odstopa od projekta gradnje nove UGM na Lentu. Madžari pa so isti teden dobili občinski dopis, v katerem o ustavitvi projekta ni niti besede. Je pa dopis vseboval dolg spisek pripomb k njihovemu idejnemu projektu in pojasnilo, da morajo arhitekti odpraviti vse pomanjkljivosti, če želijo dobiti honorar za opravljeno delo.

"Kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti, se kaznuje z zaporom do treh let." To je definicija kaznivega dejanja goljufije. Podobnost z zgodbo madžarskih arhitektov je zgolj naključna.

Evropska prestolnica kulture, paranoje ali korupcije?

2011-05-13T20:50:00.000+02:00

Evropska prestolnica kulture, Evropska prestolnica paranoje ali Evropska prestolnica korupcije? Verjetno vsega po malo, pa še mešano. Medijski šerifi, lokalni gospodarski veljaki, kulturniki, univerzitetniki, pomembneži vseh vrst so zainteresirano prispevali k pletenju mrež in degeneraciji moralnih in pravnih načel. Namesto tečajev iz kritične misli ali filozofije mesto zdaj krvavo potrebuje tečaje boja proti korupciji. Kakšen cinizem, da se župan predstavlja kot mož duha, kulturne omike in kot prvi politik Evropske prestolnice kulture! Kakšna sramota, da vodstvo EPK ob zadnjih dogodkih molči! Vez med degeneriranim duhom mesta in gospodarsko degeneracijo v svojih številnih formah klientelizma, nepotizma in korupcije je zdaj končno jasno zaznavna. Najhuje je, da sta duhovni in »realni« korupcijski provincializem za Mariborčane postala samoumevna. Namesto da bi ga obsodili, ga zdaj vsi po vrsti družno branijo. To je turobna mentalna slika tega mesta: dialektika gospodarja in hlapca, skorumpiranca in shiranca, kjer eden potrebuje drugega za vzpostavitev lastne identitete.

Fištravec: »Divja privatizacija EPK« povzroča slabo voljo

2011-05-13T20:30:00.002+02:00

Fragment iz današnje Večerove kolumne dr. Andreja Fištravca:

Tako se mi zdi nujno takoj (že včeraj!) prilagoditi slabo izbran organizacijski model javnega zavoda običajni strukturi le-teh z jasno izraženimi odgovornostmi vodilnih delavcev, da se bo vsaj vedelo, kdo pije in kdo naj plačuje zapitek. Prav tako je mogoče takoj odpraviti vse tako imenovane dvotirnosti v okviru zavoda Maribor 2012 z jasnim ne dvotirnemu delu. Sedaj se namreč dogaja nekakšna "divja privatizacija EPK", kjer za program odgovorni produkcijski, programski in nadzorni delavci odobravajo in izvajajo tudi svoje lastne projekte (ali neposredno ali preko obvoznih podjetij in zasebnih zavodov), s čimer po nepotrebnem povzročajo slabo voljo med neizbranimi programskimi protagonisti in javnostjo (ki je manj slepa, kot se morda zdi na prvi pogled). Če bo odmeven odstop predsednika programskega sveta (ki je tudi sam bil takšen dvojni delavec) prvi v nizu podobnih dejanj, ki se imajo zgoditi, bo imel odstop neki organizacijsko-konstruktiven smisel za ves projekt. V nasprotnem ga bo mogoče brati samo kot izsiljeno dejanje brez resnih simbolnih posledic za koncept poslovne kulture EPK in vseh, ki smo tako ali drugače povezani z eksplozijo čiste energije.
Prav tako je takoj treba (zelo) izboljšati komuniciranje EPK vsaj z zunanjimi javnostmi. Nesprejemljivo je, da potrebuješ močno "zvezo", če želiš objaviti novico na spletni strani EPK, četudi se ta navezuje na dejavnost prestolnice kulture. Halo!? Za samo izvedbo EPK je nujno, da se Mariborčani in Mariborčanke (da o Slovencih in Slovenkah sploh ne govorim) čutimo povezani z EPK in da dihamo kot eno z njim. Ne pa da bi se nam (bog ne daj!) začelo dozdevati (kar se v Sloveniji tako rado dogaja), da je EPK nekaj "njihovega" in da sem kot občan ali državljan del tega nehote pač po zakonitosti "naravne nesreče". Ki si je ne želim, a ko pride, jo moram tako ali drugače preživeti, ker drugače pač ne gre.
V hlastanju za skrajnimi roki pri izvedbi projekta se kar pozablja na trajnostno naravnanost EPK in se ustvarja napačna podoba, da se EPK zaključi s koncem prihodnjega koledarskega leta. Menim, da je treba takoj za nedoločen čas podaljšati mandat delovanja javnega zavoda Maribor 2012 kot organizacijskega srca EPK. Šele tako bo mogoče v Mariboru in "vzhodni kohezijski regiji", od koder prihajajo partnerska mesta EPK, realizirati ključno obljubo in napoved EPK: konkretno socialno in kulturno preobrazbo tega dela Slovenije s pomočjo nove industrije "proizvodnje" kulturnih dobrin, ki ima v primerjavi z ostalimi industrijami vsaj take (če ne še bolj) ugodne multiplikativne "ekonomske" učinke za vsako družbo, ki se upa in zna iti kulturo na takšen način.

My name is Maks, Boris Kidrič Maks

2011-05-09T21:33:00.001+02:00

Sprva je bil ljubkovalno in po pravici imenovan Pandurjev teater. Potem so mu raje rekli CEUM. Da bo manj sumljivo. Nakar so se spomnili imena Terminal 12/MAKS – mariborsko kulturno središče. Še ni bilo dovolj, kajti s programskim sklopom Terminal 12 niso vedeli točno, kaj bi in kdo bi bil njegov vodja – zdaj je Aleš Šteger. Zato so ga raje klicali MAKS. Vse to so multiplicirana imena za osrednji kulturni center ali prostor, ki ga zaenkrat ni – na mestu MAKSa bo menda UGM. Torej spet ne on. Kje bo torej MAKS? Če bo?

Mnenja so povsem shizofrena. Po eni razlagi bo UGM na lokaciji Pandurteatra alias MAKSa oboje: bo UGM in vseboval bo elemente centra MAKS. Bo, skratka, tako rekoč UGMAKS. Kako bo ta center deloval, po kakšnih programskih smernicah, ni prav nič jasno. Del umetnostne galerije je sicer zakoličen (prostori za sodobne likovne oziroma vizualne umetnosti, tj. 3200 kvadratnih metrov razstavnih in depojskih površin ter prostore za arhiv in knjižnico, itd.), toda v tem UGMAKSu se predvideva še neka večnamenska dvorana. Kje in kako se bo stvar odvijala, je vprašanje za nagradno igro Zlata kanglica.

V tej komediji zmešnjav se zdaj znova pojavljajo namigi po polnokrvnem središču na lokaciji TVT Boris Kidrič, nedaleč od UGMAKSa. Mitja Čander je včeraj znova ponovil to zamisel. Kaj to pomeni, ne ve nihče. Razen tega seveda, da bomo potrebovali novo ime. Prvi pet imen ni bilo pravih. Najbolj ustrezno bi seveda bilo imenovati ga Boris. Kot Boris Kidrič. Boris Kidrič bi namreč 12. aprila 2012 praznoval svoj stoti rojstni dan. Če to ne bi bil lep poklon temu partizanu in narodnemu heroju?

Poročilo MMC RTV SLO in STA:

Bo namesto MAKS-a osrednji prostor EPK-ja TVT Boris Kidrič?

Čander meni, da je to resna možnost

8. maj 2011 ob 11:42
Maribor - MMC RTV SLO/STA

Nekdanja Tovarna vozil in toplotne tehnike (TVT) Boris Kidrič bo po vsej verjetnosti postala osrednji prireditveni prostor EPK-ja 2012.

Sicer je bila ta vloga sprva namenjena Mariborskemu kulturnemu središču MAKS, a to najverjetneje ne bo pravočasno pripravljeno. Po besedah programskega direktorja EPK-ja Mitje Čandra si želijo domicilne lokacije predvsem za programski sklop Terminal 12, ki bo združeval vrhunske stvaritve z različnih umetniških področij.

Primerna infrastruktura in obseg
Po prvotnih načrtih naj bi se Terminal 12 odvijal v Maksu, ki naj bi ga zgradili na območju opuščene tovarne Merinka na desnem bregu Drave nasproti Lenta. A glede na to, da trenutno na tej lokaciji potekajo šele rušitvena dela, sporna pa je tudi najemna pogodba, na zavodu Maribor 2012 ne računajo več nanj in iščejo druge lokacije. "Zelo resna ideja je TVT Boris Kidrič. Seveda pa je odvisno od pomoči različnih deležnikov pri projektu in ali nam jo bo uspelo ustrezno opremiti," je pojasnil Čander.

Objekt je zanimiv, saj ima velik obseg in ustrezno infrastrukturo. Med drugim je v bližini železniško postajališče Studenci, kar bi obiskovalcem omogočilo dostop z vlakom.

Zanimanje univerze za lokacijo
Za TVT Boris Kidrič, ki se je razvila iz nekdanjih delavnic za popravilo vlakov, ima ambiciozne načrte tudi mariborska univerza. Po besedah novega rektorja Danijela Rebolja se je lokacija pokazala za zelo ugodno za vzpostavitev znanstveno-tehnološkega parka, ki bi ga lahko zagnali že konec letošnjega leta. Tam naj bi vzpostavili infrastrukturo za uresničevanje novih idej in povezovanje študentov z gospodarstvom.

Tovarna vozil in toplotne tehnike Boris Kidrič Maribor se je razvila iz tovarne železniških vozil oziroma delavnic Južnih železnic, ki so začele obratovati leta 1863. Po letu 1960 se je začela gradnja sodobne tovarne za izdelavo železniških vozil in toplovodnih kotlov za centralno ogrevanje, ki se je leta 1970 združila s Tovarno avtomobilov Maribor (TAM). Nazadnje se je imenovala Tovarna vozil in toplotne tehnike Maribor. Leta 1998 je bila v podjetju uvedena prisilna poravnava, leta 2009 pa se je začela likvidacija družbe.

Radio Marš vs. EPK, hiranje na obroke vs. eksplozije kulture

2011-05-09T21:32:00.002+02:00

Kaj pa radio Marš? Kaj pomeni hiranje nekega mariborskega alternativnega radia v trenutkih hegemonije ultimativne etablacije kulture v mestu - skozi projekt EPK? Odlomek:

Etablirana kultura je O. K., neodvisna ne. EPK je mariborski vrhunec etablacije kulture, Marš je skrit vrhunec njegove zahteve po deetablaciji, zato je percipiran kot njeno maksimalno dno. V tem smislu bi lahko celo rekli: radio Marš je resnica mariborske kulture. Poglejte, kaj se dogaja z njim, in videli boste, kaj se dogaja z njo. ...Predvsem pa bi smeli od slovenskih medijev in novinarjev pričakovati nekaj požrtvovalne iskrenosti v obliki odpiranja prostora javni refleksiji o tem, kaj je kultura in kaj ni, kaj je govejega v njej in kaj ne, kaj sodi vanjo in kaj ne. Ter predvsem in ne nazadnje odpreti možnost vprašanju, ali v Mariboru po novem sledimo le še hamletovski kulturniški dilemi "biti v EPK ali sploh ne biti". Ob tem jim ne bomo nič zamerili, če se bodo razgovorili še o honorarjih in razglednih točkah režiserjev taiste šentflorjansko-shakespearjanske drame.
EPK bo resnica mesta, so nam patetično dejali. Mogoče se panoptični kulturniški pogled, ki je razgled nad resnico mesta, ne odpira z zamišljene maksimalne centralne točke sredi Studencev. Mogoče ta pogled, ki ne potrebuje razgleda, seže le do bele stene v kleti zaprašene sobe brez oken na koncu Gosposvetske.

Kritični potenciali mesta Maribor v luči EPK

2011-05-08T15:26:00.012+02:00

Pravijo, da korupcijski škandal Franca Kanglerja ni tesno ali sploh ne povezan s projektom EPK. Da sta to dve ločeni zgodbi, ker župana ne sumijo kaznivih dejanj v projektih EPK. Pa sta res? O tem smo pisali v prejšnjem sestavku in trdili nasprotno. Dokazi, da to ne drži, so še: v sumih kaznivih dejanj se omenjajo posli glede Pekarne in Lutkovnega gledališča. Poglejmo še en argument, zakaj je morebiti omenjena povezava bistveno bolj navzoča, kot se zdi na prvi pogled.

Če nikakor ni povezan, če EPK živi svoje življenje, potem bi kajpak pričakovali, da ogromen intelektualni potencial v njem, avtonomno sodelujoč v projektih in programih EPK, na noben način ne bo imel zadržkov podpreti zadnji apel Zofijinih po odstopu mariborskega župana. Da se bo postavil na stran javne kritike.Toda tega odziva s strani sodelujočih v EPK ni bilo, oziroma je zanemarljiv (vsa čast izjemam). Predpostavljamo lahko celo, da je večina mariborskega potenciala v projektu udeležena. Kdo bo torej zdaj še trdil, da med EPK in Kanglerjem ni povezave? Prehitro sklepanje? Seveda, marsikdo lahko poreče, da molk epekajevcev ni zvezan z dejstvom, da participirajo v projektih EPK, da so to pragmatiki, kot temu pravimo. Da bi bili inertni tudi sicer, kot se zanje, pragmatike namreč, spodobi. Da je kritična kondicija v mestu pač bedna in da dejstvo petnajstih sumov kaznivih dejanj župana nikogar ne gane. Oziroma čakajo na uradne dokaze, kot se glasi njihov lahkoten izgovor te dni. (Beden je, kajti ko bodo dokazi, bo Kangler itak odstopil, ker je to napovedal, oz. bo moral odstopiti. V tistem hipu pa torej ne bo več mogoče terjati njegovega odstopa.)

Isti pravijo še, da intelektualna in humanistična situacija nikoli ni bila rožnata, da jo desetletja zavestno zavirajo mariborski mediji, npr. Večer (z jasno izraženo prohibicijo avtorjev in problematizacij v časopisu). Lep simptom istega: v isti akciji so ob županu priprli tudi njegovega tesnega sodelavca Ivana Hajnška, ki je mož dolgoletne urednice in novinarke kulturnih strani Večera, Melite Forstnerič Hajnšek. Zofijini smo v zadnjih desetih letih organizirali na stotine prireditev, a na njih skoraj nismo videli kakšnega novinarja Večera. Toda obveščeni in vabljeni so bili vedno in zelo ekstenzivno.

No, pravijo še, da imata molk in indolenca na desetine drugih objektivnih razlogov. Pa vendar, kako je situacijo izboljšal EPK? In kako jo namerava izboljšati? Kratek razmislek (nastal kakšen teden pred Kanglerjevim priprtjem!) za prihodnjo številko Katedre, kjer se trdi, da jo bo le še poslabšal, je mogoče prebrati spodaj:

Kritični potencial mesta

Ali obstaja kaj takšnega kot kritični potencial naroda? Ali nekega kolektiva? Morebiti nekega mesta, mogoče Maribora? S kolegi iz društva Zofijini se že desetletje in več borim za to, da bi tak potencial zrasel – imenuje se kritično mišljenje (critical thinking). V njem vidimo pomembno dimenzijo aktivnega državljanstva, ki bi jo moral prakticirati vsak med nami, in hkrati pomembno podlago demokratičnih procedur. Tovrstno mišljenje kot forma argumentiranega in logičnega izpeljevanja misli seveda še zdaleč ni edino, ki relevantno opiše kritično zavest našega državljanskega ali privatnega ravnanja. Toda kaj je tisto, kar mu stopa na pot in ga omejuje, da ga ne moremo razviti do konca? Zelo različni faktorji. V nadaljevanju zapisa si bom zastavil vprašanje, v kakšni meri je razplet dogodkov okoli Evropske prestolnice kulture v Mariboru vplival na kritični potencial mestnih intelektualcev in umetnikov. Ob tem bom predpostavil, da je koncept kritičnosti zdravorazumsko dan in ga ne bom podrobneje obravnaval ali definiral.

Naj spomnim: na tem mestu v Katedri sem že podrobno pisal o treh pozicijah kulturnih ustvarjalcev v odnosu do Evropske prestolnice kulture v Mariboru. Večkrat smo lahko prebrali, da EPK dobesedno funkcionira kot podjetje, ki novači delavce. V prvo kategorijo sodijo tako imenovani pragmatiki – to so kulturniki, ki so se projektom EPK enostavno priključili, postali mezdni delavci in zato projekta kot »insiderji« ne morejo oziroma ne želijo kritizirati. V drugo sodijo subverzivci – ti so zelo redki, njihova nakana pa je bila izpeljati projekte, v katerih bi lahko do EPK zavzeli distanco, vendar bi za to prejeli denar. Takih je zelo malo, npr. Pekarnarji, a so še ti kasneje odstopili od svojih ciljev. V tretjo sodijo antagonisti, ki ne želijo imeti ničesar ne z EPK in seveda ne z denarjem. Lahko jih preštejemo na prste ene roke. Moja teza je zelo preprosta: če drži, da so se po nastopu projekta EPK vzpostavile tri formacije kulturnih producentov, ki so kot izobraženci v veliki meri nosilci kritičnega potenciala, kot ga mesto premore, in če je pretežna večina teh pragmatikov, je kritični potencial intelektualcev v mestu moral izjemno upasti. In sicer vsaj glede izrekanja v odnosu do dveh velikih sfer: same splošne refleksije o stanju kulture v mestu in lokalne politike, ki je speta s prvo. Skratka, če si tak potencial lahko predstavljamo kvantitativno, če bi torej obstajal izmerljiv »output«, bi takšen upad lahko tudi otipljivo izmerili.

EPK je, povedano dovolj plastično, lokalnim in manj lokalnim kulturnikom dejansko zavezal njihove kritične jezike, njihovo sposobnost in željo po javnih artikulacijah stališč. Verjetno ne nujno zgolj javnih. Nekateri med njimi so začeli kar odkrito govoriti o županovem briljantnem umu – kar bi jim sicer nikoli ne padlo na pamet. Številnih nelogičnosti, neenakopravnosti v delitvi denarja, krivic in barabij ne vidijo več, pomembno se jim zdi »delati projekt«, ob tem pa je njihov kritični potencial padel celo tako nizko, da niso pripravljeni spregovoriti niti o nizkotnih mezdnih odnosih, v katere so padli in kjer zmanjkuje denarja za sodelavce. V takšnem humusu in tolikšnem močvirju se bodo verjetno lažje zaredile vse vrste kulturniških in političnih spak, a to jih ne moti.

Če je negativna eksternalija EPK zaradi masivne participacije prej omenjenih pragmatikov zdaj nenadoma prerasla v širok poraz kritike, si poglejmo še, kaj se dogaja s produkcijo. Eno je namreč samozavezovanje jezikov, spet nekaj drugega pa je tako imenovana odgovorna kultura. So torej kulturni producenti zavezanih jezikov lahko odgovorni v tistem, kar pač počnejo? Je lahko na ta način opisan producent sploh dostojno oblikoval svoj proizvod? Prvič, odgovornost lahko izhaja samo iz neposrednega nanašanja umetnosti na realno družbeno in politično prakso, z njo mora biti v aktivnem medsebojnem odnosu. Vendar ta seveda še ne pomeni, da mora kulturnik institucionalni kontekst svojega delovanja prevzeti brez zadržka. Še huje, takšen odnos, torej med institucionalnimi pogoji, v katerih deluje, ter njegovo lastno proizvodnjo, bi moral več čas biti predmet njegovega aktivnega spraševanja. Čisto konkretno: moral bi biti reflektiran njegov odnos do institucionalnih okvirjev, ki jim pripada – umetniške in druge kulturne prakse se pač ne organizirajo kar same od sebe, temveč so mogoče rezultat natankoma političnih in ideoloških gabaritov, v katere so postavljene. Povedano drugače: kakšno vrednost sploh ima umetnost, ki je proizvedena v razmerah strogo determinirane kulturne politike, kakršno prinaša shema projekta EPK, ki pa je niti ne želimo kritizirati? Mar ni epekajevska kulturna produkcija, gledalo univerzalno, že zaradi izpričane zavezanosti jezika nekaj, kar generira kolonizirane oblike kulturnosti, ki so v svojem bistvu pohabljene za kritično dimenzijo svojega obstoja, s tem pa ne morejo pretendirati na mesto odgovornih nosilcev? V tem oziru je situacija vendarle nekoliko drugačna, saj bi kdo lahko porekel, da je potemtakem sleherna s strani države ali lokalne skupnosti financirana kultura zavezanega jezika. Ne, EPK je tu vendarle specifičen, ker je enkraten in bolj kot ne mestni projekt.

Seveda bo zgornja trditev razumljena kot provokacija. Toda če s čim, se tega izziva ne bo dalo zavreči z argumenti tipa »Tu smo in ker so nam dali denar, pač delamo projekte«.

Boris Vezjak

O pomenu ptičje hišice v Zimici za razvoj projekta EPK

2011-05-06T00:21:00.006+02:00

Le kam pluje EPK barka? Pisali smo že o Partljičevi paraboli o Kanglerju kot kapitanu in Čandru kot oficirju barke EPK. Ja, smešna primerjava, že druga v vrsti. Videli smo jih, velmože in velžene, naslikane kot veliko srečno družino: Majda Širca, Franc Kangler, Mitja Čander, Suzana Žilič Fišer. Posadko z barke.

Toda potem sledi drama: kapitanu teče voda v žrelo. Ogrožena ni le njegova ptičja hišica, grozi mu nič manj kot petnajst kazenskih ovadb. Priprejo ga, pregledajo njegova številna domovališča (resda vsa po vrsti bolj skromna kot načrt za MAKSa). Kaj pomeni takšen preobrat za to barko? Kaj za veliko srečno družino?

Nihče ni opazil: gre znova za politični konstrukt. Velik. Za teorijo zarote. Tako kot želi nekdo uničiti projekt EPK, temne sile v ozadju, želi zdaj uničiti njega osebno. V petnajst primerih. To znese petnajst zarot. Plus EPK.

Temne sile so obsežne. Bodo člani srečne družine priskočili na pomoč? Bodo solidarni, se jim bodo postavili po robu, zaustavili valove?

Spomnimo na glas iz EPK: Kangler je človeko z osebno in politično integriteto. Sta dejala Čander in Pandur. Fejst človek, s posluhom za kulturo, ne korupcijo. Prava družina mora držati skupaj. No, velik moralni problem za EPK. Pa tudi finančni. Velik moralni problem za ministrstvo. Pa tudi finančni.

Treba je verjeti Partljiču in slediti njegovemu zaupanju, da je Kangler dober kapitan. Nenazadnje je nedolžen, dokler ni kriv. Drugega jim ne bo preostalo. Kangler je kraljevič in Maribor Trnuljčica. Zato se splača prisluhniti pravljicam, zakaj v njih se vedno vse dobro konča. Da je EPK strukturirana kot pravljičarstvo, s hudobci, temnimi silami, čudoviti (pohorskimi) posestvi sredi mogočnih gozdov in kraljeviči, ki delajo in želijo le dobro mestu, pa je kazno že iz njegovih programskih izhodišč. Lahko noč, otroci! In ja, EPK bo resnica tega mesta.

Melita F.Hajnšek: »Mediji bodo javnosti do kraja priskutili vse«

2011-05-04T09:38:00.002+02:00

Odlomek iz članka Melite Forstnerič Hajnšek v izdaji 7D (Večer), 4. 5. 2011. Še en prijem blame the media, ki v resnici preseneča – v zapisu, ki so ga na prvi strani 7D ultrakritično oglaševali pod »EPK – ambasada razkola«, je zmogla precejšnjo dozo dvomov, zdaj pa se zdi, da znova kritizira samo sebe. Takrat je, zanimivo, vehementno kritizirala epekajevski zaničevalni odnos do medijev, zdaj kritizira medije. Razumi, kdor more. Ko novinarji kot predstavniki medijev uporabijo argument »blame the media«, in še to le dan po svetovnem dnevu svobode tiska, je pa to sploh poraz:

Ob vseh vodstveno-konceptualnih težavah EPK Maribor 2012 in nenehnih dvomih, ki jih sproža vsak nov odstop vodilnega ali vsaka javno izražena zamera tistih, ki so sanjali o višjih sredstvih za svoje projekte v okviru EPK, se vsuje v laični javnosti nova ploha absurdnih in popreproščenih lamentacij. Mediji se prehitevajo v razkrivanju nečednosti, nediscipline in politične prozaike, povezanih z Vetrinjskim dvorom. Do slavnostnega začetka bodo javnosti do kraja priskutili vse, kar je povezano z EPK. Za očiščenje zaščitne znamke bi potrebovali kake svetovne mojstre marketinških strategij. Ampak saj vemo, kakšni sovražniki znamo biti sami sebi.

Še dva bloga o EPK

2011-04-30T11:51:00.000+02:00

Na podlagi na tej strani puščenih komentarjev smo zasledili celo dva hudomušna bloga, usmerjena v (občasno?) kritično spremljanje fenomena EPK.

Prvi z naslovom »EPK 2012« je dostopen na tem naslovu:

http://www.vecer.com/blog/epk_12?id=48447

Drugi z naslovom »Večer plus«, očitno z nekaj več poantirane ostrine do časnika Večer, je dostopen na tem naslovu:

http://www.vecer.com/blog/vecer_plus?id=48557

Avtorji neznani.

»Končno Čander«, »Kljub vsemu ambiciozen program«, »Ni vse tako črno« in druga znamenja novinarske otoplitve

2011-04-30T09:32:00.002+02:00

Komentar Petra Raka v današnjem Delu sumarično in hitro povzema doseganje osnovne korake v razvoju projekta EPK – toda zaključuje v zadnje čase modnem moralističnem dodatku, želji po iskanju pozitivnih točk projekta, naveličanosti nad kritiko, »dajmo jim priložnost« novinarski stimulaciji, »ni vse tako črno« filozofiji. Pustimo ob strani odgovor, ali bi bi se o tem novinarji morali kakorkoli izražati – vsaj v žanrih, ki niso čisti komentar. Benevolenco lahko razumemo na oba načina – kot izraz resnično izboljšanih razmer, ki jih avtor verno »odraža«, ali kot izraz želje, da bi se te razmere izboljšale. Glede prvega je, ker je pač na sledi objektivnosti, težko protestirati. Glede drugega pa? Tudi shema novinarke percepcije med »dobrimi« in »slabimi« akterji je v spodnjem tekstu paradigmatsko navzoča: bad guys so Vladimir Rukavina, Franc Kangler, Tomaž Pandur, etc., good guys and good girls so Mitja Čander, Suzana Žilič Fišer in npr. programska ekipa.

EPK 2012 – Maribor: Ni vse tako črno...
Peter Rak, kultura
sob, 30.04.2011, 18:15
Na EPK so pripravljeni tudi v drugih mestnih kulturnih institucijah, zato je zdaj res čas, da se se uresniči, kar je še mogoče uresničiti.
Maribor je s petimi partnerskimi mesti vstopil v tekmo za naslov evropske prestolnice kulture spomladi 2007. Program, ki se je izkazal za zmagovitega in s katerim je Maribor porazil Ljubljano, Celje in Koper, so pripravili  v centru Kibla, vendar je bil pozneje iz projekta postopoma izločen.

V ospredje so stopili drugi akterji, ustanovljen je bil začasni sekretariat EPK, ki ga je kot vršilec dolžnosti vodil direktor Narodnega doma Vladimir Rukavina. Sledili so zagovori programa v Bruslju, kjer se je večkrat zapletlo, saj so bili snovalci projekta deležni očitkov o preobširnosti in preveliki ambicioznosti programov, jeseni leta 2008 pa je mariborski EPK končno le dobil tudi formalno potrditev bruseljskih uradnikov. Kljub temu so postopki glede organizacije, zasedbe vodilnih mest v projektu in naložbenih prioritet v kulturno infrastrukturo potekali zelo počasi in brez prave koordinacije.

Načrti so se tako rekoč dnevno spreminjali; najprej sta bili v igri nova koncertna dvorana in nova stavba moderne galerije, nato se je spisek želja razširil na novo podobo Lenta in nov most čez Dravo, obnovo centra Pekarna, novo mariborsko knjižnico ter obnovo vseh pomembnejših trgov. Nato je pred dobrim letom sledil popoln preobrat. Na sceno je stopil Tomaž Pandur, ki je mariborskega župana Franca Kanglerja najprej povabil v Madrid, kjer ga je očitno očaral in navdušil za svojo vizijo EPK, katere osrednji del naj bi bil novi mariborski kulturni center, pozneje poimenovan MAKS.

Preveč tajnosti?

Kangler in Pandur sta v popolni tajnosti križarila po Mariboru in izbirala lokacijo. Najbolj privlačna se je Pandurju zdela nekdanja predilnica Merinke na Studencih, zato sta – prav tako tajno – naročila načrt v arhitekturnem biroju Sadar/Vuga, center pa naj bi ob galeriji, kinoteki, restavracijah in pomožnih prostorih obsegal dve dvorani, v vsaki bi bilo 650 sedežev. Vzporedno je potekalo iskanje formalnega angažmaja Tomaža Pandurja za izvedbo projekta EPK.

Najprej je bila aktualna funkcija programskega direktorja, vendar se je to izkazalo za neizvedljivo, saj bi nujno nastal konflikt interesov, ker se Pandur ni želel odreči lastni produkciji. Svojevrstna salomonska rešitev je bilo imenovanje Pandurja na mesto predsednika programskega sveta, ker pa ta funkcija ne prinaša omembe vrednega honorarja, so to težavo kompenzirali s – spet tajno – pogodbo, s katero je podjetje Pandur Theaters postalo svetovalec mariborskega župana in si ob ostalih stroških zaračunalo še 23.000 evrov honorarja.

Končno Čander

Z veliko težavo se je vzpostavljala organizacijska struktura in šele oktobra lani je bil za programskega direktorja zavoda Maribor 2012 imenovan Mitja Čander. Program je bil v začetku še vedno pod dominantnim Pandurjevim vplivom, center MAKS se je omenjal kot osrednje prizorišče dogodkov leta 2012. Vendar se je ta koncept postopoma krhal, vse bolj jasno je postajalo, da Maribor sam ne bo mogel zagotoviti sredstev za sofinanciranje tako velikega objekta. Na dan so prišle podrobnosti o finančnih nepravilnostih pri poslovanju zavoda, epilog pa je bil nedavni odstop Tomaža Pandurja  z mesta predsednika programskega sveta ter umestitev Umetnostne galerije Maribor na lokacijo, kjer je bil predviden MAKS.

Le osem mesecev pred začetkom se tako projekt EPK v Mariboru sooča s številnimi neznankami. Med najbolj akutne sodijo pomanjkanje razpoložljivih lokacij za izvedbo programov, saj nova UGM po pričakovanjih ne bo operativna pred junijem prihodnje leto (kaže, da bodo programi izpeljani predvsem v zasilno adaptiranih halah nekdanjega podjetja TVT) ter sorazmerno majhna finančna sredstva za program (na voljo je le nekaj več kot deset milijonov evrov), da ne omenjamo trenj v vodstvu zavoda Maribor 2012. Po nekaterih informacijah naj bi Čander od sveta zavoda zaradi lahkotne porabe denarja zahteval razrešitev poslovne direktorice Helene Hvalec, zaradi neurejenega financiranja so vse bolj nezadovoljni sodelavci zavoda, ki od februarja še niso dobili plač in honorarjev...

Kljub vsemu ambiciozen program

Zgolj slikanje črne podobe gotovo ni umestno. Zavod je v začetku aprila vendarle dobil generalno direktorico – Suzano Žilič Fišer, program, ki je ambiciozen in zajema širok spekter domačih in tujih programskih sklopov, je ne samo v grobih obrisih temveč tudi v posameznih detajlih pripravljen; pred dnevi so ga uspešno predstavili tudi v Bruslju. Na EPK so pripravljeni tudi v drugih mestnih kulturnih institucijah, zato je zdaj res čas, da se k projektu pristopi benevolentno in se uresniči, kar je še mogoče uresničiti. Navsezadnje bo 1. januarja 2012 Maribor evropska prestolnica kulture, pa če bo mesto na to pripravljeno ali ne.

Novi UGM na mestotvorni lokaciji

2011-04-29T20:32:00.003+02:00

Iz intervjuja v današnjem Večeru z direktorico Umetnostne galerije Maribor Bredo Kolar - Sluga povzemamo enega zanimivejših delov o novi umetnostni galeriji – tako imenovanem UGMAKS-u. Kot že rečeno, v tej igri kolobocij s projekti niti malo ni jasno, kaj je od razvpitega Pandurteatra na »matični« lokaciji sploh ostalo in kako se bo ta objekt imenoval. Ostaja zgolj nagradna igra Zlata kanglica. Namreč, če bo MAKS, ne bo UGM, in obratno. Bomo hodili v galerijo v MAKS ali v gledališče v UGM? Obetajo nam multipleks, kjer bo v sosednji dvorani očitno kraljevalo Pandurjevo gledališče (nihče ne ve, v kakšni obliki, kot tudi nihče več ne ve, od kod še zmerom takšna moč Pandurja, ki se je na pol poslovil). Kolar-Sluga ne oporeka niti poročni dvorani. Se pa zaveda, kot pravi, da bo za prenos takšne institucije na desni breg Drave, kar ima za mestotvorno dejanje, potrebna dodatna energija. Spodaj navajamo njeno misel, ki spravlja v začudenje: omenja možno nadaljevanje projekta na predvideni lokaciji na Lentu in možen korak naprej, ki pa ni bil narejen, in to navzlic temu, da občina ni uspela odkupiti zemljišča. Kako bi se gradnja objekta na parceli, katere lastnik ni investitor, sploh lahko začela? Celoten članek je dostopen na tem mestu, spodaj odlomek:

Lokacija na desnem bregu je bolj mestotvorna
         Ste po propadu pogajanj opcijo na desnem bregu takoj sprejeli?
         "Župan nas je seznanil z opcijo in takoj smo pričeli s preverjanjem možnosti. S samo lokacijo nismo imeli težav. Prav to lokacijo smo namreč v prvi fazi s projektnim svetom tudi sami predlagali, vendar takrat, leta 2008, odkup ni bil možen, zato smo pričeli iskati lokacijo na zemljiščih, ki so v mestni lasti. Lokacija na desnem bregu Drave se nam zdi veliko bolj mestotvorna. Desni breg potrebuje 'injekcijo' z odprtimi vsebinami in galerijske vsebine so takšne, seveda pa bo potrebne veliko več volje in energije, da bomo privabili kulturno publiko, ki je nekako zasidrana na levem bregu. Zdaj že vemo, da evropska prestolnica kulture (EPK) načrtuje dogajanje v prostorih tovarne Boris Kidrič pa tudi univerza razmišlja o nekaterih objektih v tem prostoru, tako da nova umestitev dobiva še dodaten smisel."
         Toda slišati je, da je bil prav odkup zemljišča dodaten zaplet tudi na levem bregu.
           "Drži. Seveda se lahko vprašamo, kako je pri enem projektu vse steklo brez težav, pri drugem pa se je zapletlo vse, kar se je zaplesti dalo. Vendar zemljišče, ki je sicer res majhen del celotne parcele na Lentu, ni bilo odkupljeno. Pristojni organi lahko povedo, da se uradna cenitev nikakor ne ujema s ceno, ki jo je postavil lastnik. Zaradi tega je bilo težko narediti korak naprej. Projekt se je zato spremenil v faznost in bi se gradnja kljub oviri lahko pričela takoj."
         Zdi se namreč, da občina vso krivdo za propad projekta vali na madžarske arhitekte, očitno pa je bilo narobe še kaj drugega.
         "Težave z zemljiščem gotovo niso zanemarljive, ampak kot rečeno, to prve faze gradnje ne bi zavrlo."

Zardevanje zgodovine ob srečanju z EPK

2011-04-29T08:14:00.002+02:00

Večer, petek, 29.4.2011, stran 24, PODLISTEK, PISMA BRALCEV, avtor: Miroslav Slana - Miros, Maribor

Pisma bralcev
Zardevanje zgodovine ob EPK
Propadanje neorenesančnih fresk v Gosposki 5

Zavod Maribor 2012 EPK je medijem poslal 12 tipkanih strani poročila z novinarske konference 22. 4. 2011 o snovanjih programa. Pod naslovom Stare ulice je navržen zelo kratek tekst. Zato v daljši razmislek naslednje.
Kakor je lani in letos razdejan in okrušen Štukljev trg, je že dolgo skrušeno, okrušeno in zdrto pročelje v ožjem središču starega mestnega jedra, Gosposka 5. Tam zanikrno propada neorenesančno freskirana fasada s prizori štirih letnih časov in s štirimi ovalnimi portreti. To ni le mestna sramota, je tudi sramota EPK, ki se ukvarja bolj s sabo in s svojimi stolčki in s tem, koga naj izločijo iz programa, kot z ureditvijo obličja starega mestnega jedra.
Evropejci prihajajo v Maribor tudi zdaj, ne čakajo le na EPK 2012.

You Rang, My Lord?

2011-04-28T10:04:00.005+02:00

Ptujska bodičasta zgodba:

You Rang, My Lord?

Te dni smo bili priča novemu zabavnemu zapletu ptujskega partnerskega projekta Evropske prestolnice kulture 2012 (EPK 2012). Po dveh letih in pred njenim pragom sta ptujski župan Štefan Čelan in njen koordinator Franc Mlakar ugotovila, da slednji nima dovolj časa zanjo. Zato je župan javno razglasil, da bo odslej koordinator idejni vodja EPK 2012, njegov operativec pa kar Aleš Arih, direktor Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož.
         Rešitev ima drobno napakico; Aleš Arih o tem, da bo izvajal ideje po nareku Franca Mlakarja, ne ve nič in povrhu še to možnost odločno odklanja. A menda je že vse dogovorjeno (tudi brez Ariha), tako da moramo le še počakati novinarsko konferenco, kjer bo vse natančno razloženo.
         Kakšna razmerja moči prinašajo tako iskrive rešitve, seveda težko pretehtamo v običajnem komentarju. Zato se bomo tudi tokrat poslužili satirične zgodbice ...
         Vse skupaj se začne, ko se Aleš Arih v petek pozno popoldan po napornem delovnem tednu počasi odpravlja na zaslužen vikend. Nakar zazvoni telefon: "Gospod Arih, lepo pozdravljeni, Mlakar tukaj. Ne zamerite, na hitro vas kličem; jutri se vrnem iz Kitajske in preden odpotujem na novo službeno potovanje v Črno goro, bi vam rad podal še nekaj svojih najnovejših idej. Ker pa se mi najlepše rojevajo ob toplih žemljicah, vas res lepo prosim, da mi jih pet svežih, dišečih dostavite jutri zjutraj ob 8. uri na sedež mojega ptujskega podjetja. Hvala!"

...

Lorenci: EPK mora uspeti kljub Kanglerju

2011-04-28T09:48:00.001+02:00

Zapis Mirka Lorencija v Večerovi ediciji 7D. Nič ni v njem, na kar ne bi že opozorili na tej strani, razen izpeljane »antikanglerjanske« poante in hrabrilnega poziva tipa »združimo moči«. In ja, kot da bi bil Kangler edini problem v EPK...

7DNI, torek, 26.4.2011, stran 1, 7DNI, avtor: Mirko Lorenci

          Dvojec
          Kljub Kanglerju
          Dorečeno ni pravzaprav nič. Ne ve se, kaj vse bo za to priložnost, predvsem
          pa za prihodnost, v Mariboru zgrajeno, koliko denarja bo za to na voljo ter kakšen
          in kje izvajan bo program.

"Odhaja zaradi takih in drugačnih pritiskov in je ena izmed žrtev v tem procesu. Tako kot je zame osebno žrtev Pandur, ki si ga je nekdo privoščil." Tako razlaga mariborski župan Franc Kangler o spremembah v vodstvu projekta Evropska prestolnica kulture (EPK), do katerih je prišlo v zadnjih tednih. Tista prva žrtev je poslovna direktorica Helena Hvalec, ki je odstopila zaradi očitkov, da je bilo njeno finančno poslovanje "čudno". Pandur je odstopil "nerazumljen" v zaplankanem Mariboru, ki ga je hotel še drugič prosvetliti. Kangler se obema "svojima kadroma" postavlja v bran, kar bi bilo lahko načelno in pošteno, če se ne bi avtomatično zastavljalo vprašanje, zakaj se prvi človek Maribora v to sploh vtika. V projektu Evropska prestolnica kulture, kar bo Maribor postal že čez osem mesecev, si je - kot še pri marsičem drugem - prilaščal kompetence, ki enostavno niso njegove. Pojavljal se je (in se še) v vlogah samooklicanega prvega arhitekta, finančnika, poznavalca kulture, kadrovika ... Ko bi vendar moral biti samo človek, ki bi poklicanim in za to usposobljenim omogočal nemoteno delo.
         Tudi zaradi tega je položaj, v katerem se je EPK v tem trenutku znašla, strahovito zagaten. Dorečeno ni pravzaprav nič. Ne ve se, kaj vse bo za to priložnost, predvsem pa za prihodnost, v Mariboru zgrajeno, koliko denarja bo za to na voljo ter kakšen in kje izvajan bo program. Svoje je k nedorečenosti prispevala tudi država, ki se je k EPK-ju tudi spravljala bolj z levo roko. Včasih se je najbrž kar upravičeno pojavil občutek, da ji je doslej največje kulturno dogajanje v samostojni Sloveniji v Mariboru odveč, da pa bi bila zgodba seveda čisto nekaj drugega, če bi se odvijala v Ljubljani.
         No, zadnje čase se zdi, da se celo pri vladi vse bolj zavedajo, da pomeni igračkanje z EPK tudi igračkanje z ugledom Slovenije. Ta se seveda ne bo meril ne z gradnjo kakšnih noro dragih objektov ne z vabljenjem pregrešno dragih kulturniških zvezd, temveč s korektno predstavitvijo domače in tuje kulturne produkcije v spodobnem okolju in s spodobnim obiskom tujcev in predvsem domačinov, ki lahko le na tak način pokažejo, da so vzeli EPK za svojo in zares. Če bo zraven še kaj originalnih idej in posrečenih rešitev, bo zgodba toliko bolj normalna.
         Zaradi vsega naštetega je skrajni (pa res skrajni) čas, da pričnejo poklicani sistematično opravljati svoje delo. Pri tem morajo izkoristiti vse svoje pristojnosti, vendar ne iti čez nje ali jih celo zlorabljati, nikakor pa si ne smejo dati diktirati od zunaj. Recimo od Kanglerja. EPK mora namreč uspeti kljub njemu.

EPK destruktori

2011-04-28T09:47:00.000+02:00

Zametek fan kluba oboževalcev steklenih filozofskih psov. Nepragmatikov ali pragmatikov, to je edino nerelevantno vprašanje:

Zofijini ljubimci

Ti filozofi pa znajo tudi samo pljuvat po vsem. Me zanima kaj bi znali oni naredit, destruktori z dolgimi jeziki.

http://zofijini-epk.blogspot.com/

Je pa res, da lahko na tem linku izves najprej, kaj se dogaja glede EPK, ker prezijo kot stekli psi na vsako novico in jo seveda takoj posmehujejo ali pljuvajo na njihovem blogu.

Nekaj vprašanj za užaljene pragmatike

2011-04-26T09:47:00.004+02:00

V enostavni klasifikaciji treh prototipov kulturniških delavcev v razmerju do EPK, namreč pragmatikov, subverzivcev in antagonistov, bi pričakovali tudi iskreno sporadično samokritiko prvih in drugih. Vsaj nekoliko zavito in prikrito, izrečeno potihoma. Kakšna zmota! Spomnimo, pragmatiki so tisti kulturni delavci, ki so pripravljeni sodelovati v projektih EPK zaradi realizacije samih projektov. Tako pravijo. Drugo jih ne zanima. Vendar žal jemljejo svoje poslanstvo preozko. Vpričo vseh sistemskih kolobocij, finančnih netransparentnosti, čudnih političnih odločitev, nejasnih infrastrukturnih načrtov, domnevne shiranosti in neplačevanja sodelavcev, groženj z izklopi telefonov (zaradi neplačanih računov) itd. bi seveda prav od njih pričakovali in si želeli vsaj nekaj iskrene skepse. Ker lahko gledajo in spremljajo stvari od blizu, ker jih poznajo najbolje, v nekaterih segmentih vsekakor bolje od nas. A se to ne zgodi. Za nameček se dogaja nekaj obratnega: pragmatiki težko prenašajo pomisleke in dvome. Kot je razbrati celo iz nekaterih javno objavljenih mnenj, se čutijo napadene in zasmehovane. Tako dobro delajo, nekdo pa se norčuje iz projekta EPK... kar čutijo kot napad nase. Nesramneži! Impotentni povrhu! Lahko je doma ležati in kritizirati, tu se dela!

Nihče ne pravi, da ne delajo ali da ne delajo dobro – je o tem sploh tekla beseda? Ne, to je poceni zamenjava teme. Govorimo o povsem drugih rečeh. Naj jih spomnimo. Pragmatiki nam dolgujejo odgovore na naslednja vprašanja (kratek izbor):

· Kakšno je vaše stališče do opisanih konfliktnih razmerij na ravni producent – odločevalec, ki jih najbolj konkretno uteleša finančni pragmatik Tomaž Pandur?

· Kako si razlagate dejstvo, da je v EPK organih zamenjana že skoraj polovica članov, da so najpomembnejši člani odstopili? Tule je seznam 10 odstopov. Se pač odstopa, jebiga? Kakšna pametnejša, manj pragmatična razlaga?

· Kakšno je vaše stališče do odstopa poslovne direktorice Helene Hvalec in delitev denarja mimo razpisov? Nimate pragmatičnega komentarja?

· Ste se že udeležili javne nagradne igre Zlata kanglica? Se vam zdi, da načrtovanost projektov, njihova realizacija in manko časovnih okvirjev (da ne govorimo o tem, kako se je namembnost nekaterih objektov povsem razkrojila in izmišljala na novo) prav nič ne vplivajo na to, kaj počnete v svojih programskih sklopih?

· Beremo, da sodelavci v EPK nimajo/nimate za znamke, za nekatere pa obstajajo čudoviti honorarji (Aleš Novak, Tomaž Pandur, etc.)? Življenje ni pravično? Bo treba še malo potrpeti, saj smo pragmatični, kajne?

· Imate svoje pragmatično stališče do tega, da bo v projektu Pandurteater, ki je zdaj UGM postal (ali Maks, ali kaj pa vemo) v brezno zgrmelo vsaj 20 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja, saj je najemna pogodba, kot vse kaže, za ta objekt nična, vsaj po mnenju pristojnih finančnih organov? Se vam kaj smilijo denarnice Mariborčanov? Tistih, katerih kulturno blagostanje želite izboljšati?

· Se vam zdi, da dobro uresničujete zavezujoča alegorična programska izhodišča EPK? Na kakšne načine vaša realizacija izhodišč kaže svoje pragmatične učinke?

· Kakšno je vaše stališče glede tistih mestnih kulturnih projektov, ki se v času kulturnih eksplozij ne bodo realizirali, ker zanje ni denarja? So si ti marginalni producenti sami krivi, ker niso zaprosili za sredstva EPK, če bi jim že bila božja volja naklonjena? To be EPK or not to be, that is the question? Smrt za tiste, ki niso del EPK pogona? Hej, ali temu pravite pragmatična zvijačnost uma?

· Kaj so mejni pogoji, pod katerimi bi sploh bili pripravljeni priznati, da je udejstvovanje v EPK moralno nedopustno ali vsaj sporno?

· Kakšna je cena EPK-življenja?

Zdaj še epekajevska kulinarika

2011-04-26T08:45:00.009+02:00

Kot da kuhinje ni dovolj: dnevnikov zapis o razviti progresirani ne-več-piarovski kulinariki - mimogrede, piarovski dosežki so bili do neke mere spremljani tudi na naši strani:

Dobro plačani "dobrojedec" bo vodil kulinarični podsklop EPK

Kulinarični kritik in novinar Uroš Mencinger je bil vse do januarja zadolžen za stike z javnostmi v zavodu Maribor 2012 in je za svoje storitve prejemal mesečno plačilo 3000 evrov bruto. Mencinger, znan tudi po svojem psevdonimu Rad Dobrojem, pa bo v projektu EPK sodeloval tudi v prihodnje, je včeraj razkril programski direktor Mitja Čander. Mariborski dobrojedec bo namreč vodil podsklop Prestolnica okusov, ki naj bi v Mariboru in v celotni vzhodni kohezijski regiji nasploh odpravljal zaostalost za razvito kulinariko Evrope.

Ali EPK sofinancira še en Pandurjev projekt?

2011-04-26T08:45:00.008+02:00

Čander "betonira" programsko konstrukcijo EPK

Pop/Kultura - sobota, 23.04.2011 Tekst: Tomaž Klipšteter

Maribor - Z gradbeniško navdahnjenim izrazoslovjem je Mitja Čander, programski direktor zavoda Maribor 2012, včeraj ponudil vpogled v nastajanje programa, ki se bo odvijal v času Evropske prestolnice kulture (EPK). Splošne obrise dogajanja, ki se bo po napovedih začelo v petek, 13. januarja 2012, bo vodstvena ekipa zavoda prihodnjo sredo predstavila tudi v Bruslju, kjer bo potekal sklepni monitoring pri direktoratu evropske komisije za kulturo in izobraževanje

"Zgodba Maribora v letu 2012 bo potekala v štirih programskih sklopih - Ključi mesta, Urbane brazde, Terminal 12 in Življenje na dotik - ki smo jih oblikovali kot nekakšne inkubatorje idej," je razložil Čander. "Z ustvarjalci smo v minulih mesecih iskali optimalne finančne in vsebinske konstrukcije. Moramo namreč izpeljati raznovrstno in kompaktno zgodbo, v kateri se vsebine ne podvajajo. Hkrati iščemo niše, v katerih še ni bilo dovolj storjenega. Prepričan sem, da bomo vseh 140 projektov spravili do faze, da jih bomo lahko sredi maja s pogodbenimi aneksi zabetonirali za dve leti."

Dve Pandurjevi režiji

Sredi junija naj bi bila znana glavnina programa, ki naj bi svojo dokončno verzijo doživela septembra. Kaj pa je že znano zdaj? Čander je včeraj predstavil nekaj največjih napovedanih dogodkov, med katerimi seveda ne bosta manjkala Festival Maribor in Festival Lent. V "umetniškem jedru EPK", sklopu Terminal 12, ki ga je nekoč kreativno vodil Tomaž Pandur, zdaj pa je njegov programski vodja Aleš Šteger, je Čander izpostavil dve predstavi v Pandurjevi režiji. Opera Črne maske skladatelja Marija Kogoja, ki bo nastala v koprodukciji SNG Opera in balet Ljubljana ter SNG Maribor, naj bi bila osrednji dogodek konca tedna ob odprtju. Zanimiva je neuradna informacija, da naj bi proračun predstave znašal okoli milijon evrov, honorar za režiserja Tomaža Pandurja pa naj bi dosegel 70.000 evrov.

"Tukaj je še Vojna in mir, ki jo zelo dobro poznate po raznih škandalih," se je muzal Čander. Doslej je bilo znano, da bo ta predstava, ki jo Tomaž Pandur Theaters producira skupaj s Hrvaškim narodnim gledališčem, doživela svojo premiero v Zagrebu. Programski vodja EPK pa je včeraj razložil, da bo premiera junija 2012 v Mariboru. Na Dnevnikovo vprašanje, ali se je zgodila sprememba v načrtih, je Čander odvrnil, da bo projekt Vojna in mir imel dve premieri, "ker naj bi bila predstava za Maribor nekoliko predrugačena".

Obiski znanih osebnosti

Čander je napovedal še februarsko gostovanje dunajske državne opere z opero Čarobna piščal, sklenjen je tudi dogovor z Ivom Pogorelićem in zagrebško filharmonijo, ki prideta marca v Maribor. "Zelo daleč je tudi dogovarjanje z Ulayem, ki je eden od osrednjih sodobnih umetnikov na svetu. Postal naj bi rezidenčni umetnik v Mariboru in bi se tukaj ukvarjal z raziskavo vode," je povedal.

Kaj nas še čaka? Filmski projekt Omnibus, ki bo sestavljen iz petih kratkih zgodb, vodi Jan Cvitkovič, tu bo rock opera Človek z bombami v režiji Matjaža Bergerja, Severni sij v produkciji Ateljeja Japelj pa bo v Mariboru izpostavil dvanajst lokacij, prepoznavnih iz literarnega opusa Draga Jančarja. V projektu Dvanajst bodo vsak mesec gostili kakšno mednarodno prepoznavno osebnost, med drugimi naj bi prišli nekdanji šahovski prvak Gary Kasparov, umetnik Jan Fabre in pesnik Charles Simic.